Knjižnica časopisa „Naprej ‘ v d lil . 

IX. zvezek., 
Temeljna načela sodalne de o c 

(Erfurtski program. ) 

. del . 

G 

Napisa l 

Karol Kautsky® 

Poslovenil po 84 izdaji Anton Kristan . 

Cena 30 vinarjev. 

Idrija 1908. 
Založila in izdala založba časopisa „Naprej l ” 
Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 



Vsebin a 

Trgovina in kredit . . . . . 
Delitev dela in konkurenc a 

Dobiček. 
Zemljiška renta ... ... 
Davki 


Padanje dobička. 
Kako rastejo velepodjetja. Karteli. 


O gospodarskih krizah . 

Kronične nadprodukcije 


?????!? ?? 
oo

oaaaaooaaaa~ 

Trgovina in kredit. 

Videli srno, kako postaja množica pre


bivalstva v deželah s kapitalističnim proizvajalnim 
načinom vedno bolj proletarska, 
delavska, ki je ločena od proizvajalnih sredstev, 
tako da ne more ničesar več na svoj o 
pest proizvajati in je zato prisiljena proda jati, 
če noče od gladu umreti, edino, kar poseduje, 
namreč svojo delavno moč. Večina 
kmetov in malih obrtnikov spada dejansk o 
že ludi v proletarijat. Kar jih še loči, to je 
njih posest, ki je pa že tako tanko zagrinjalo, 
bolj pripravno, da zagrne izkorišča nje 
in odvisnost, nego da jo prepre'éa, tako 
zagrinjalo, kakršno vsak močnejši veterče k 
odvzdigne in odnese. 

Na drugi strani pa vidimo malo četo 
posedujočih, kapitalistov in veleposestnikov , 

5 



kateri edini posedujejo najvažnejša življenska 
proizvajalna sredstva, najvažnejše življenske 
vire za vse prebivalstvo, kateri m 

tudi to posedovanje daje mogočnost in moč , 
da napravljajo nepremožne od sebe odvisn e 
in jih izkoriščajo . 

Med tem ko pada večina prebivalstv a 
vedno globlje v revščino in bedo, uživa ta 
mala četa kapitalistov in veleposestnikov v 
zvezi z nekaterimi lizuni, sama vse one 
ogromne koristi, ki prihajajo iz pridobitko v 
današnje kulture, predvsem iz napredka pri rodoslovnih 
ved in njih praktične uporabe . 

Oglejmo si to malo četo izvoljence v 
malo bližje ; premišljujmo o ulogi, ki jo igra 
v gospodarskem življenju in o posledicah , 
ki nastanejo iz tega za družbo. 

Mi že poznamo tiste tri vrste, v kater e 

se deli kapital, namreč v trgovski kapital, 
v oderuški kapital in industri alni 
kapital. Zadnje imenovana vrsta kapitala 
je najmlajša, mogoče še toliko stoleti j 
ni stara, kolikor štejeta obe drugi vrst i 
kapitala tisočletij. Pa najmlajši bratec je rastel 
naglejše, mnogo naglejše kot starejša ; 
zrasel je v velikana, ki je oba druga podjarmil 
in ju prisilil v svojo službo . 

Za proizvajanje _v malem v njegovi polni 

(klasični) obliki ni trgovina nlkakšna brez 


_ 

6 


poema potreba. Krnet in istotako rokodelec 
moreta proizvajalna sredstva, v koliko r 
jih morata kupiti, direktno jemati od proizvajalcev 
; moreta pa tudi svoje izdelke (ev. 
pridelke) direktno konsumentom prodajati. 

Trgovina na tej stopinji ekonomičnega raz


voja služi v_g,Layrtem_ razkošji, ni pa za 
uspeh produkcije na sploh, za vzdrževanj e 
družbe, potrebna . 

Kapitalistično proizvajanje je pa nasprot i 
temu, kakor smo videli, že v naprej odkazano 
na trgovino — prav tako tudi trgovina 
od gotove stopinje naprej potrebuj e 
radi lastnega daljšega razvoja kapitalističneg a 
proizvajanja. Cim bolj se to razširja, čim 
bolj zavladuje kapitalistični proizvajalni način , 
tembolj potrebnejši je napredek trgovine 
za vse gospodarsko življenje. Ni več le radi 
obilice razkošja. Vse proizvajanje, da tudi 
hranjenje prebivalstva v kapitalistični deželi , 

je danes odvisno od tega, da gre trgovin a 
nemoteno po svoji poti naprej . To je tudi 
eden izmed vzrokov, ki napravljajo dandanes 
svetovno vojno bolj nevarno, nego j e 
sploh kedaj bila . Vojna povzroča, da trgovina 
zastaja in vsako zastajanje trgovin e 
pomenja tudi zastajanje proizvajanja, da , 
celo vsega gospodarskega življenja, pomenja 
gospodarski pogin, ki se razširja dalje 

7 



in ni manj pogubonosen kot opustošenja 
na bojevnem polju . 
Prav -tako važen kakor razvoj trgovin e 

je postal za kapitalistični proizvajalni nači n 
razvoj oderuštv a. Oderuh je bil za gospodarstva 
proizvajanja v malem priliznjenec, ki j e 
izkoriščal potrebo ali lahkomiselnost drugi h 
in jim pil kri. Denar, ki ga je drugim posojeval, 
je služil praviloma — in pravilo j e 
bilo, da je posedoval vsak proizvajalec potrebna 
proizvajalna sredstva — le v name n 
neproduktivnih izdatkov. Če si je n. pr. kak 
plemič izposodil denarja, je to storil, da ga 
je zapravil z veseljačenjem ; če si je 
kmetič izposodil, je to napravil radi tega , 
da je mogel plačati davščine v denarju ali 
pa stroške pravd. Posojevanje proti obrestovanju 
je veljalo zato za nemoralno in se j e 
na sploh obsojalo . 

Vse drugo pa je v kapitalističnem proizvajalnem 
načinu. Denar je sedaj sredstvo , 
da se uredi kapitalistično podjetje, da se 
nabavi delavskih moči in da se jih izkorišča. 
Če si podjetnik dandanes denar izposodi 
v svrho, da ustanovi kako novo podjetje, 
ali da razširi že obstoječe, ne pomen i 
to , — pogoj je seveda , da podjetj e 
uspeva — da si skrajša dosedanje dohodk e 
za svoto obrestovanja na posodo vzete svote, 

8 



Izposojen denar mu je služil namreč, da j e 
izkoriščal delavske moči, torej, da si je po večal 
dohodke, in sicer za precej več neg o 
za znesek dolžnih obresti. Oderuh izgublja 
sedaj svoj prvotni značaj . Njegova uloga 
kot sredstvo za izkoriščanje stiske in lahko miselnosti 
stopa vedno bolj v ozadje napram 
ulogi, da „oploduje” kapitalistično 
proizvajanje, to se pravi, da omogočuje, d a 
se hitreje razvija nego bi se moglo z denarjem, 
ki bi se nabiral iz kapitala v blagajnah 
industrialnih kapitalistov. Onjus pred 
oderuhom prejenjuje, ta postaja neomadeževan 
in vsprejemlje tu novo, lepše doneče 
ime ; upnik. 

Obenem pa je postala glavna smer 
gibanja obrestonosnega kapitala drugačna . 
Denar, ki so ga nakupičili oderuški kapitalisti 
v svojih blagajnah, je prišel poprej 
odtod po tisoč odtokih med nekapitaliste. 
Danes so pa blagajne oderuškega kapital a 

kreditni zavodi — postali zbirališča, v 
katera teče po tisoč kanalih denar nekapitalistov, 
da ondod pride v roke kapitalistom. 
Kredit je danes prav tako kot včasih sredstvo, 
da napravi nekapitaliste — neposedujoče 
kakor tudi posedujoče — podložne kapitalu 
vsled obresti, ki jih dajejo. Ali zdaj 
je postal še mogočno sredstvo, da se ime 


9 



tek, ki se nahaja v rokah najrazličnejši h 
vrst nekapitalistov, od ogromnih bogaste v 
katoliške cerkve in starega plemstva doli do 
skromnih prihrankov dekel in dninarjev, iz premeni 
v kapital, to se pravi v sredstvo, 
da se nekatere teh razredov izkorišča, drug e 
razdružuje. Proslavlja se današnje kreditne 
ustanovitve, hranilne banke i. t. d., ker napravljajo 
iz bornih prihrankov mezdnih delavcev, 
rokodelcev in kmetov kapital in 
iz njih kapitaliste, kakor to trde pristaši današnjega 
družabnega reda. Ali to zbiranje 

denarja nekapitalistov nima nobenega drugega 
smotra, kot dajati kapitalistom nov e 
kapitale na razpolago in s tem pospeševat i 
razvoj kapitalističnega proizvajalnega načina . 
Kaj pa to pomenja za mezdne delavce, srno 
pa že videli . 

Če današnje kreditne uredbe vedno bol j 
zato skrbe, da postaja vse premoženje raz ličnih 
razredov nekapitalistov kapital, ki j e 
na razpolago kapitaličnemu razredu, zat o 
skrbe na drugi strani zato, da se kapitali 
kapitalističnega razreda bolj izrabljajo ko t 
so se doslej . Postajajo zbirališča vsega denarja 
posameznih kapitalistov, ki začasno v 
svojih podjetjih tega denarja nimajo kaj rabiti 
in dajo zato te svote, ki bi drugač e 
mrtve ležale, drugim kapitalistom na 

1O 



razpolago, ki jih potrebujejo . Omogo


čajo tudi, izpreminjati blago v denar , 
predno je še prodano in zmanjšujejo zat o 
obratni čas, s tem tudi množino kapitala, ki 
je začasno potreben za obratovanje določenega 
podjetja. 

S tem pa se neizmerno razširita množina 

in učinkujoča moč kapitala, ki je na razpolag o 
kapitalističnemu razredu. Zato je kredit dan danes 
eno izmed najsilnejših sredstev kapitalističnega 
proizvajanja . Poleg visokega razvoja 
mašinstva in zbiranja industrialne rezervne 
armade je kredit eden izmed glavni h 
vzrokov one prožljivosti današnjega proizvajalnega 
načina, ki napravlja industrijo 
zmožno, da se more pri najmanjšem povod u 
visoko povzdigniti in se mogočno na vs e 
strani razširiti . 

Ali kredit je še občutnejši proti vsak i 
motitvi nego trgovina . Vsak pretres, ki g a 
občuti kredit, začuti se tudi v celem gospodarskem 
življenju . 

Nekateri ekonomi so smatrali kredit z a 

sredstvo, s čimur bi se mogli neposedujoč i 
ali malo posedujoči napraviti za kapitaliste . 
Ali kakor že ime kaže, temelji kredit na 
zaupanje upnika (dajalca kredita) in dolžnika 
(vsprejemalca kredita). Cim več dolžni k 
poseduje, tem večja je varnost, ki jo ponuja 


upniku in tem večji je kredit, ki ga uživa . 
Upništvo je torej le sredstvo, pripraviti kapitalistom 
še več kapitala nego ga imajo , 
povečati premoč kapitalistov, poostriti družabna 
nasprotja in ne oslabiti. 

Upništvo zato ni le sredstvo, da se ka


pitalistično proizvajanje hitreje razširja i n 
da postaja zmožno za izkoristitev vsak e 
ugodne konjunkture je tudi sredstvo, s katerim 
se pospešuje propad proizvajanja v 
malem je pa končno tudi sredstvo, ki napravlja 
ves današnji proizvajalni način vedno 
zamotanejši in občutnejši proti motenjem, k i 
nosi občutke negotovosti tudi med kapitalist e 
in ki provzroča, da se tla, na katerem se giblje, 
vedno bolj majejo . 

Delitev dela in konkurenca . 

Medtem, ko gre gospodarski razvoj n a 
eni strani za tem, da se trgovina in kredit 
privedeta v vedno ožje stike z industrijo , 

provzroča na drugi strani, da pripadajo vedn o 
bolj vsled naraščajoče delitve dela naj različnejša 
opravila, ki jih kapitalist v gospodarskem 
življenju izvršuje, raznim ločeni m 
podjetjem in uredbam . Včasih trgovec ni l e 
blaga nakupoval in ga prodajal, moral ga 

12 



je tudi zbirati, shranjevati in ga privest i 
na daljne trge ; moral je blago sortirati , 
razpoložiti in ga napraviti raznim kupcem 
pristopnega. Danes pa nimamo le delitve 
dela med trgovino v malem in ono na veliko 
; mi imamo posebna podjetja za prevažanje 
in za shranjevanje in zbiranje 

blaga (skladišča, elevatorji) ; na največjih 
centralnih trgih, na borzah, je postalo kupovanje 
in prodajanje posebna delavnos t 
zase, povsem ločena od drugih trgovčevi h 
opravil, da se tod ne kupuje in prodaja l e 
blaga, ki je še daleč od trga, ampak da s e 
celo kupuje in prodaja blago, ki se še n i 
niti proizvedlo niti pridelalo, da, celo kupuje 
se blago, ne da bi se ga hotelo imeti , 
da se prodaja blago , ki ga prodajale c 
sploh ne poseduje. 

Včasih si niso mogli predstavljati kapitalista 
brez velike blagajne, v katero j e 
spravljal denar, ki ga je sprejemal, iz katere 
je jemal denar, kar ga je rabil za svoj a 
plačila. Danes je blagajništvo kapitalistov v 
gospodarsko naprednih deželah, zlasti n a 
Angleškem, v Ameriki, predmet posebni h 
podjetij, ki se imenujejo bank e. Ne plača 
se več kapitalistu, ampak njegovi banki, o d 
nje se dobi, kar kapitalist dolguje, a ne o d 
kapitalista. In tako pride, da oskrbujejo neka


13 


teta osrednja podjetja blágajniš'tvo celotnega 

kapitalističnega razreda ene dežele . 

In če na ta način različne funkcije kapitalista 
pripadajo različnim samostojni m 
podjetjem, vendar so s tem le na zunaj , 
juridično, neodvisna druga od drugih ; gospodarsko 
pa so kar najbolj tesno skupaj 
zvezana in odkazana druga na drugo ; funkcije 
nekaterih podjetij se ne morejo pravilno 
opravljati, če so funkcije drugih podjetij, s 
katerimi so trgovsko zvezane, utrpele kako 
motenje . 

Cimbolj prihajajo trgovina, kredit, indu


strija v medsebojno odvisnost in čim ve č 
različnih opravil kapitalističnega razreda pripada 
posameznim podjetjem, tem večja j e 
odvisnost posameznih kapitalistov od drugih . 
Kapitalistično gospodarstvo ene dežele — v 
gotovih ozirih že tudi ono celega sveta — 
postaja vedno bolj eno velikansko telo, čega r 
deli so v najožji zvezi med seboj. 

Gospodarski tok današnjega proizvajal nega 
načina postaja vedno zamotanejši i n 
občutnejši mehanizem, tako da je njegov o 
nemoteno napredovanje vedno bolj in bol j 
odvisno od tega, da njegovi brezštevilni 
koleščki vedno v pravem tiru teko ter vedno 
store svojo dolžnost . Noben proizvajaln i 

14 


način ni potreboval tako premišljene ureditve , 
kakor jo potrebuje današnji . Ali zasebna las t 
ne dovoljuje, da se uvede red v ta tok. 
Medtem, ko postajajo posamezna podjetj a 
gospodarsko vedno bolj druga od drugih odvisna, 
ostajajo pravno, juridično od seb e 
neodvisna. Proizvajalna sredstva vsakega posameznega 
podjetja so zasebna last, nji h 
lastnik jih more uporabljati kakor le hoče . 

Čimbolj pa se velepodjetje (proizvajanj e 
v velikem) razvija, čim večja so posamezna 
podjetja, tembolj je gospodarska delavnost 
v vsakem izmed teh urejena, razvrščena p o 
gotovem, natančno do najdrobnejih detajlo v 
premišljenem načrtu. 

Ali skupno delovanje posameznih podjetij 
med seboj ostaja prepuščeno slep i 
gonilni sili svobodne konkurence. 

S tem, da neznansko trati moči i n 
sredstva in s svojimi vedno silnejšimi pretresi 
drži gospodarska podjetja v teku , 
ne s tem, da postavi slehernega na primerni 
prostor, ampak s tem, da stre slehernega, 
kdor stoji napredovanju podjetj a 
na poti. To se imenuje »izber najboljših v 
boju za obstanek" . 

V resnici pa ne iztrebi svobodna konkurenca 
toliko nezmožnih, kolikor onih, ki 

15 


so postavljeni na napačni prostor, in katerim 
manjkajo za obstoj ali zmožnosti ali - - ka r 
je glavno, kapitali. 

Toda dandanes se ne zadovoljuje s tem , 
da iztrebi tiste, ki niso dorasli „boju z a 
obstanek”. 

Vsako tako iztrebljenje enega, privede 
v pogubo ali znatno pretresenje obstanka 
mnogih drugih, ki so gospodarsko zvezan i 
s podjetjem in ki postanejo bankerotni — 
kakor delavci, upniki, Iiieranti i, ta d. 

Rado se danes rabi pregovor : Vsak je 

svoje sreče kovač. Ta pregovor pa je še i z 
dobe proizvajanja v malem, ko je bila usod a 
posameznega delavca odvisna od osebni h 
njegovih lastnosti] — ali : le usoda njegova 
in njegove rodbine . Dandanes pa je usoda 
vsakega člana kapitalistične družbe vedno 
manj odvisna od njegove osebnosti, vedno 
bolj pa od tisoč ozirov, na katere pa nim a 
nobenega vpliva. Ni nič več izbere najboljših, 
ki jo ustvarja konkurenca . 

Dobiček. 

Odkod dobiva kapitalistični razred svoje 
dohodke? Trgovski kapital in oderušk i 
kapital dobivata prvotne svoje dobičke in 
obresti na ta način, da odtrgujeta od p r e 

16 


moženja oseb iz najrazličnejših razredov , 
ki so na njuno posredovanje ali pomoč na vezane. 


Industrialni kapital dobiva svoj 

dobiček z izkoriščanjem n e p o s ed u j oči h 
mezdnih delavcev. Cimbolj pa se kapitalistični 
proizvajalni način razvija, tembol j 
prekaša industrijalni kapital druge vrste kapitala, 
tembolj jih napravlja sebi uslužne, 
kakor smo videli, kar pa more le s tem, da 
jim odstopa en del večvrednosti, ki jo iz vleče 
iz mezdnih delavcev . Vsled tega razvoja 
postaja od proletarcev izdelana več vrednost 
vedno bolj edini vir, iz katereg a 
črpa ves kapitalistični razred svoj e 
dohodke. Kakor izgubljata rokodelstvo in 
kmetijsko poljedelstvo vedno bolj gospodarski 
pomen in kakor vplivata vedn o 
manj na bivstvo današnje družbe, istotak o 
je tudi s starimi oblikami trgovskega i n 
oderuškega kapitala, ki sta vlekla svoje do bičke 
iz izkoriščanja nekapitalističnih raz redov. 
Dandanes so že države brez rokodelstva 
in kmetije — glej Anglijo. Nobene 
moderne države pa si ni misliti brez vele industrije. 
Kdor hoče današnje oblike kapitala 
razumeti, ta mora začeti pri industrialnem 
kapitalu : v večvrednosti, ki jo proizvaj a 
kapitalistična industrija, je treba iskati. najbolj 

17 2 


bistven in vedno najbolj viden vir iz ka


terega teče ves kapitalistični dobiček . 

Mi smo se že v prejšnjem poglavju 

naučili spoznavati večvrednost, katero izdeluje 
industrialni proletarec in katero si prisvaja 
industrialni kapitalist . Videli smo tudi , 
kako množina večvrednosti, ki jo posameze n 
delavec vstvarja, vedno bolj stopa v razmerju 
velikosti njegove mezde : s tem, da se pomnožuje 
delavsko breme delavcu, da se 
uvaja stroje, ki manjšajo delo, in cenen e 
delavske moči i. t. d. Obenem pa rane 
tudi število izkoriščanih proletarcev : tako 
narašča vedno bolj množina večvrednosti , 
ki se steka v blagajne kapitalističnega raz reda. 


Ali žal, žal, „noben smrtnik ne uživa v 

življenju čistega veselja” — in tako mor a 
kapitalistični razred » deliti", kakor tud i 
mu je » delitev" zoperna razdeljevati si mor a 
večvrednost med zemljiško posestjo in 
med državo. In delež, ki ga ta dva spravita, 
raste od leta do leta . 

Zemljiška renta . 

(Zemeljski dohodek.) 

Če govorimo o razredih, ki postajaj o 
vedno bolj samo posedujoči in izkoriščevalci, 


monopolisti proizvajalnih sredstev, moramo 

razločevati med kapitalisti in veleposestniki. 


Kajti zemlja je proizvajalno sredstv o 
posebne vrste. Najbolj neizogibno potrebno 

je, brez nje ni mogoča človeška delavnost , 
celo mornar in zrakoplovec potrebujeta prostora, 
odkoder odjadrata in kamor prijadrata . 
Ali zemlja je tudi proizvajalno sredstvo, ki g a 
ni moči poljubno pomnožiti. Doslej pa 
se je jedva v kakšnem kraju zgodilo, da b i 
se sleherni košček zemlje od svojih stanovalce v 
obdelal. Celo na Kitajskem so veliki kos i 
neobdelanega sveta . 

Za gospodarstva kmetijskega proizvajanja 
v malem v srednjeveški Evropi je posedoval 
vsak kmet svoj dom in svoje polj e 
zase. Voda, gozdovi, pašniki pa so bili skupna 
last in množina neobdelanega sveta (zemlje ) 
je bila tako velika, da si je mogel vsakd o 
dovoliti, vzeti v posest ono zemljo in na nji 

gospodariti, katero je v puščavi obdelal . V 
tem pa je prišlo proizvajanje blaga z vsem i 
posledicami, ki jih že poznamo . Pridelki 
zemlje so postali blago, dobili so vrednost . 
To je vplivalo tudi na zemljo samo, ki j e 
postala blago z neko vrednostjo. Posamezne 
kmetiške občine in zadruge so sedaj po skušale 
krog svojih članov zaključevati, in 

19 2 '' 


ti so začeli zemljo, ki so jo skupno posedovali 
in deloma (gozdove in pašnike) tudi 
na nji skupno gospodarili, sé ve smatrat i 
za skupno last občine ali zadruge, ki se ne 
sme prodati ali oddati, kot nekakšno pri vatno 
last, ki pripada le sedanjim članom 
in njihovim dedičem, od katere pa so vs i 
poznejši občinski člani izključeni . Hoteli s o 
zemljo napraviti za monopol. 

Po skupni lasti občine so se pa še ne komu 
drugemu sline cedile, graščaku ki j e 
bil varih (zavetnik) skupne lasti če pa na j 
postanejo ta zemljišča zasebna last, potem 
naj bodo njegova zasebna last . V največ 
pokrajinah, zlasti pa tam, kjer se je razvijalo 
poljedelsko velepodjetje, se je posrečilo 
grajščakom, da so se polastili kmetiške skupne 
lastnine. Temu pa je sledilo opustošenje 
kmetij in preganjanje posameznih kmetov z 
njihovih gospodarstev. Ves svet, tudi tisti , 
ki se poljedelsko ni izrabljal, je prešel v 
zasebno last ; zemljiška posest je postala pred pravica 
nekoliko posameznikov . 

Tako je vsled gospodarskega razvoja , 
zlasti z otvoritvijo veleposestva, postal sedaj 
svet (zemlja) monopol, in to davno popred , 
predno se je izčrpalo vsa, za obdelovanj e 
pripravna tla in predno se je moglo go


20 


voriti o kakšni prenaseljenosti ljudstva . Če 
se torej pripisuje zemlji izjemno lastnost, 
češ, da je proizvajalno sredstvo, ker se ne 
da poljubno razmnožiti, se to ne godi zategadelj, 
ker so vsa tla že obdelana, marve č 
zato, ker so — vsaj v kulturnih dežela h 

— vzeta v posest manjšine . S tem je posta l 
monopol prav posebne vrste. Kapitalistični 
razred ima seveda napram neposedujočim 
razredom monopol na proizvajaln a 
sredstva. Ali v kapitalističnemu razredu samem 
ni nobenega monopola določenih članov na 
določena proizvajalna sredstva, vsaj ne nobenega 
trajnega monopola. Ce se napravi kapitalistični 
obroč v svrho monopoliziranj a 
neke gotove, zelo važne iznajde, n. pr. neke 
nove mašine, se najdejo še zmerom kapitalisti, 
ki to mašino tudi kupijo ali jo pa z 
novo iznajdbo še prekose ali pa preje ali 
pozneje prenarede . 
Vsega tega pa pri zemljiški posesti ni 
mogoče. Veleposestniki imajo monopol n e 
le proti nepremožnem razredu, ampak tud i 
proti kapitalističnemu razredu . 

Posebno svoistvo posestva je najbolj 
ostro izraženo v Angliji, kjer ima mal o 
število rodbin veleposest cele dežele v rokah , 
ga trdno drži in ga ne proda. Kdor rabi 
zemljo, dobi jo posojeno proti določeni 

21 


najemnini, zemljiški renti.* Kapitalist, k i 

hoče postaviti tovarno ali sezidati hišo, začeti 
rudnik ali pa kmetovanje, ne more v 
Angliji praviloma kupiti zemlje, ampak jo l e 
dobiti v najem . 

Pri nas pa je kapitalist najčešče tud i 
lastnik zemlje : tovarna poseduje zemljo, n a 
kateri je postavljena tovarna, rudniški podjetnik 
je posestnik rudnikov, ki jih da 
izkopavati, na drugi strani pa obdeluje veleposestnik 
evropske kopnine najpogostej e 
sam svoja posestva, mesto da bi jih dal v 
najem podjetnikom. Ce gospodari kapitalist 
na lastni zemlji, če je sam posestnik, mu n i 
treba deliti večvrednosti ž njim. To seveda 
na stvari nič bistvenega ne izpreminja. 
Postal je namreč posestnik le na t a 
način, da je prejšnjemu lastniku zemlje plača l 
neki kapital, čegar obresti odgovarjajo znesku 
zemljiške rente. Plačuje torej na vsak način 
zemljiško rento v enem kakor v druge m 
slučaju manjša ona njegov dobiček. 

Monopolni značaj zemljiške posesti p a 
se tem bolj poostri, čim je silnejše povpraševanje 
po zemeljski posesti, čimbolj pre 


* Strogo vzeto ni najemnina (zakupnina) in zemljiška 
renta eno in isto. V zakupu je tudi najčešče 
kos obresti od kapitala. Za naše namene tukaj pa se 
sme zenačiti zakupnino in zemljiško rento . 
22 


bivalstvo narašča, čimbolj kapitalistični raz red 
potrebuje zemljiško posest, čimbolj s e 
razvija kapitalistični proizvajalni način. V 
isti meri raste tudi zemljiška renta, to 
se pravi : znesek skupne v kapitalistične m 
razredu plačane zemljiške rente . Ni nikako r 
potreba, da bi rasla renta vsakega zemljišča . 
Zemljišče donaša pri enakih okoliščina h 
temveč rente, čim plodovitejše je in či m 
ugodnejše leži (ali je bližje trgu ali je oddaljeno 
i. t. d.) — zakonov za rente tu na ravno 
ne moremo razmotrivati . — Odkritj e 
novih plodovitih krajev more torej zemljišk o 
rento kakega izčrpanega sveta znižati ; ali 
zato bo tem silneje rasla zemljiška rent a 
novo odkritega sveta. Tako morejo tudi zboljšanja 
transportnih sredstev rento pokrajine , 
ki je blizu trga, znižati v prilog dalje ležečih 
krajev. Oboje se je godilo v zadnji h 
dveh desetletjih . Ameriška zemljiška rent a 
jena rasla in sicer — v kolikor niso nasprotn o 
vplivale poljedelske varstvene carine n a 
stroške zapadne Evrope . To velja pa le za 
zemljo, ki se izrablja v poljedelstvu. 

V mestih pa je zemljiška renta povso d 

v stalnem, naglem naraščanju . Kapitalističn i 
proizvajalni način žene množice prebivalstv a 
vedno bolj v mesta. Na nesrečo pa s tem 
trpi dobiček industrialnih kapitalistov manj e 

23 


nego telesno in duševno zdravje ubožnejši h 
ljudskih množic. Tu spoznavamo v stanovanjskem 
vprašanju nov vir krivic 
proletarijata. Da bi to bližje raziskovali, ni 
tu umestno . 

Davki. 

Če manjša posestnik v vedno večji mer i 
kapitalistov delež pri večvrednosti — bodi 
to posredno, bodi neposredno, naj si tudi z 
zvišanjem vzdrževalnih stroškov za delavc e 

— manjša pa ga skoro v enaki meri tudi 
država. 
Moderna država je s kapitalističnim raz redom 
in po njem postala velika . 

Prav tako pa je bilo na drugi stran i 

najmočnejše sredstvo, da se je kapitalističn i 
razred tako visoko povzdignil . Oba sta se 
vzajemno pospeševala. Kapitalistični razred 
ne more biti brez države. On potrebuje 
njenega varstva na zunaj in znotraj . 

Čirnbolj se kapitalistični proizvajalni način 
razvija, tem ostrejša so nasprotja i n 
navskrižja, ki jih rodi ; tembolj zamotano j e 
celo njegovo gonilo, tem večja je odvisnos t 
posameznikov med seboj, tem večja je po treba 
po avtoriteti, ki nad njim stoji in zat o 
skrbi, da vsakdo izpolnuje dolžnosti, ki nastajajo 
iz njegovih gospodarskih funkcij . Tako 

24 


občutno gonilo kot je današnji proizvajaln i 
način, prenaša veliko manj nego kakšen dru g 
izmed dosedanjih proizvajalnih načinov, s 
samopomočjo interesiranih narejeno poravnavo 
nasprotstev in prepirov. Na mesto samo pomoči 
stopa od države varovano pravo . 

Kapitalistično izkoriščanje ni nikako r 
plod kakega določenega prava, ampak njegove 
potrebe so, ki so ustvarile danes veljavno 
pravo in ga privedle do vlade To p a 
ne rodi izkoriščanja, skrbi le zato, da teče 
v gospodarskem življenju vse gladko naprej . 
Konkurenco smo označili za gonilno sil o 
današnjega proizvajalnega načina, prav tak o 
moremo pravo smatrati za mazilno olje, 
ki skrbi, da se nasprotstva pri drgnenju v 
gospodarskem življenju kolikor mogoče mal o 
občutijo. Cimbolj pa nasprotstva pri drgnenju. 
naraščajo, čim ostrejša so na eni stran i 
nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščevanci , 
med posedujočimi in neposedujočimi, temveč 
je tzv. lumpenproletarijata. Cimbolj je 
na drugi strani vsak podjetnik v kapitalističnem 
razredu radi ndmotenega napredovanja 
svojega podjetja navezan na redn o 
sodelovanje mnogoštevilnih drugih kapitalistov, 
tem silnejša je potreba po pravu, k i 
bi odgovarjalo temu namenu, tem večj a 
je potreba po silni državni moči, ki mor e 

25 


pravo uveljaviti, tem razširjenejše je tud i 
uporabljevanje njenih organov — j u s t i c e 
in policije. 

Kapitalistom se ne gre le zato, da b i 
mogli v svoji deželi nemoteno proizvajati, 
kupovati in prodajati. Zunanja trgovina igra 

že v naprej veliko ulogo v kapitalistične m 
proizvajanju , in čimbolj postaja ono vlada joče, 
tembolj se smatra ohranjevanje in razširjevanje 
zunanjega trga za življenski intere s 
celokupnega naroda. Ali na svetovnem trgu 
zadenejo kapitalisti enega naroda na konkurente 
drugih narodov. Da bi mogli s tem i 
tekmovati, pokličejo državo na pomoč, k i 
naj izposluje njihovim pravicam spoštovanj e 
ali — kar je še bolje — ki naj tuje konkurente 
odpodi. Kakor prihajajo države i n 
monarhi vedno bolj v odvisnost kapitalističnega 
razreda, tako služijo tudi armad e 
vedno bolj ne samo osebnim nameno m 
monarhov, ampak tudi namenom kapitalističnega 
razreda. Vojske prenehujejo biti 
dinastične, postajajo trgovske in končn o 
nacionalne, ki jih seveda v zadnji vrsti 
provzročijo le gospodarska nasprotja me d 
kapitalističnimi razredi posameznih držav . 

Kapitalistična država zato ne potrebuje 
le velike uradniške armade v svrh o 
justice in policije (kakor tudi v svrho oskrb e 

26 


svojih financ), ampak tudi močne vojašk e 
armade. Obe armadi v kapitalističnih država h 
neprestano rasteta v najnovejšem času raste 
seve vojaška armada hujše kot uradniška . 

Kolikor časa se znanosti ni uporabljal o 
v industrialni tehniki, toliko časa je bilo tud i 
v vojaški tehniki malo izprememb. Ko pa 
so v industriji stroji prišli do prave veljave 
in jo potisnili v vedno revolucijo , so tudi 
za vojne stroje prenehali stari časi. 

Vsak dan prinaša novo iznajdbo, katero 
pa, komaj preiskušena in z velikimi 
stroški uvedeno , zopet izpodrine druga 
novost . In vojnih strojev je vedno več , 
vedno so bolj komplicirani in bolj dragi. 
Napredki v prevažanju omogočajo obenem , 
da se dovažajo na bojno polje vedno večj e 
vojaške množice . Posledice tega se vidijo v 
vedno večjih in večjih armadah. 

Iz teh okoliščin naraščajo v vseh evropskih 
veledržavah v zadnjih dvajsetih leti h 
državni izdatki za vojaštvo (k temu je štet i 
tudi večino državnih dolgov) do neznanski h 
višin. 

Država postaja vedno bolj draga, njen a 
bremena pa vedno bolj moreča . Kapitalisti 
in veleposestniki iščejo zato povsod tam , 
kjer imajo v rokah vajeti postavodajstva , 

27 


odvrniti bremena kolikor le gre na ljudske 
razrede. Ali pri teh je vedno manj in manj 
dobiti in tako mora država kljub vse m 

zvijačam gospodov izkoriščevalcev njih več vrednost 
vedno bolj zmanjševati . 

Padanje dobička. 

Obenem s pravkar opisanim razvojem 
raste mnoštvo vsega kapitala, kateri plodo


nosno nalaga kapitalistični razred v svoji h 
različnih podjetjih „radi pridobivanja” hitrejš e 
nego izkoriščanje delavskega razreda, hitrejše, 
nego večvrednost, ki jo ustvarja. 

Mi ne moremo vzrokov te prikazni, ka


terih porazumevanje zahteva večjega ekonomskega 
znanja, tukaj bližje obravnavati . E 
primer nam to pokaže. 

Vzemimo prav očividen slučaj ! 

Primerjajmo ročnega tkalca pred sto leti , 
katerega je kapitalist kot obrtnika v domač i 
industriji izkoriščal, s strojnim tkalcem današnjih 
dni. Koliko je samo kapitala potreba , 
da se omogoči delo, in kako malo g a 
je zadoščalo kapitalistu v domači industriji 
: plačal je tkalcu mezdo in mu dal voln o 
in lan , da ju je pretkal. Z ozirom na 
mezdo se ni veliko izpremenilo, ali strojn i 

28 


tkalec porabi danes mogoče stokrat več surovine 
nego ročni tkalec, in kakšne neznanske 
stavbe, parni stroji, tkalski stroji i. t. d. 
so potrebni, da sploh proizvaja strojn o 
tkalstvo . 

Še ena okolščina pride v poštev ; kapilalist 
pred sto leti, ki je imel v službi tkalca , 
je vložil v svoje podjetje le izdatke za delavske 
mezde in surovine ; stalnega kapitala 
ni bilo vloženega, kajti denarja za kolovra t 
ni k temu prištevati. Njegov kapital je imel 
nagli obrat, recimo v enem četrtletju se j e 
enkrat obrnil ; v svojem podjetju je bilo 
treba vložiti kapitalistu le eno četrtino onega 
kapitala, ki ga je za celo leto rabil . Danes 
je pri strojnem tkalstvu znesek kapitala, k i 
ga je vložiti v stroje in poslopja, neznansk o 
večji. Ce se tudi kapital, ki se porabi za 
delavce in surovine, v istem času preobrne 
kot pred sto leti ; za kapital, ki se je vložil 
v stroje in poslopja, pa je treba zelo dolg e 
dobe, predno se preobrne . 

Cela vrsta vzrokov deluje v nasprotni 
smeri, tako n. pr. : Upništvo, zlasti pa padanje 
vrednosti produktov, ki je nujna 
posledica povečane produktivitete dela . Ali 
ti vzroki niso nikakor v stanu, popolnom a 
odstraniti omenjeni razvoj . Ta razvoj je vi deti 
v vseh industrijskih panogah, v neka 


29 


Cerih napreduje počasnejše, v nekaterih hitrejše, 
povzroča pa, da znatno raste množin a 
kapitala, ki se vsako leto vlaga, in k i 
pride na enega industrialnega delavca . 

Vzemimo, da je znašal ta kapital pre d 
sto leti 1000 mark ; vzemimo dalje, da j e 

danes izkoriščanje petkrat večje nego teda j 
če je večvrednost, ki se je pred sto leti 
proizvajala, letno znašala 50 kron, znaš a 
danes pri enaki letni mezdi 250 kron. 
Mnoštvo izdelane večvrednosti je v te m 
slučaju (absolutno) torej neznansko zraslo ; 
v razmerju množine kapitala, ki ga 
vlaga kapitalist vsako leto, je pa večrednos t 
padi a ; pred sto leti je znašalo to razmerj e 
50 procentov, sedaj znaša le 25 procentov . 

To je seveda le primera ; ali tendenca, 

ki to predočuje, resnično obstoji . 

Skupna množina večvrednosti, ki s e 
je v kaki kapitalistični deželi izdala, je v nepre stanem 
in naglem naraščanju ; še hitrejše pa 
raste skupna množina kapitala, ki je las t 
kapitalističnega razreda in ki je vložen v 
različnih kapitalističnih podjetjih. Ce poleg 
tega pomislimo, da odščipujejo, kakor sm o 
videli, državna bremena in zemljiška rent a 
vedno več od mnoštva letno izdelane večvrednosti, 
potem bomo razumeli, da rnno 


30 


g tvo večvrednosti, ki pride v letu povprečno 
na gotovo svoto kapitala, neprestano 
pada, kljub temu, da je izkoriščanje 
delavčevo vedno večje. 

Dobiček, to se pravi, oni del večvrednosti, 
ki ostane kapitalističnemu podjetniku , 
kaže torej tendenco, da pada v razmerju 
k skupno vloženemu kapitalu, ali drugače 
izraženo, tekom razvoja kapitalističnega pro izvajalnega 
načina postaja dobiček, ki ga 
daje določena cena kapitala, na sploh vedn o 
manjši. Seveda velja to povprečno za večj e 
časovne dobe. Znamenje tega padanja je 
neprestano padanje obrestne mere . 

Med tem ko ima torej izkoriš 


čanje delavca tedenco stopanja, 
kaže dobiček kapitalista tendenc o 
padanja. To je eno izmed najbolj posebnih 
nasprotstev kapitalističnega proizvajalnega 
načina, ki je sploh zelo bogato 
v nasprotstvih . 

Iz tega padanja so sklepali, da bo ka


pitalistično izkoriščanje samoodsebe prenehalo, 
kapital da bo končno dal le mal o 
dobička, da bodo kapitalisti stradajoč iskal i 
dela in kruha. To bi veljalo pa le tedaj, če 
bi dobiček neprestano padal . medtem ko bi 
mnoštvo skupnega kapitala vedno isto ostalo . 

31 


To pa ni tako. Mnoštvo skupnega kapitala 

raste pri kapitalističnih narodih hitreje nego 
pada dobiček. Prirastek kapitala je predpogoj 
za padanje dobička, in če pada obrestn a 
mera od 50/0 na 4%, od 40/0 na 30/0, se 
dohodki onega kapitalista ne zmanjšajo , 
čigar kapital je med tem narastel od enega 
milijona na dva in štiri milijone . 

Padanje dobička, oz. obrestne mere ne 
pom,enja nikakor zmanjšanja dohodkov kapitalističnega 
razreda, kajti mnoštvo več vrednosti, 
ki pripada kapitalističnemu raz redu, 
vedno raste ; to padanje zmanjšuje le 
dohodke onih kapitalistov, ki niso v stanu , 
da bi primerno povečali svoj kapital . 
Tekom gospodarskega razvoja stopa vedn o 
višje ona meja , pri kateri začenja kapital 
svojega lastnika, » primerno" vzdrževati . 
Vedno večja postaja ona svota denarja al i 
vrednosti premoženja, ki se je potrebuje, d a 
se more brez lastnega dela od dela drugi h 
živeti . Kar je bilo pred petdesetimi leti znatn o 
premoženje, je danes malenkost. 

Ce padata dobiček in obrestna mera , 
ne povzročita tega, da propada kapitalističn i 
razred, ampak da se zoži krog oni h, k i 
so člani kapitalističnega razreda . Vsako leto 
se iz tega razreda izločijo mali kapitalist i 
in se izpostavijo enakemu smrtnerfiu boj u 

'2 



kot so izpostavljeni rokodelci, mali trgovc i 
in mali kmetje ; smrtnemu boju, ki traja 

krajšo ali daljšo dobo, ki pa končno konča 
za nje ali za njihove otroke s padom v proletarijat. 
Karkoli le poskusijo, da bi utekl i 
svoji usodi, pospešuje le njih pogin . 

Strmeti je, kako veliko mnoštvo neumnih 
se še najde, katere vsak slepar prego


vori, da mu zaupajo denar, če jim le obljub i 
zato visoke obresti . Ljudje pa praviloma niso 
tako neumni, kot je videti, sleparsko podjetje 
je le zadnja bilka, katere se oklepajo, 
da bi se njihovo malo premoženje primern o 
obrestovalo . Ni toliko požrešnost, nego po treba, 
ki jih zaslepljuje ! 

Kako rastejo velepodjetja . Karteli . 

Poleg konkurenčnega boja med roko 


delstvom in kapitalistično veleindustrijo divj a 

še konkurenčni boj med večjimi in manj 


šimi kapitalističnimi podjetji . Vsak trenotek 

prinese novo iznajdbo, novo odkritje, čega r 

uporaba znatno zvišuje produktiviteto dela. 

Vsak tak napredek zmanjša večaliman j 

dosedanje podjetniške naprave in prinaša 

potrebo po novih napravah, često tudi p o 

povečavanju podjetij . Kdor nima zato po


trebnega kapitala, postane prejalislej ne 


zmožen za konkurenco in pogine ali je 


pa prisiljen začeti s svojim kapitalom 
tako industrijsko panogo , v kateri še 
manjša podjetja niso nezmožna za konkurenco. 
Tako pospešuje konkurenca v vele industriji 
prenapolnjenje v okolišu male industrije 
in povzroča na ta način, da se bo 
rokodelstvo še v teh industrijskih panoga h 
uničilo, v katerih je proizvajanje v male m 
še kolikor toliko življenja zmožno . 

Vedno večja, vedno obsežnejša postajajo 
podjetja veleindustrije . Iz velepodjetij, 
ki imajo v delu stotine delavcev, postajajo 
velikanski zavodi, ki uposlujejo na tisoče 
delavcev (tekstilne tovarne, pivovarne, železarne 
i . t. d.) Vedno bolj izginjajo manjša 
podjetja industrialni razvoj vodi na gotovi 
stopinji namesto k pomnožitvi k vedno večjemu 
zmanjševanju števila podjetij kapitalistične 
veleindustrije. 

S tem pa še ni dovolj . Gospodarski 

razvoj še provzroča , da se vedno več 
kapitalističnih podjetij združuje v eni roki 

— pa bodi to v posesti enega posamezneg a 
kapitalista ali pa kakšne kapitalistične družbe , 
ki je gospodarsko tudi le ena oseba . 
Pota k temu so zelo različna . 

Po enem gredo kapitalisti, ko hrepene , 
da bi izločili vsako konkurenco. Mi smo 
gori spoznali konkurenco kot gonilno mo č 

34 



današnjega proizvajalnega načina. Ona je 
gonilna moč blagovne produkcije in blagovne 
trgovine. Pa kakor je potrebna konkurenca 
za vso družbo, ki temelji na blagovni 
produkciji, vendar se cede vsakem u 
kapitalistu sline za tem, da bi njegovo blag o 
ne imelo nobene konkurence . Ce edino on 
sam poseduje blago, ki ga iščejo, če i m a 
m o n o p o 1, potem more cene zviševati visoko 
nad njihovo vrednost, potem so vsi , 
ki zahtevajo to blago, popolnoma od njega 
odvisni. Ce pa pride na trg več prodajalcev 
blaga enake vrste, si morejo umetno napraviti 
monopol s tem, da se medsebojno zve žejo 
tako, da tvorijo skupaj enega edinega 
prodajalca. 

Taka združba, ki se imenuje ali k a rte 
1, ali ring, ali trust, ali sindikat i . t. d., j e 

seve naravno tem preje mogoča, čim manjš e 
je število konkurentov, katerih nasprotujoč e 
si koristi je spraviti v eno . 

V kolikor kapitalistični proizvajalni način 
tržišča in število konkurentov na nji h 
poveča, za toliko se obteži tvorjenje monopolov 
v trgovini in industriji. V vsaki kapitalistični 
podjetniški panogi pride, kakor 
že omenjeno, prejalislej trenotek, ko s e 
začne zmanjševati število podjetij . Od tega 
časa postaja ta panoga vedno bolj zrel a 

35 3* 



za karteliranje. Čas zrelosti se more v 
kakšni deželi pospešiti s tem, da varujej o 
notranja tržišča varstvene carine pred inozemsko 
konkurenco. Število konkurentov za 
ta tržišča se s tem zmanjša in domači m 
producentom se olajša, da se združijo, utvo ~-
ijo monopol in vsled „varstva narod nega 
dela” odirajo narodnega konsumenta. 

V zadnjih dvajsetih letih je število karelov, 
s katerimi se je »uredilo" za dolo


čeno blago njegovo produkcijo in njegov e 
cene — kakor znano — zelo naraslo, zlasti 
v deželah, kjer je uvedena varstvena carina , 
to je v Združenih državah ameriških, v Nemčiji, 
na Francoskem . Kjer se izvrši karteliranje, 
tam tvorijo najrazličnejša podjetja, k i 
se zvežejo, dejansko le eno podjetje po d 
enim vodstvom, prav često so tudi formalno 
postavljena pod enotno vodstvo. 

In baš proizvajanje, oziroma predelovanje 
najvažnejših in za napredovanje produkcije 
neizogibno potrebnih vrst blaga — 

premoga in železa, — je najčešče podvrženo 
karteliranju. Večina kartelov razteguje 
svoje delovanje daleč preko one panoge 
industrije, ki jih sami monopolizirajo ; 
napravijo vso produkcijo odvisno od nekaterih 
monopolistov. 

3 


Obenem s težnjo, da se združi različna 
podjetja določene industrijske panoge po d 
eno vodstvo, se razvija tudi hrepenenje, da 
se različna podjetja različnih industrijski h 
panog, od katerih eno dodaje surovino al i 
orodja drugemu, združi v eno samo . Mnoge 
železniške družbe posedujejo lastne premogokope 
in tovarne za lokomotive ; sladkorne 
tovarne teže za tem, da bi del cukrove pese , 
ki jo pridelujejo, same pridelale ; pridelovalec 
krompirja si napravlja lastne tovarne 
za žganje . 

Se tretjo pot je omeniti, po kateri s e 
združi razna podjetja v eno roko. Ta je naj enostavnejša. 


Videli smo, da preskrbuje kapitalist v 
današnji družbi prav zelo važne naprave i n 
funkcije. Brez ozira nato, da bi te bile v 

drugačni organizaciji proizvajanja tudi po vsem 
odveč, pod vlado blagovne produkcij e 
in zasebnega lastništva proizvajalnih sredstev, 
je veleproizvajanje mogoče le kot kapitalistično 
proizvajanje . Tu je potrebno, če 
se naj proizvaja in če naj dobi konsutnent 
produkte, da poseže kapitalist s svojim kapitalom 
in ga smotreno uporabi. Če kapitalist 
tudi ničesar ne proizvaja, četudi n e 
tvori nobene vrednosti, vendar igra v gospodarskem 
vrvenju važno ulogo . 

37 


Cim večje pa je kapitalistično podjetje, 

trm potrebnejše je za kapitalista, da odda 

del svojega naraščajočega trgovskega 
bremena bodisi drugim kapitalističnim podjetjem 
— kakor smo videli — 1;wdisi svoji m 
uradnikom, ki jih sprejme v služba, d a 
opravljajo njegove funkcije . Ce te posle opravlja 
mezdni delavec ali pa kapitalist, to je za 
gospodarsko življenje brez pomena ; niso 
nič več vredni, ker jih opravlja kapitalist p o 
drugih Kapitalist jih mora torej, v koliko r 
ne tvarjajo nobene vrednosti, plačati iz več vrednosti. 
Tu se naučimo spoznavati nov o 
odbitje od večvrednosti, s katerim se prav 
tako zmanjšuje dobiček . 

Ce povečanje kakega podjetja prisili 
dotičnega kapitalista, da se razbremeni s 
tem, da vsprejme v službo uradnike, olajš a 
mu te izdatke prirast večvrednosti. Cim večja 
je večvrednost, temveč poslov more prepu stiti 
kapitalist v opravljanje uradnikom, dokle r 
se končno ne reši vsega delovanja, tako d a 
mu ostane le skrb, kako bi plodonosno naložil 
oni del kapitala, ki ga sam ne porabi . 

Podjetij, v katerih je do tega že prišlo, 
je vsako leto več. To kaže najjasnejše po množitev 
akcijskih družb, v katerih je 
osoba kapitalistova (kar lahko največj i 
bedak opazi) že v današnjem proizvajalne m 

38 



načinu popolnoma brez pomena in im a 
pomen le še njegov kapital. Na Angleškem 
(za Nemčijo manjkajo starejši podatki) j e 
bilo l. 1845 — 57 akcijskih družb ustanovljenih, 
leta 1861 -- 344, leta 1888 pa 255 0 
in leta 1896 — 4735! Leta 1888 je delovalo 
11 .001 akcijska družba s kapitalom na d 

12.000 milionov mark, leta 1896 pa 21 .223 
družb s kapitalom 23 .000 milionov mark . 
Verovalo se je, da se najde v akcijskih 
družbah sredstvo, s katerim se naprav i 
» malemu človeku." pristopne koristi vele proizvajanja. 
Ali kakor kredit, tako je tud i 
deležništvo v akcijskih družbah , ki tvori 
posebno obliko kredita, le še bolj sredstvo , 
potom kojega se proža v porabo premoženj e 
malega človeka velikim kapitalistom . 

Če je kapitalistova oseba postala v 
kakšnem podjetju nepotrebna , more to 
vsak upravljati, ki ima le potrebni kapital , 
če potem o posebnem obratovanju v podjetj u 
kaj razume ali nič. S tem nastaja za kapitalista 
mogočnost, da združuje najrazličnejš a 
podjetja, ki nimajo med seboj nobenih do tikov, 
v svoji roki . Najkomodnejše še dob i 
velik kapitalist akcijsko družbo v svojo roko . 
Treba mu je le, da poseduje večji de l 
njenih akcij — katere se more prav tako 
hitro kupiti kakor prodati — in podjetje j e 

39 


odvisno od njega in v službi njegovih interesov. 


Opomniti je končno še, da naraščaj o 
sploh velike kapitalije hitreje nego male ; 
čim večji je kapital, tem večje je (pri enaki h 
okolnostih) mnoštvo dobička, torej dohodek, 
ki ga da kapital, čim manjši j e 
del tega, kar rabi kapitalist za svojo 
osebno porabo, tem večji je delež, ki ga 
more k dosedanjemu dodati. Kapitalist, &gar 
podjetje nese le 10.000 mark »čistega", 
more po današnjih kapitalističnih pojmih l e 
skromno živeti. Vesel more biti, če se mu 
posreči vsako leto 2000 mark — petino 
svojega dobička na stran dajati . Kapitalist, 
čegar kapital je tako velik, da dobi na let o 

100.000 mark dohodkov, more, četudi porabi 
zase in za svoje rodbino petkrat ve č 
kot gori omenjeni kapitalist, še tri petin e 
svojega dobička dodati svojemu kapitalu . 
Ce je pa kapital kakšnega kapitalista tak o 
velik, da dá na leto en milion dobička, pote m 
mu bo dalo veliko truda, če bi hotel le en o 
desetino zase porabiti, če je normalen človek , 
in mogel bo kljub velikemu razkošju ko modno 
dodati svojemu kapitalu devet desetin 
svojega dobička. 
bočim se morajo mali kapitalisti vedn o 
težje bojevati za svojo eksistenco, naraščaj o 

40 


ogromna premoženja vedno hitreje in do sežejo 
v kratkem kolosalne dimenzije . 

Premotrimo vse skupaj : naraščanje velikosti 
podjetij, hitro nakopičenje velikeg a 
premoženja ; zmanjšanje števila podjetij , 
množeče se skupljanje več podjetij v eni 
roki, potem bo jasno, da smeri tendenc a 
kapitalističnega proizvajalnega načina za tem , 
da se združujejo produkcijska sredstva, ki 
so postala monopol kapitalističnega razreda , 
v vedno manj in manj posestnikih . Razvoj 
privede končno do tega, da postanejo vs a 
produkcijska sredstva enega naroda, da, cel o 
vsega svetovnega gospodarstva, zasebna las t 
ene osebe ali ene akcijske družbe, ki s tem 
vlada kakor ji drago ; da vse gospodarstvo 
skupaj tvori eno samo velikansko podjetje, 
v katerem vse enemu gospodu služ i 
in vse enemu gospodu pripada . Zasebna 
last proizvajalnih sredstev v kapitalističn i 
družbi vodi tja, da bodo vsi brezposestni , 
izvzemši enega samega . Vodi torej k temu, 
da se vse razlasti in da se vse podjarmi. 
Razvoj kapitalistične blagovne produkcij e 
vodi s tem tudi k razbitju lastnega temelja . 
Kapitalistično izkoriščanje postaja brezumno , 
če izkoriščevalec ne najde nekakšnih drugi h 
odjemalcev za svoje blago nego svojih izkoriščevancev 
. Ako so pa mezdni delavci edin i 

41 


konsumenti, potern so produkti neprodajni , 

v katerih je večvrednost vtelesena, ki po staja 
— brez vrednosti . 

V resnici bi bilo stanje, kakor je tu 

naslikano, prav tako grozno kot nemogoče . 
Do tega ne pride in tudi ne more nikol i 
priti. Samo približanje k temu stanju mora 
bolečine, nasprotja in navskrižja v družbi 
pognati do take višine, da postanejo neznosna, 
da razpade vsa družba, če se ne d a 
že poprej razvoju druga smer. Pa če bi 
se v resnici tudi tako stanje popolnoma n e 
doseglo, vendar jadramo k njemu, hitrejše 
nego se sploh misli.. Med tem, ko se neprestano 
skupljujejo na eni strani posamezna 
kapitalistična podjetja v par rokah, raste na 
drugi strani z razvojem delitve dela, kako r 
smo videli, medsebojna odvisnost navidezn o 
samostojnih podjetij . Ta medsebojna odvisnost 
postaja pa vedno bolj enostranska odvisnost 
malih kapitalistov od velikih . Kakor 
tvori večina navidezno samostojnih delavcev 
domače industrije v resnici mezdne delavc e 
kapitalistov, tako so tudi že mnogi navidezno 
samostojni kapitalisti podrejeni drugim 
kapitalistom in prav tako so tudi mnoga 
navidezno samostojna kapitalistična podjetj a 
dejansko le filialke velikanskega kapitalističnega 
obrata. Odvisnost malih kapi


42 


talistov od velikih se hitrejše razvija neg o 

skupljanje različnih podjetij v privatni lasti 
nekoličine oseb. Gospodarstvo v kapitalističnih 
narodih se že danes v zadnji in stanci 
urejuje in izkorišča tako le od nekoliko 
velekapitalistov . Združitev v nekaj mal o 
tvrdk je še stvar oblike . 

Medtem ko raste gospodarska odvisnost 

velike množice prebivalstva od kapitalističneg a 
razreda, raste tudi v tern samem odvisnost 
večine od manjšine, ki se po številu vedn o 
manjša, z ozirom na moč in bogastvo p a 
vedno raste. 

Kakor ne zagotavlja proletarcu, obrtniku, 
malemu trgovcu in kmetu odvisnos t 
njegovega položaja , tako je tudi s kapitalistom. 
Kakor za vse, tako velja tudi za 
kapitaliste : z njihovo odvisnostjo raste tud i 
obenem negotovost njih položaja. Naravno 
velja to najbolj za manjše kapitaliste. Popolne 
gotovosti pa danes ne zagotavlja niti 

največji kapital . 

Nekaj vzrokov rastoče negotovosti kapitalističnih 
podjetij smo se že dotaknili : 
občutnost vsega gospodarstva proti zunanjim 
motenjem se množi ; medtem ko ojstri 
kapitalistični proizvajalni način nasprotj a 
med različnimi razredi in narodi, dopušča , 
da množice, ki si stopajo nasproti, vedno 

43 



bolj naraščajo, ter provzroča, da so bojna 
sredstva vedno bolj nasilna, pomnožuje 
vzroke takih motenj in povečuje opustošenja , 
ki jih ta motenja napravljajo . Rastoča produktiviteta 
dela ne pomnoži le večvrednosti , 
ki pripade kapitalistu, pomnoži tudi množin o 
blaga, ki pride na trg in ki ga kapitalis t 
mora prodati. Z izkoriščanjem raste tudi 
konkurenca, srdit boj vseh podjetnikov proti 
vsem podjetnikom . Roko v roki s tem razvojem 
gre pa neprestano tehničen prevrat, 
gredo vedno iznajdbe in odkritja, ki obstoječe 
naprave pripravijo ob vrednost in napravijo 
odveč ne le posameznih delavcev , 
ne le posameznih mašin, ampak često cel a 

podjetja, da, cele industrijske panoge . 

Noben kapitalist ne more zidati na bo


dočnost, noben ne ve z gotovostjo, če bo v 
stanu to, kar je pridobil, obdržati in zapustiti 
svojim otrokom . 

Kapitalistični razred sam se vedno bol j 
cepi v dve vrsti : v eno, ki se številno vedno 
množi, ki je postala popolnoma odveč za 
gospodarsko življenje, ki nima drugega dela , 
nego zapravljati rastoče množine večvrednosti 
in kar ne zapravi , dodajati k starim kapitalom. 
Spornnino se tega, kar smo v prejšnjem 
poglavju povedali o položaju izobražencev 
v današnji družbi, in ne bomo s e 

44 



čudili, če vidimo, da velika večina bogatih 
lenuhov razsiplje denar v surovih in puhlih 
zabavah. Druga vrsta kapitalistov, onih, ki 
v svojih podjetjih še niso postali odveč, p a 
se manjša, rastejo pa njih skrbi in bremen a 
njih odgovornosti . Ce propada eri del ka 
pitalistov vedno bolj v lenarenju, uničuje s e 
drugi v nikdar mirujočem konkurenčne m 
boju. 

Za obe vrsti raste negotovost njih ob stoja 
. Tako niti ne dopušča današnji proizvajalni 
način, da bi izkoriščevalci, to je tisti , 
ki monopolizirajo vse njegove ogromne koristi 
in jih le zase spravljajo, jih popolnoma 
uživali . 

O gospodarskih krizah . 

Dasi je v navadnih razmerah splošna 
negotovost za vse razrede že velika, venda r 
še velikansko zraste vsled kriz, katere pro


vzroči proizvajanje blaga od časa do časa , 
ko pride do gotove višine razvoja . 

Radi važnosti, ki so jo dobile krize v 
zadnjih desetletjih za naše skupno gospodarsko 
življenje, in radi nejasnosti, ki vlad a 
še v širokih krogih o njih vzrokih, bodi 

tu dovoljeno, da se malo bližje popečam o 
k' njimi . 

45 


Velike moderne krize, ki stresajo svetovna 
tržišča, pohajajo iz na d p r o d u k cij e , 
ki je zopet posledica delov a n j a b re z 
vsakega načrt a, katero pa je ozko združeno 
s proizvajanjem blaga . 

Nadprodukcija v smislu, da se več izdela 
nego se porabi, more nastopiti pri 
vsakem proizvajalnem načinu. ne more 
napraviti nobene škode, kar je samoobsebi 
umevno, če proizvajajo proizvajalci za svoj o 
lastno potrebo. Ce pr. pridela tedaj kaka 
prastara kmetiška rodbina več žita, kot g a 
uporabi, potem shrani prebitek za one čase, 
ko bo slaba žetev, ali pa, če so shrambe 
prenapolnjene, nahrani se ž njim živina al i 
v najslabšem slučaju ga pusti ležati, kjer je . 

Drugače je pri proizvajanju blaga. Ta 
predpostavlja (v svoji razviti obliki), d a 
noben zase ne producira, vsak za druge. 
Vsakdo mora kupiti, kar potrebuje. Ali 
skupno proizvajanje ni razdeljeno po gotovem 
načrtu, ampak vsakemu proizvajalcu 
je popolnoma prepuščeno, da sam ugane , 
kolika je potreba blaga, ki ga proizvaja. 
Na drugi strani pa pri današnjem proizvajanju 
blaga, kakor hitro je to nad navadnim 
menjavanjem, — izvzemši proizvajalce 
denarnega blaga, dragih kovi n 

4E 


nihče ne kupuje, predno ne proda svojeg a 
blaga. Tu sta vzroka, ki provzročata kriz e . 

Vzemimo najenostavnejši slučaj, da s e 
bo razumelo. Na trgu srečamo imetnika 
denarja, n. pr. kakega zlatokopa, ki ima 
dvajset mark zlata , potem viničarja s 
sodčkom vina, tkalca s kosom platn a 
in mlinarja z vrečo moke . Vsaka vrsta 
tega blaga naj ima, recimo, enako vrednost, 
okrog 20 mark — vsaka druga 
primera bi ta slučaj napravila bolj zamotan , 
ne da bi na končnem rezultatu kaj izpremenila. 
Ti štirje imetniki blaga so edini na 
trgu. Vzemimo, da je vsak pravilno pre-
računal potrebščine druzega : viničar proda 
svoje vino zlatokopu in kupi za 20 mark , 
ki jih dobi zanj, kos platna od tkalca; ta 
pa porabi skupiček svojega blaga, da si pridobi 
vrečo moke. Slehern gre zadovoljen 
domov. 

Cez leto dni pridejo zopet ti štirj e 

skupaj vsak računa na taisto odprodajo ko t 
poprej . Imetnik denarja tudi kupi viničarjevo 
vino, viničar pa ne potrebuje platna, more biti 
potrebuje denar, da plača kak dolg i n 
raje hodi okoli v raztrgani srajci, nego d a 
bi kupil platno. Viničar si obdrži teh 20 
mark v žepu in gre domov. Tkalec čaka 
zastonj na kupca. Ker pa tkalec čaka, čaka 

47 


tudi mlinar. Tkalčeva družina je lačna in 
želi moke, ali tkalec je produciral platno , 
po katerem ni povpraševanja, in ker ni 
noben kupil platna, ostala je tudi neprodan a 
moka . Tkalec in mlinar nimata denarja, n e 
moreta kupiti, kar bi potrebovala ; tistega 
kar sta proizvedla, je sedaj preveč, prav tako 
tudi tistega, kar je za nju produciranega . 

N. pr. da bi nadaljevali primero: miza je 
sedaj nadprodukcija, mizar jo je napravil i n 
upal, da jo kupi mlinar, ki je pa ni. 
Najbistvenejši pojavi gospodarske kriz e 
so v tem primeru povedani. Naravno, da se 
3 resnici ne pojavi pri tako enostavni h 

okoliščinah. V početkih proizvajanja blaga 
vsako podjetje proizvaja vedno večalimanj 
za svojo porabo ; proizvajanje blaga tvori 

3 vsaki rodbini le en del njenega skupnega 
proizvajanja. Tkalec in mlinar iz naše pri 


mere imata vsak košček zemlje in nekaj 
živine ter moreta mirno počakati, da se najde 
kupec za njuno blago Moreta za silo tudi 
brez njega živeti . 

Trg je v početku proizvajanja blaga 
še majhen, lahko se ga pregleda, in proizvajanje 
kakor konsumiranje, sploh vs e 
družabno življenje se giblje leto za letom 
3enakem tiru. V preteklosti v malih občinah 
je poznal prav dobro drug druzega tako 

48 



osebno kakor tudi njegove potrebščine i n 
njegovo zmožnost kupovanja . Gospodarski 
te',: je ostal skoro vedno enak : število proiz 
,ti produktiviteta njih dela, množtvo 
njih produktov, število konsumentov, njih 
potrebščine, denarne svote, ki so v njih 
rokah — vse te razmere se le počasi menjujejo, 
in vsaka izprememba se takoj opaz i 
in upošteva. 

Drugače pa se razvijajo razmere pri blagovni 
trgovini. Pod njenim vplivom stopa 
proizvajanje za lastno potrebo vedno bolj v 
ozadje, posamezni proizvajalci blaga, in š e 
več trgovci, postajajo vedno bolj odkazan i 
izključno na prodajo svojega blaga, in sice r 
na kolikor le mogoče hitro prodajo. Ce se 
blago počasi prodaja ali celo ne proda, to 
je danes za imetnika tega blaga vedno nevarno 
in postaja vedno nevarnejše ter more 
celo voditi v njegov gospodarski propad . 
Obenem nastajajo mogočnosti, da začn e 
zastajati tudi trgovina . 

Po trgovini blaga se zvežejo med seboj 

najbolj različni, drug od drugega daleč pro č 
se nahajoči kraji ; skupni trg se s tem zel o 
razširi, ali postane tudi nepreglednejši. To 
se tudi pospešuje, če se vrine med konsumente 
in producente enega ali več posredovalcev, 
kar pač trgovina prinaša s seboj. 

49 4 


Obenem postane blago radi trgovine in razvoja 
prometnih zvez gibljivejše ; mala vspodbuda 
zadostuje, in že imamo lahko na ene m 
kraju veliko množino blaga . 

Cenitev potrebe in nahajajočih se blagovnih 
zalog postaja vedno bolj negotova , 
razvoj statistike te negotovosti ne odstranjuje, 
omogoča sarno, da se sploh more ceniti , 
kar bi seve pri določeni višini blagovn e 
produkcije brez statistike bilo nemogoče . 
Vse gospodarsko življenje postaja vedn o 
bolj in bolj od trgovske špekulacije odvisn o 
in ta pa postaja vedno smelejša . 

Trgovec je že v naprej špekulant ; 
špekuliranje se ni iznašlo šele na borzi . 
In špekuliranje je potrebna funkcija kapitalistova. 
S tem, ko trgovec špekulira, to se 

pravi, ko ceni pričakujoči prodaj potrebščin , 
s tem, ko blago nakupi tam, kjer je ceneje , 
to se pravi, kjer ga je v izobilju, in ko ta m 
proda, kjer je drago, to se pravi, kjer g a 
je tnalo, pomaga pač, da se napravi nekaj 
reda v vrvenje nepremišljenega proizvajanj a 
zavodov, ki so drug od drugega neodvisni. 
Seveda se more pri svojih špekulacijah tud i 
motiti. Za to tembolj, ker nima dovolj časa , 
da bi dlje razmišljal, ker ni on edini trgove c 
na svetu. Na sto in tisoč konkurentov čak a 
enako njemu, da bi izrabili vsako ugodn o 

So 


priložnost ; kdor jo prvi zapazi, ima od nj e 

največjo korist. Tu se pravi, hitro delati, n e 
veliko premišljati, ne veliko okrog povpraševati, 
ampak riskirati ; kdor riskira, ta ima 
dobiček! More pa tudi izgubiti . Ce je kje 
na kakšnem trgu veliko povpraševanja p o 
kakem blagu, po tein se tega blaga tolik o 
nanese na ta trg, da ga je na njem več ko t 
se ga more porabiti . Potem seve padajo cene , 
trgovec mora ceno, prodati često z izgubo, 
ali s svojim blagom kak drugi, boljši trg 
poiskati. Njegova izguba pri tej igri mor e 
biti tako velika, da ga lahko uniči . 

Pod gospodarstvom razvite blagovn e 
produkcije je na trgu vedno ali pre-

malo ali preveč blaga meščanski ekonom i 

proglašajo to za zelo modro in vsega občudovanja 
vredno ustanovo, mi mislimo p a 
drugače ; seve je na vsak slučaj neizogibna , 
dokler bo ostalo proizvajanje blaga na 
gotovi višini razvoja . Ta modra naprava 
pa more pod gotovimi okoliščinami povzročiti, 
da je prenapolnjenje trga z blagom 
radi kake nenavadne vspodbude nenavadn o 
veliko, da so potem tudi izgube trgovcev 
posebno velike in da jih postane precejšnj e 
število b a nk e r ot n i h. Tu imamo takoj 
trgovsko krizo v najboljši obliki . 


Razvoj prometnih zvez na eni strani i n 
upništva na drugi strani olajšuje takojšnjo pre plavo 
trga z blagom, pospešuje pa tudi s te m 

krize in povečuje njih pokončujočeučinke . 

Trgovske krize so se morale toliko čas a 
tako glede na obseg kakor glede na ob čutnost 
omejevati, kolikor časa je tvorilo 
proizvajanje v rnalem gospodujočo proizvajalno 
obliko. Ni bilo mogoče, da bi pod 
vplivom kake vspodbude hitro narasl o 
mnoštvo za skupni trg izdelanih izdelkov, 
Proizvajanje pod gospodarstvorn rokodelske 
male obrti ni zmožno hitre razširitve. Ne 
more biti povečano s pomnoženjem števila 
delavcev, ker so v delu v navadni h 
časih tako vsi dalazrnožni člani onih prebivalskih 
slojev, ki se pečajo z rokodelsk o 
malo ob t tjo. Povečati se more le s 
tem, da se hujše obremeni posameznike --da 
se podaljša delavnik , da se dela v 
nedeljah i. L d. Za to pa nista imela samostojen 
rokodelec in kmet v dobrih starih časih, k o 
se še ni bilo -treba bojevati s konkurenco 
veleproizvajanja, posebno veliko veselja. Ce 
pa sta že več delala, tudi to ni veliko koristilo , 
ker je bila produktiviteta dela neznatna . 

To se je premerilo od postanka kapi


talistične veleindustrije . Ta ne uporablja sam o 
vseh pripomočkov, ki usposabljajo trgovino , 

52 



da rnore hitro preplaviti trge z blagom in d a 
je v stanu napraviti nekaj, kar se poprej še 
slutilo ni, ne razširja le navadnega trga v 
svetovni trg, ki obsega vso zemeljsko oblo , 
ne množi le števila posredovalcev med proizvajalci 
in konsumenti, ona usposablja tudi 
produkcijo, da more slediti sleherni vspodbudi 
in se skokoma razširjati . 

Že okoliščina, da ima sedaj kapitalis t 
delavce popolnoma v rokah, da more nji h 
delavnik podaljšati, njih nedeljski počitek, 
njih nočni mir odpraviti, daje kapitalist u 
možnost, da razširja hitrejše produkcijo, neg o 
je bilo to poprej mogoče . Ena ura večdel a 
pomeni pa danes pri veliki produktivitet i 
dela čisto drugačno razširitev proizvajanja 
kot za časa rokodelstva . Kapitalisti so tudi 
v stanu, hitro razširiti svoja podjetja . Kapital 
je zelo elastična, razširljiva veličina, 
glavno radi upništva. Ce trgovina lepo 
uspeva , to pomnožuje zaupanje , vabi 
denar v prornet, zmanjša prometno dob o 
enega dela kapitala, pomnoži torej njegov o 
učinkujočo zmožnost i. t. d. Najvažnejše pa je : 
kapitalu stoji vedno na razpolag o 
industrialna rezervna armada delavcev. 
Tako je kapitalist v stanu, vsak 
čas povečati svoje podjetje, nove delavce 

53 


nastaviti, produkcijo hitro zvečati in vsak o 

ugodno konjunkturo pošteno izkoristiti . 

Na začetku tega poglavja smo obrazložili, 
da stopa pod gospodarstvom vele obrti 
vedno bolj v ospredje industrialni kapital 
in da obvlada vedno bolj vse kapitalistično 
vrvenje. V kapitalistični industrij i 
sami pa postanejo posebne industrialne pa noge 
vodilne, tako zlasti tkalska in železarska 
industrija. Ce kakšno izmed njij u 
kaj vspodbudi, n. pr. če se odpre kako novo 
tržišče, recimo Kitajsko, ali če se začno kakšn e 
velike stavbe železnic, recimo v Ameriki, 
tedaj se ta industrija ne le hitro razširi, 
ampak sporoči to vspodbudo takoj vsem u 
gospodarskemu življenju . Kapitalisti povečaj o 
svoja podjetja, začenjajo nova, njih potreb a 
po sirovem in pomožnem materijalu s e 
poveča ; nove delavce se vzame v službo , 
obenem pa rasto zemljiške rente, dobičk i 

in mezde. Povpraševanje po najrazličnejše m 
blagu stopa, najrazličnejše industrije se začenjajo 
udeleževati gospodarskega razcveta , 
ki postane sčasoma splošen. Zdi se, da 
mora vsako podjetje uspevati, zaupanje je 
slepo, kredit neomejen ; kdor ima le kaj denarja, 
ga poskuša naložiti dobičkanosno ; kdor 
je deležen naraščajočih rent in dobička, izkuš a 
to izpremeniti v kapital . Omama je splošna. 

54 


Med tem pa se je produkcija strašansk o 

razširila, kar je trg več potreboval, to je 

napravljeno, ali proizvaja se še vedno naprej . 

Drug ne ve za drugega in če temu ali onem u 

kapitalistu vzrastejo v treznih trenutkih razn i 

pomisleki, jih pobije potreba, izrabiti kon


junkturo in ne zaostati v konkurenci. Zad


njemu prede slabo . Prodaja nad potrebo pro


duciranega blaga se vedno težje vrši in po


časneje, skladišča trgovskih domov se pol


nijo, omama pa traja dalje . Tu pa mora ka k 
trgovec plačati blago, katero je pred več meseci 
prevzel na kredit. Blago še ni prodano, 
on poseduje blago in ne denarja, pa ne 
more zadostiti svojim dolžnostim in postan e 
bankeroten. Tovarnar pa ima prav tako plačat i 
sirovine ; ker pa njegov dolžnik ne more 
plačati, je tudi on uničen. Bankerot sledi 
bankerotu. Splošna prepadenost nastopi ; na 
mesto slepega zaupanja stopi slepa bojazen , 
panika je splošna, kr a h j e t u . 

Vse gospodarsko življenje je kar naj hujše 
prizadeto. Vsako podjetje, ki nima 
trdnih tal, propade. Propad ne zadene le na 

laž'njivi podlagi temelječih podjetij, ampak 
tudi vsa ona, ki se v navadnih čaaih komaj 
drže še pri življenju . V časih kriz je ekspropriacija 
kmetov, rokodelcev in malih kapitalistov 
najhitrejše pripravljena. Ali tudi mar


55 


sikak velikan pade in noben ni gotov, d a 
ga splošni polom ne zdrobi . Tistim med 
velikimi kapitalisti, ki ostanejo, pa pripad e 
obilna žetev ; v dobah kriz se ne razlasti l e 
„malih ljudi”, ampak se tudi združi podjetj a 
v nekaj malo rok in že tako ogromna se š e 

lažje povečajo kot drugače. 

Noben pa ne ve, ali bo obstal, ali b o 
preživel krizo ; in toliko časa, dokler kriz a 
traja, dokler ne pride trgovsko in obrtn o 
življenje v navadni tir, so vse strahote današnjega 
proizvajalnega načina na vrhuncu . , 
negotovost, sila, prostitucija in zločin i 
rastejo od dne do dne . Tisoči poginejo o d 
lakote in od mraza, ker so napravili preve č 
živil, preveč obleke in preveč stanovanj. Tu 
se najjasnejše vidi, da so današnje produktivne 
moči čim dalje manj združljive z 
blagovnim proizvajanjem, da postaja posebna 
last proizvajalnih sredstev vedno bol j 
prokletstvo, predvsem za neposedujoče, 
končno pa tudi za posedujoče . 

Nekateri ekonomi pričakujejo, da bod o 
karteli odstranili krize. Pa ni večje zmote 
nego je ta ! 

Ce bi se hotelo po kartelih urediti produkcijo, 
bi morali tu obsegati vse proizvajalske 
panoge in biti sezidani na m e d n aro 
dne tn temelju in se raztegovati čez 

56 


vse dežele, kjer je doma kapitalistični proizvajalni 
način. Doslej pa še ni nobenega 
mednarodnega kartela v kaki industrialn i 
panogi, ki bila merodajna za vse gospo


darsko življenje. Mednarodne kartele se 
težko utvori in prav tako težko vzdrži . Marx 
je že pred več nego 50 leti opomnil, da ne 
ustvarja le konkurenca monopola, ampa k 
tudi monopol konkurenco. Cim večji je dobi ček, 
ki pripade podjetjem enega kartela , 
tem večja je nevarnost, da poskusi kak iz ven 
kartela stoječ kapitalist odvzeti jim t a 
dobiček s tem, da ustanovi konkurenčn o 
podjetje . 

Karteli in trusti sami postajajo pred met 
in povod trgovskih špekulacij. Tvorijo 
najvišjo obliko akcijske družbe in so kako r 

nalašč, da najrazličnejše prevare, ki so 
lastne tem družbam : privedejo do vrhunca . 
Kakor je bila prevarna doba l . 1871—1873 , 
doba ustanovitev akcijskih družb, tako j e 
bila prevarna doba 1896—1900 doba ustanovitve 
kartelov in trustov, zla ti v Združenih 
državah ameriških. Kot zadržek nadprodukcije 
se karteli praviloma ne bod o 
obnesli. Njih glavna naloga naprarn nadprodukciji 
ni, da bi jo preprečili, ampa k 
da njene posledice preneso raz ramena kapitalistov 
na delavce in konsurnente . Kartel i 

57 


pomagajo velikim kapitalistom, da pretrpe 

krizo, da produkcijo za nekaj časa omeje, 
da delavce odpuste od dela itd., ne da bi 
pri tem dobiček kaj trpel. 

Pretresajmo pa to neverjetnost , d a 

bi se posrečilo v dogledni dobi velike 
svetovne industrije organizirati v kartele, 
ki bi bili mednarodno in res strogo 
disciplinirani. Kakšne bi bile posledice ! 
Konkurenca med kapitalisti ene in iste industrijske 
panoge bi bila s tem v najbolj šem 
slučaju na e n i strani odpravljena . Predaleč 
bi zašli, če bi preiskovali, kakšne posledice 
bi provročila konkurenca na drugi h 
straneh, ki bi še ostale . Le eno si oglejmo ; 
Cim bolj mineva konkurenca med pod jetniki 
ene in iste industrijske panoge, te m 
večje je nasprotstvo med njimi in podjetniki 
drugih industrijskih panog, ki so n a 
njih blago odkazani. Ce ponehajo boji me d 
posameznimi producenti ene in iste industrijske 
panoge, pa se poostrijo tem bolj boj i 
med producenti in konsumenti — da porabimo 
to zadnjo besedo v najširšem njene m 
pomenu. V tem pomenu je pa vsak producent 
tudi konsument ; tkalec n. pr. — ne 
da bi se ozirali na njegov osebni konsu m 

je konsument bombaža, premoga, strojet, 
olja itd. Vsak kapitalistični razred ne 

58 


razpada le v posameznike, ampak v posamezne 
vrste, ki se med seboj kar najhujš e 
pobijajo . 

Danes ima vsak kapitalist težnjo tolik o 

kolikor mu je le mogoče producirati i n t oliko 
blaga, kolikor mu je le mog 
o č e prinesti na trg ; kajti čim več blaga, 
tem več dobička — pri drugače povse m 
enakih okoliščinah . Le njegovi preračuni, če j e 
trg zmožen, da prevzame toliko blaga, in naravno 
množina njegovega kapitala mu delajo 
pri proizvajanju zadržke. Nasproti temu pa s e 
ne bo, če bo karteliranje splošno, proizvajanj e 
uredilo in s tem prenehale krize, kakor ne kateri 
to slikajo, ampak vsakega kartel a 
sploh bo glavna težnja, da' se bo proizvajalo 
kolikor mogoče malo, kajti čim manj 
je blaga, tem večje so cene. Prejšnja trgovska 
praksa, da se je v slučajih, če je bil o 
na trgu preveč blaga , en del uničil , 
samo da je ostalo blago dobilo dobičkanosne 
cene, bo potem postala splošna 
praksa . Da pri tein družba ne more obstati, 
je jasno. Ce stremi vsak kartel zase za podprodukcijo 
(da bi se manj izdelovalo), tako 
mora na drugi strani vsak težiti za tem, d a 
prisili k nadprodukciji drugekartele , 
katerih blago potrebuje. Mnogo potij vod i 
k temu. Najenostavnejši je ta, da se lastna 

59 


konzumcija še bolj omeji nego omejuje 
drug kartel svojo produkcijo . Daljši je-ta, 

da se pokliče znanost na pomoč, ki naj 
napravi nadomestno sredstvo za blago, katerega 
produkcija je omejena . Še daljši pot 
je, da začno dotični konsumentje sami proizvajati, 
kar potrebujejo. 

Vzemirno slučaj, da utvor{jo bakren i 
rudniki kartel, omeje produkcijo bakra i n 
vzdignejo njegove cene zelo visoko. Kaj 
sledi temu? Eni industrialci, katerih podjetja 
pretvarjajo baker, bodo ustavili delo , 
dokler ne pridejo boljši časi, drugi bod o 
skušali, druge kovine mesto bakra uporabljati 
; zopet drugi bodo skušali pridobiti si bakrene 
rudnike it jih začeti izrabljati ter s e 
tako napraviti neodvisne od bakrenega ringa 
Konec je, da se kartel razbije in bankrotira , 
in kriza je tu. 

Ce se to ne posreči, provzroči podprodukcija 
kartela umetno omejitev produkcije , 
torej zopet krizo v onih industrijskih 
panogah, ki konsumirajo produkte kartel a 
kot surovino ali orodje i. t. d. 

Karteli torej ne spravijo kriz s sveta . 
Ce bi imeli v tem ozira kaj uspeha, mogel 

bi največ biti ta, da dobé krize drugo obliko 
— ali nobene boljše. Bankeroti ne 
bodo prenehali, razlika bo le-tá, da zadobi 


60 


vajo večji obseg, da ne zadenejo le posameznih 
kapitalistov, ampak vedno kar cel e 
vrste kapitalistov. Karteli ne morejo odstraniti 
kriz, pač pa morejo prozvročati krize, k i 
so še bolj uničevalne kot vse, kar smo vi deli 
dosedaj. 

Sele potem, ko bi se vsi karteli zdru


žili v en sam, v čegar roki se bi zedinila 
vsa proizvajalna sredstva vseh kapitalistični h 
narodovi ko bi dejansko zasebna last pro


izvajalnih sredstev ponehala, šele potem b i 
karteliranje omogočilo odstranitev kriz. Nasproti 
temu pa so krize od neke višine gospodarskega 
razvoja naprej neizogibne, toliko 
časa, kolikor časa bo obstajala zasebn a 
last proizvajalnih sredstev. Ne gre, da bi 
se samo senčne strani zasebnega lastništva 
odstranile, zasebna last sama pa bi še dalj e 
obstajala. 

Kronična nadprodukcija . 

Poleg periodičnih kriz, poleg časovn e 
nadprodukci je, katere posledica je časovn o 
uničenje vrednosti in zapravljanje moči, s e 
razvija vedno silnejše trajna n a d p r odukcija 
in trajno zapravljanj e 
moči. 

Videli smo, da neprenehoma napreduj e 

tehnični prevrat ; vedno je obsežnejši, kajt i 

61 


vsako leto osvoji kapitalistična veleprodukcij a 

nove industrijske panoge, nove pokrajine ; 

produktiviteta dela raste zato neprestano, i n 

sicer (če se vzame skupnost kapitalistični h 

družb) vedno hitrejše in hitrejše . Obenem 

napreduje tudi kopičenje novega kapitala . 

Cimbolj raste izkoriščanje posamezneg a 

delavca in število izkoriščevanih delavcev 

(ne le v eni deželi, ampak v vseh po kapita


listično izkoriščanih deželah), tembolj tudi 

raste mnoštvo večvrednosti, temvečje b o 

tudi mnoštvo bogastva, ki ga more dati n a 

stran vsako leto kapitalistični razred in g a 

izprcmeniti v kapital . 

Kapitalistična produkcija ne more ob stati 
pri določenem obsegu ; njena neprestana 
razširitev in neprestana razširitev nje nega 
trga je življensko vprašanje za njo , 
prenehljaj je njena smrt. Med tem, ko se je 
v rokodelstvu in na kmetiji leto za leto m 
enako veliko izdelalo in pridelalo in je 
produkcija praviloma rasla le v razmerj u 
prebivalstva, ima kapitalistični proizvajaln i 
način že v naprej pogoj, da mora produkcija 
neprestano rasti ; vsako zadržanj e 
pomenja hiranje za družbo, ki je tem bolestnejše 
in neznosnejše, čim dalje traja . 
Poleg časovnih vspodbud, da se razširi produkcija, 
katere provzročajo časovne razširitve 

62 



trga, najdemo trajne pritiske za razširitev 
produkcije, ki pa prihajajo iz proizvajalnih 
razmer samih, in ki, ne da bi jih pro


vzročila razširitev trga, provzročajo sami neprestano 
razširitev istega. 

Ta razširitev pa v zadnjih treh deset


letij noče nič prav napredovati. 

Res je polje, čez katero more kapitalistična 
produkcija svoj trg razširiti, veli kansko 
; ne pozna lokalnih in nacijonalni h 
plotov, sme si cel svet napraviti za svoj trg . 
Za kapitalistično produkcijo pa je že cel 
svet majhen. Še pred sto leti so tvorile 
poleg zapadnih delov Evrope le razne primorske 
dežele in otoki v drugih delih svet a 
trg za kapitalistično industrijo, ki je bila v 
glavnem na Angleškem doma . Ali kako 
močna je bila trdna volja in lakomnost kapitalistov, 
njih predbojevnikov in pomagačev , 
in kako ogromna so bila sredstva, ki so ji h 
imeli pri rokah, kaže to, da so od tedaj vs e 
dežele celega sveta napolnjene z blagom 
kapitalistične, ne le več samo angleške , 
ampak splošno evropske in severoameriške 
industrije tako, da so razen Kitajske na 
razpolago le taki trgi, v katerih se ne dob i 
nič več drugega nego mrzlico in pa — batine. 

Občudovanja vreden razvoj prevaževalnih 
sredstev omogoča pač od leta do let a 

63 



vedno boljše izkoriščanje vsakega trga, al i 
prav pri onih narodih, ki niso čisto divji , 
ki so razvili neko gotovo kulturo, neke gotove 
kulturne pogoje, zadobiva trg vedn o 
bolj drugo lice. Blago kapitalistične veleindustrije 
uniči povsod, ne le v Evropi, domača 
mala podjetja in izpremeni rokodelc e 
in krnete v proletarce. To provzroči v vsakem 
prodajalnam trgu kapitalistične industrije 
dve važni izpremembi. Zmanjša nakupovalno 
moč prebivalstva in vpliva tako proti raz širitvi 
prodaje na dotičnih trgih . Napravi pa 
si tudi tam — kar je še važnejše — s tern , 
da je ustvarilo proletarijat, podlago za uvedb o 
kapitalističnega proizvajalnega načina . Evropska 
veleindustrija si koplje s tern svoj 
lastni grob. Za njo pomeni od gotove točk e 
razvoja započenši vsaka daljša razširitev trg a 
novega konkurenta. Veleindustrija Združeni h 
držav, ki ni mnogo starejša kot povprečn a 
človekova starost, ni le od evropejske p o 
polnoma neodvisna, ampak celo stremi z a 
tem., da si zase prisvoji vso Ameriko š e 
mlajša je ruska industrija, ki začenja vs e 
velikanske kraje, ki jih Rusija poseduje v 
Evropi in Aziji, sama preskrbovati z indnstrijalnim 
blagom Vzhodna Indija, Kitajsk a 
Japonska, Avstralija se razvijajo v industrialne 
države, ki bodo prej ali poslej proiz 


64 


vajale že dovolj Ta svojo porabo . Kratko 
rejeno, zdi se, da se bliža trenotek, ko n e 

bo mogoče evropskega trga ne le več razširiti, 
ampak, ko se ga bo začelo manjšati , 
zoževati. To seveda pa ne bo nič drugega 
kot bankerot cele kapitalistične družbe. 

Od nekaj časa sem pa medtem napreduj e 
razširitev trga prepočasi za potrebe kapitalistične 
produkcije ; nastavlja se ji vedno ve č 
in več ovir, postaja ji vedno bolj nemogoče, 
da bi po!no razvila svoje produktivn e 
moči. Dobe gospodarskega razcvita postajaj o 
vedno krajše, dobe kriz pa vedno daljše, 
zlasti v starih industrialnih državah, kakor st a 
Anglija in Francija. Dežele, v katerih se še 
le kapitalistični proizvajalni način razcvita, 
morejo imeti še daljše dobe prosperitete. So 
pa že poleg njih kapitalistično mlade dežele , 
ki imajo pa že kratke dobe razcvita i n 
dolge dobe kriz, kakor Avstrija in Rusija . 

Radi tega raste mnoštvo proizvajalnih 
sredstev, katerih se bodisi dovolj, bodisi n e 
čisto nič ne izkoristi, mnoštvo bogastev, ki 
nič ne koristijo, mnoštvo delavnih moči , 
ki ostanejo, ne *da bi se jih izrabilo . K tem 
ni prištevati le trume brezposelnih, ampak 
tudi vse one brezštevilne in še vedno 
se množeče parazite na telesu družbe ki 

65 4 


poskušajo, ker ne morejo biti produktivn o 

delavni, bedno životariti na najrazličnejše , 
često na take načine, ki so povsem odveč, 
ki pa često zahtevajo prav veliko truda, to 
so : mali posredovalni trgovci, gostilničarji , 
agentje, posredovalci ; k tem spada dalje š e 
cela ogromna množica članov tzv. lurnpenproletarijata 
najrazličnejših stopinj, tako višj i 
in nižji glumači, zločinci , kot obr t 
izvrševana prostitucija s svojimi zvodnik i 
in drugimi podobnimi eksistencami ; da je 
spadajo k tem številne čete onih, ki se ji h 
posedujoči v svoje osebne službe udinjajo ; 
konečno veliko mnoštvo vojakov. Neprestano 
naraščanje armad v zadnjih dvajsetih leti h 
bi bilo komaj mogoče brez nadprodukeije, 
ki je dovolila industriji, da se je odrekl a 
tolikemu številu delavnih moč i 

Kapitalistična družba se začenja zaduševati 
v lastnem preobilju ; postaja vedno 
manj zmožna, da hi vzdržala polno razvitj e 
produktivnih moči, katere je vstvarila . Vedno 
več produktivnih moči mora ležati nerablj--
nih, vedno več produktov neupotrebljenih, 
če ne bi bilo tega, pa bi šlo vse k vragu. 

Kapitalistični proizvajalni način, nadomestitev 
proizvajanja v malem s kapitalističnim 
veleproizvajanjem, čegar proizvajalna 
sredstva so združena kot zasebna last v nekaj 

66 


rnalo rokah, &gar delavci so brezposestni 

proletarci, la kapitalistični proizvajalni nači n 
je bil sredstvo, da je skrajno omejeno produktivno 
silo dela, ki je bila lastna rokodelstvu 
in krnetiškemu poljedelstvu, neskončno 
razširil. To pa je bila svetovno 
- zgodovinska naloga kapitalističnega 
razreda. Izvršil jo je s tern, da je obložil 
razlaščene in izkoriščevane ljudske množic e 
z grozn imi bolečinami, ali izvršil jo je. Ta 
naloga je bila prav tako svetovna potreb a 
kot obe podlagi, iz katerih je izšla, 
namreč : blagovno proizvajanje in ž njim 
ozko spojeno zasebno lastništvo proizvajalni h 

sredstev in proizvodov . 

Ali če je bilo to in obe njegovi pod lagi 
zgodovinsko potrebno, zdaj pa ni več. 

Opravila kapitalističnega razreda izvršujej o 

vedno bolj plačani uradniki, veliko mnoštv o 

kapitalistov ima le še nalogo, da potroši , 

ker drugi izdelala ; kapitalist je postal prav tak o 

odveč, kot je bil fevdalni gospod pred sto leti . 

Da še več. Kakor je bilo fevdalno 

plemstvo v osemnajstem stoletju, tako j e 

danes kapitalistični razred že zaprek a 

daljnemu razvoju. Zasebno lastništvo pro 


izvajalnih sredstev je že zdavnaj pre


nehalo , da bi zagotavljalo vsakemu 

producentu last njegovih proizvodov in 

67 5* 


prostost. Hitro že jadra k temu, da bo to 
last in to prostost odpravila za vse pre


bivalstvo kapitalističnih narodov ; iz temelj a 
družbe postaja vedno bolj sredstvo, katerim 
ae uničujejo vsa temelja družbe, I n 
iz sredstva, je vspodbujajo dru'bo , 
kar najhitreje razvije svoje produktivne moči , 
se je izprernenilo v sredstvo, ki sili družb o 
vedno bolj k temu, da trati in pušča v nema r 
svoje produktivne moči . 

Tako izpremeni zasebna last proizvajalni 
tl sredstev svoje prvotno bistvo v po polno 
nasprotje ne le za producente mali h 
podjetij, ampak za celo drg:ibo. I moči , 
ki je vodila družabni razvoj, postane povod , 
d~ družba propade, da bankrotira! 

Danes se rie vpraša več, ali naj se zasebna 
last proizvajalnih sredstev hoč e 
vzdržati ali ne . Njen propad je gotov, Vpraša 
se le ; Ali naj potegne tudi družb o 

s seboj v p ro P?(J Ali naj se družb a 
otrese tega pogubnega kremena, d a 
more svobodno in nanovo okrepčana 
iti dalje po poti, katero ji pre4


pisujejo zakoni razvOia.