-----    388    -----
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
201.
Potrebe človeškega življenja.   Opojne pijače in dražila. Tobak; njegova domovina.
Človeka ni naučila edino le kultura, kako si hoče vzdržati življenje, in kako osladiti; ta težnja je starejša od vsake kulture. Ona je globoko vsajena v najnižjem divjaku, kakor v najnaprednejšem Evropejcu. In tu nahajamo najzanimivejši pojav človeškega razvoja, da je namreč človek v najraznejših krajih sveta vselaj in povsodi segal gotovo za istimi sredstvi, s katerimi hoče vzdržati in osladiti življenje. Ne divjaštvo, ne kultura ni mogla spremeniti narave človeške, ona je v vseh odnošajih življenjskih ostala ista. Bila so od nekdaj, in ostanejo tudi naprej tri sredstva, s katerimi človek za-dovoljava svoje naravne potrebe in poželjenja.
Prva skrb človeku je v tem, da vzdrži lastno telo, da čim dalje uživa zemeljske slasti. V ta namen sega po hrani, prvo mesto v hrani pa imata dandanes kruh in meso. Z mesom si gradi človek telo, a s kruhom si napravlja životno toplino. Če pregledamo vso najrazno-vrstnejšo živalsko in rastlinsko hrano, katera pri raznih zaostalih narodih nadomešča naš kruh in naše meso, najti hočemo povsodi divno sličnost v kemijskem sestavu. Povsodi je človek našel hrano, katera mu gradi telo, in hrano, katera mu napravlja životno toplino. In jedno ter drugo hrano jemlje človek v istej razmeri, v katerej mi jemljemo kruh in meso. Človek ni znal, od česa je sestavljena jedna in druga hrana, ali vendar je pogodil, koliko mu treba jednega in drugega. Kjer podnebje zahteva, (ja človek manj ali več jemlje jedne ali druge hrane, ondi je človek vslelaj zadel pravo mero. Naša moderna znanost o hranjenju telesa ni v bitnem nič novega našla in napravila, temveč je samo jasno in znanstveno izrekla ono, česar se najzadnji divjak drži, če tudi ne zna, zakaj.
Pa tudi sitemu človeku pridejo težki dnevi, tudi njega obidejo nemile misli, katerih bi se rad otresel divjak kakor naobražen človek. Da si ima človek dosta vsakdanje hrane, vendar v nevolji in togi išče sredstev, s katerimi bi mogel razgnati skrbi, in si ujasniti dneve življenja. To sredstvo je našel človek v opojnej pijači, in če se pzremo po širokem svetu, ne bodemo našli ne naroda ne plemena, kateri ne bi poznaval kakoršne koli opojne pijače. Kakor pa so te pijače različne, vendar imajo ne samo jednako delovanje, temveč je tudi
v njih vseh jedno isto kemijsko telo, katero človeku srce razveseljuje in skrb pregauja. Divjaki in naobra-ženi narodi; vsi znajo prirejati opojne pijače. Našli so jih v soku palme in aloje, v medu in sladornem trstu, v grozdju ia sladkem ovočju, v ječmenu in kobiljem mleku. Povsodi tu so bili sladki sokovi, ki so morali povreti, da se je v njih napravil alkohol, ta obliž na človeško togo in nevoljo.
Človek se ni zadovoljeval s samo hrano in opojno pijač », temveč je hrepenel tudi še po tem, kako bi povečal svoje čutiluo in telesno veselje in uživanje, zato je našel še narkotična ali omamljiva dražila. Ia tudi tu nahajamo isti zanimivi pojav, da vsak kraj in vsak narod ima svoja narkotična dražila, in da človek ni slučajno tu ali tam posegel za takim sredstvom, temveč da je to poželjenje občno, da je v samej naravi človeškej.
V  Sibiriji je imel človek od nekdaj mušnico kot narkotično dražilo, a v severnej Evropi je segal po hmelju. Vzhodni narodi so si priljubili opij in konopljo, a betel se je udomačil od nekdaj po južnej Aziji. Perje od koke v peruvanskih krajih je največje uživanje ne samo domačinom temveč tudi mnogim doseljnikom, in tobak je bil davno pred Kolumbom daleč po Ameriki najljubše narkotično dražilo. Podobnih dražil je mnogo, a vsako dražilo je od druge rastline, kakor so tudi razne opojne pijače od raznih rastlin. Vse opojne pijače pa imajo v sebi isti alkohol, kateri opija, dočim ima vsako narkotično dražilo drugačno telo v sebi. Vse opojne pijače delujejo jednako na človeško telo, a vsako narkotično dražilo ima svoj učinek. Tobak in opij, koka in betel, konoplja in hmelj omamljajo vsi človeško telo, ali vsak na svoj način, da si jim je svrha ista.
Mej vsemi narkotičnimi sredstvi ima danes prvo mesto tobak. On je po svetu najbolje razširjen. Ni nam jed ne pijača, ali vendar ponuja človeku užitek, da si namišljen. Tobak si je ugladil pot v siromašno kočo in velikaško palačo. V njem jednako uživa prosjak kakor okronana glava, utrujen delavec kauor postopač. Vsak veruje, da je v tobaku našel izreden užitek, in v tej veri ga uživa. Ni ga kraja, ni je zemlje, kjer se tobak ui udomačil. V Ameriki je tobak od severa pa do juga postal najzvestejši drug starih in mladih, in to v tolikej meri, da se tujcu kar gnusi. V Evropi je od ledenih krajev pa do solnčnih ravnin toplega juga postal tobak v vseh slojih stanovništva največja naslada, katerej se nobeden noče odpovedati, Turki, Perzijanci in Arabci so postali tako strastni kadilci, da se morejo s samimi Američani meriti. V Indiji kade ženske prav tako kakor možaki. Dalje na vzhodu v Aziji se privajajo otroci obojega spola preje na   tobak,   kakor   na navadna dela.
V  Kitajskej in Japonskej je poraba tobaka tako zelo rzširjena, da so vse do najnovejšega časa mislili, da je bil tu tobak poznat davno pred odkritjem Amerike. Kitajci na poseben način tobak prirejajo, in lule so jim tako velike, da niso hoteli verovati, da je tudi le sem tobak z Amerike   prišel.  Glasoviti  prirodoslovec  Pallas
je nabral cel venec dokazov, 8 katerimi je hotel dokazati, da je v Aziji bil od nekdaj tobak doma, in da so ga Kitajci kadili pred odkritjem Amerike. Mnogi so mu pritrdili. No natančnejše proučavanje kitajskih spomenikov pa je pokazalo, da je le sem prišel tobak ob istem času, kakor v Evropo, ali da se je tu izredno brzo razširil. Kitajska kakor vsa ostala azijska imena za tobak dokazujejo, da je prišel z Amerike, ker se v vseh teh imenih nahaja koren ameriške besede „petumu ali „tabaku. Samo Arabci imajo za tobak posebno besedo in ta je „dohanw, kar znači dim, in to ime je prišlo po Turkih k Srbom, Hrvatom, in od poslednjih tudi k nam Slovencem.
Prava domovina tobaku je Amerika. De Candolle navaja, da je okoli 50 vrst samoraslega tobaka, ena vrsta raste v Avstraliji, ena v Novej Kaledoniji, vse ostale pa so doma v Ameriki. Od vseh mnogih vrst so vzgajali v Ameriki samo dve, in zato sta se ti vrsti najbolje razširili. Za odkritja Amerike je bila poraba tobaka že daleč razširjena. V južnej Ameriki do takrat tobaka niso kadili, ali so ga zato žvečili in v nos vsi-pali, samo v Uruguaju, Paraguaju in v okolici La Plate ni bil poznat. V severnej Ameriki je bilo kajenje razširjeno od Paname in Antiljskega otočja vse do Kanade in Kalifornije. Ko je 1492. 1. došel Kolumb na Kubo, našel je Indijance, Ki so zvito perje kadili, kakor mi dandanes cigare kadimo. Oviedo, ki nam je prvi popisal tobak, pripoveda, kako so domačini na St. Do-mingu dim tobakov vlekli skozi cevi v nos. Tudi v Kanadi so našli divjake, ki so na cev vlačili dim, in ga na usta in nos spuščali tako, da so od tega se omamljali. Ko je 1519. 1. došel Kortez v Mehiko, bilo je tu Kajenje in njuhanje povsodi v navadi. Cesarski dvorniki so se po jedi radi omamljali 8 tobakom. V prostorih grobovih mehikanskih kakor tudi v mogilah po Zedi-njenih državah so našli veliko množino lepo izdelanih lul, kar priča, da je kajenje bilo v Ameriki od prostorih časov v navadi. Divja plemena v severnej in južnej Ameriki niso šla ne na vojsko ne na lov brez tobaka, ker jim je on pomagal, da so mogli laglje in dalje časa prenašati žejo in glad. Naprednejši in kulturni narodi ameriški so nahajali v tobaku finejše dražilo. Pri samem bogoslužju, kakor tudi pri državnih poslih in vseh važnejših svečanostih je moral biti tobak. Tobak je pri vseh slovesnih dogodkih bil znak i^mirjenja in miru. Kedar je neprijatelj neprijatelju ponudil gorečo lulo, tedaj se je izkadilo neprijateljstvo kakor se izkadi dim iz lule. Samo možakarji so smeli tobak uživati, ženskam je bil prepovedan. O tobaku so si pripovedali mnoge bajke, da ga je sam „veliki duh* ljudem na tolažbo poklonil. Cevi, na katere so dim tobakov pili, nazivala so mnoga plemena „tabaccotf, rastlino samo pa z raznimi drugimi imeni. Evropejci pa so prideli ime „tabacco" samej rastlini.
(Dalje prihodnjič.)
-----     389     -----