312 Listek. f DRA'GOTIN KKTTE. Dne 26. aprila dopoldne ob devetih je izdihnil v Ljubljani svojo dušo triindvajsetletni pesnik Dragotin Kette, ki je pod psevdonimi: Mihael Mih a j lov, Zor, Zvonoslav in naposled pod svojim pravim imenom dičil naš list s prekrasnimi, originalnimi lirskimi pesmimi. Zadnji čas je pisal skoro same sonete. A dasi je ta pesniška oblika jako težavna, mora vendar vsakdo, ki jih je čital s pravim razumom, priznati, da je genialni lirik Kette znal tudi v to na videz pedantovsko formo vliti pristno, globoko občuteno svojo poezijo. Lepo število svojih pesmi je rajni poet že objavil, kakor smo rekli, v »Zvonu« in v nekaterih drugih listih, veliko jih pa še hrani naše uredništvo. V tej številki natisnjeni krasni venec sonetov »Spomini« pa je zadnji, ki je izšel v »Zvonu«, kajti — neki ljubljanski založnik je kupil od samega na smrtni postelji ležečega pesnika vse pesmi ter jih izda v enem letu. Kette je bil pravi lirik, in njegove pesmi bode naša literatura prištevala med svoje najlepše, najsvetlejše bisere . . . Res, »Slovenec nima sreče«! Koliko krasnega bi bil naš Kette še lahko spisal v zrelejših letih, kako bi bil bogatil našo pesniško umetnost, kako bi bil proslavljal narod svoj s svojim imenom! Toda sovražna smrt pokosi nam naše najlepše talente, ko se jedva jamejo razcvitati; iz same zavisti nam ne pusti, da bi se taki talenti popolnoma razvili . . . Bridka usoda! Ti pa, dragi Kette, ki si moral v temni grob tako mlad bas sedaj, v cvetoči pomladi, o kateri sam poješ, da je »to čas prerojene nature«, počivaj v miru! Saj umrl nisi! V nežnih pesmih in sonetih svojih še živiš in boš živel, dokler se bo govoril naš lepi slovenski jezik! A. Knjige Slovenske Matice za 1. i8g8. Pridržujoč si obširnejšo oceno posameznih letos izšlih knjig, ki smo jih naznanili že v zadnji številki (str. 232/3), si dovolimo za uvod nekaj splošnih opazk, kakor smo si jih izza svojega uredništva vsako leto, dasi doslej brez uspeha. Najprej odkrito povemo, da smo culi jako nevoljne glasove o zakesneli izdaji lanjskih knjig (za 1. 1898.); res se Matičino oprezovanje samo ob sebi sili, da ga1 primerjamo z vzorno točnostjo Družbe sv. Mohorja, ki vsako leto tako redovito razpošlje svoje ogromne književne zaklade. Gotovo je upravičena želja Matičarjev, da bi najkesneje do Božiča dobili vsakoletne knjige, ki bi bile na tak način lep književni božični dar; in tej želji bi se bilo tudi to pot prav lahko ugodilo . . . »Matica« oddaje tisk svojih knjig raznim slovenskim tiskarnicam (tudi Miličevi!), in to je prav. A človek bi dejal, da bodo tiskarji vprav tekmovali, kdo da prekosi drugega v natisku knjig prvega našega književnega zavoda. V istini pa niso nikakor vse knjige na vrhuncu današnje tiskovne tehnike, in zlasti »zgodovina slovenskega slovstva« se odlikuje — poleg neprikupljivega tiska — po tako malovrednem papirju, da se ti že po tej svoji neugodni vnanjščini ne more priljubiti; takemu monumentalnemu delu, kakor naj bi bila zgodovina domačega slovstva, bi vsekakor pristajala veličastna oprava, vsaj taka, kakršna Su-bičevi »elektriki«, ki je vsekakor vnanje najlepša izmed vseh Matičinih knjig... Listek. 313 Ker sta z zadnjo izdajo završeni dve večji deli (Glaserjeva slovstvena zgodovina in pa »elektrika«), tedaj dobi Matica prostora za nova knjižna podjetja. Zato pa jo vnovič pozivamo, naj vendar uvaži naše opetovane opomine in svete ter naj si po vzornem zgledu Družbe sv. Mohorja in Matice hrvatske ustanovi trden načrt za knjižno svoje delovanje. — »Kaj, Matica da nima trdno ustanovljenega knjižnega programa?« — Vsaj spoznati ga ni iz njenih publikacij, nego videti je — z nekaterimi izjemami; prim. »Zgod. slov. si.«, »Slov. narodne pesmi« — da je zavisna od slučajnih vsakoletnih pisateljskih ponudb. Dočim je Matice hrvatske knjižni razvitek popolnoma jasen in že določen za nekaj let naprej; dočim se vodstvo Družbe sv. Mohorja samo obrača do priznanih pisateljev, katerih vrline je spoznalo iz leposlovnih naših listov, ter ima v začetku vsakoletne knjižne dobe že vse gradivo v rokah in ga tudi napove v svojem vabilu na naročbo (meseca februarja); dočim smo tudi mi — uredništvo Ljubljanskega Zvona — navzlic skromnim našim gmotnim sredstvom vedno dobro založeni z vsakovrstnim gradivom, tako da ga moramo še odklanjati in morajo pisatelji cesto dolgo čakati, preden pridejo njih spisi na vrsto: je pa pri Matici kroniška suša, ter se vsako leto pojavi zadrega zaradi gradiva. Nočemo vnovič preiskovati in poudarjati, koliko je te neprilike kriva neokretna osnova mnogo-glavega knjižnega odseka, ker smo se uverili, da je vsaka beseda bob ob steno; toda neki svoj stari svet pa vendar zopet ponovimo: Naj se slavni knjižni odsek vendar že okani ponosne misli, da je Matica poklicana, da Slovencem nekoliko nadomesti — znanstveno akademijo. To je tisti fantom, ki menda še vedno slepi mnogo glav mnogoglavega knjižnega odseka ter mu brani, da si ne more ustvariti trdnega, ponižnejšega, a zato tem doseznejsega programa. Ce res hoče Matica kaj storiti na polju znanstvene literature slovenske — da ne govorimo o šolskem slovstvu, ki nam je mnogo potrebnejše nego strogo znanstveno, ki ga je pa Matica po nekaterih ponesrečenih poskusih popolnoma vnemar pustila — naj bi se po nasvetu Jagičevem obrnila do c. kr. vlade za podporo, katera ji je po Jagičevih mislih gotova, ter naj z vladno podporo ter s posebno naročbo — prav nič ne na stroške dosedanjih Matičarjev — izdaje znanstven časopis. A to naj stori hitro; kajti sicer jo prehiti založnik Nemec, ki je že itak osredotočil v svojih rokah skoro vse slovensko knjigotrštvo ter baje kani zasnovati »Slovensko revijo«! Cujem ugovore: »Svetovati je laže nego boljše narediti!« in »Vse te opombe so zgolj negativne; pokaži nam tudi pozitivno stran svojega programa!« Dobro, vdamo se temu pozivu ter očrtamo v kratkih potezah svoj pozitivni program, ki je dovolj bogat, da bi za nekaj let določil Maticino knjižno delovanje. Matičini članovi se nabirajo iz naših omikanejših meščanskih krogov, in le-tem morajo torej po vsej pravici biti namenjene in njih izobraženosti primerne Matičine publikacije, in sicer vse publikacije; nikakor nismo Stritarjevih misli, ki je nekoč v svojem Zvonu izrazil mnenje, da morajo biti naročniki zadovoljni, ako najdejo v naročenem listu vsaj nekaj, kar jim ugaja; vsi Matičini proizvodi naj bi bili taki, da bi jih lahko z veseljem in zanimanjem in s pridom čital vsak slovenski izobraženec, ne da bi moral za kak spis imeti posebno strokovno znanje, ali da bi se moral po kakem spisu vtapljati v strokovnjaške globine ali se spuščati na neznane mu znanstvene širine. — Že enkrat smo v 314 Listek. Zvonu postavili kot merilo za višino poučnih spisov Matičinih moderni feljton. A če s tem merilom sodimo zadnje proizvode Matičine, koliko jih je, ki bi mu ustrezale, koliko jih je, da kt> bopohf neTHTb . . .). Sploh so prvi začeli prevajati Puškina duhovniki, in oni so ga tudi največ prevedli. Morda je prevedenega še kje kaj, no tudi tega je dovolj, da bi se dokazalo, da je slavni ruski pesnik dobro znan tudi Slovencem, in ako so moja poročila natančna, se je pojavil torej prvi prevod v 1865. 1. izpod peresa g. dekana Ivana Vesela. Spisi: »Kapitanova hči«, »Krokarja«, »Črna šal« pa »Ribič in zlata ribica« so prevedeni po dvakrat po raznih prelagatcljih. Naposled naj omenim, kar je morebiti dozdaj neznano, da se je bilo po mojem posredovanju ob 50letnici Puškinovi (1887) poslalo iz petrogradske knjigarne v Ljubljano 100 odtiskov Puškina po 1 rub. 50 kop., in kakor sem pozneje osebno izvedel v omenjeni knjigarni, se je potem poslalo v slovenske kraje še 150 odtiskov. Isto izdanje, t. j. po 1 rub. 50 kop. za 10 ali 12 zvezkov, je izšlo zdaj, ob lOOletnici, zopet poleg mnogih drugih. Za mladino so prirejena posebna izdanja, katera dobodo vsi učenci in učenke ruskih srednjih šol brezplačno v spomin lOOletnice rojstva velikega genija ruskega naroda. Tako časte Rusi svoje slavne može. Naj se od njih uče Slovenci, ki bodo kmalu praznovali stoletnico svojega slavnega — Prešerna! Naj i oni pri tem najprej ne pozabijo mladine, ki je naša nadeja in naša bodočnost! M. Hostnik.