POŠAST
Lili   N o v y
Zavila v hosto moje sanje
s prožno silo je z\er, ki smer zasluti in ubere, ko tjakaj  vdere, kjer je tiho spanje vsa trudna bitja s sencami pokrilo.
Podrast je skrivoma zrahljana
od napada, ^'sevp^ek je beg, jnolče hiti brez šuma nesrečna truma, v črno goščo gnana, le zveri zeleni v očeh naslada.
Območje groze je živali
vse zaseglo, pošast skoz rast prebujnih sanj se plazi, da vse porazi, vsemu drob razgali, kar ne bi krempljem in zobem pobeglo.
In zver se stisne k tlom — zatuli —
v loku skoči — tedaj ves kraj se vžge ob ognju bliska, vihar zavriska, gromi so razsuli svoj srd čez svet, nebo se burno vzboči.
Poskrile sanjske so živali
se v zavetje, zveri že ni, srebrn izvir prodira, svetloba svira slaje od piščali — živeti — luč — pod oknom ptičje petje —!
875