Görner Franz: Osteuropäische bibliographische Abkürzungen. Teil 1: Ost- u. südeuropäische Sprachen einschliesslich der Sprachen im Westen der Sowjetunion. 3., neu be-
arb. u. erg. Aufl.-----------Pullach/
München, Verl. Dokumentation 1975. XVII + 301 str. 8°.
Besedam sta usojena dolgo življenje in visoka starost; v primeri z njimi so kratice, dasi jih je čedalje več, muhe enodnevnice, ki jih rodi in pokoplje družbena praksa. Ob številnih besednjakih in slovarjih, ki skozi desetletja obdrže svojo vrednost, so zato popisi kratic prave bele vrane: malo jih je, načela pri izbiri gradiva so problematična, nenehno jih je treba dopolnjevati.
Slovar, o katerem poročamo, je lep primer za to: prva izdaja je štela ok. 2200 kratic, druga približno 6700 in tretja se vrti že pri številki 10.000 ter navaja kratice v 22 jezikih (14 slovanskih — med njimi posebej loči hrvatskosrbski in srbskohrvatski
—	in v albanščini, estonščini, finšči-ni, grščini, letonščini, litavščini, moldavščini in romunščini). Nastal je v vsakdanji praksi velike knjižnice (Staatsbibliothek Preussischer Kulturbesitz): »osnovno in dopolnilno gradivo je bilo izbrano ob dnevni uporabi vzhodnoevropskih bibliografij, katalogov, priročnikov itd., pri tem pa nismo poskušali sistematično (sic! dod. V. S.) zbrati okrajšav za ustrezne pojme v kar največ jezikih, marveč smo zapisali in raz-
rešili tiste, ki smo jih najčešče srečevali« (str. VII—VIII). To pojasnilo nas po eni strani opozarja, da pojma »bibliografski« v naslovu ne smemo razumeti v bibliografsko-tehničnem smislu, temveč kot vrsto elementov, ki jih srečujemo pri delu s knjigo; po drugi plati pa nam razloži načela, ki so dovolj raztegljiva, da moremo z njimi opravičevati vse, kar je v slovarju našlo svoje mesto, pa seveda tudi vse tisto, kar je bilo izpuščeno ali opuščeno. Bolj dognani kriteriji bi bili vsekakor na mestu, ker bi sicer solidnemu delu še dvignili vrednost.
Za nas so pomembne predvsem slovenske kratice: teh je 442, nekatere so razrešene na več načinov. Kot vir zanje so avtorju služili naš pravilnik za AIK (2. izd., Lj. 1967), T. Blažekovič: Biblioteka osnovne škole (Zgb. 1969) in J. Zidar: Rečnik jugoslovenskih skračenica (Bgd. 1971); zdi se, da je upošteval tudi SBibl, verjetno pa ne SBL, saj nekatere kratice manjkajo. Prav navedeni deli pa sta osnovni vir za normativno obliko kratic, ki jo avtor tako pogreša (str. VIII), ne pa Zidarjev slovar, ki je — tako je videti — botroval nekaterim spodrsljajem. Treba je namreč vedeti, da Zidar razrešuje istovetne kratice enakega pomena najprej v srbohrvaščini, potem pa v slovenščini in makedonščini (npr.: izd. = izda-nje;* izdaja;** izdanie. Zvezdice stoje namesto okrajšav slov. in mak.) Istovetne kratice, ki imajo v vseh treh jezikih tudi enako fonetsko podobo, pa so razrešene samo z enim zapisom in brez kakršnihkoli opozoril, tako da bi jih — po analogiji z drugimi razrešitvami — mogli imeti samo za srbskohrvaške, so pa lahko tudi slovenske ali makedonske, npr.: agr[onom], akad[emik], bot[anika] itd.
(Prim.: Slovenski pravopis 1962, str. 1037 ss!) Tako najdemo zaradi Zidarjeve nedoslednosti pri Görner-ju vrsto akronimov, ki so deklarirani samo kot srbski ali hrvaški,
kar seveda ni res. Avtor se nam za te spodrsljaje oddolži tako, da he-liogr[afiran] razglasi samo in edino za slovensko kratico ... Mednarodne besede oz. kratice, torej besede latinskega ali grškega izvora, so sploh problem zase, saj je težko zagovarjati mnenje, da je docfent] znan in uporabljan pojem oziroma kratica samo v 8 jezikih, med njimi ne v srbščini in slovenščini, nasprotno pa habil[itiran] samo v slovaščini in poljščini. Podobne težave so še npr. pri transkripcija, -ibiran] in trans-lit[eracija, -eriran], ki so splošno znani in sprejeti termini technici.
Pripomniti moramo, da navaja avtor razmeroma mnogo kratic za korporacije in politična oblastva, prav tu pa bi pričakovali širšo izbiro in več akribije. Tako npr. FNO ni Narodnoosvobodilna fronta, temveč Front nacionalnog oslobodenja; vprašljivo je FSRJ za SFRJ; za SES [!SEŠ = srednja ekonomska šola] je običajneje ESŠ itd. Vprašljivo je, ali ima smisel navajati kratice a. d., d. z o. j., d. z o. z., g., gdč., gg. [akcijska družba, družba z omejenim jamstvom oz. zavezo, gospod, gospodična, gospodje], saj so zastarele in za katalogizacij sko prakso kaj malo pomembne. Kot slovenske so napačno navedene kratice: br[oj], g[o-dina], isprfavljen], kaz[neni] zak[o-n(ik)], lic[enca] c[yslo; lužiško], nasl. strfanica], prištamp[an], razš. izd[a-nje], red[akcioni] odb., Sfkopski] F[ilozofski Ffakultet], sl. na nasl[ov-noj] str[anici] itd. Pravilno je st. za »starejši«, ne pa za »stoletje« in »stolpec«; napačno je razrešeno dopolnjenje] — prav: dopolnil, dopolnitev. Če pomeni avtorju gor. le »gorenjski« in ne tudi »gornji« (po SBL je to sploh kratica za »goriški«), potem bi pri dol. moral imeti tudi »dolenjski« in ne samo »dolnji«, kar
—	mimogrede — ni hrvaška beseda, saj bi se sicer glasila »donji«. Glede prevodov v nemščino pripomnimo, da AP ni »autonomes Gebiet«, temveč »autonome Provinz«; bohoričica] ni »Fraktur«, saj je ta pojem
ozko vezan na gotsko pisavo, temveč bi bilo primerneje »nach A. Bohorič genannte Schriftart«; domn. avt. ni »unbekannter«, marveč »vermutlicher Verfasser«; jubil. št. ni »Sondernummer«, marveč »Fest-nummer«. Od povsem bibliografskih kratic pogrešamo dajn[čica], metfel-čica] in še marsikatero drugo.
Na sploh je Görnerjev slovar obsežno in solidno delo, ki bo z obiljem podatkov prav gotovo odlično rabilo v knjižnični praksi, to pa je bil — slednjič — tudi njegov namen; glede naših pripomb pa dodajmo, da niso mišljene kot kritika, pač pa kot dopolnila in opozorila, saj vemo, da
—	prosto po Horacu — nihil est ex omni parte perfectum.
Vasja Sterle