126                                   Ivo Peruzzi: V večerni čas . . .
dosegel po modroslovnih blodnjah končnoneposredni stik z božanstvom. Bovarizem je tudi vzrok Homaiseve smešnosti. Flaubertovo delo bi mogli smatrati za vrsto .prikazov, kako destruktivni so učinki samo cerebralne kulture in kako idejni napredek ne pospešuje samo socialnega blagostanja, marveč tudi razpad duševne narodove konstitucije in dekadentno anarhijo. —
Kljub petdesetim letom, ki so potekla od prve. izdaje „Madame t * Bovarv", se najdejo  še  dandanes in se  bodo  našli  morda tudi to - » pot med Slovenci ljudje, ki bodo  vzdignili  svarilni prst in videli v romanu vse polno nemoralnosti. Ne more se jim zabraniti, da zadostijo  svoji  etični hipertrofiji in moralnemu  bovarizmu.   Ta socialna patologičnost koreni  pregloboko, da bi nas mogli  presenetiti njeni pojavi. S takšnimi ljudmi je imel sitnosti že Flaubert sam. Državno prajvdništvo  mu je  naprtilo  radi   „Madame Bovary"   proces,  kakor se je zgodilo Sokratu, „ker pohujšuje..." itd. Porotniki so ga sijajno rehabilitirali z osvobojenjem. — Malo  je  romanov  s  tako   visoko moralnostjo  kakor baš »Madame Bovarv", moralnost višje vrste, ki Pjedočuje z znanstveno natančnostjo  razvoj in  pogubonosni konec pregrehe. Flaubert sam ne sodi nikdar* ali kdor ni zmožen, zaznati sam etične vrline njegovega pripovedovanja,  pri  tem je najstrožji I moralni  katekizem  zaman.    Da  bi bil  vtihotapil Flaubert v roman ] etične sentence, bi bil roman pridiga in ne umotvor.
Ivo Peruzzi:
V
V večerni čas . . .
V  večerni čas gre v polje pot in z grička zvon zaplaka v mrak, od žit zaveje dih mehak, kot da bi mimo šel Gospod . . .
Ob roki ti . . . Kje svet je, bol, kje težka kletev mračnih dni? . . . Na grudih belih mak žari, v očeh blesti neba prestol.