Strokovni clanek 
Prejeto 21. februarja 2024, sprejeto 5. julija 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.99-112 Jože Hren, Anej Korsika Knific, Anže Trcek, Tea Zamida 
Socialno delo z mladimi uporabniki prepovedanih drog 
Avtorji predstavijo panoramski pregled programov, storitev in razlicnih obravnav, ki so v Sloveniji na voljo v so-cialnem delu z mladimi uporabniki prepovedanih drog. Epidemiološko gledano je najbolj razširjena in z vidika tveganj med mladimi najbolj podcenjena konoplja. Tako pri preprecevanju in zmanjševanju uporabe ter manj tvegani uporabi te in drugih drog je kljucno, da imajo mladi na voljo pomoc, ki jih lahko doseže. Varno okolje, sprejemanje in enakopraven odnos so tu odlocilni. Podrocje preventive, predvsem zgodnje, je v Sloveniji v zadnji letih deležno posebne pozornosti in doživlja pomemben razvoj. S preventivnimi programi in interven­cijami se lahko usmerjamo na širši nabor dejavnikov tveganja in oblik ranljivosti, kot sta medvrstniško nasilje in duševno zdravje, in krepimo custvene in socialne varovalne dejavnike. Pomembno pa je, da obstaja širok nabor storitev, tudi nizkopražnih, ki sodelovanja ne pogojujejo z abstinenco. Programi zmanjševanja škode, med njimi testiranje prepovedanih drog in svetovalno-terapevtski programi, so ukrepi, ki lahko posameznika socialno okrepijo in motivirajo za sodelovanje v zdravljenju in dolgorocnem okrevanju. Vse našteto pa je po­membna podpora pri socialni (re-)integraciji, posebej ranljivih posameznikov in družbenih skupin, tudi mladih uporabnikov prepovedanih drog. 
Kljucne besede: preventiva, socialna integracija, odvisnost, okrevanje, zmanjševanje škode, svetovanje. 
Dr. Jože Hren je sekretar Direktorata za javno zdravje na Ministrstvu za zdravje. Kontakt: joze.hren@gov.si 
Anej Korsika Knific, univ. dipl. politolog, je podsekretar v Sektorju za krepitev zdravja in preprecevanja odvis­nosti na Ministrstvu za zdravje. Kontakt: anej.korsika-knific@gov.si Anže Trcek je magister socialnega dela. Kontakt: anze.trcek@gov.si Tea Zamida je diplomirana socialna delavka (UN). Kontakt: teazamida@gmail.com 
Social work with young illicit drug users 
The authors present a panoramic ov erview of programmes, services and various treatments available in Slove­nia in social work with y oung users of illicit drugs. Epidemiologically, cannabis is the most widespread and, in terms of risks, the most underestimated drug used by young people. Thus, in the prevention, reduction and less risky use of this and other drugs, it is crucial that young people have access to support that they can reach out to. A safe environment, acceptance and an equal rel ationship are essential here. The field of prevention, especially early prevention, has received special attention in Slovenia in recent years and is experiencing sig­nificant development. Preventive programmes and interventions can address a wider range of risk factors and forms of vulnerability, such as peer violence, mental health, and strengthen emotional and social protective factors. It is important, howev er, that there is a wide range of services, including low-threshold ones, which do not make participation conditional on abstinence. Harm reduction programmes, including drug testing, counselling and therapeutic programmes, are measures that can empower and motivate individuals to partici­pate in treatment and long-term recovery. All of the above is important support for the social (re-)integration of particularly vulnerable individuals and social groups, including y oung illicit drug users. 
Keywords: prevention, social integration, addiction, recovery, harm reduction, counselling. 
Jože Hren, PhD, is a Secretary at the Directorate of Public Health, Ministry of Health of Slovenia. Contact: 
joze.hren@gov.si Anej Korsika Knific has a bachelor's degree in political science and is the Undersecretary of the Health Promo­tion and Addiction Prevention Division at the Ministry of Health. Contact: anej.korsika-knific@gov.si 
Anže Trcek has a master's degree in social work. Contact: anze.trcek@gov.si Tea Zamida has a bachelor’s degree in social work. Contact: teazamida@gmail.com 

Jože Hren 0009-0005-2560-0146 
Socialno delo, 63 (2024), 1-2:99–112 
Osredotocili se bomo na nekatere ukrepe in aktivnosti, povezane s položajem mladih v družbi. Naš cilj je razmislek o obstojecih oblikah pomoci in mož­nostih za njihov nadaljnji razvoj na nacin, na katerega bi se najustrezneje odzvali na potrebe mladih.
Najprej bomo predstavili epidemiološko sliko uporabe drog v Sloveniji med mladimi in podatke o duševnih stiskah mladih. Opisali bomo razlicne modele in nacine pomoci, njihove pomanjkljivosti in prednosti. Preucili bomo tudi ukrepe, nacrtovane za mlade uporabnike drog v okviru Resolucije o Na-cionalnem programu na podrocju prepovednih drog za obdobje 2023–2030 (2023), in za konec razmislili o nadaljnjem razvoju storitev in pregledali ne­katere inovativne oblike pomoci mladim uporabnikom drog.
V prispevku bomo skušali pregledati vlogo socialnega dela pri pomo-ci uporabnikom in uporabnicam drog ter predstaviti kljucne strategije in intervencije. 
Nekateri relevantni epidemiološki podatki v Sloveniji 
Najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji je konoplja. Razširjenost uporabe konoplje med odraslimi prebivalci Slovenije se je med letoma 2018 in 2021 povecala, med 15-letniki ostaja stabilna, med 17-letniki pa opažamo zelo veliko razširjenost (Drev idr., 2022).
Slovenski mladostniki v primerjavi z vrstniki iz drugih držav konopljo uporabljajo nadpovprecno. Kot ugotavljajo strokovnjaki s podrocja javnega zdravja, so trije izmed kljucnih razlogov za razširjenost konoplje v razvitem zahodnem svetu njena dostopnost, nizka cena in prepricanje, da uporaba ko­noplje ni povezana z vecjimi tveganji (Drev, 2022). 
Podatki kažejo, da je konoplja v Sloveniji precej dostopna, saj so polovica petnajstletnikov in skoraj dve tretjini sedemnajstletnikov v raziskavi Z zdrav­jem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji (Jericek Klanšcek idr., 2022) menile, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega med slovenskimi mladostniki opažamo veliko podcenjevanje tveganj, povezanih zuporabo konoplje, le redko kje v Evropi jih podcenjujejo tako zelo (Drev, 2022).
Razmeroma lahka dostopnost konoplje je prav gotovo povezana tudi z razmeroma velikim obsegom gojenja konoplje v posebej prirejenih prosto­rih, kot navaja nacionalno porocilo Stanje na podrocju prepovedanih drog v Sloveniji 2022 (Jandl idr., 2023a), saj, kot kažejo podatki policije, je Slovenija samooskrbna država s konopljo (Jandl idr., 2023b). Vecina pridelane kono­plje ostaja v državi, dostopna pa je tako v urbanem kot ruralnem okolju.
Alkohol in konoplja sta tako dalec najbolj razširjeni psihoaktivni substan­ci, vendar se v zadnjih letih zelo povecuje tudi uporaba nekaterih drugih drog, zlasti kokaina (European Monitoring Centre forDrugs and Drug Addiction, 2023). Leta 2022 je kadarkoli v življenju uporabilo katero izmed prepoveda­nih drog 21 % prebivalcev Slovenije. Poleg najbolj razširjene prepovedane droge, konoplje, ki jo je že kdaj v življenju uporabilo 20,7 % prebivalcev Slo­venije, so odstotki uporabe ekstazija 2,9, kokaina 2,6 in amfetamina 2,3. Da je že kdaj v življenju uporabilo vec drog ob eni priložnosti, je v raziskavi poro-calo 8,9 % prebivalcev Slovenije v starosti od 15 do 64 let (Jandl idr., 2023a). S temi številkami (razen konoplje) ostajamo nekoliko pod povprecjem EU, vendar se stanje slabša (European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction, 2023). 

Programi za mlade uporabnike drog 
Ko razvijamo programe, ki se osredotocajo predvsem na mlade, vkljucujemo širok spekter storitev. Vcasih ni treba razvijati povsem novih metod pomo-ci, dovolj je zgolj lociti mlade od drugih in zaposlene dodatno izobraziti o specifikah dela s to populacijo (npr. odprtje oddelka za zdravljenje mladih v Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani). Pri tem naj poudarimo, da je preprostejše institucionalno oblikovanje novega programa, sama pomoc pa je vedno izjemno zahtevna in kompleksna pri delu z ljudmi, ki že zgodaj v mladosti uporabljajo droge na zelo škodljive nacine, imajo te­žave z zasvojenostjo in pogosto veliko socialnih težav (travme, nasilje, brez­domstvo ipd.).
Pri drugih gre bolj za razvoj popolnoma novih storitev za nove ciljne skupine. Gre za storitve, pri katerih so program, lokacija, cilji idr. prilagoje­ni posebni skupini uporabnikov, ki jih brez tega verjetno ne bi dosegli (npr. testiranje drog, terensko delo z mladimi). Pri tem je pomembno paziti na to, da so nekateri programi posebej prilagojeni mladim, drugi pa t. i. prilož­nostnim uporabnikom oz. eksperimentatorjem1. Ceprav se množici v veli­kem delu prekrivata, sta to razlicni ciljni skupini z razlicnimi znacilnostmi in potrebami.
Rosenbaum (2014) meni, da obstaja veliko programov, ki se osredotocajo na preprecevanje uporabe prepovedanih drog, vendar bi bilo treba vec po­zornosti usmeriti tudi na ukrepe, ki bi pomagali, da mladi, ki z drogami eks­perimentirajo, ne bi postali odvisni, predvsem pa da bi se izognili potencialni škodi zaradi drog.
Socialne delavke in delavci, ki delujejo v razlicnih okoljih, številni tudiz mladimi uporabniki drog, morajo razumeti kompleksnost problematike.Razumevanje temeljnih vzrokov in kontekstualnih dejavnikov zasvojenostiz drogami je kljucno za ucinkovito posredovanje. Raziskave kažejo, da sodejavniki tveganja, kot so revšcina, duševne travme, težave z duševnimzdravjem in družbena marginalizacija, pogosto podlaga za odvisnost odprepovedanih drog (Substance Abuse and Mental Health Services Admini­stration, 2020). 
Obstaja vec tipologij uporabnikov in vsaka ima prednosti in sl abosti. Razprava o tem je tu odvec, lahko jo preberete npr. v Flaker (2002). Ko tu pišemo o »tipu uporabnika«, mislimo na Flakerjevo delitev: 1. neuporabniki, 2. priložnostni (obcasni, nakljucni) uporabniki, eksperi­mentatorji, 3. redni uporabniki, 4. odvisni uporabniki, 5. zasvojeni uporabniki, 6. džankiji. 
Eden od kljucnih pristopov socialnega dela na podrocju odvisnosti je so­cutna podpora brez obsojanja posameznikov, ki uporabljajo droge. Sspodbu­janjem varnega in sprejemajocega okolja socialne delavke in delavci omogo-cajo odprt dialog in gradnjo zaupanja v odnosu z uporabniki drog. Še posebej je to pomembno pri delu z mladimi. 
Raziskave kažejo, da si mladi želijo dostopnih storitev in »clovecnosti«. Želijo, da jih drugi jemljejo resno, hocejo biti spoštovani, varni pred obsoja­njem in zelo poudarjajo zaupanje. Bolj kot avtoriteto cenijo enakopraven od-nos in fleksibilnost metod dela in vsebin (Dekleva, 2021). Mladi v raziskavah prav tako sporocajo, da si želijo oblik podpore, ki lajšajo širok spekter psiho­socialnih stisk in se ne osredotocajo zgolj na opušcanje rabe drog. Želijo si predvsem oblik pomoci, pri katerih se pocutijo varne, sprejete, vkljucene, ne glede na (ne)uporabo prepovedanih drog. Sporocajo, da manjka prostorov, kjer bi lahko reševali svoje stiske na ustrezen oziroma njim prilagojen nacin (Tadic idr., 2021). 

Programi in aktivnosti 
Razvoj novih ukrepov in programov na podrocju preventive
Število novih psihoaktivnih snovi se v zadnjih desetletjih izjemno povecu­je2, prepovedane droge so hkrati tudi bolj družbeno sprejemljive. VSloveniji bi bilo moc govoriti celo o doloceni strpnosti slovenske mladine do njihove uporabe. Vse našteto je, v kontekstu razvoja nacionalnih politik in progra­mov na podrocju prepovedanih drog, sprožilo razmislek o tem, kako doseci otroke in mlade, zlasti, kako jih doseci, preden se zacnejo razvijati škodljivi in zdravju nevarni vzorci, kot je uporaba (prepovedanih) drog. Vjedru teh prizadevanj so preventivni programi in intervencije, ki so v zadnjem obdobju dosegli pomemben razvoj.
Vpreteklosti so bile preventivne dejavnosti osredotocene na kampanjeozavešcanja in opozarjanja, pri bolj škodljivih razlicicah drog pa tudi nasvarjenje in grožnje. Danes vemo, da zgolj informiranje, še posebej ce greza enkratna predavanja in delavnice, nima želenih preventivnih ucinkov.Zanašanje na izrazito negativna sporocila (fotografije uporabnikov, njiho­va pricevanja) pa ima lahko na mladostnike celo povsem nasprotne ucinke(Beck, 1998; Petrosino idr., 2000). Namesto odvracanja lahko ti pristopiprepovedano naredijo zanimivo in mikavno, sploh z vidika danes boljše­ga razumevanja razvoja možganov otrok in najstnikov, ki težijo k tvega­nemu vedenju in eksperimentiranju. Ko jim zapovedujemo, cesa ne smejo 
V ponazoritev: Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2000) je vkljucevala 295 prepoveda­nih drog, ob zadnji dopolnitvi leta 2023 (Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, 2023) pa je bilo na seznamu že 552 prepovedanih drog. Ob inflaciji novih psihoaktivnih snovi gre pravi­loma za analoge, ki se od izvorne (že prepovedane snovi) razlikujejo v enem ali vec atomov, s tem pa so formalno nova snov, ki jo je treba razvrstiti na seznam prepovedanih drog. Do razvrstitve sta njihova proizvodnja in promet z njimi zato zakonita; to je za dolocena podjetja tržna niša. 
poceti, jim pokažemo pot, kje se nam (šoli, staršem in družbi kot taki) lahkoupirajo3. 
Razumevanje vloge in pomena preventivnih programov in intervencijv zadnjih desetletjih torej doživlja precejšen razvoj. Pomemben mejnikje bila izdaja Mednarodnih preventivnih standardov na podrocju upora-be drog (United Nations Office on Drugs and Crime, 2019). Ta strateškidokument, ki sta ga izdala Urad za droge in kriminal Združenih narodovin Svetovna zdravstvena organizacija, ponuja drugacno, pozitivno preven­tivno paradigmo, v jedru katere je zdrav in varen razvoj otrok in mlado­stnikov. Prav pomanjkanje varovalnih dejavnikov (predvsem spodbudnegain varnega družinskega okolja) je eden poglavitnih dejavnikov za razvojtveganega in za zdravje škodljivega vedenja. Ti dejavniki so praviloma zu­naj vpliva posameznika (otroka), saj si nihce ne izbere staršev, ki ga bodozanemarjali.
Preventivni programi in intervencije morajo biti zato usmerjeni v krepi­tev kognitivnih, custvenih, socialnih in vedenjskih sposobnosti otrok in mla­dih na vseh stopnjah njihovega razvoja. Cilji so custveni in socialni razvoj ter socialna krepitev takšnega posameznika, tako da se bo, ko bo slej ali prej prišel v stik z drogo ali kakim drugim dejavnikom tveganja, znalodzvati cim odgovorneje. Vtem okviru lahko preventivne intervencije zacnemo izvajati že v zgodnjih letih otrokovega razvoja.
Ucinkoviti in preizkušeni preventivni programi se zato niti ne osredoto-cajo na specificne prepovedane droge in druge konkretne dejavnike tveganja (alkohol, tobak, vedenjske zasvojenosti). Ustrezni primarni preventivni odzi-vi namrec obravnavajo ranljivosti, ki niso znacilne (samo) za uporabo (pre-povedanih) drog. Njihovo izvajanje je zato ucinkovito tudi za preprecevanje medvrstniškega nasilja, spodbujanje duševnega zdravja, izboljšanje šolskih kompetenc. Zato je zanje potreben vecdisciplinarni in medsektorski pristop, ki zahteva usklajevanje in sodelovanje med razlicnimi agencijami, odgovor­nimi za blaginjo otrok, mladih in odraslih4. Zvidika širše družbe je zato kljuc­no ustvarjati takšne družbene okolišcine (pristop okoljske preventive), ki bodo omogocila, da so zdrave izbire lahko dosegljive, zaželene in družbeno podprte. 
3 Tu velja opozoriti, da tudi ideja o pregovorni mladosti, ki skace cez reko, kjer je most, ni tako enopomenska. Zadnja znanstvena dognanja namrec odstirajo veliko kompleksnejšo sliko tega pomembnega obdobja v razvoju cloveških možganov. V nezrelosti in težnji k tvega­nemu vedenju namrec znanost zdaj prepoznava tudi kognitivno, vedenjsko in nevrološko gibkost, ki razvijajocemu mladostniku omogoca raziskovanje in prilagajanje v obdobju, ko ta doživlja izrazito velike spremembe v notranjem (custvovanje, mišljenje, telesne spremem-be) in zunanjem svetu (spreminjajoci se odnosi s starši, vrstniki, prehod v odraslo dobo) (Abrams, 2022). 
4 Usklajevanje in sodelovanje razlicnih deležnikov in podpornih sistemov za mlade ostaja (v širšem pomenu, ne samo z vidika preventive) eden najvecjih sistemskih izzivov, toliko bolj v primerih najranljivejših skupin in posameznikov: »[…] moramo ravno primere, kjer gre za preplet vec stisk hkrati, vzeti najbolj resno, saj nam prav ti kažejo na šibke tocke podpornih mrež, na luknje v sistemu, pereca podrocja, ki trenutno niso dobro rešena in jih moramo v prihodnje vzeti kot prioriteto« (Razpotnik, 2021, str. 207). 
Ti premisleki krepijo spoznanje o pomenu preventivnega pristopa. Vte razprave in prizadevanja se tako v mednarodnem kot nacionalnem5konte­kstu tvorno vkljucuje tudi Slovenija, tako z vidika nacionalnih institucij, kot sta Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje, kot z vidika pomembnih prispevkov nevladnih organizacij in širše civilne družbe. Na na­cionalni ravni je bilo pripravljenih in usklajenih vec programskih in strate­ških dokumentov (gl. Radoš Krnel idr., 2020; Kašnik, Rostohar in Pogorevc, 2016), med njimi tudi nova Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 (2023), v kateri je podrocje pre­ventive do zdaj najbolj poudarjeno, saj predlaga … 
vzpostavitev nacionalne koordinacije vseh deležnikov na podrocju preventi­ve v okviru Komisije Vlade RS za droge. Koordinacija naj vzpostavi pogoje za kontinuiran znanstveni razvoj podrocja preventive in za izvajanje preverje-no ucinkovitih programov v vzgojno-izobraževalnem sistemu. 
Pomemben prispevek k razvoju preventive je Slovenija podala leta 2022 s predložitvijo resolucije »Promocija celovite in na znanstvenih podlagah ute­meljene preventive«, ki je bila sprejeta na 65. zasedanju Komisije za droge Organizacije Združenih narodov na Dunaju (gl. Komisija za droge, 2022). Re-solucija mednarodno skupnost poziva k nadaljnjim in okrepljenim prizade­vanjem za preprecevanje uporabe prepovedanih drog, zlasti med otroki in mladino. To pomeni razvoj ukrepov in aktivnosti, ki preprecujejo, da bi ljudje sploh uporabljali droge ali prevzeli drug ogrožajoc življenjski slog. Resolucija spodbuja preventivne odzive v zgodnjih fazah razvoja s programi socialnega in custvenega ucenja, ki upoštevajo vidik spola in obsegajo razlicna okolja in družbene strukture, kot so družina, šola in skupnost. Poleg tega resolucija zahteva, da so zgodnji preventivni ukrepi del celovitega sistema prepreceva­nja. Taksistem vkljucuje usklajevanje in sodelovanje med razlicnimi institu­cijami in organizacijami, ki so v stiku z otroki na razlicnih razvojnih stopnjah. 
Gre za prvo resolucijo v okviru Komisije za droge Organizacije Združenih narodov na Dunaju, ki je namenjana samo zgodnji preventivi. Ta tudi s tem dokumentom postaja del splošno sprejetega pristopa na podrocju drog. Prav tako gre za prvo resolucijo, v kateri je omenjeno socialno in custveno uce­nje. Poudarjen je pomen pridobivanja socialnih in custvenih kompetenc pri samoregulaciji, samopodobi, gradnji medosebnih odnosov in odgovornem odlocanju. Resolucija spodbuja države, naj sistematicno vkljucujejo ukrepe socialnega in custvenega ucenja v svoje preventivne programe za obdobje zgodnjega otroštva in tako zapolnijo vrzeli na tem podrocju. 
Vkljucevanje posameznika v življenje in skupnost 
Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 (2023) med prednostnimi nalogami najava socialno 
Za podrobnejši pregled podrocja preventive v Sloveniji gl. Jandl idr. (2023, str. 87–110). 
(re-)integracijo posebej ranljivih posameznikov in družbenih skupin. Javna mreža socialnovarstvenih programov in storitve, ki jih predvsem v okviru nevladnega sektorja izvajajo s podporo javnih razpisov, sta kljucna družbena podsistema, v okviru katerih poteka strokovno delo z ljudmi, ki se srecujejo z odvisnostjo. Metode dela vkljucujejo svetovanje, informiranje, ozavešcanje, terensko delo in zgodnje prepoznavanje stisk. 
Programe, namenjene premagovanju socialnih stisk in težav, povezanih z zasvojenostjo, delimo na visokopražne in nizkopražne. Prvi vkljucujejo pro-grame indicirane preventive, ki so namenjeni preprecevanju razvoja razlic­nih oblik zasvojenosti pri žeogroženih otrocih in mladostnikih. Sem spadajo še razlicni terapevtski programi in terapevtske skupnosti ter sprejemni cen­tri breznastanitve. Nizkopražni programi pa se osredotocajo na posebej ran-ljivo populacijo in omejevanje posebej tvegane uporabe prepovedanih drog. Sem spadajo programi menjave sterilnega pribora za injiciranje, spodbuja­nje k manj tvegani uporabi (namesto injiciranja kajenje na folijo), zavetišca s prenocitvenimi kapacitetami ter svetovanje in terensko delo. Vokviru so-cialnovarstvenih programov je organizirana tudi pomoc, namenjena posebej otrokom in mladostnikom; ta vkljucuje njim namenjene dnevne centre, pri­lagojene oblike terenskega dela, skupnostno svetovalno delo in telefonsko svetovanje. 
Vse vecja materialna neenakost disproporcionalno in akutno prizadeva najranljivejše družbene skupine. Zato tudi Resolucija o Nacionalnem progra-mu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (2022) predvideva preobliko­vanje mreže socialnovarstvenih programov glede na intenzivnost, kontinu­iteto in obliko pomoci terpodpore uporabnikom. Obe resoluciji, tako Reso­lucija o Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (2022) kot Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 (2023), prepoznavata, da je tudi v prihodnje tre­ba posebno pozornost nameniti mocni medsebojni povezanosti socialnega varstva in zdravstva6. 
Zdravljenje odvisnosti in okrevanje 
Zdravljenje odvisnosti je ena od temeljnih oblik pomoci ljudem, ki so za­svojeni. Na tem podrocju smo v Sloveniji konec leta 2023 odprli oddelek za hospitalno zdravljenje mladih. Pri tem je seveda zdravljenje treba prilagoditi starosti uporabnikov, pomemben dejavnik pa je tudi, da se mladi, kot kažejo 
Primer dobre prakse na tem podrocju je leta 2023 koncan evropski projekt »Razvoj in nadgradnja mreže mobilnih enot za izvajanje preventivnih programov in programov zmanj­ševanja škode na podrocju prepovedanih drog«. Projekt, financiran s pomocjo kohezijskih sredstev Evropskega socialnega skl ada, je bil namenjen prav integraciji zdravstvene in psi-hosocialne oskrbe, rehabilitaciji in vkljucevanju v delovni proces, krepitvi clovekovih pravic in dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev. Med najpomembnejšimi projektnimi dosež­ki je tudi vzpostavitev trajnega financiranja nadaljnjega izvajanja integrirane zdravstvene in psihosocialne oskrbe v mobilnih enotah in storitve testiranja vzorcev snovi, ki vsebujejo nove psihoaktivne snovi ali druge prepovedane droge. Vec v Zucchiati Godina in Trcek (2023). 
raziskave, pocutijo veliko udobneje v družbi vrstnikov in se zato lažje odloci­jo za iskanje pomoci v takšnih programih (Dekleva, 2021).
Zdravljenje odvisnosti se je najprej zacelo z družbenimi gibanji, splošne moralne sodbe, ki so bile na zacetku osnova pomoci, pa so postopno nado­mestili medicinsko razumevanje odvisnosti, profesionalizacija in medika­lizacija (Klingemann in Storbjörk, 2017). Danes se medicina in raziskova­nje zdravljenja odvisnosti vse bolj odmikata od iskanja najucinkovitejšega zdravljenja, namesto tega je cilj najucinkovitejši sistem zdravljenja, ki vklju-cuje razlicne oblike pomoci, holisticni pristop in poglede (Babor, 2015). Tudi medicinska znanost in stroka na podrocju odvisnosti poudarjata potrebo po multidisciplinarni obravnavi (Bregar, 2008).
V Sloveniji so na podrocju zdravljenja odvisnosti na voljo ambulantna obravnava, hospitalno zdravljenje, dnevni centri in metadonski program. Po-leg strogo zdravstvene obravnave, ki je usmerjena v lajšanje abstinencnih simptomov, vecina teh programov socasno uporablja tudi terapijo, pri kateri uporabljajo metode vedenjsko-kognitivne terapije in druge oblike psihotera­pije. Zdravljenje in obravnava temeljita na motivacijskih postopkih, eduka­ciji, spreminjanju vedenja, preprecevanju rizicnih situacij, ucenju tehnik reševanja problemov, ucenju tehnik za spoprijemanje s težavami in drugih kognitivnih tehnik. (Bregar, 2008.)
Na podobnem podrocju deluje tudi množica nevladnih organizacij, ki upo­rabnikom pomagajo s programi terapevtskih skupnosti, komun in programi reintegracije pa tudi programi svetovanja, usmerjenimi v abstinenco ali zgolj v vzpostavljanje nadzora nad uporabo. Na podrocju pomoci pri doseganju abstinence se na mednarodnem podrocju v ospredje prebija koncept »okre­vanja«. Obstaja množica razlicnih definicij in opredelitev, vendar pa je vsem skupen celostni pogled na odvisnost. Glede na to, da paradigma ni neposred-no povezana s podrocjem mladih, bomo zgolj povzeli eno od opredelitev in nadaljevali pregled programov pomoci.
Okrevanje je paradigma, ki izhaja predvsem iz vrst uporabniških orga­nizacij, zato ni cudno, da zelo poudarjajo pomen in ucinkovitost vrstniške pomoci. Ceprav koncept uporabljajo v razlicnih okoljih, zelo razširjen je v ko­munah, poudarja skupnostni pristop in reševanje težav tudi na pogosto spre­gledanih podrocjih, kot so pravne težave, vkljucevanje v prostovoljstvoipd. (Best, 2024.)
Eden od povzetkov bistva pristopa okrevanja je povzet v kratici CHIME. Sestavljena je iz kljucnih domen okrevanja: povezanost, upanje, identiteta, smisel in krepitev moci (ang. Connectedness, Hope, Identity, Meaning, Em­powerment = CHIME) (Best, 2024). 
Zmanjševanje škode 
Definicija zmanjševanja škode, ki jo sprejema Mednarodna zveza za zmanj­ševanje škode, je, da se zmanjševanje škode nanaša na programe, politike in prakse, katerih primarni namen je zmanjšanje škodljivih zdravstvenih, soci­alnih in ekonomskih posledic uporabe dovoljenih in prepovedanih drog, ne da bi nujno vplival na zmanjšanje uporabe drog (Stoever, 2017).
Zmanjševanje škode se je zacelo zaradi epidemije HIV-a, ki je pretresla svet konec 20. stoletja. Aktivisti, med katerimi je bilo tudi veliko uporabni­kov drog, so zahtevali takojšnje ukrepanje, da bi preprecili vse vecje število smrti. Programi zamenjave sterilnega pribora, ki so se zaceli takrat, so se pokazali za ucinkovite in jih imamo še danes. Skupaj z napredkom medicine je bil ukrep celo tako ucinkovit, da je število oseb s HIV-om med uporabniki, ki si injicirajo droge, v državah z razširjenimi programi izmenjave sterilnega pribora in zmanjševanja škode majhno, v nekaterih primerih skoraj zane­marljivo (Stoever, 2017).
Zmanjševanje škode se je od zelo osnovnega poslanstva preprecevanja smrti širilo in uveljavilo svoje razumevanje zasvojenosti. K razvoju podrocja so veliko pripomogle raziskave, ki so med drugim pokazale, da je veliko ško­de, ki nastane zaradi drog, povezane z njeno prepovedjo in ne s substanco samo (Flaker, 2002; Kvaternik Jenko, 2006). Pojavljale so se tudi raziskave, ki so ugotavljale potrebo po širitvi storitev tudi med uporabnike, ki niso zasvo­jeni (zmanjševanje škode zaradi škodljivosti zdravju, strupenih primesi …). Razmerje med vsemi uporabniki drog in zasvojenimi je namrec 10 : 1, med zasvojenimi in »džankiziranimi«7 pa 3 : 1 (Flaker, 2002).
Hkrati ne želijo vsi uporabniki opustiti uporabe drog. Abstinenca je za marsikoga visok, velikokrat na videznedosegljiv cilj in že sama odlocitev za­njo je težavna. Programi zmanjševanja škode omogocajo, da uporabniki, ki se v programe vkljucijo, niso obremenjeni z visokimi cilji, ampaksi lahko postopno dolocajo svoje. Pri dolocanju ciljev se na podlagi lastne življenjske situacije odlocijo za realisticne, dosegljive in prakticne cilje, ki niso (nujno) usmerjeni v uporabo drog, ampak v izboljšanje življenja. (Grebenc, 2003.)
Enako velja tudi za mlade. Copi (2012) navaja, da najvecjo družbeno ško-do mladim uporabnikom drog povzroca ne uporaba drog sama, ampakto, da družba ne sprejema njihovega življenjskega sloga in jih zato potiska na obrobje. Tako izgubijo socialne stike, lahko se zaradi pomanjkanja financnih sredstev zatecejo k nacinom pridobivanja denarja, kot so kriminalna dejanja, izsiljevanje in nasilje. 
Programi zmanjševanja škode obsegajo razlicne storitve, od zamenja­ve sterilnega pribora in dodeljevanja zdravila Naloxon (ta opioidni antago­nist predpisujejo ob predoziranju z opioidi) do varnih sob, svetovanja, ki ni usmerjeno v abstinenco, terenskega dela, testiranja drog in novih psiho­aktivnih snovi. 
Prav pri programih zmanjševanja škode je izjemno pomembno tudi spremljanje stanja. VSloveniji leta 2024 odpiramo prvo varno sobo za inji­ciranje in kajenje, v Nemciji pa so že leta 2017 uspešno izpeljali edukacijsko 
Uporabniki, ki doživijo hudo posl abšanje socialnega statusa, brezdomstvo in druge težave. Vec v Flaker (2002). 
kampanjo v varnih sobah z naslovom »Smoke it!«, ki je uporabnike spodbu­jala h kajenju namesto injiciranju droge (Stoever, 2017). 
Testiranje prepovedanih drog 
Testiranje drog je storitev zmanjševanja škode, s katero se zmanjšuje škoda zaradi drog, hkrati pa s storitvijo lahko uspešno navežemo stik s t. i. »skrito populacijo«, ki drugace ni v stikih z nobeno zdravstveno ali socialno služ­bo. Poglavitni cilj testiranja je preprecevanje potencialno hudih zapletov, saj nevarne primesi v drogah lahko še povecajo možnost zastrupitve in predo­ziranja. VSloveniji ta program deluje že vec let, v zadnjih letih pa se je pro­gram testiranja prepovedanih drog še okrepil z izvajanjem projekta »Razvoj in nadgradnja mreže mobilnih enot za izvajanje preventivnih programov in programov zmanjševanja škode na podrocju prepovedanih drog«.
Vokviru tega programa je uporabnikom na voljo mreža devetih testirnih tock, ki so vzpostavljene po vsej državi. Za hitro testiranje vzorcev so sicerna voljo tudi t. i. hitri testi, ki jih uporabniki lahko kupijo in opravijo sami, vendar s hitrim testom lahko ugotovimo le, ali je substanca to, kar naj bi bila, ne bo pa pokazalprimesi, zato uporabnik še vedno ne pozna v celoti sestave droge in s tem povezanih tveganj (DrogArt, b. d.).
Zanesljiv in natancen rezultatnavzocnosti (neželenih) primesi v psihoak­tivnih substancah lahko zagotovimo le zlaboratorijskimi testi. V Sloveniji jih zagotavlja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Vomenjeni mre­ži uporabnik lahko praviloma naenkratodda zgolj en vzorec, laboratorijsko testiranje drog pa je brezplacno in anonimno. Rezultatanalize je znan v nekaj dneh. Takoj ko uporabnik prinese vzorec droge na laboratorijsko testiranje, zaposleni v okviru testirne tocke z uporabnikom opravijo posvetovalni po­govor in izpolnijo zapisnik. Pogovorje pomemben za vzpostavitev zaupanja, informiranja in svetovanja. 
Vecina uporabnikov (80 %) programa testiranja prepovedanih drog je navedlo, da so ob oddaji vzorca prejeli nove informacije, ki jih prej niso poz­nali, ali pridobili materiale za zmanjševanje škode zaradi uporabe drog. Po-govor s strokovnim delavcem 65 % uporabnikov storitve ocenjuje kot zelo uporabnega (Verdenik in Kvatenik, 2023). Uporabniki menijo, da testiranje drog pripomore k zmanjševanju škode zaradi uporabe, saj jim je na voljo tudi svetovanje in informiranje o nevarnih primeseh v kupljenih substancah.
Z rezultati laboratorijskega testiranja pridobimo podatke o razširjenosti uporabe tercistosti, primeseh in vrstah novih psihoaktivnih snovi. To je zelo pomembno tudi za nacrtovalce politik. 
Pomembno je tudi vedeti, da se veliko drog, ki so na trgu, niti ne obdrži dovolj dolgo, da bi prešle v množicno uporabo, spreminjajo pa se tudi na-cini uporabe. Droge na splošno postajajo vedno lažje dostopne in so tudi vse cistejše. Spreminja se tudi zavedanje, katere prepovedane droge naj bi bile varnejše za uporabo. Nove snovi uporabniki dojemajo kot alternativno uveljavljenim prepovedanim drogam (European Monitoring Centre forDrugs and Drug Addiction, 2017). 
Svetovalni programi 
Svetovalni programi za mlade uporabnike drog v nevladnih organizacijah so vecinoma anonimni in namenjeni tistim, ki imajo zdravstvene ali psihicne težave, povezane z uporabo drog. K vstopu v program pomoci lahko uporab­nika spodbudi tudi socialna mreža, ki ji pripada. Svetovanje lahko obsega en-kratni dogodek, zlasti za tiste, ki želijo zgolj informacije o drogah ali njihovi uporabi, poglobi pa se z vkljucitvijo v individualni ali skupinski svetovalno--terapevtski program in tudi razlicne vrste psihoterapije. Svetovanje ne ob-sega zgolj zmanjševanja škode, temvec je lahko usmerjeno tudi v pomoc k ab-stinenci od drog. S pomocjo terapevtskih metod skušajo svetovalci odpraviti vzroke, ki so povzrocili uporabo drog. Tudi pri mladih ali celo mladoletnih je treba najprej iskati in zagotavljati zaupanje ter odkritost.
Psihoterapija pomaga predelovati mucne izkušnje in je namenjena pred­vsem uporabnikom, ki abstinirajo ali obcasno uporabljajo droge. Usmerjeno je lahko v težave z zasvojenostjo, krizne intervencije, preventivne ukrepe, po­sredovanje raznih informacij ipd. Organizacije, ki svetovanje izvajajo, lahko uporabljajo osebni pristop prek telefona ali spletnega svetovanja. 
Mladi se srecujejo z mnogimi stiskami, ki vplivajo na njihovo duševno zdravje, s stiskami pa se spoprijemajo tudi z uporabo prepovedanih drog. Svetovanje mladim naj bo osredotoceno na njihova vprašanja in težave. Sve­tovanje ne sme vsebovati moralnih sodb glede prenehanja ali podpore pri uporabi drog, saj ne sme posegati v dostojanstvo in pravice osebe in mora biti prilagojeno posamezniku. Vedno je pomembnejše zmanjšati negativne posledice uporabe drog kot pa samo uporabo. Z uporabnikom naj sodeluje praviloma vedno ista oseba, da ima uporabnik možnost razviti delovni odnos s svetovalcem, ki tako lahko spozna njegovo zgodovino. Svetovanje bo hitreje izpolnilo svoj namen, ce se uporabniku ne bo treba ponavljati in bo bolj zau-pal strokovnemu delavcu. 
Nevladne organizacije zagotavljajo uporabnikom svetovalne programe, ki lahko delujejo individualno ali v obliki tematskih pogovorov o konkretnih te­žavah, s katerimi se srecujejo uporabniki prepovedanih drog. Pri tem je pot-rebno povezovanje strokovnjakov razlicnih podrocij, da bi povecali možnost za podporo in pomoc uporabniku za kakovostnejše življenje (Copi, 2012). 

Sklep 
Strokovni delavci morajo biti dobro usposobljeni za delo na podrocju pre­povedanih drog in se ves cas dodatno usposabljati in seznanjati s tveganji uporabe posamezne droge, zlasti novih psihoaktivnih snovi. Tako bodo stro­kovnjakom tudi uporabniki bolj zaupali. 
Socialno delo ima eno od kljucnih vlog pri podpori mladim, ki uporablja­jo droge. Z zagotavljanjem celostnih, socutnih in preizkušenih intervencij so ustvarjene razmere za terapevtski odnos, ki omogoca okrevanje. Z obravna­vo dejavnikov tveganja, ki lahko pripomorejo k uporabi prepovedanih drog, z gradnjo zaupanja in krepitvijo osebnih moci in kompetenc mladih socialni delavci in delavke pomagajo utreti pot njihovemu celovitemu okrevanju in trajni odpornosti. Kot zagovorniki socialne pravicnosti in clovekovih pravic si socialne delavke in delavci prizadevajo ustvariti družbo, v kateri imajo vsi ljudje, še posebej mladi, dostop do ustrezne podpore in priložnosti, ki jih pot-rebujejo za svoj celovit razvoj. 

Viri 
Abrams, Z. (2022). What neuroscience tells us about the teenage brain. Prido­bljeno 29. 2. 2024 s https://www.apa.org/monitor/2022/07/feature-neurosci-ence-teen-brain 
Babor, T. F. (2015). Treatment for persons with substance use disorder: mediators, moderators, and the need for a new research approach. International Journal of Methods in Psychiatry Research, 17(Suppl. 1), 45–49. 
Beck, J. (1998). 100 years of ‘just say no’ versus ‘just say know’: re-evaluating drug education goals for the coming century. Evaluation Review, 22(1), 15–45. Best, D. (2024). Pathways to recovery and desistance. Bristol: Bristol University Press. 
Bregar, B. (2008). Odvisnost od prepovedanih drog – teorija in praksa. V B. Možgan (ur.), Obravnava bolnika odvisnega od prepovedanih drog – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege – Zveza društev medicinskih sester, ba­bic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstve­nih tehnikov v psihiatriji. 
Copi, Ž. (2012). Celostna obravnava in krepitev moci uporabnikov drog. V I. Kva­ternik (ur.), Zmanjševanje škode na podrocju prepovedanih drog (str. 91–111). Koper: Zavod za zdravstveno varstvo Koper. 
Dekleva, B. (2021), Kaj mladi hocejo? (pregled tujih študij uporabniške perspektive mladih prejemnikov pomoci). V B. Dekleva (ur.), Podporne mreže mladih v psi-hosocialnih stiskah: zakljucno porocilo ciljnega raziskovalnega projekta. Prido­bljeno 1. 2. 2024 s: http://pefprints.pef.uni-lj.si/7047/ 
Drev, A., Hocevar Grom, A., Lavtar, D., Rehberger, M., & Korošec, A., (2022). Uporaba prepovedanih drog, konoplje v zdravstvene namene in zloraba zdravil na recept med prebivalci Slovenije – povzetek. Pridobljeno 8. 1. 2024 s https://nijz.si/wp--content/uploads/2022/02/atadd_povzetek_obl_splet.pdf 
Drev, A. (2022). Konoplja in mladostniki: razširjenost in posledice uporabe, preven­tiva pred uporabo. Pridobljeno 12. 12. 2023 s https://nijz.si/wp-content/uplo­
ads/2022/11/konoplja_in_mladostniki.pdf 
DrogArt (b. d.). Splošno o testiranju. Pridobljeno 28. 12. 2023 s https://www.drogart. org/splosne-informacije/ 
European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction (2017). High-risk drug use and new psychoactive substances. Luxembourg: Publications Office of the European Union. 
European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction (2023). European drug report 2023. Pridobljeno 27. 2. 2024 s https://www.emcdda.europa.eu/ publications/european-drug-report/2023_en 
Flaker, V. (2002), Živeti s heroinom, I.: Družbena konstrukcija uživalca v Sloveniji. Ljubljana: Založba /*cf. 
Grebenc, V. (2003), Zmanjševanje škode povezane z uživanjem drog in iskanje od­govorov v skupnosti (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Jandl, M., Drev, A., Hocevar Grom, A., Belšcak Colakovic, A., & Kvaternik, I. (ur.) (2023a). Stanje na podrocju prepovedanih drog v Sloveniji 2022. Pridobljeno 1. 2. 2024 s: https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/02/Nacionalno-poroci­
lo_2022.pdf 
Jandl, M., Hocevar Grom, A., Drev, A., Belšcak Colakovic, A., Kvaternik, I., & Havaši, I. (ur.) (2023). Report on the drug situation 2023 of the Republic of Slovenia. Prido­bljeno 29. 2. 2024 s https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/12/NP_2023_obl_ final.pdf 
Jericek Klanšcek, H., Furman, L., Roškar, M., Drev, A., Pucelj, V., Koprivnikar, H., Zu­panic, T., & Korošec, A. (2022). Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji: izsledki mednarodne raziskave HBSC, 2022. Prido­bljeno 5. 2. 2024 s https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/10/HBSC_e_verzi­
ja_pop_2023-2.pdf 
Kašnik, M., Rostohar, K., & Pogorevc, N. (2016). Standardi kakovosti preventivnih programov na podrocju drog (Nacionalni inštitut za javno zdravje). Pridobljeno 29. 2. 2024 s https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/07/standardi_kakovosti_ prirocnik_2016_obl.pdf 
Klingemann, H., & Storbjörk, J. (2017). The treatment response: systemic features, paradigms and socio-cultural frameworks. V T. Kolind, G. Hunt, & B. Thom (ur.), The SAGE handbook of drug and alcohol studies (str. 261–301). London: SAGE Publications Ltd. 
Komisija za droge (2022). Promoting comprehensive and scientific evidence-ba­sed early prevention. Resolution, 65/4. Pridobljeno 29. 2. 2024 s https://www. unodc.org/rddb/document/drugs/resolution/2022/65/65-4/2022_cnd_reso-lution_65-4br_promoting_comprehensive_and_scientific_evidence-based_ early_prevention.html?lng=en 
Kvaternik Jenko, I. (2006). Politika drog: pogledi uporabnikov in uporabnic. Ljublja­na: Fakulteta za socialno delo. 
Petrosino, A. J., Turpin-Petrosino, C., & Finkenauer, J. O. (2000). Well-meaning programs can have harmful effects: lessons from the “Scared Straight” experi­ments. Crime and Delinquency, 46(3), 354–379. 
Resolucija o Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (2022). Ur. l. RS, št. 49/2022. 
Razpotnik, Š. (2021). Študija podskupine posebno ranljivih mladih oz. podsku-pine mladih s posebno ogrožajocimi dejavniki. V B. Dekleva (ur.), Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah: zakljucno porocilo ciljno raziskovalne­ga projekta. Pridobljeno 29. 2. 2024 s https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=133636. 
Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 (2023). Ur. L. RS, št. 75/23. 
Radoš Krnel, S., Kamin, T., Jandl, M., Gabrijelcic Blenkuš, M., Hocevar Grom, A., Lesnik, T., & Roškar, M. (2020). Merila za vrednotenje intervencij na podrocju jav­nega zdravja za namen prepoznavanja in izbire primerov dobrih praks. Nacional­ni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 29. 2. 2024 s https://nijz.si/wp-content/ uploads/2022/07/merila.pdf 
Rosenbaum, M. (2014). Safety first: a reality-based approach to teens and drugs. ZDA: Drug Policy Alliance. 
Substance Abuse and Mental Health Services Administration (2020). Key substance use and mental health indicators in the United States: results from the 2019 National survey on drug use and health. Pridobljeno 19. 7. 2024 s https://www.samhsa.gov/data/sites/default/files/reports/rpt29393/2019NS­
DUHFFRPDFWHTML/2019NSDUHFFR090120.htm 
Stoever, H. (2017). Bridging harm reduction and recovery. V T. Kolind, G. Hunt, & 
B. Thom (ur.), The SAGE handbook of drug and alcohol studies (str. 9–29). Lon­
don: SAGE Publications Ltd. Tadic, D., Leskošek, V., Dekleva, B., Razpotnik, Š., Sande, M., & Klemencic Rozman, 
M. M. (2021), Sinteza ugotovitev in priporocila. V B. Dekleva (ur.), Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah: zakljucno porocilo ciljnega raziskovalne­ga projekta. Pridobljeno 1. 2. 2024 s: http://pefprints.pef.uni-lj.si/7047/ 
United Nations Office on Drugs and Crime (2019). UNODC/WHO International Stan­dards on Drug Use Prevention. Pridobljeno 29. 2. 2024 s https://www.unodc. org/unodc/en/prevention/prevention-standards.html 
Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2000). Ur. l. RS, št. 49/00. 
Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2023). Ur. l. RS, št. 113/23. 
Verdenik, M., & Kvaternik, I. (2023), Porocilo analiziranih snovi in evalvacija storitve 
testiranja drog (2018–2022). Interno gradivo. Zucchiati Godina, J., & Trcek, A. (2023), Razvoj in nadgradnja mreže mobilnih enot za izvajanje preventivnih programov in programov zmanjševanja škode na po­drocju prepovedanih drog 2017–2023: monografija projekta. Ljubljana: Ministr­stvo za zdravje.