300 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 301Kemija in medicina • Razvoj, raziskave in uporaba spojin s kovinami v medicinske namene Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • Medicina Koordinacijske spojine (tudi: kompleks- ne spojine, kovinski kompleksi). Kemijske spojine, ki so običajno sestavljene iz osred- njega atoma ali iona, na katerega so vezani ligandi (molekule ali anioni). Ligand navad- no donira (daje) osrednjemu atomu ali ionu najmanj en elektronski par. Literatura: Drevenšek, P., Košmrlj, J., Giester, G., Skauge, T., Sletten, E., Sepčić, K., Turel, I., 2006: X-Ray crystallographic, NMR and antimicrobial activity studies of magnesium complexes of fluoroquinolones - racemic ofloxacin and its S-form, levofloxacin. Journal of Inorganic Biochemistry, 100: 1755-1763. Frézard, F., Demicheli, C., Ribeiro, R. R., 2009: Pentavalent antimonials: new perspectives for old drugs. Molecules, 14: 2317-2336. Heyneman, A., Hoeksema, H., Vandekerckhove, D., Pirayesh, A., Monstrey, S., 2016: The role of silver sulphadiazine in the conservative treatment of partial thickness burn wounds: A systematic review. Burns, 42: 1377-1386. Kean, W. F., Hart, L., Buchanan, W. W., 1997: Auranofin. British Journal of Rheumatology, 36: 560- 572. Kladnik, J., Kljun, J., Burmeister, H., Ott, I., Romero Canelon, I., Turel, I., 2019: Towards Identification of Essential Structural Elements of Organoruthenium(II)- Pyrithionato Complexes for Anticancer Activity. Chemistry: A European Journal, 25: 14169-14182. Kladnik, J., Dolinar, A., Kljun, J., Perea, D., Grau- Expósito, J., Genescà, M., Novinec, M., Buzon, M. J., Turel, I., 2022: Zinc pyrithione is a potent inhibitor of PLPro and cathepsin L enzymes with ex vivo inhibition of SARS-CoV-2 entry and replication. Journal of Enzyme Inhibition and Medicinal Chemistry, 37: 2158- 2168. Kljun, J., Bratsos, I., Alessio, E., Psomas, G., Repnik, U., Butinar, M., Turk, B., Turel, I., 2013: New Uses for Old Drugs: Attempts to Convert Quinolone Antibacterials into Potential Anticancer Agents Containing Ruthenium. Inorganic Chemistry, 52: 9039–9052. Kljun, J., Anko, M., Traven, K., Sinreih, M., Pavlič, R., Peršič, Š., Ude, Ž., Codina, E., Stojan, J., Lanišnik Rižner, T., Turel, I., 2016: Pyrithione-based ruthenium complexes as inhibitors of aldo–keto reductase 1C enzymes and anticancer agents. Dalton Transactions, 45: 11791- 11800. Rosenberg, B., VanCamp, L., Krigas, T., 1965: Inhibition of Cell Division in Escherichia coli by Electrolysis Products from a Platinum Electrode. Nature, 205: 698-699. Svensson Grape, E., Rooth, V., Nero, M., Willhammar, T., Inge, A. K., 2022: Structure of the active pharmaceutical ingredient bismuth subsalicylate. Nature Communications, 13: 1984. Turel, I., 2002: The interactions of metal ions with quinolone antibacterial agents. Coordination Chemistry Reviews, 232: 27-47. Wohlkonig, A., Chan, P., Fosberry, A. P., Homes, P., Huang, J., Kranz, M., Leydon, V. R., Miles, T. J., Pearson, N. D., Perera, R. L., Shillings, A. J., Gwynn, M. N., Bax, B. D., 2010: Structural basis of quinolone inhibition of type IIA topoisomerases and target-mediated resistance. Nature Structural & Molecular Biology, 17: 1152–1153. Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja Od antike do sodobnega časa Janko Starič Bolezen, ki jo v grobem razumemo kot nenormalno delovanje organizma, je neločljivi del posameznikovega življenja. Na sprehodu po zgodovini bomo sprva srečali primitivne teorije o izvoru bolezni, ki njihov pojav razlagajo z nadnaravnimi silami, v antiki pa se tem razla- gam postavijo ob bok že posvetne teorije nastanka bolezni. Hkrati z iskanjem izvora sta se spreminjali tudi razumevanje načinov širjenja bolezni in ukrepanje proti njej. Posvetne teori- je o izvoru in širjenju bolezni se v večji meri nespremenjene obdržijo do konca devetnajstega stoletja, ko odkrijejo vlogo mikrobov v patoloških procesih. Razumevanje, kaj bolezen sploh je, se začne spreminjati, poskuša pa se raziskati tudi izvor nenalezljivih bolezni. Razlage izvora in širjenja bolezni do srednjega veka Prve razlage izvora bolezni so bile povezane z razumevanjem nadnaravnih sil. Bolezen je bila kazen za kršenje tabujev ali religioznih načel – v antični Perziji so težave in bole- zen prinašali demoni, v Mezopotamiji bo- žanstvo Nergal, ki so ga povezovali z voj- no, smrtjo in kužnimi boleznimi, v starem Rimu pa je boginja Febris (latinsko febris, vročica, od koder izvira tudi angleški izraz fever) utelešala vročice in malarije (Karama- nou, Panayiotakopoulos, Tsoucalas, Kouso- ulis, Androutsos, 2012). Vzporedno z nadnaravnimi razlagami bole- zni se je v petem stoletju pred našim štetjem v antični Grčiji pojavila posvetna razlaga bolezni – vzrok bolezni leži v naravnih po- javih, na katere ne vpliva višja sila. Omenje- ne teorije naj bi prvi zasnoval Hipokrat, ki ga imamo za začetnika zahodne medicine, kakršno poznamo danes (Custers, 2018). Hipokrat je razvil teorijo izvora bolezni, ki se je ohranila kar do devetnajstega stoletja - Hipokrat je bil prepričan, da vzrok za nasta- nek bolezni ni odvisen od volje bogov. Pojav bolezni je utemeljil z neravnovesjem štirih telesnih sokov oziroma humorjev: rumenega žolča, črnega žolča, krvi in sluzi (f legme), ki so sorodni štirim osnovnim elementom: ognju, zraku, vodi in zemlji ter suhosti, vla- gi, toploti in mrazu (Nam, 2014). Ta teorija se je imenovala humorizem oziroma humo- ralna teorija in po Lexicu (2020) izvira iz latinske besede hūmor, ki v osnovi pomeni vlago, mokroto ali tekočino, v srednjem ve- ku pa je prvotni pomen (življenjske) tekoči- ne začel dobivati pomen, podoben današnje- mu – »dobro razpoloženje«, in to zaradi sre- dnjeveških predstav, izvirajočih iz grških, da sta dobro razpoloženje in človekovo zdravje odvisni od razmerja omenjenih življenjskih tekočin (Nam, 2014). Da bi človeka ozdra- vili, so morali odstraniti ali dodati določeno tekočino – predvsem kri. Od tod izvira pu- ščanje krvi kot način zdravljenja, ki ga lah- ko opazimo še v devetnajstem stoletju. V drugem stoletju našega štetja pride do nadgradnje Hipokratove humoralne teorije - ravnovesje telesnih tekočin naj bi vplivalo tudi na človekov temperament. Od tod iz- vira tudi ime teorije – teorija temperamenta oziroma osebnosti, ki jo je v drugem stoletju našega štetja osnoval rimski zdravnik Ga- len. Vsako od omenjenih telesnih tekočin je povezal z določenim organom (vranico, možganom, jetrom in žolčnikom), njegov najpomembnejši prispevek pa je povezava Iztok Turel je redni profesor za anorgansko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Je strokovnjak za koordinacijsko kemijo. Skupaj s sodelavci raziskuje predvsem interakcije kovinskih ionov in kompleksov z biološko pomembnimi snovmi in farmacevtskimi učinkovinami ter tudi uporabo kovinskih kompleksov v katalizi. Rezultati tovrstnih raziskav so pomembni za boljše razumevanje načinov in pomena interakcij kovinskih ionov z biološko pomembnimi molekulami. Leta 2016 je za svoje delo prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v kemiji. 302 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 303Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja tekočin s štirimi človeškimi temperamenti: sangvinikom, kolerikom, melanholikom in f legmatikom. Vsak posameznik je imel en- kratno razmerje telesnih sokov – eden izmed njih je bil prevladujoč, kar se je navzven iz- razilo kot človekov temperament. Ljudje, pri katerih je izmed telesnih sokov prevladala kri, so bili srčni, ljubeznivi in komunikativ- ni – označili so jih za sangvinike (latinsko sanguin, kri), tisti, pri katerih je prevladoval črni žolč, pa so bili malodušni in brezvolj- ni – melanholiki (latinsko melan, črn, khole, žolč). Po teoriji temperamenta so na posa- meznikovo osebnost in zdravje vplivali tudi starost, spol in podne- bje. S staranjem posta- ne telo po lastnostih bolj suho in hladno, žensko telo pa ima že na splošno bolj hladne in vlažne lastnosti, kar naj bi bil razlog za nji- hovo omahljivost in menstruacijo. Podnebje na pojav bolezni še ni imelo večjega pomena. Kot bomo videli, tega dobi šele v srednjem veku, se pa predvideva, da podnebje vpliva na lastnosti človeka, te pa seveda na osebnost in zdravje (Nam, 2014). Hipokrat in Galen sta s teorijo humorjev in temperamentov razložila izvor bolezni, ki prizadene posameznika. Manjkala pa je še razlaga, ki bi pojasnila hitro širjenje bolezni med prebivalstvom. Epidemije so se začele pojavljati skupaj s prvimi oblikami skupnega bivanja. Na njihovo širjenje je vplivala viso- ka gostota poseljenosti prebivalstva, kar je s seboj prineslo tudi slabše higienske razme- re. Hipokrat je spet postavil temelje razu- mevanja širjenja bolezni za svoje naslednike. Bolezen se je po njegovem pojavila zaradi zemljepisnih in meteoroloških značilno- sti določenega ozemlja, v mislih pa je imel predvsem bližino stoječih voda in močvirij. To naj bi botrovalo pojavu malarije, katar- ja (nabiranje sluzi v dihalnih poteh zaradi vnetja sluznice) in diareje. Galen je naredil korak naprej ter močvirja in stoječe vode povezal s slabim (smrdečim) zrakom, ta pa naj bi bil krivec za širjenje kuge, tuberku- loze in kožnih bolezni. Vpliv smrdečega zraka je opisal tudi rimski arhitekt Mar- cus Vitruvius Pollio približno šeststo let po Hipokratu v svojem delu De architectura, v katerem je kraje v bližini močvirij označil kot neprimerna za gradnjo, saj lahko smr- deči hlapi, ki jih spuščajo močvirska bitja, ob jutrih pripotujejo do mesta in se naselijo v prebivalcih ter jih tako okužijo. Tako se je razvila teorija prenosa bolezni s smrdečim zrakom, ki je okužen s tako imenovanimi miazmami – strupenimi hlapi, ki jih povzro- ča razkrajanje, ti pa lahko napadejo telo in povzročijo obolenja. Vzrok za razmišljanje v tej smeri je bilo najverjetno povezano s po- javom epidemij v vročih poletnih mesecih, ko je bil zrak bolj vlažen, hkrati pa poln ne- prijetnih vonjev zaradi razkrajanja odpadkov in človeških fekalij. Razumevanje širjenja bolezni je bilo primitivno, opazimo pa lah- ko vsaj pravilno smer razmišljanja – bolezni se lažje širijo v nehigienskih razmerah in v razmerah, ko je možnih prenašalcev okužbe več (Karamanou in sod., 2012). Obdobje do konca 19. stoletja Humoralna teorija in teorija temperamenta v srednjem veku ohranita svojo mesto kot glavna krivca za pojav bolezni pri posame- zniku, izpopolnjuje pa ju teorija o miazmah. Obe teoriji sta si utrli pot v muslimanski del sveta, kjer so ju dopolnili (Nam, 2014). Naj- vidnejši predstavnik muslimanske medicine je bil učenjak in zdravnik Avicenna (poznan tudi kot Ibn Sina), ki je v svojem obširnem delu Kanon medicine razpravljal o zdravilnih učinkovinah, njihovih lastnostih in načinu odmerjanja. Pod vplivom teorij Hipokrata in Galena je zdravilne učinkovine razvrstil po lastnostih na hladne, tople, suhe ali vlažne, s čimer se je določila njihova učinkovitost (Nasser, Tibi, Savage-Smith, 2009). De- lo Kanon medicine si je v enajstem stoletju utrlo pot v Evropo, saj je bilo prevedeno v latinščino in v dvanajstem stoletju vključe- no v študijski program na univerzi v Parizu in Bologni. Pod vplivom Kanona medicine, pa tudi teorije miazem, so kot zdravilne učinkovine veljale tudi azijske začimbe. Pri Puščanje krvi leta 1918 na Švedskem kot zdravilo za epilepsijo. Vir: https://www. researchgate.net/figure/ Bloodletting-in-Vaermland- Sweden-1918-Bloodletting- was-used-as-a-cure-for- epilepsy_fig2_269337092. Preglednica prikazuje osnovne življenjske tekočine (humorje) in razumevanje njihovih vlog. 302 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 303Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja tekočin s štirimi človeškimi temperamenti: sangvinikom, kolerikom, melanholikom in f legmatikom. Vsak posameznik je imel en- kratno razmerje telesnih sokov – eden izmed njih je bil prevladujoč, kar se je navzven iz- razilo kot človekov temperament. Ljudje, pri katerih je izmed telesnih sokov prevladala kri, so bili srčni, ljubeznivi in komunikativ- ni – označili so jih za sangvinike (latinsko sanguin, kri), tisti, pri katerih je prevladoval črni žolč, pa so bili malodušni in brezvolj- ni – melanholiki (latinsko melan, črn, khole, žolč). Po teoriji temperamenta so na posa- meznikovo osebnost in zdravje vplivali tudi starost, spol in podne- bje. S staranjem posta- ne telo po lastnostih bolj suho in hladno, žensko telo pa ima že na splošno bolj hladne in vlažne lastnosti, kar naj bi bil razlog za nji- hovo omahljivost in menstruacijo. Podnebje na pojav bolezni še ni imelo večjega pomena. Kot bomo videli, tega dobi šele v srednjem veku, se pa predvideva, da podnebje vpliva na lastnosti človeka, te pa seveda na osebnost in zdravje (Nam, 2014). Hipokrat in Galen sta s teorijo humorjev in temperamentov razložila izvor bolezni, ki prizadene posameznika. Manjkala pa je še razlaga, ki bi pojasnila hitro širjenje bolezni med prebivalstvom. Epidemije so se začele pojavljati skupaj s prvimi oblikami skupnega bivanja. Na njihovo širjenje je vplivala viso- ka gostota poseljenosti prebivalstva, kar je s seboj prineslo tudi slabše higienske razme- re. Hipokrat je spet postavil temelje razu- mevanja širjenja bolezni za svoje naslednike. Bolezen se je po njegovem pojavila zaradi zemljepisnih in meteoroloških značilno- sti določenega ozemlja, v mislih pa je imel predvsem bližino stoječih voda in močvirij. To naj bi botrovalo pojavu malarije, katar- ja (nabiranje sluzi v dihalnih poteh zaradi vnetja sluznice) in diareje. Galen je naredil korak naprej ter močvirja in stoječe vode povezal s slabim (smrdečim) zrakom, ta pa naj bi bil krivec za širjenje kuge, tuberku- loze in kožnih bolezni. Vpliv smrdečega zraka je opisal tudi rimski arhitekt Mar- cus Vitruvius Pollio približno šeststo let po Hipokratu v svojem delu De architectura, v katerem je kraje v bližini močvirij označil kot neprimerna za gradnjo, saj lahko smr- deči hlapi, ki jih spuščajo močvirska bitja, ob jutrih pripotujejo do mesta in se naselijo v prebivalcih ter jih tako okužijo. Tako se je razvila teorija prenosa bolezni s smrdečim zrakom, ki je okužen s tako imenovanimi miazmami – strupenimi hlapi, ki jih povzro- ča razkrajanje, ti pa lahko napadejo telo in povzročijo obolenja. Vzrok za razmišljanje v tej smeri je bilo najverjetno povezano s po- javom epidemij v vročih poletnih mesecih, ko je bil zrak bolj vlažen, hkrati pa poln ne- prijetnih vonjev zaradi razkrajanja odpadkov in človeških fekalij. Razumevanje širjenja bolezni je bilo primitivno, opazimo pa lah- ko vsaj pravilno smer razmišljanja – bolezni se lažje širijo v nehigienskih razmerah in v razmerah, ko je možnih prenašalcev okužbe več (Karamanou in sod., 2012). Obdobje do konca 19. stoletja Humoralna teorija in teorija temperamenta v srednjem veku ohranita svojo mesto kot glavna krivca za pojav bolezni pri posame- zniku, izpopolnjuje pa ju teorija o miazmah. Obe teoriji sta si utrli pot v muslimanski del sveta, kjer so ju dopolnili (Nam, 2014). Naj- vidnejši predstavnik muslimanske medicine je bil učenjak in zdravnik Avicenna (poznan tudi kot Ibn Sina), ki je v svojem obširnem delu Kanon medicine razpravljal o zdravilnih učinkovinah, njihovih lastnostih in načinu odmerjanja. Pod vplivom teorij Hipokrata in Galena je zdravilne učinkovine razvrstil po lastnostih na hladne, tople, suhe ali vlažne, s čimer se je določila njihova učinkovitost (Nasser, Tibi, Savage-Smith, 2009). De- lo Kanon medicine si je v enajstem stoletju utrlo pot v Evropo, saj je bilo prevedeno v latinščino in v dvanajstem stoletju vključe- no v študijski program na univerzi v Parizu in Bologni. Pod vplivom Kanona medicine, pa tudi teorije miazem, so kot zdravilne učinkovine veljale tudi azijske začimbe. Pri Puščanje krvi leta 1918 na Švedskem kot zdravilo za epilepsijo. Vir: https://www. researchgate.net/figure/ Bloodletting-in-Vaermland- Sweden-1918-Bloodletting- was-used-as-a-cure-for- epilepsy_fig2_269337092. Preglednica prikazuje osnovne življenjske tekočine (humorje) in razumevanje njihovih vlog. 304 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 305Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja bolezni, ki je nastala zaradi neravnovesja humorjev (telesnih tekočin), je bilo treba humorje, ki jih je bilo preveč, odstraniti ali pa nevtralizirati njihov učinek. To so dose- gli tako, da so uporabljali zdravilne učinko- vine (predvsem azijske začimbe), ki so imele nasprotne lastnosti kot humor, ki ga je bi- lo v telesu preveč. Črni poper, ki so mu po humoralni teoriji pripisovali suhe in tople lastnosti, so tako uporabljali za zdravljenje bolezni, ki jih je povzročil presežek sluzi (f legme) v telesu, ki ima hladne in vlažne lastnosti. Na priljubljenost azijskih začimb je poleg višje cene in s tem ugleda vpli- vala tudi ideja, da ima evropsko podnebje bolj hladne in vlažne lastnosti, kar je lah- ko vzrok za pojav bolezni, ki bi jih lahko zdravili z azijskimi začimbami, ki izvirajo iz toplejšega in bolj suhega podnebja, kar jim daje tudi enake lastnosti. Poleg popra, ki je bil najpogosteje uporabljena začimba pri zdravljenju, so veliko uporabljali še cimet, ingver, klinčke in muškatni orešček (Nam, 2014). Azijskih začimb in dišečih zelišč pa niso uporabljali samo proti humoralnim bole- znim, ampak tudi proti miazmam. Teorija izvora in prenašanja bolezni z miazmami - slabega, okuženega zraka, je doživela le manjše dopolnilo od antičnih časov. Izvor miazem po njihovem prepričanju ni bil več odvisen samo od neugodne zemljepisne le- ge in razkrajajoče organske snovi, ampak je bil povezan tudi z astrološkimi pojavi, kot so kometi, mrki in lege planetov (Berche, 2012). Leta 1348 je zahodno Evropo opu- stošila druga pandemija kuge (Spyrou in sod., 2019). Njen pojav je univerza v Parizu pripisala prekrivanju položajev Jupitra, Sa- turna in Marsa, kar naj bi povzročilo na- stanek miazem, te pa epidemijo. Osnovni ukrepi, ki so bili predlagani za zaščito pred kugo, so bili izogibanje miazmam, odpra- vljanje smrdečega zraka s kurjenjem aromat- skih rastlin, njihova uporaba v prehrani ter redno puščanje krvi. Med premožnejšimi se je kot zaščita pred kugo uveljavilo tudi no- šenje mošnjičkov, tako imenovanih pommes d‘ambre (jantarjevih jabolk), napolnjenih z začimbami, kot so bili poper, ingver, kur- kuma in cimet (Nam, 2014). Prvi premik k novemu pogledu na prenaša- nje bolezni se je zgodil v renesansi. Italijan- ski fiziolog, pesnik in matematik Girolamo Fracastoro je v šestnajstem stoletju na pod- lagi opazovanj epidemičnega širjenja kuge, sifilisa in tifusa na današnjem območju Ita- lije v svojem znanstvenem delu De contagio- ne et contagiosis morbis (O okužbi, kužnih bo- leznih in njihovemu zdravljenju) predvidel tri načine epidemičnega širjenja bolezni. Bole- zen naj bi se širila s tako imenovanimi se- meni (v angleščini germs), ki se lahko širijo z neposrednim stikom kot na primer sifilis in gonoreja, s predmeti, ki so bili v stiku z obolelim, ali pa z zrakom, kot naj bi se širile tuberkuloza in črne koze. Fracastoro semen, ki jih je opisal kot način prenaša- nja bolezni, ni dojemal kot žive organizme, ampak kot kemične snovi, ki lahko na svo- jevrsten način izhlapijo in se širijo po ozra- čju, velja pa poudariti, da je že predvidel, da so za vsako bolezen značilna druga semena (Karamanou in sod., 2012). Fracastro je tako že predvidel osnovne na- čine širjenja nalezljivih bolezni, ki veljajo še danes, minilo pa je še tristo let, preden je Pasteur potrdil njegova opažanja in »seme- na« prepoznal kot žive organizme. Razlog za to je bil, da so izobraženi krogi tedanje- ga časa podpirali idejo spontanega nastanka žive materije – šlo je za Aristotelovo teorijo o abiogenezi. V svojih delih je pisal, da živa bitja spontano nastanejo iz nežive narave, saj naj bi ta vsebovala tako imenovano življenj- sko silo. Tako naj bi miši spontano nastale iz pšeničnih zrn, muhe pa iz pokvarjenega mesa. Ta teorija je še po obdobju renesanse obdržala svoj pomen, kljub Leeuwenhoeko- vemu  izumu mikroskopa ter poskusih Fran- cesca Redija, da bi teorijo ovrgel. V svojih eksperimentih je skušal dokazati, da mušje ličinke (živa narava) ne nastanejo spontano iz pokvarjenega mesa (nežive narave), kot so takrat verjeli. V svojem prvem poskusu je en kos mesa pustil na odprtem, drugega pa je zaprl v kozarec. V nezaščitenem ko- su mesa je prišlo do razkroja, kmalu so se zaredile mušje ličinke, kos mesa, ki je bil zaprt, pa se je prav tako začel razkrajati, ni- so pa se pojavile ličinke muh. Zagovorniki teorije abiogeneze so trdili, da je z zaprtjem kozarca onemogočil dostop tako imenovane življenjske sile, ki bi omogočila nastanek ličink iz mesa. Poskus je ponovil, le da je namesto s pokrovom zaprl kozarec z mre- žico, da bi življenjska sila lahko prišla do mesa. Poskus je imel enak izid kot tisti brez mrežice. Kljub njegovim dognanjem sta se teorija o abiogenezi in prepričanje, da živa bitja nastanejo iz nežive narave, ohranili (Karamanou in sod, 2012). V osemnajstem stoletju ni bilo napredka pri iskanju izvora in širjenja bolezni. Skokoviti preboj se je zgodil šele sredi devetnajstega stoletja s poskusi francoskega kemika Louisa Pasteurja, s katerimi je bila dokončno ovrže- na teorija o abiogenezi. Pasteur se je ukvar- jal s preučevanjem fermentacije mleka, vina in piva. V njegovem času je bila sprejeta te- za, da fermentacijo povzročajo tako imeno- vani fermenti. K fermentom so šteli različne vrste kvasa, ki so ga tudi že opazovali pod mikroskopom, a ga niso imeli za živ mi- Ženska, ki v roki nosi pomme d‘ambre kot sredstvo za odišavljanje in preprečevanje okužb z miazmami. Vir: https:// commons.wikimedia.org/ wiki/File:Pourbus_lady_ pomander.jpg. 304 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 305Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja bolezni, ki je nastala zaradi neravnovesja humorjev (telesnih tekočin), je bilo treba humorje, ki jih je bilo preveč, odstraniti ali pa nevtralizirati njihov učinek. To so dose- gli tako, da so uporabljali zdravilne učinko- vine (predvsem azijske začimbe), ki so imele nasprotne lastnosti kot humor, ki ga je bi- lo v telesu preveč. Črni poper, ki so mu po humoralni teoriji pripisovali suhe in tople lastnosti, so tako uporabljali za zdravljenje bolezni, ki jih je povzročil presežek sluzi (f legme) v telesu, ki ima hladne in vlažne lastnosti. Na priljubljenost azijskih začimb je poleg višje cene in s tem ugleda vpli- vala tudi ideja, da ima evropsko podnebje bolj hladne in vlažne lastnosti, kar je lah- ko vzrok za pojav bolezni, ki bi jih lahko zdravili z azijskimi začimbami, ki izvirajo iz toplejšega in bolj suhega podnebja, kar jim daje tudi enake lastnosti. Poleg popra, ki je bil najpogosteje uporabljena začimba pri zdravljenju, so veliko uporabljali še cimet, ingver, klinčke in muškatni orešček (Nam, 2014). Azijskih začimb in dišečih zelišč pa niso uporabljali samo proti humoralnim bole- znim, ampak tudi proti miazmam. Teorija izvora in prenašanja bolezni z miazmami - slabega, okuženega zraka, je doživela le manjše dopolnilo od antičnih časov. Izvor miazem po njihovem prepričanju ni bil več odvisen samo od neugodne zemljepisne le- ge in razkrajajoče organske snovi, ampak je bil povezan tudi z astrološkimi pojavi, kot so kometi, mrki in lege planetov (Berche, 2012). Leta 1348 je zahodno Evropo opu- stošila druga pandemija kuge (Spyrou in sod., 2019). Njen pojav je univerza v Parizu pripisala prekrivanju položajev Jupitra, Sa- turna in Marsa, kar naj bi povzročilo na- stanek miazem, te pa epidemijo. Osnovni ukrepi, ki so bili predlagani za zaščito pred kugo, so bili izogibanje miazmam, odpra- vljanje smrdečega zraka s kurjenjem aromat- skih rastlin, njihova uporaba v prehrani ter redno puščanje krvi. Med premožnejšimi se je kot zaščita pred kugo uveljavilo tudi no- šenje mošnjičkov, tako imenovanih pommes d‘ambre (jantarjevih jabolk), napolnjenih z začimbami, kot so bili poper, ingver, kur- kuma in cimet (Nam, 2014). Prvi premik k novemu pogledu na prenaša- nje bolezni se je zgodil v renesansi. Italijan- ski fiziolog, pesnik in matematik Girolamo Fracastoro je v šestnajstem stoletju na pod- lagi opazovanj epidemičnega širjenja kuge, sifilisa in tifusa na današnjem območju Ita- lije v svojem znanstvenem delu De contagio- ne et contagiosis morbis (O okužbi, kužnih bo- leznih in njihovemu zdravljenju) predvidel tri načine epidemičnega širjenja bolezni. Bole- zen naj bi se širila s tako imenovanimi se- meni (v angleščini germs), ki se lahko širijo z neposrednim stikom kot na primer sifilis in gonoreja, s predmeti, ki so bili v stiku z obolelim, ali pa z zrakom, kot naj bi se širile tuberkuloza in črne koze. Fracastoro semen, ki jih je opisal kot način prenaša- nja bolezni, ni dojemal kot žive organizme, ampak kot kemične snovi, ki lahko na svo- jevrsten način izhlapijo in se širijo po ozra- čju, velja pa poudariti, da je že predvidel, da so za vsako bolezen značilna druga semena (Karamanou in sod., 2012). Fracastro je tako že predvidel osnovne na- čine širjenja nalezljivih bolezni, ki veljajo še danes, minilo pa je še tristo let, preden je Pasteur potrdil njegova opažanja in »seme- na« prepoznal kot žive organizme. Razlog za to je bil, da so izobraženi krogi tedanje- ga časa podpirali idejo spontanega nastanka žive materije – šlo je za Aristotelovo teorijo o abiogenezi. V svojih delih je pisal, da živa bitja spontano nastanejo iz nežive narave, saj naj bi ta vsebovala tako imenovano življenj- sko silo. Tako naj bi miši spontano nastale iz pšeničnih zrn, muhe pa iz pokvarjenega mesa. Ta teorija je še po obdobju renesanse obdržala svoj pomen, kljub Leeuwenhoeko- vemu  izumu mikroskopa ter poskusih Fran- cesca Redija, da bi teorijo ovrgel. V svojih eksperimentih je skušal dokazati, da mušje ličinke (živa narava) ne nastanejo spontano iz pokvarjenega mesa (nežive narave), kot so takrat verjeli. V svojem prvem poskusu je en kos mesa pustil na odprtem, drugega pa je zaprl v kozarec. V nezaščitenem ko- su mesa je prišlo do razkroja, kmalu so se zaredile mušje ličinke, kos mesa, ki je bil zaprt, pa se je prav tako začel razkrajati, ni- so pa se pojavile ličinke muh. Zagovorniki teorije abiogeneze so trdili, da je z zaprtjem kozarca onemogočil dostop tako imenovane življenjske sile, ki bi omogočila nastanek ličink iz mesa. Poskus je ponovil, le da je namesto s pokrovom zaprl kozarec z mre- žico, da bi življenjska sila lahko prišla do mesa. Poskus je imel enak izid kot tisti brez mrežice. Kljub njegovim dognanjem sta se teorija o abiogenezi in prepričanje, da živa bitja nastanejo iz nežive narave, ohranili (Karamanou in sod, 2012). V osemnajstem stoletju ni bilo napredka pri iskanju izvora in širjenja bolezni. Skokoviti preboj se je zgodil šele sredi devetnajstega stoletja s poskusi francoskega kemika Louisa Pasteurja, s katerimi je bila dokončno ovrže- na teorija o abiogenezi. Pasteur se je ukvar- jal s preučevanjem fermentacije mleka, vina in piva. V njegovem času je bila sprejeta te- za, da fermentacijo povzročajo tako imeno- vani fermenti. K fermentom so šteli različne vrste kvasa, ki so ga tudi že opazovali pod mikroskopom, a ga niso imeli za živ mi- Ženska, ki v roki nosi pomme d‘ambre kot sredstvo za odišavljanje in preprečevanje okužb z miazmami. Vir: https:// commons.wikimedia.org/ wiki/File:Pourbus_lady_ pomander.jpg. 306 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 307Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja kroorganizem, ampak zgolj za kompleksno kemično snov, ki je izvirala iz piva samega in tako povzročila njegovo fermentacijo. Pa- steur je razširil svoja raziskovanja. Sodeloval je pri preučevanju piva, ki ni fermentiralo, ampak se je pokvarilo. Pod mikroskopom je takrat opazil »globule« (videl je bakterije), ki so bile še manjše od prej opaženega kvasa. Previdel je, da gre za žive mikroorganizme, ki pokvarijo pivo in preprečijo fermentacijo. Svoje prepričanje o kvasu in »globulah« kot živih organizmih je skušal potrditi z opazo- vanjem kvasov pod mikroskopom – več kot jih je bilo, hitreje je fermentacija potekala, ko pa so se nehali množiti, je bil postopek fermentacije končan. Sklepal je, da gre za žive organizme, ki se razmnožujejo, uničil pa bi jih lahko z visoko temperaturo, čemur danes pravimo pasterizacija. Njegova pred- videvanja so bila pravilna – mešanica, ki so jo segreli, ni fermentirala ali pa se pokvari- la, kar je pomenilo, da kvas in »globule« ne morejo izvirati iz piva samega, ampak gre za živ organizem, ki pride od drugod. Z na- daljnjimi poskusi v letih od 1857 do 1873 je potrdil obstoj mikroskopsko majhnih živih organizmov in tako osnoval teorijo mikro- bov, poznano pod izrazom the germ theory, in hkrati ovrgel dva tisoč let staro teorijo o abiogenezi. S svojo teorijo je potrdil obstoj mikroorganizmov, ki povzročajo fermentaci- jo. Kmalu zatem je po raziskovanju bolezni ličink sviloprejk in glivičnih okužb poljščin začel iskati še analogijo med fermentacijo in nastankom bolezni. Predvidel je, da bole- zni povzročajo mikroorganizmi. Bolezen bi potemtakem z uničenjem mikroorganizmov lahko preprečili, podobno kot se prepreči fermentacija. Težava je bila v tem, da je za uničenje mikrobov potrebna visoka tempera- tura, ki pa za zdravljenje okuženega človeka seveda ne pride v poštev (Berche, 2012). To težavo je s pomočjo Pasteurjevih dognanj premostil škotski kirurg Joseph Lister. Veli- ko njegovih bolnikov je po operacijah umrlo zaradi gangrene, ker so se rane okužile. Po Pasteurjevih izsledkih pa za okužene rane ni bil kriv zrak sam, ampak mikroorganizmi v njem. Če bi torej uničil te mikroorganiz- me, bi lahko preprečil vnetja. Leta 1867 je za negovanje ran in razkuževanje kirurškega orodja začel uporabljati karbolično kislino (fenol), ki se je pred tem začela uporabljati v kanalizacijskih odtokih za preprečevanje smradu razpadajočih organskih snovi. S tem je postal pionir antiseptične kirurgije (Tha- gard, 1996). Sledila je zlata doba bakteriologije. V dvaj- setletnem obdobju so odkrili večino bak- terij, ki so bile povzročiteljice nalezljivih bolezni. Glavno vlogo je imel nemški znan- stvenik Robert Koch, ki je potrdil sume, da lahko izbrano bolezen povzroča le natančno določena vrsta mikroba in ne več vrst, kot se je sprva verjelo. Koch je izoliral in pre- poznal vibrio kolere ter bacila antraksa in tuberkuloze (Karamanou, 2012). Prehod v 20. stoletje Prepoznava povzročiteljev nalezljivih bole- zni je povzročila revolucijo v medicini. Po odkritju in uporabi antibiotikov v tridesetih letih se je smrtnost zaradi okužb zmanjša- la, uporaba elektronskih mikroskopov pa je konec tridesetih let prejšnjega stoletja potr- dila obstoj virusov, ki so še manjši od tedaj poznanih bakterij in gliv. Človekova priča- kovana življenjska doba je skokovito narasla. Z napredkom znanosti in odkritjem dia- gnostičnih metod so poleg izvora nalezljivih bolezni odkrili dedne bolezni, ki izvirajo iz genskih napak, avtoimunske bolezni, ki iz- virajo iz napačnega delovanja imunskega sis- tema, ter potrdili obstoj bolezni zaradi po- manjkanja hranilnih snovi (Thagard, 1996). Razvoj industrije in koncepta bolezni Kolera in tuberkuloza, ki ju je prepoznal Koch, sta bili značilni za obdobje od srede devetnajstega do začetka dvajsetega stoletja, saj sta bili povezani s slabimi razmerami delavcev v industrijski kapitalistični proi- zvodnji (Jaunig, Zupanič Slavec, 2012). Šir- jenje obeh bolezni je povezano z nastankom moderne družbe po industrijski revoluciji v devetnajstem stoletju. Pojav kapitala nare- kuje čim večjo produktivnost in ustvarjanje dobička. Nastajati začnejo velika industrij- ska mesta in nov družbeni razred – delavski razred. Družbena ureditev s tem postane bolj zapletena, povečuje se potreba po nje- nem nadzoru in urejanju, predvsem pa po institucionaliziranem nadziranju širjenja bolezni, saj so bile slabe delovne razmere (celodnevno delo, malo počitka, neustrezna prehrana in higiena) eden od glavnih razlo- gov za širjenje kolere in tuberkuloze. Tako se je konec devetnajstega stoletja začela raz- vijati družbena medicina, ki pa ni poudarja- la več samo posameznika, ampak instituci- onalizirano preprečevanje bolezni predvsem znotraj nekaterih družbenih slojev. Začel se je razcvet preventivne (preprečevalne) medicine, ki je začela opozarjati na pomen higiene za preprečevanje bolezni, uvajati so začeli obvezno cepljenje, za nadzor širjenja tuberkuloze pa ustanavljati posebne sana- torije, ki so omogočali zdravljenje obolelih, hkrati pa njihovo izolacijo, da bi preprečili širjenje takrat še neozdravljive bolezni. Z institucionaliziranim preprečevanjem bole- zni se začne pojavljati tudi nov koncept bo- lezni. Bolezen ni bila več samo nenormalno delovanje organizma posameznika – čedalje bolj se kaže njena povezava z družbenimi razmerami in družbeno ureditvijo. Bolezen začnejo razumevati kot vrsto odklonskosti (odstopanja od družbenih norm), saj oboleli posameznik ne more opravljati svojih druž- benih vlog - industrijski delavec na primer ne more opravljati svojega dela (Jaunig, Zu- panič Slavec, 2012). Medicina je tako dobila vlogo določanja norm in odklonov od norm, diagnosticiranje (prepoznavanje) bolezni pa tako dobi poseben pomen – nakazuje, kaj je družba v določeni kulturi pripravljena spre- jeti kot normalno in kaj ima za deviantno oziroma bolezensko, kar naj bi bilo treba zdraviti (Jutel, 2009). Za primer lahko vza- memo spremembo dojemanja hazarderstva, promiskuitete (menjavanja spolnih partner- jev) in alkoholizma. Če so bili to do tedaj samo moralni prekrški ali uživaštvo, jih ko- nec devetnajstega stoletja začnejo obravna- vati kot patološka nagnjenja, kot bolezni, ki jih je treba zdraviti in omejiti (Rosenberg, 2002). Glede na razumevanje koncepta bolezni sta se ustvarila dva glavna pogleda – natura- listični in normativni. Po naturalističnem pogledu je koncept bolezni in zdravja mo- goče določiti zgolj na podlagi biološkega delovanja organizma določene vrste, kar mu prinese največje možnosti za preživetje in razmnoževanje, normativni pogled pa za- govarja tezo, da je razmejitev med boleznijo in zdravjem nerazdružljivo povezana tudi z družbenimi normami in vrednotami do- ločenega obdobja (Khushf, 2007). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) od leta 1948 razlaga zdravje kot stanje popolne telesne, psihične in socialne blaginje in ne zgolj kot odsotnost bolezni. Na podlagi te opredelitve lahko vidimo, da je razumevanje koncepta bolezni dinamično, opredelitev pa leži nekje med normativno in naturalistično teorijo. Da je koncept bolezni res dinamičen in hkrati odvisen od biološkega delovanja or- ganizma, pa tudi od družbenega okvira, dokazujejo na primer spreminjajoče se dia- gnoze bolezni. Odvisnost koncepta bolezni od biološkega delovanja organizma lahko opazimo že pri humoralni teoriji, ki je bo- lezen prav tako kot Pasteurjeva in Kochova teorija o mikrobih že povezala z delovanjem organizma, ne pa tudi z družbenimi okoli- ščinami. Vpliv družbene ureditve se najbo- lje vidi, če pogledamo bolezni, ki so bile na novo ugotovljene in določene. Za najprepro- stejši primer lahko vzamemo prepoznava- nje debelosti kot bolezni, kjer se prepletata normativno in naturalistično razumevanje bolezni. Na spremembo odnosa do obil- nega telesa je po Eknoyanu (2006) najbolj vplivala sprememba v dostopnosti hrane in njenem načinu priprave. Do agrikulturnih sprememb v devetnajstem stoletju je bilo 306 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 307Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja kroorganizem, ampak zgolj za kompleksno kemično snov, ki je izvirala iz piva samega in tako povzročila njegovo fermentacijo. Pa- steur je razširil svoja raziskovanja. Sodeloval je pri preučevanju piva, ki ni fermentiralo, ampak se je pokvarilo. Pod mikroskopom je takrat opazil »globule« (videl je bakterije), ki so bile še manjše od prej opaženega kvasa. Previdel je, da gre za žive mikroorganizme, ki pokvarijo pivo in preprečijo fermentacijo. Svoje prepričanje o kvasu in »globulah« kot živih organizmih je skušal potrditi z opazo- vanjem kvasov pod mikroskopom – več kot jih je bilo, hitreje je fermentacija potekala, ko pa so se nehali množiti, je bil postopek fermentacije končan. Sklepal je, da gre za žive organizme, ki se razmnožujejo, uničil pa bi jih lahko z visoko temperaturo, čemur danes pravimo pasterizacija. Njegova pred- videvanja so bila pravilna – mešanica, ki so jo segreli, ni fermentirala ali pa se pokvari- la, kar je pomenilo, da kvas in »globule« ne morejo izvirati iz piva samega, ampak gre za živ organizem, ki pride od drugod. Z na- daljnjimi poskusi v letih od 1857 do 1873 je potrdil obstoj mikroskopsko majhnih živih organizmov in tako osnoval teorijo mikro- bov, poznano pod izrazom the germ theory, in hkrati ovrgel dva tisoč let staro teorijo o abiogenezi. S svojo teorijo je potrdil obstoj mikroorganizmov, ki povzročajo fermentaci- jo. Kmalu zatem je po raziskovanju bolezni ličink sviloprejk in glivičnih okužb poljščin začel iskati še analogijo med fermentacijo in nastankom bolezni. Predvidel je, da bole- zni povzročajo mikroorganizmi. Bolezen bi potemtakem z uničenjem mikroorganizmov lahko preprečili, podobno kot se prepreči fermentacija. Težava je bila v tem, da je za uničenje mikrobov potrebna visoka tempera- tura, ki pa za zdravljenje okuženega človeka seveda ne pride v poštev (Berche, 2012). To težavo je s pomočjo Pasteurjevih dognanj premostil škotski kirurg Joseph Lister. Veli- ko njegovih bolnikov je po operacijah umrlo zaradi gangrene, ker so se rane okužile. Po Pasteurjevih izsledkih pa za okužene rane ni bil kriv zrak sam, ampak mikroorganizmi v njem. Če bi torej uničil te mikroorganiz- me, bi lahko preprečil vnetja. Leta 1867 je za negovanje ran in razkuževanje kirurškega orodja začel uporabljati karbolično kislino (fenol), ki se je pred tem začela uporabljati v kanalizacijskih odtokih za preprečevanje smradu razpadajočih organskih snovi. S tem je postal pionir antiseptične kirurgije (Tha- gard, 1996). Sledila je zlata doba bakteriologije. V dvaj- setletnem obdobju so odkrili večino bak- terij, ki so bile povzročiteljice nalezljivih bolezni. Glavno vlogo je imel nemški znan- stvenik Robert Koch, ki je potrdil sume, da lahko izbrano bolezen povzroča le natančno določena vrsta mikroba in ne več vrst, kot se je sprva verjelo. Koch je izoliral in pre- poznal vibrio kolere ter bacila antraksa in tuberkuloze (Karamanou, 2012). Prehod v 20. stoletje Prepoznava povzročiteljev nalezljivih bole- zni je povzročila revolucijo v medicini. Po odkritju in uporabi antibiotikov v tridesetih letih se je smrtnost zaradi okužb zmanjša- la, uporaba elektronskih mikroskopov pa je konec tridesetih let prejšnjega stoletja potr- dila obstoj virusov, ki so še manjši od tedaj poznanih bakterij in gliv. Človekova priča- kovana življenjska doba je skokovito narasla. Z napredkom znanosti in odkritjem dia- gnostičnih metod so poleg izvora nalezljivih bolezni odkrili dedne bolezni, ki izvirajo iz genskih napak, avtoimunske bolezni, ki iz- virajo iz napačnega delovanja imunskega sis- tema, ter potrdili obstoj bolezni zaradi po- manjkanja hranilnih snovi (Thagard, 1996). Razvoj industrije in koncepta bolezni Kolera in tuberkuloza, ki ju je prepoznal Koch, sta bili značilni za obdobje od srede devetnajstega do začetka dvajsetega stoletja, saj sta bili povezani s slabimi razmerami delavcev v industrijski kapitalistični proi- zvodnji (Jaunig, Zupanič Slavec, 2012). Šir- jenje obeh bolezni je povezano z nastankom moderne družbe po industrijski revoluciji v devetnajstem stoletju. Pojav kapitala nare- kuje čim večjo produktivnost in ustvarjanje dobička. Nastajati začnejo velika industrij- ska mesta in nov družbeni razred – delavski razred. Družbena ureditev s tem postane bolj zapletena, povečuje se potreba po nje- nem nadzoru in urejanju, predvsem pa po institucionaliziranem nadziranju širjenja bolezni, saj so bile slabe delovne razmere (celodnevno delo, malo počitka, neustrezna prehrana in higiena) eden od glavnih razlo- gov za širjenje kolere in tuberkuloze. Tako se je konec devetnajstega stoletja začela raz- vijati družbena medicina, ki pa ni poudarja- la več samo posameznika, ampak instituci- onalizirano preprečevanje bolezni predvsem znotraj nekaterih družbenih slojev. Začel se je razcvet preventivne (preprečevalne) medicine, ki je začela opozarjati na pomen higiene za preprečevanje bolezni, uvajati so začeli obvezno cepljenje, za nadzor širjenja tuberkuloze pa ustanavljati posebne sana- torije, ki so omogočali zdravljenje obolelih, hkrati pa njihovo izolacijo, da bi preprečili širjenje takrat še neozdravljive bolezni. Z institucionaliziranim preprečevanjem bole- zni se začne pojavljati tudi nov koncept bo- lezni. Bolezen ni bila več samo nenormalno delovanje organizma posameznika – čedalje bolj se kaže njena povezava z družbenimi razmerami in družbeno ureditvijo. Bolezen začnejo razumevati kot vrsto odklonskosti (odstopanja od družbenih norm), saj oboleli posameznik ne more opravljati svojih druž- benih vlog - industrijski delavec na primer ne more opravljati svojega dela (Jaunig, Zu- panič Slavec, 2012). Medicina je tako dobila vlogo določanja norm in odklonov od norm, diagnosticiranje (prepoznavanje) bolezni pa tako dobi poseben pomen – nakazuje, kaj je družba v določeni kulturi pripravljena spre- jeti kot normalno in kaj ima za deviantno oziroma bolezensko, kar naj bi bilo treba zdraviti (Jutel, 2009). Za primer lahko vza- memo spremembo dojemanja hazarderstva, promiskuitete (menjavanja spolnih partner- jev) in alkoholizma. Če so bili to do tedaj samo moralni prekrški ali uživaštvo, jih ko- nec devetnajstega stoletja začnejo obravna- vati kot patološka nagnjenja, kot bolezni, ki jih je treba zdraviti in omejiti (Rosenberg, 2002). Glede na razumevanje koncepta bolezni sta se ustvarila dva glavna pogleda – natura- listični in normativni. Po naturalističnem pogledu je koncept bolezni in zdravja mo- goče določiti zgolj na podlagi biološkega delovanja organizma določene vrste, kar mu prinese največje možnosti za preživetje in razmnoževanje, normativni pogled pa za- govarja tezo, da je razmejitev med boleznijo in zdravjem nerazdružljivo povezana tudi z družbenimi normami in vrednotami do- ločenega obdobja (Khushf, 2007). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) od leta 1948 razlaga zdravje kot stanje popolne telesne, psihične in socialne blaginje in ne zgolj kot odsotnost bolezni. Na podlagi te opredelitve lahko vidimo, da je razumevanje koncepta bolezni dinamično, opredelitev pa leži nekje med normativno in naturalistično teorijo. Da je koncept bolezni res dinamičen in hkrati odvisen od biološkega delovanja or- ganizma, pa tudi od družbenega okvira, dokazujejo na primer spreminjajoče se dia- gnoze bolezni. Odvisnost koncepta bolezni od biološkega delovanja organizma lahko opazimo že pri humoralni teoriji, ki je bo- lezen prav tako kot Pasteurjeva in Kochova teorija o mikrobih že povezala z delovanjem organizma, ne pa tudi z družbenimi okoli- ščinami. Vpliv družbene ureditve se najbo- lje vidi, če pogledamo bolezni, ki so bile na novo ugotovljene in določene. Za najprepro- stejši primer lahko vzamemo prepoznava- nje debelosti kot bolezni, kjer se prepletata normativno in naturalistično razumevanje bolezni. Na spremembo odnosa do obil- nega telesa je po Eknoyanu (2006) najbolj vplivala sprememba v dostopnosti hrane in njenem načinu priprave. Do agrikulturnih sprememb v devetnajstem stoletju je bilo 308 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 309Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja hrane malo, zato je bila debelost povezana s premožnostjo in izobiljem. Samo spomni- mo se kipca Venere iz Willendorfa – obilno telo je bilo znak plodnosti in življenja, nato je postalo nezaželeno v antiki (moško telo in športna postava) in spet znak razkošja in zdravja od srednjega veka naprej. V dobi renesanse, še bolj pa v baroku, opazimo na umetninah obilna telesa, v literarnih delih pa se je debelušnim likom pripisovalo vese- lje do življenja in ljubeznive lastnosti, suhim likom pa zagrenjenost in nezadovoljstvo. V osemnajstem in devetnajstem stoletju se pridelava hrane začne spreminjati – hrana postane dostopnejša. S Pasteurjevim od- kritjem pasterizacije in razvojem kemičnih konzervansov je prišlo do hitrega razvoja konzerviranja hrane. Hrana za večino raz- vitega sveta postane široko dostopna po drugi svetovni vojni, hkrati pa se zmanjša telesna aktivnost. Sredi dvajsetega stoletja je začela debelost dobivati negativni pomen – v šestdesetih letih jo Svetovna zdravstvena organizacija označi kot svetovno epidemijo, ki škoduje javnemu zdravju po vsem svetu. Sprememba odnosa do obilnega telesa je po- leg družbeno-kulturnih sprememb tudi re- zultat napredka medicine, ki je v šestdesetih letih odkrivala povezave med debelostjo in kroničnimi obolenji srčno-žilnega sistema, ne gre pa zanemariti kulturnega vpliva, saj v državah v razvoju debelušnost še zmeraj nima negativnega prizvoka. Absurden primer vpliva družbenih norm določenega zgodovinskega obdobja na ra- zumevanje bolezni je tudi bolezen drape- tomanija, ki jo je leta 1851 v svojem delu ameriški zdravnik Samuel A. Cartwright opisal kot resno duševno bolezen plantažnih sužnjev, ki se je kazala kot poskus pobega sužnjev od svojih gospodarjev. Razlog za pojav bolezni naj bi bilo poleg psihičnih te- žav sužnjev tudi popustljivost sužnjelastni- kov. Znaki te duševne bolezni naj bi bili nejevoljnost, trma in nezanimanje za delo, kar bi sužnjelastnik lahko sam pozdravil z bičanjem ali pa z odstranitvijo nožnih pal- cev (Myers, 2014). Družbeni kontekst je imel velik vpliv tudi na spolne prakse. Samozadovoljevanje so v osemnajstem in devetnajstem stoletju ime- li za bolezen, ki so ji pripisovali množico znakov in simptomov. Temelj razumevanja samozadovoljevanja kot bolezni naj bi po- stavil švicarski zdravnik Samuel Auguste Tissot v delu L‘Onanisme (Onanija). V njem je opisal, da spolna aktivnost, predvsem pa samozadovoljevanje, izčrpa človeka, ker ima »izguba« semena podoben učinek kot izgu- ba večje količine krvi. Izobraženi krogi so njegovo teorijo sprejeli in razširili – samo- zadovoljevanje je postalo vzrok za epilep- sijo, slepoto, naglušnost, glavobole, spolno nezmožnost, izgubo spomina, srčne težave, povzročala pa naj bi tudi iznakaženje žen- skih spolnih organov. Seznam simptomov in znakov se je z leti samo še daljšal – končno naj bi samozadovoljevanje vodilo v hiranje človeka in norost, ljudi pa so zaradi samo- zadovoljevanja tudi zdravili v bolnišnicah (Engelhardt, 1974). Homoseksualnost je drugi primer spolnosti in njene povezave z družbenimi normami. Do leta 1990 sta Ameriško psihiatrično združenje (APA) in Svetovna zdravstvena organizacija homoseksualnost imeli za bo- lezen, kar se da utemeljiti z naturalistično razlago koncepta bolezni. Christopher Bo- orse, vidnejši predstavnik naturalizma, je za normalno funkcijo organizma imel statistič- no značilne lastnosti, ki so organizmu omo- gočale preživetje in razmnoževanje – homo- seksualnost pa razmnoževanja ne omogoča. Razlog za opustitev razumevanja homose- ksualnosti kot patologije pa naj bi bila prav sprememba družbe in s tem njenih norm in vrednot (Powell in Scarffe, 2019). Zaključek Iskanje izvora bolezni je bil razgiban, več kot dva tisoč let trajajoči proces, v katerem se je oblikovalo in spreminjalo človekovo ra- zumevanje telesa, narave in njegovega mesta v družbi. Od nadnaravnega je človek prišel k naravnemu – v antiki je s humoralno te- orijo kot vir bolezni prepoznal svoje telo, s teorijo miazem pa svojo okolico. S širjenjem razumevanja ustroja narave je nadgrajeval obe teoriji, njun vpliv pa s teorijo tempera- menta razširil tudi na področje psihologije, dokler nista bili obe teoriji ovrženi s Paste- urjevim in Kochovim odkritjem bakterij - s tedanjimi  metodami komaj opaznih mikro- organizmov, ki so skupaj z glivami in viru- si predstavljali izvore nalezljivih bolezni in njihovega prenašanja. Odkritje je povzročilo popolni preobrat razumevanja bolezni, kar je omogočilo skokoviti napredek znanosti in pojav novih vej medicine, ki so se ukvarjale z zdravjem na množični ravni. Spreminjanje družbene ureditve je povzročilo tudi spre- membo koncepta bolezni, ki poudarja tudi pomen družbenih norm in vrednot pri do- ločanju, kaj je bolezen. Zahvala Rad bi se zahvalil prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec, ki je dala pobudo za nastanek tega članka in s tem širila moja obzorja, ter mo- jim domačim, ki so prvi prebirali ta članek. Literatura: Berche, P., 2012: Louis Pasteur, from crystals of life to vaccination. Clinical microbiology and infection: the official publication of the European Society of Clinical Sprememba družbenega odnosa do obilnosti. Levo Twiggy (po naše Trlica), ena od prvih slavnih supermodelov in najstniški idol v šestdesetih letih, desno pa Rubensova upodobitev ženskih teles. Vir: https://www.pinterest.com/ pin/486951778451747400/ in https://parkstone.international/2012/09/13/rubens-making-women-look-good- since-1698/. 308 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 309Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja. Od antike do sodobnega časa • MedicinaMedicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja hrane malo, zato je bila debelost povezana s premožnostjo in izobiljem. Samo spomni- mo se kipca Venere iz Willendorfa – obilno telo je bilo znak plodnosti in življenja, nato je postalo nezaželeno v antiki (moško telo in športna postava) in spet znak razkošja in zdravja od srednjega veka naprej. V dobi renesanse, še bolj pa v baroku, opazimo na umetninah obilna telesa, v literarnih delih pa se je debelušnim likom pripisovalo vese- lje do življenja in ljubeznive lastnosti, suhim likom pa zagrenjenost in nezadovoljstvo. V osemnajstem in devetnajstem stoletju se pridelava hrane začne spreminjati – hrana postane dostopnejša. S Pasteurjevim od- kritjem pasterizacije in razvojem kemičnih konzervansov je prišlo do hitrega razvoja konzerviranja hrane. Hrana za večino raz- vitega sveta postane široko dostopna po drugi svetovni vojni, hkrati pa se zmanjša telesna aktivnost. Sredi dvajsetega stoletja je začela debelost dobivati negativni pomen – v šestdesetih letih jo Svetovna zdravstvena organizacija označi kot svetovno epidemijo, ki škoduje javnemu zdravju po vsem svetu. Sprememba odnosa do obilnega telesa je po- leg družbeno-kulturnih sprememb tudi re- zultat napredka medicine, ki je v šestdesetih letih odkrivala povezave med debelostjo in kroničnimi obolenji srčno-žilnega sistema, ne gre pa zanemariti kulturnega vpliva, saj v državah v razvoju debelušnost še zmeraj nima negativnega prizvoka. Absurden primer vpliva družbenih norm določenega zgodovinskega obdobja na ra- zumevanje bolezni je tudi bolezen drape- tomanija, ki jo je leta 1851 v svojem delu ameriški zdravnik Samuel A. Cartwright opisal kot resno duševno bolezen plantažnih sužnjev, ki se je kazala kot poskus pobega sužnjev od svojih gospodarjev. Razlog za pojav bolezni naj bi bilo poleg psihičnih te- žav sužnjev tudi popustljivost sužnjelastni- kov. Znaki te duševne bolezni naj bi bili nejevoljnost, trma in nezanimanje za delo, kar bi sužnjelastnik lahko sam pozdravil z bičanjem ali pa z odstranitvijo nožnih pal- cev (Myers, 2014). Družbeni kontekst je imel velik vpliv tudi na spolne prakse. Samozadovoljevanje so v osemnajstem in devetnajstem stoletju ime- li za bolezen, ki so ji pripisovali množico znakov in simptomov. Temelj razumevanja samozadovoljevanja kot bolezni naj bi po- stavil švicarski zdravnik Samuel Auguste Tissot v delu L‘Onanisme (Onanija). V njem je opisal, da spolna aktivnost, predvsem pa samozadovoljevanje, izčrpa človeka, ker ima »izguba« semena podoben učinek kot izgu- ba večje količine krvi. Izobraženi krogi so njegovo teorijo sprejeli in razširili – samo- zadovoljevanje je postalo vzrok za epilep- sijo, slepoto, naglušnost, glavobole, spolno nezmožnost, izgubo spomina, srčne težave, povzročala pa naj bi tudi iznakaženje žen- skih spolnih organov. Seznam simptomov in znakov se je z leti samo še daljšal – končno naj bi samozadovoljevanje vodilo v hiranje človeka in norost, ljudi pa so zaradi samo- zadovoljevanja tudi zdravili v bolnišnicah (Engelhardt, 1974). Homoseksualnost je drugi primer spolnosti in njene povezave z družbenimi normami. Do leta 1990 sta Ameriško psihiatrično združenje (APA) in Svetovna zdravstvena organizacija homoseksualnost imeli za bo- lezen, kar se da utemeljiti z naturalistično razlago koncepta bolezni. Christopher Bo- orse, vidnejši predstavnik naturalizma, je za normalno funkcijo organizma imel statistič- no značilne lastnosti, ki so organizmu omo- gočale preživetje in razmnoževanje – homo- seksualnost pa razmnoževanja ne omogoča. Razlog za opustitev razumevanja homose- ksualnosti kot patologije pa naj bi bila prav sprememba družbe in s tem njenih norm in vrednot (Powell in Scarffe, 2019). Zaključek Iskanje izvora bolezni je bil razgiban, več kot dva tisoč let trajajoči proces, v katerem se je oblikovalo in spreminjalo človekovo ra- zumevanje telesa, narave in njegovega mesta v družbi. Od nadnaravnega je človek prišel k naravnemu – v antiki je s humoralno te- orijo kot vir bolezni prepoznal svoje telo, s teorijo miazem pa svojo okolico. S širjenjem razumevanja ustroja narave je nadgrajeval obe teoriji, njun vpliv pa s teorijo tempera- menta razširil tudi na področje psihologije, dokler nista bili obe teoriji ovrženi s Paste- urjevim in Kochovim odkritjem bakterij - s tedanjimi  metodami komaj opaznih mikro- organizmov, ki so skupaj z glivami in viru- si predstavljali izvore nalezljivih bolezni in njihovega prenašanja. Odkritje je povzročilo popolni preobrat razumevanja bolezni, kar je omogočilo skokoviti napredek znanosti in pojav novih vej medicine, ki so se ukvarjale z zdravjem na množični ravni. Spreminjanje družbene ureditve je povzročilo tudi spre- membo koncepta bolezni, ki poudarja tudi pomen družbenih norm in vrednot pri do- ločanju, kaj je bolezen. Zahvala Rad bi se zahvalil prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec, ki je dala pobudo za nastanek tega članka in s tem širila moja obzorja, ter mo- jim domačim, ki so prvi prebirali ta članek. Literatura: Berche, P., 2012: Louis Pasteur, from crystals of life to vaccination. Clinical microbiology and infection: the official publication of the European Society of Clinical Sprememba družbenega odnosa do obilnosti. Levo Twiggy (po naše Trlica), ena od prvih slavnih supermodelov in najstniški idol v šestdesetih letih, desno pa Rubensova upodobitev ženskih teles. Vir: https://www.pinterest.com/ pin/486951778451747400/ in https://parkstone.international/2012/09/13/rubens-making-women-look-good- since-1698/. 310 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 311Medicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • Paleontologija Microbiology and Infectious Diseases, 18, Suppl. 5: 1–6. Custers, E. J. F. M., 2018: Training Clinical Reasoning: Historical and Theoretical Background. In: ten Cate, O., Custers, E. J. F. M., Durning, S. J., (uredniki): Principles and Practice of Case-based Clinical Reasoning Education: A Method for Preclinical Students. Cham: Springer, 21–33. Eknoyan, G., 2006: A History of Obesity, or How What Was Good Became Ugly and Then Bad. Advances in Chronic Kidney Disease, 13 (4): 421-427. Engelhardt, H., 1974: The disease of masturbation: values and the concept of disease. Bulletin of the History of Medicine, 48 (2): 234-248. Jaunig, S., Zupanič Slavec, Z., 2012: Tuberkuloza, naša ljudska, delavska in kmetska bolezen. Zgodovinski časopis, 66 (3/4): 362-385. Jutel, A., 2009: Sociology of diagnosis: a preliminary review. Sociology of health & illness, 31 (2): 278–299. Karamanou, M., Panayiotakopoulos, G., Tsoucalas, G., Kousoulis, A. A., Androutsos, G., 2012: From miasmas to germs: a historical approach to theories of infectious disease transmission. Le infezioni in medicina, 20 (1): 58–62. Khushf, G., 2007: An agenda for future debate on concepts of health and disease. Medicine, health care, and philosophy, 10 (1): 19–32. Lexico. Oxford, https://www.lexico.com/definition/ humour. Pridobljeno 27. 7. 2020. Myers, B. E., 2014: »Drapetomania«: Rebellion, Defiance and Free Black Insanity in the Antebellum United States. Doktorsko delo. Los Angeles: University of California. Nam, J.-K., 2014: Medieval European Medicine and Asian Spices. Ŭi sahak, 23: 319-42. Nasser, M., Tibi, A., Savage-Smith, E., 2009: Ibn Sina‘s Canon of Medicine: 11th century rules for assessing the effects of drugs. Journal of the Royal Society of Medicine, 102 (2): 78–80. Powell, R., Scarffe, E., 2019: Rethinking »Disease«: a fresh diagnosis and a new philosophical treatment. Journal of Medical Ethics, 45: 579-588. Rosenberg, C. E., 2002: The tyranny of diagnosis: specific entities and individual experience. The Milbank quarterly, 80 (2): 237–260. Spyrou, M. A., Keller, M., Tukhbatova, R. I., Scheib, C. L., Nelson, E. A., Andrades Valtueña, A., in sod., 2019: Phylogeography of the second plague pandemic revealed through analysis of historical Yersinia pestis genomes. Nature communications, 10 (1): 4470. Thagard, P., 1996: The Concept of Disease: Structure and Change. Communication and Cognition, 29: 445- 478. World Health Organization. Switzerland: WHO, https:// www.who.int/about/who-we-are/frequently-asked- questions. Pridobljeno 27. 7. 2020. Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev Tea Kolar - Jurkovšek Namen pričujočega sestavka je seznaniti bralce z novejšimi dokazi o zanimivi fosilni ži- valski skupini, ki je v zadnjih desetletjih prevzela pomembno mesto v biostratigrafiji pa- leozojskih in triasnih plasti. Konodontne živali uvrščamo v samostojni razred strunarjev. Celotna skupina je izumrla v času triasno-jurskega intervala zaradi naglih sprememb v oko- lju, povezanih predvsem z napredujočim razpadanjem nadceline Pangea. V kamnini so se le v redkih primerih na svetu ohranili fosili celih živali, zato vsa konodontna filogenija temelji na drobnih, zobem podobnih fosfatnih elementih, ki jih z raztapljanjem kamnine, najpogosteje v mravljinčni ali ocetni kislini, pridobimo iz morskih sedimentnih kamnin. Gre za bilateralno simetrično razporejene zobcem podobne elemente, ki so bili nameščeni v začetnem delu prebavnega trakta konodontne živali. Prvič jih je opisal Heinz Christian Pander (1794–1865) iz devonskih in silurskih plasti ob Baltiškem morju. Izvor, pripadnost in pomembnost teh elementov so bili dolgo časa neznani in že v pionirski dobi preučevanja skupine so postopoma ugotovili njihovo kronostratigrafsko vrednost. V modernem obdobju konodontnih raziskav so postajali vse pomembnejši fosili za določevanje relativne geološke starosti plasti. Kratka kronostratigrafska in velika geografska razširjenost postavljata kono- donte ob bok pomembnim vodilnim fosilom, na podlagi katerih temelji členitev paleozoj- skih in triasnih morskih sedimentnih kamnin. Konodonti (grško: kōnos, stožec, dont, zob) so izumrli zgodnji vretenčarji, podobni je- guljam in uvrščeni v samostojni razred Co- nodonta. Znani so pretežno le po zobem podobnih tvorbah iz apatita (kalcijevega fosfata), velikih od 0,2 do 6 milimetra, ki jih najdemo v paleozojskih in triasnih mor- skih sedimentnih kamninah po svetu, razi- skujemo pa jih kot mikrofosile. Konodontni elementi so edini skeletni deli živali. Nji- hova kemična sestava in njihova odpornost sta omogočili, da so se v kamninah kot fosil ohranili v dolgih časovnih obdobjih. Ker je bil večji del konodontnih živali iz mehkega tkiva, so se te cele živali redko fosilizirale, zato je bila njihova biološka pripadnost dol- go časa neznana. Poznavanje njihovih meh- kih tkiv je razmeroma skromno in šele od- kritje njihovih odtisov konec dvajsetega sto- letja je pomenil premik v študiju te skupine. Fosili bolj ali manj celih živali, čeprav malo- številni, razkrivajo njihovo bilateralno sime- trijo, hrbtno struno, lego konodontnih ele- mentov v začetnem delu prebavnega trakta, razmeroma velike oči in plavuti ter ne na- zadnje tudi njihovo velikost, ki ni presegala štiridesetih centimetrov. Glede na geološko zelo zgodnji čas pojava prvih konodontnih živali bi bila morda dovoljena tudi trditev, da spadajo med prednike sodobnih vreten- čarjev. O konodontih je Proteus že poročal, med drugim Ramovš v članku z naslovom Konodonti – zagonetna živalska skupina ome- nja njihovo možno sorodnost s škrgoustko (Ramovš, 1989). Vedno več dokazov potrjuje uvrstitev konodontov v samostojni razred, ki vsebuje več redov. Njihov izvor in filogenija zlasti konodontom podobnih skupin pa še nista povsem pojasnjena. Sprva so nekateri raziskovalci konodon- tne živali povezovali z brezčeljustnicami (Agnatha), vendar so bili ti organizmi dru- gačni od vseh današnjih živali. Konodontni aparat, ki najpogosteje vsebuje petnajst raz- Janko Starič je študent petega letnika dentalne medicine na Univerzi v Ljubljani, kjer poglablja svoje znanje, zanimanje in veselje za opravljanje bodočega poklica. Preden povsem zaplava v stomatološke vode, z veseljem širi svoje raziskovanje tudi na druga področja medicine ter znotraj njih odkriva povezavo družboslovnih in naravoslovnih znanosti. Da pa se celotno življenje ne vrti samo okoli študija in kasneje poklica, razvija tudi svoje konjičke, od gorništva in plezanja do igranja violine in drugih glasbil.