fl.^%

${,'

.1  -jr i-<* S \_- Vt***-  ■’ -

; *% . "'j-** .:x*%

-V" - J*»V V :? * V

Si <& >; -.v : '•. ?.•->•;

rs, / **& J} t**!

■ x  V *" N ^ P .*

if s ^ l . > s;.-,y'-.‘.*S'i.v

•?vl ' ‘ J>".- T W > * irS ^ .»

:"'■. *• **« V' • vV V

.'.h* •% *-'V v* -m->  . ?  siri i

u dte'

•:v *- •• \to ',.* ™

fe V* ; ,; v

ft-Sj "Vf ' 1  *% 'v^''

I r „>-, i&V;-i? »S** *

to#% v '&mki .:.,

riz* **;  -V. v ^

?:<>

!>■'Lito ;:.f .

Ji' * > ... V.js,

‘S&fc V -W**>

J** V  •■• A vli« 'it',’-., ' to

_ >. to"

^ ' ' ■ i - ' ' ^ . ;T

Povesti

slovenskemu ljudstvu
v pouk in zabavo.

Zbral in uredil

A. Kalan

Oiooi^&s

V Ljubljani 1909

Založila Katoliška bukvama

:: Tiskala Katoliška tiskarna ::



Kazalo.

Stran

Oče in sin.1

Berač s stopnjic pri sv. Roku.19

Kovač iz Rntwerpna.31

Vojakov rejenec.54

Pokora.68

Iz bolezni alkoholnega norca.82

V snegu.109



Oče in sin.

Povest.

I.

Na morskem obrežju v Barceloni je bilo
danes vse živo. Na tisoče ljudi se je gnetlo po
bregu; vse je hotelo videti vojaško ladjo »Ma¬
drid«, ki se je bližala pristanišču. Matere, žene,
otroci so nestrpno pričakovali dohoda mornar¬
jev, ker med njimi so bili njih možje, očetje in
sinovi. Kolikor bliže je bila ladja obrežju, tem¬
bolj zvedavo so gledali vojaki-pomorščaki s
krova ladje na breg, da zagledajo svoje domače,
katerih že več mesecev niso videli. Zdaj je ta,
zdaj oni zagledal mater ali očeta, ženo ali
otroke, in pričeli so mahati z robci v zname¬
nje pozdrava. In tudi ljudje na bregu so od-
zdravljali z robci. Bili so prisrčni pozdravi, ki
jih je narekovala ljubezen onih, ki so bili zdru¬
ženi v rodbini, pa sta jih poklic in skrb za vsak¬
danji kruh trgala narazen za cele mesece.

Dolgo je trpelo, preden so se mornarji iz¬
krcali iz velike ladje v čolničke, ki so jih vozili
na breg. Mornarji so se hitro razkropili po me-

l

Kalan, Povesti.

2

stu; tisti, ki so bili tam doma, k svojim doma¬
čim, drugi pa po raznih gostilnah. Vse je oži¬
velo po mestu.

Velik šum je bil tudi v gostilni pri »Sve¬
tilniku«, ki je bila blizu morja. Med mornarji je
veliko dobrih vojakov, mnogo pa tudi spride-
mh, kakor drugod. In kadar pridejo po dolgih
vožnjah pomorščaki na suho,takrat je življenje!
Na ladji so navezani na natančen, strog red;
dan za dnem morajo opravljati težko službo;
razvedrila je malo, zabave skoro nobene. Pri
tem si pa prihranijo precej denarja, ker ga na
ladji bolj težko zapravijo. Zato si pa tembolj
privoščijo takrat, ko pridejo zopet na suho.
Vsakdo jim seveda iz srca privošči po tolikih
naporih prijetnega oddiha in razvedrila, pa po¬
morščaki ob takih prilikah skoro ne poznajo
nobene meje v uživanju. Kmalu se čuje iz raz¬
nih beznic divje vpitje pijanih mornarjev,
škripajoči glasovi zakotnih godcev po raznih
plesiščih in temna noč komaj zakriva poštenim
ljudem vlačugarsko življenje po zakotnih bez¬
nicah in po bolj odročnih mestnih ulicah.

Tudi pri »Svetilniku« je bila gostilna bolj
za pomorsko plažo. Pijancem in igralcem je
bila znana ta gostilna kakor navadno zave¬
tišče.

Za ta večer si je gostilničar najel nekaj
ciganov za godbo, in kmalu je hrumel po dvo¬
rani šumen ples, ali pravzaprav nerodno ska-

3

kanje in suvanje in zaletavanje v neznosni
gnječi. Ljudje so postajali zunaj gostilne in čul
se je izmed njih glas: »Danes imajo pomorščaki
denar!«

Neka ženska se je počasi priplazila do
gostilniških vrat. Slabo je bila napravljena,
mlada še, pa vendar polna bolestno-starih
potez na obrazu. Komaj odpre vrata in pogleda
v pivsko sobo, takoj zakriči par mornarjev:

»Halo, ženska!« In v trenotku jo zagrabi
žilava roka pomorščakova ter jo potegne v
sobo. Pomorščaki se gnetejo okrog nje, vsak
bi rad plesal z njo. Ona se brani, prosi, joka, a
vse nič ne pomaga, pijani pomorščaki jo vlačijo
imed cigansko godbo po sobi semintja.

»Za božjo voljo, pustite me pri miru,«
vzdihuje ženska skoro že brez sape.

»Nič ne pomaga, danes se moramo naple-
sati. Že tri mesece nismo bili na suhi zemlji, in
danes se nam treba prepričati, ali je tukaj pod
nami suh, trden svet.« In vdaril je z nogo ob tla
pomorščak, ki je to govoril in potegnil za seboj
v vrtinec plesalcev nesrečno žensko.

To pa je bilo vendar le preveč gostilni¬
čarju, ki sicer ni imel posebno tenke vesti. On
zgrabi pomorščaka, ki jo je vlačil za seboj,
rekoč:

»Stoj! Dovolj je teh neumnosti! Poiščite
si žensk, ki bodo rade plesale z vami, to revo
pa pustite.«

1 *

4

Pomorščak jo za trenotek izpusti in to pri¬
liko ženska porabi, da odskoči k vratom,
kamor ji je že gostilničar pripravil pot. Ravno
pa, ko pride do vrat, se odpro od zunaj in v
sobo vstopi visok in krepak pomorščak ter se
zadene ravno v žensko, ki je hotela iz sobe
ven. Ženska ga pogleda, vzdihne in ga prime
za roko, rekoč: »Ah, Tone, ali si vendar prišel!
Tebe sem iskala; no, sedaj je vse dobro, da
sem te le dobila.«

»Čemu me iščeš? Vsaj znam sam domov,
toda takrat, kadar jaz hočem.«

»Vedela sem, da prideš s to ladjo, pa te ni
bilo domov, kjer sva te s sinkom že tako težko
pričakovala, zato sem te iskala po raznih
gostilnah in sem te vendar tukaj našla. Skrb in
sila sta me prignali za teboj,« dejala je žena
Tonetu, ki je bil v službi na ladji.

»Sila te je prignala,« reče mož soprogi ter
jo potegne za seboj na prosto, »ali sama nič ne
delaš ?«

»Delam, kar morem, vendar ne zadostuje
za otroka in zame.«

»Ne zadostuje? — Ali misliš, da ti bom jaz
kaj denarja dal? — Jaz nimam nič denarja.«

»Anton, ne govori tako, vsaj si dobil
plačo.«

»Ej, kje je že plača! Ni bilo sreče pri igri,«
dejal je in se zakrohotal, »nocoj pa upam, da
bo več sreče; potem tudi ti dobiš svoj delež.«

5

»Pojdi rajši domov,« mu reče žena, ki je
vedela, da bo pri ponočni igri le še nove dol¬
gove napravil, katere bo potem ona morala
plačevati s svojim skromnim zaslužkom. »Vsaj
veš, da nimaš sreče pri igri.« In oprijela se ga
je za roko, da bi ga spravila domov. — Mož pa
se raztogoti, se je otrese in ji zagrozi, naj ga
pusti pri miru.

»Ne, nikamor ne pojdeš nocoj. Dovolj časa
sem se že sama ubijala z otrokom. Tudi tvoja
dolžnost je, da zanj skrbiš, vsaj vidiš, da jaz
sama ne morem vsemu kaj, odkar sem bila
bolna.«

Mož pa ni imel nobene prijazne besede za
ženo, v njem je tlela in gorela le strast po pijači
in igri. Ta strast ga je popolno oslepila. Zato
pahne ženo od sebe in hoče oditi svojo pot.
Toda žena, prepričana, da se ji popolnoma
izgubi, ako ga pusti od sebe, se ga zopet oklene.
Na vsak način ga hoče rešiti. Ve namreč, kako
je propadel zadnji dve leti, kako mu je zamr-
zela cerkev in domača družina, odkar je v
pijači in igri iskal svoje sreče. Bala se je tudi.
da bi ga ji njegovi tovariši ne ubili, ker se je
že večkrat ves potolčen privlekel domov.

»Anton, lepo te prosim, pojdiva domu;
glej, Milko te že tako težko čaka.«

»Strani, pravim,« zadere se mož nad njo
in dvigne ves razdivjan svojo pest nad ubogo
soprogo.

6

»Anton, nikari!« zakriči žena, pa bilo je že
prepozno, ker v tem hipu je vsled udarca
odletela od njega in trčila z vso silo z glavo ob
mejnik na cesti. Tone pogleda, zagleda kri na
glavi, grdo zakolne in ko sliši, da se bližajo
ljudje, zbeži v stransko ulico in izgine med dru¬
gimi ljudmi.

Nezavestna je ležala nesrečna žena ob
cestnem kamnu in gorka kri ji je kapala raz
čelo po obrazu. Takoj se je zbrala gruča ljudi
okrog nje, ki so jo poskušali vzdramiti. Med
njimi je bil tudi vojak, ki jo je poznal. Hitro
naprosi druge, naj mu pomagajo, da jo preneso
v bližnjo hišo. Urno pošljejo po zdravnika, ki
kmalu pride. Bil pa je mnenja, da je vsaka po¬
moč odveč, ker je zadeta na sence in ji je
odteklo že preveč krvi. Drgnili so jo po nasvetu
zdravnikovem z mrzlimi obkladki. Toliko je s
tem dosegel zdravnik, da se je za hip vzdra¬
mila iz nezavesti.

»Milka, duhovna,« je vzdihnila, ko se je
vzbudila.

Znanec je tekel v njeno stanovanje. Kmalu
je prišel vojak z Milkom ter ga pripeljal k
postelji matere.

Z veliko težavo je položila mati svojo
trudno roko na njegovo glavo in vzdihnila:

»Oh, ubogi otrok! Sirota!« Več ni mogla
spregovoriti, in roka ji je omahnila, božajoč
Milkovo lice.

7

Iskajoč duhovna, srečali so na ulici nekega
benediktinca ter ga naprosili, ker je sila velika,
naj gre k bolnici.

Razvedrilo se je lice trpeči ženi, ko je
videla, da sta se ji izpolnili obe želji. Duhovnik
ji je podelil sv. zakramente za umirajoče. Bil je
zadnji čas. Komaj je duhoven dovršil svoje
sveto opravilo, je žena umrla. Mali Milko je
stal poleg mrtve matere in jokal. Mrtvi materi
je bila odprta pot v mrtvašnico, Milko pa,
sirota, ni imel iti nikamor. Po daljšem razgo¬
voru se je benediktinec prepričal, da dečko
nima nikakih sorodnikov, zato se je odločil
dečka začasno vzeti seboj v samostan.

»Milko, daj materi zadnji poljubček in ne
pozabi, da te toliko ni in ne bo nihče ljubil na
svetu, kakor tvoja sedaj mrtva mati.« — Deček
poljubi roko mrtve matere, ki ga je tolikrat
blagoslavljala, mu delala sveti križ in ki je
tolikrat vsled prehudega dela vtrujena omaho¬
vala iz ljubezni in v skrbi zanj.

In pokleknil je duhoven z Milkom ob
mrliški postelji in opravila sta kratko molitev
za pokojno mater; duhovnik pa pristavi:

»Milko, tako se vsak dan spomni svoje
matere in zraven tudi svojega očeta, pa ti bo
dobro na zemlji.« Nato hitro poškropi mrliča z
blagoslovljeno vodo, prime dečka za roko.
obriše si solzo sočutja in odide v temno noč.

8

II.

Nekaj ur od Barcelone dviguje se strma,
visoka gora, ki se imenuje Montserrat. Na tej
gori so redovniki benediktinci postavili daleč
od svetnega šuma svoj samostan z lepo cer¬
kvijo, ki je posvečena Materi božji. Od blizu in
daleč so prihajali verniki na to goro počastit in
priporočat se Kraljici nebeški. Posebno velik
shod je bil o Malem Šmarnu meseca septembra
vsako leto. Takrat je namreč vselej prišel na
Montserrat tudi škof iz Barcelone, ki je ta dan
vernikom pridigal in bogoslovcem benediktin¬
cem podelil svete redove in nekatere posvetil
tudi v mašnike.

Na tej, sicer čez leto tihi in mirni gori, se
je na ta dan zbralo toliko ljudi, da je bila gora
polna vernikov in da so le v posameznih od¬
delkih mogli dohajati v prenapolnjeno samo¬
stansko cerkev. Bilo je blizu dvajset let po¬
zneje, odkar so se zvršili dogodki, ki smo jih
ravnokar opisali. Bila je sobota pred Malim
Šmarnom, ki je bil to leto v nedeljo. Ob pozni
večerni uri se je vračal mlad redovnik iz mi¬
lostne kapele v svojo celico. Na hodniku je
srečal starejšega redovnika, ki je mladega
sobrata živo pogledal:

»Brat Marijan, odkod v tako pozni uri?«

»Iz kapele v celico,« mu odgovori Marijan.

»Ali si se kaj spomnil mojih besedi, moj
sin, ali si tudi kaj molil za svojega očeta?«

9

»Da, oče prečastiti! Storil sem, kakor ste
mi naročili, voditelj duhovni ter . . .«

»Dovolj, moj sin!«

Mladi redovnik je zardel, spomnil se je,
da opravlja duhovne vaje za mašniško posve¬
čenje, pa je hotel vendar več govoriti, kakor
je bil vprašan.

»Bog te blagoslovi, moj sin, in usliši tvoje
molitve za nesrečnega, izgubljenega očeta!« ...

Krasen je bil drugi dan, praznik Marijinega
rojstva, lep, kakor so lepi dnevi v septembru
samo na Španskem. Škof je prišel že prejšnji
večer v samostan. Zgodaj zjutraj je podelil
nekaterim mladim redovnikom nižje redove,
bratu Marijanu pa zakrament mašnikovega
posvečenja. Popoludne pa je neštetim množi¬
cam goreče oznanoval božjo besedo in pro¬
slavljal Kraljico nebeško ter priporočal vernike
njenemu varstvu. Proti večeru pa so po ondotni
šegi napregli dve muli v voz, s katerim se je
višji pastir vrnil v svojo škofijsko stolico v
Barcelono. Tudi množice so se polagoma razšle
in zvečer je bila gora zopet mirna in tiha in
samostan je zopet sameval pod varstvom
Matere božje, ki je ta dan vesela sprejela
marsikaterega svojih izgubljenih sinov in hčera,
ki so v njenem svetišču ta dan pri spovedi in
svetem obhajilu našli mir svojim dušam, sre¬
čah se z Marijo in prejeli izveličavno srečo od
Gospoda.

10

Mrak se je priplazil iz doline na goro in
temna noč je objela svetišče na gori. V cerkvi
je bilo vse prazno in tiho; večna luč je svetli¬
kala pred Najsvetejšim, zadaj v milostni kapeli
pa je še klečal novomašnik Marijan v goreči
molitvi, proseč Boga, naj usliši iskreno žel-jo
ter reši dušo njegovega izgubljenega očeta.

Glasen ropot pred oltarjem vzbudi očeta
Marijana iz njegove pobožne molitve. Kaj bi
pač bilo ? Vsaj vendar ni več nikogar v cerkvi,
vrata so zaprta. In vendar zopet čuje, kakor
da bi se nekdo bližal oltarju. Menih vstane in
skuša v mraku gledati, kaj da je. Tedaj pa se
posveti vanj; človek, ki se je bližal oltarju, je
imel svetilko seboj, tako, kakoršno imajo tatovi,
da posveti, kadar jo rabi, ali da luč skrije,
kadar je v nevarnosti. Skoro bi bil mladi redov¬
nik zakričal, ker svetilka mu je pokazala
obraz divjega, velikega človeka, ki je ravno
stopal proti oltarju in se bližal tabernakeljnu.
Ko stegne ta divjak svojo roko proti vraticam
tabernakeljna, tedaj pa poskoči oče Marijan \z
svojega skrivališča in zgrabi lopova uprav
tedaj, ko je segel po Najsvetejšem. Prijel ga je
od zadaj in ga je skušal odstraniti od oltarja.
Toda kaj je mogel on slaboten proti takemu
orjaškemu divjaku. Ta se hitro obrne, mahne
z roko in menih ga takoj izpusti; tedaj ga pa
tat zgrabi, vrže na tla, stisne za vrat in ga duši
s tako silo. da se oče Marijan onesvesti in kakor

It

mrtev obleži pred oltarjem. Lopov mu posveti
v obraz s svojo svetilko, potiplje ga za glavo
in roko in grdo režeč se reče:

»No, ta ima dovolj! Drugič ne bo več imel
prilike motiti me pri mojih poslih. Eden takih
trotov več ali manj na svetu, ni prav nobene
škode. Sedaj pa treba hiteti, da to ropotijo
poprej odnesem, ker baje ti-le menihi že na
vse zgodaj pridejo blebetat v cerkev.«

Tat posveti na oltar in zalesketa se pred
njim visoko gori zlata krona, ki obdaja glavo
nebeški Kraljici. Uren kakor maček skoči na
oltarjevo mizo, seže z roko za steber in po
njem kvišku, da doseže krono ter jo iztrga
Mariji raz glavo. Poleg kipa Matere božje so
stale na obeh straneh z žeblji v les pritrjene po¬
sode s suhimi cvetkami. Vlomilec prime za
posodo in poskusi, ako je dovolj pritrjena, ker
ako se nje oprime, potem je z drugo roko že
pri kroni. Zdelo se mu je, da je posoda dovolj
pritrjena, zato se obesi nanjo z levo roko, z
desno pa hoče do krone. V tem pa se posoda
sname, žebelj je premalo držal, se nagne in
zvrne; ž njo pade z višine o-ltarjeve tudi lopov
na rob oltarjeve mize in od tam na stopnice,
kjer obleži nezavesten prav blizu očeta Mari¬
jana. Silen ropot je vzbudil zakristana, ki je
imel blizu cerkve svojo celico in kmalu je pri¬
hitel prior z drugimi redovniki v cerkev, ves
v strahu, kaj da pomeni ta nenavadni ropot.

12

Le prehitro so opazili grozoto na svetem
mestu. Hitro zagledajo očeta Marijana, mislijo,
da je mrtev, zato precej tam na mestu vse po¬
skusijo, da bi ga oživili. In res se jim po dolgem
trudu posreči, da oče Marijan spregleda in
spregovori:

»Lopov je ukradel Najsvetejše!«

Vlomilec pa je ležal kakor mrtev, ves pobit
po glavi, imel je zlomljeno nogo in zdravnik,
ki je pozneje prišel, je dejal, da mora imeti tudi
notranje poškodbe, ker je bljuval kri, da utegne
vsak hip umreti.

Oče Marijan je prosil zanj, naj ga preneso
v kako samostansko celico, da se morda skesa
pred smrtjo svojega zločina.

*

* *

Tedni «so že minuli, pa tat še ni umrl. Iz
usmiljenja so ga še vedno oskrbovali menihi
pod svojo streho in na lastno prošnjo mu je
stregel oče Marijan.

Ta služba pa ni bila lahka. Ko se je lopov
zavedel in videl, da je v samostanu, da ima
zlomljeno nogo, da nikamor ne more, tedaj je
preklinjal in grozil in zmerjal očeta Marijana,
kadar je prišel k njemu. Čim dalje je trajala
njegova bolezen, tem bolj je bil nepotrpežljiv.

»Prokleti hinavci, ali bote že napravili
enkrat konec? Gotovo mi dajete taka zdravila,

13

da se mi noga ne zaceli, — Seveda, vi pravite,
da me imate iz usmiljenja, pa jaz vem, da ste
že biriče naročili, ki me takoj zgrabijo, kakor
hitro pomolim glavo skozi samostanska vrata!
— Poznam vas; vse to je sama hinavščina;
ako se nasproti meni lepe delate . . .«

Tako je dejal ropar dan za dnem in nazad¬
nje ni maral več nikogar v celico, samo še
očeta Marijana, ki mu je ves čas stregel kakor
jagnje in veliko zanj molil.

Neko jutro pride oče Marijan k bolniku, ki
je povedal ob neki priliki, da mu je ime Rikar-
do, v celico. Najde ga kakor po navadi v
postelji. Ko pa zagleda meniha, takoj ga pokliče
in mu reče:

»Ali me bote nalagali, ako Vas nekaj vpra¬
šam ?«

»Nalagal? Kako si morete, Rikardo, kaj
takega misliti ? Pri nas v samostanu ne sprego¬
vorimo nobene lažnjive besede.«

»Vsaj vas poznam. V vsem življenju še
nisem našel človeka, ki bi ne lagal. No, vendar
Vas moram nekaj vprašati. Povejte mi, ali bom
še kdaj zdrav in ali bom lahko hodil?« In divje
kakor ris je uprl svoje zlobne oči v meniha.
Kakor da bi ga hotel prodreti z očrni. Šlo se je
za usodo njegovega življenja.

»Prijatelj, ne popolnoma. Roki boste lahko
rabili, tudi noga je boljša, vendar pravi zdrav¬
nik, da brez palice ne boste mogli hoditi.«

14

»Torej ostanem pokveka,« vzdihne Pi-
kardo. — Tedaj pa se zopet vzbudi v njegovi
duši vsa lopovska divjost. »Zakaj ste klicali
zdravnika, zakaj me niste vrgli v bližnji jarek,
kjer bi bil poginil, kakor pogine pes. Bolje bi
bilo zame, kakor pa sedaj, ko sem ves pokve-
čen, ko bom otročajem v zasmeh in ljudem v
nadlogo? — Ha, vem zakaj ste to storili: Vam
dobro de, da moram jaz tako trpeti in da bom
moral nositi vse življenje sramotno znamenje,
berglje, in vsak, ki me takega vidi, bo kričal
za menoj: Prav ti je, zakaj pa si hotel ukrasti
Materi božji krono!« . . .

»Prijatelj, kar smo tebi storili, smo ti storili
iz usmiljenja in ljubezni. Naš Izveličar nam je
to naročil, rekoč, da naj bližnjega ljubimo kakor
sami sebe in On nam je tudi ukazal, da naj
ljubimo svoje sovražnike in da naj dobro sto¬
rimo tistim, ki nas preganjajo.«

»No, le molčite s svojimi pridigami. To so
samo lepe besede, a v dejanju je vse drugače.«

»Mislim, da ves čas, odkar ste pri nas,«
odgovori menih, »lahko vidite, da to, kar govo¬
rimo, tudi storimo.«

»Še nekaj Vas bom vprašal, mladi menih.
Povejte mi: Ali je že kedaj prišel v mojo celico
oni redovnik, ki sem ga v cerkvi vrgel na tla?«

»Gotovo je bil že tukaj,« odgovori oče
Marijan nekoliko v zadregi.

15

»Kaj menite, ali bi mi tudi on hotel streči
tako, kakor mi Vi strežete? No, če bi to storil,
potem bi se pokazalo nekaj ljubezni do sovraž¬
nika.«

»Jaz mislim, da bi ravno tako storil, kakor
jaz,« reče oče Marijan.

»Ali ga dobro poznate? — Ali se ne bojite,
da Vas on postavi na laž?«

»Upam, da ne!« odvrne menih.

»Pripeljite mi onega meniha za poskušnjo,
da vidim, kakšna je vaša ljubezen do sovraž¬
nikov,« reče Rikardo in gleda zvedavo redov¬
nika.

»Tega pa ne morem storiti!«

»Aha, vsaj sem vedel, kakšna je ta vaša
toliko hvaljena ljubezen do sovražnikov, — da,
raje odkrito govorite: oni menih še mene ni
videl, on me sovraži, on bi najraje, da bi jaz ne
stopil na nobeno nogo in da bi mi ne služila
nobena roka. Ta mož gotovo že težko čaka, da
toliko okrevam, da me pridejo iskat biriči in
me odvedejo v zapor. On ima gotovo že vse
napisano, kako je bilo ono noč v cerkvi, kako
sem hotel krasti, kako sem njega zgrabil in
davil, rajši bo gotovo povedal več, kakor je
resnica, samo da mene tako bolj potlači. Ha,
ha, taka je vaša ljubezen, tako vaše usmi¬
ljenje!«

»Ne govorite tako, Rikardo!«

16

»Molčite! — Pripeljite mi onega meniha,«
reče Rikardo, »praznih besed imam dovolj!«

»Saj sem Vam že rekel, da ga ne morem
pripeljati, ker — oni menih sem jaz . . .«

Pri teh besedah je v Rikardu vse zastalo.
Obledel je kakor zid. Pogledaval semintja in
naposled uprl svoje oči v meniha in ves iz sebe
rekel:

»Ali je to mogoče? Ali je to resnica?«

Tedaj pa se sklone oče Marijan k bolniku
in ga poljubi na čelo, rekoč:

»Da, Rikardo, resnica je, kar sem ti pove¬
dal, ker v našem samostanu ne spregovorimo
nobene neresnice.«

In zatulil je Rikardo kakor lev, ako je v
srce zadet, in rinil od sebe meniha, jecljajoč:

»Preveč je to za-me! — Pustite me sa¬
mega. Na to nisem bil pripravljen!«

Oče Marijan je odšel; slutil je, da sedaj
njega ni treba pri Rikardu, ker okrog njega
zdaj veje vse oživljajoča milost od zgoraj,
kateri se ne ustavijo tudi ledena srca. — Ri¬
kardo se je obrnil v steno in tisti dan ni več
ničesar užil . . .

*

* *

Nekaj dni pozneje potrka oče Marijan pri
svojem priorju na vrata.

»Kaj želiš, oče Marijan?« ga vpraša ljubez¬
nivi predstojnik.

17

»Prinašam Vam vesele novice.«

»No, kakšne novice? Cujmo!«

»Naš bolnik Rikardo želi, da bi ga kdo
poučeval v krščanskih resnicah. Pravi, da hoče
drug človek postati.«

»To nalogo Vam izročim, oče Marijan.
Zanesem se, da jo boste dobro izvršili, ker se
najbolje razumeta,« reče predstojnik.

Oče Marijan hvaležno poljubi roko svo¬
jemu predstojniku in se poslovi od njega jas¬
nega, zmagovalnega obraza.

Ni bila lahka naloga zastaranega ubijavca
in roparja privesti do pravega spoznanja, kesa¬
nja in do resne volje, oprijeti se bolj poštenega
življenja. Toda oče Marijan je zaupal na pomoč
od zgoraj, na Njo, ki je naše pribežališče, ako
smo zašli, in ni se varal.

Bil je velik praznik na gori Montserrat, ko
je vpričo vse samostanske družine za silo
ozdravljeni Rikardo iz roke očeta Marijana
prejel sv. obhajilo.

Tisti dan on ni bil več Rikardo; to ime si
je po krivici dal, da se je ložje skrival pred sod¬
niki, bil je zopet Anton, kakor takrat, ko je še
ljubil svojo* ženo in svojega sinka Milka . . .

Ono jutro na vse zgodaj je stopil oče prior
v celico očeta Marijana. Zvedel je od Rikarda
njegovo življenje; kako je prišel oče Marijan
kot otrok v samostan, mu je bilo že poprej
znano. Poiskal je nekaj listin in dognal je, da

Kalan, Povesti.

18

sta bila bivši divji ropar Rikardo in Marijan oče
in sin . . .

»Pater Marijan, danes ob osmih imate
sv. mašo, in pri tej maši bote obhajali svojega
varovanca Rikarda, ne varovanca, ampak
svojega — očeta« . . .

Oče Marijan pogleda, ostrmi, ne ve ali je v
nebesih, ali na zemlji, beseda mu ne gre iz ust.
Konečno vzklikne: »Rikardo — moj oče!« in
se zgrudi pred predstojnikom na tla. Bilo je
preveč veselja za Marijana . . .

Prior se prestraši, vzdigne novomašnika,
ki se polagoma zave in vstane, rekoč: »Ali je
to mogoče?«

Predstojnik nato razloži očetu Marijanu,
ko se je zopet zavedel od veselja, kako je on
prišel v samostan in kako se je dognalo, da je
Rikardo, ali pravzaprav Anton, njegov oče.

Zunaj celice pa so se začuli koraki kakor
ropot bergelj, ki je odmeval po hodniku. Oče
Marijan plane skozi vrata in objemala sta se v
solzah nedolžnega in skesanega veselja oče
in sin . . .


Berač s stopnjic pri sv. Roku.

Resnična povest.

(Angl. spisala Lady Georgina Fullerton.)

Mlad duhovnik, prideljen leta 18 .. cerkvi
sv. Roka v Parizu, je dajal včasih miloščino be¬
raču, ki ga je vsak dan srečal, kadar je šel v
cerkev. Ta človek je sedel na stopnjicah pred
vratmi cerkve sv. Roka in prosil vbogajme
ljudi, ki so hodili v cerkev. Bil je star mož in
njegov obraz je bil resen in žalosten. Ako ga
je kdo nagovoril, je godrnjajoč odgovarjal na
kratko in pretrgano, in nikdo ni videl, da bi se
bil 'kedaj nasmejal. Bil je znan pod imenom
stari Jakob s stopnjic pri sv. Roku, in nikdo se
ni potrudil, da bi ga vprašal, kaj je bil poprej
v življenju ali da bi bil poizvedoval, odkod da
je doma. Dobri duhovnik, ki mu je večkrat po¬
magal, je opazil, da ga ni bilo nikdar videti v
cerkvi in je skušal pri različnih priložnostih
izvedeti od njega, ali je zanemarjal svoje ver¬
ske dolžnosti ali jih je opravljal v takih časih,
da tega on ni opazil. Berač se je pa vedno iz-

2 *

20

ogibal pravemu odgovoru in ni hotel z besedo
na dan. Enkrat ali dvakrat je duhoven opazil,
da nosi okoli vratu črno vrvico, na kateri je
visel majhen, lep križ. Ko je duhovnik pri neki
priliki zopet opazil križec, ga je Jakob urno
skril, in od tega dne nosil je svojo borno suknjo
vedno zapeto. Zgodilo se pa je, da je bil du¬
hovnik še isto zimo poklican v tuje mesto in
ga ni bilo več mesecev domov. Ko se je zopet
vrnil, je pogrešal berača na njegovem navad¬
nem mestu in ko ga še vedno ni bilo videti, je
povpraševal po ubogem Jakobu. Imel je precej
težav, predno se mu je posrečilo najti njegovo
bivališče; pri tem pa je po ljudeh izvedel, da
je brez pomena, ako bi hotel duhovnik obiskati
starega moža, akoravno je bil hudo bolan,
kajti on se trdovratno brani poslati po duhovna
in se je zdelo, da hoče umreti v nespokornosti.
To sporočilo je pa duhovna le še bolj podkre¬
pilo v njegovem sklepu, da ga obišče, in ko je
bil na potu proti ozki ulici, ki so mu jo poka¬
zali, se je spomnil križa, ki ga je opazil na prsih
starega moža, in se je čudil, kako je mogel ta
očividno tako reven človek nositi tako drago¬
cenost in sploh kako je mogel on kot brezverec
nositi znamenje našega odrešenja.

Tipajoč po ozkih stopnjicah v hiši, ki so
mu jo pokazali, je našel podstrešno sobico, v
kateri je ležal Jakob. Zelo je opešal, odkar ga
je poslednjikrat videl; temne proge okolo nje-

21

govih oči in ust, tresoče roke, vse je pričalo,
da se njegovo življenje nagiba koncu. V tej
borni sobici je bilo malo pohištva; postelja, ako
bi kup slame smeli tako imenovati, je zavze¬
mala skoro polovico prostora; kos stare in brez-
barvene svile je visel na steni kakor nekaka
zavesa. Kaj da zakriva ta zavesa, nihče ni ve¬
del. Ko se je duhoven približal, je Jakob po¬
gledal in dal znamenje, da ga je spoznal. Du¬
hovnik ga prijazno nagovori, Jakob pa iztegne
svojo roko in zamrmra nekoliko besedi v za¬
hvalo. Ko pa njegov obiskovalec omeni nje¬
govo bolezen in mu nasvetuje kar treba storiti,
da se človek pripravi na smrt, in izrazi upanje,
da se bode poslužil milosti, ki mu jo je Bog dal
na razpolago, se je obraz staremu možu omra¬
čil, poteze okolo njegovih ustnic so postale bolj
ostre. Osorno zavrne bolnik duhovna, da je
vse to brez pomena, da nima ničesar povedati
duhovniku in samo želi, da bi ga pustili v
miru.

»Ti si torej zadovoljen, da umrješ tak, ka-
koršen si,« je rekel duhovnik milo. »Ali se po¬
čutiš mirnega vzpričo smrti?«

»Mirnega, mirnega, kakor pogubljeni,« je
zamrmral Jakob tako obupno, da je duhoven
osupnil.

»Ti nisi brezverec, Jakob, vem, da nisi;
zakaj torej nočeš umreti kot kristjan? Opazil
sem, da nosiš vedno križ pri sebi.«

22

Bolnik ga pri teh besedah divje pogleda
in zamrmra:

»Gori mi na mojih prsih.«

Duhoven poklekne ob postelji in z resnimi
besedami, ki jih navdajata vera in ljubezen v
taki uri, nagovarja umirajočega. Prosi ga, naj
ne zavrže njegove pomoči, in ako že noče go¬
voriti ž njim kot duhovnom, naj govori ž njim
kot prijatelj ter mu razkrije skrivnost, ki je
zapirala njegove ustnice in razjedala njegovo
srce.

»Mojo skrivnost!« je rekel bolnik. »Ali bi
hoteli poslušati mojo skrivnost? Taka je, da
se bi Vam lasje ježili in da bi z zaničevanjem
in gnjevom bežali od mene. No, naj bode; ko
boste vedeli, s kakim malovrednežem imate
posla, boste opustili prazne poskuse privesti
ga do pravega kesanja. Priznali bodete, da se
ni mogoče spokoriti za tako krivdo, kakor je
rnoja. Kesanje je pač tukaj, toda nobenega upa¬
nja ni za odpuščanje. Ali je bilo Judežu odpu¬
ščeno?«

»Gotovo bi mu bilo odpuščeno, ako bi ne
bil obupal,« je rekel duhoven.

»Dobro, povem vam svojo zgodbo,« je
vzdihnil Jakob; in naslonil je glavo na svojo
roko, uprl svoje divje oči v mirni in resni obraz
duhovnika in začel pripovedovati:.

»Rojen sem bil na posestvu plemenitaša,
ki je bil mnogo let zaščitnik mojim domačim.

23

Vzel me je v službo, ko sem bil še zelo mlad,
in živel sem nekaj časa v njegovi hiši, ko je
izbruhnila revolucija. Bil je prijazen, dober go¬
spod in njegova žena pravi angelj. Bogati so jo
spoštovali, reveži pa častili. In kadar je klečala
v vaški cerkvi ali obiskovala bolnike, ali dajala
miloščino pri grajskih vratih, se mi je videla
kakor svetnica. Njeni dve hčeri sta bili ravno
tako dobri in lepi, kakor njuna mati, in njen sin,
ki je bil takrat majhen deček, je bil veselje nje¬
nega srca.

'No, prišla je revolucija, in čudna blaznost
se je polastila ljudi j. Govorili so nam, da smo
vsi enaki, da so gospodarji nasilniki in kralji
zatiralci. Ničesar drugega nismo slišali od jutra
do večera dan na dan. Zato smo sanjali o svo¬
bodi, delati smo hoteli po svoji volji in ne po
volji drugih, preklinjali vsako delo, ki smo ga
morali izvršiti kot delavci ali služabniki. Moj
gospodar se ni dosti brigal za javne zadeve,
vendar je sovražil novotarije in se je potegoval
za kralja in za cerkev, kadarkoli se je ponudila
prilika; živel je po stari navadi, hodil na lov
po svojem posestvu, obiskoval svoje sosede in
le malo slutil vihar, ki je v kratkem prihrumel
nadenj. Njegova žena je o tej stvari več raz¬
mišljala, in videli smo jo, kako je dalje časa
ostajala pri molitvi, kakor po navadi, in pogo¬
stokrat je bilo videti sledove solz na njenem
prijaznem obrazu.

2H

Mladi gospici, ubogi stvarici, ste bili tako
veseli, kakor da bi ne bilo na svetu nobene
prekucije in popolen mir je vladal v starem
gradu do onega dne, ko se je v bližnjem mestu
ustavil nek komisar iz Pariza in zapisaval
ljudi, ki so bili obdolženi, da so sovražniki
ljudstva.

Ime mojega gospodarja se je nahajalo
med prvimi v imeniku, in prejel je prijateljsko
sporočilo, ki ga je pozivalo, da naj si hitro po¬
išče kako skrivališče zase in za svojo družino.
To sporočilo ga je presenetilo, gospa pa je takoj
nasvetovala, da bi se podali v gore, kjer je
prebivala nekdanja njihova strežnica in kjer
bi lahko utekli vsaki nevarnosti. Odšli so tja
ponoči in jaz sem jim pomagal zlagati blago in
sem nosil malega Pavlina. O moj Bog, ako bi
bilo mogoče, da bi se povrnil ta dan, ta ura!
Ako bi mogel čutiti še enkrat gorko sapo tega
otroka na svojem vratu, kakor takrat, ko sem
stopal po gorski poti navkreber, ali da bi slišal
še enkrat sladki glas njegove matere, ki me je
silila, da bi se vsedel in počival! Počitek, mir!
Za brezbožnika ni nobenega miru na svetu!
Kajnovo prekletstvo je nad menoj. Mnogo let
je od tedaj, kar sem poslednjikrat spregovoril
njihova imena; nikdar nisem mislil, da se bode
to še kedaj zgodilo; toda sedaj, ko sem začel
svojo strašno povest, hočem jo tudi dokončati,
vendar se ne morem dolgo muditi pri njej.

25

Kratka mora biti kakor življenje, katero mi je
še živeti. Vrnil sem se v grad in nekega dne
so prišli komisar in njegovi možje ter ga vzeli
v posest. Udrli so v klet; privlekli so iz nje
sode vina in popivali celo noč, in tudi jaz sem
pil z njimi. Govorili so o velikih dejanjih ljud¬
stva v Parizu in prepevali divje pesmi, dokler
ni bila moja glava popolnoma zmedena in sem
jaz pel in vpil glasneje kakor katerikoli izmed
njih. Oni so me pozdravljali in mi ploskali;
imenovali so me dobrega rodoljuba in jaz sem
čutil, kakor da bi se nov svet odpiral pred
menoj. Med njimi je bil človek, ki me je po¬
tegnil na stran ter mi pokazal tiskan papir, v
katerem je odbor upornikov naznanjal, da iz¬
roči posestvo prognanih plemenitašev vsakemu
dobremu rodoljubu, ki bi hotel odkriti njihova
skrivališča. Zagotavljal mi je, da dobim pra¬
vico do posesti gradu mojega prejšnjega go¬
spodarja, ako povem, kje da se skrivajo.
Vpričo takih misli se mi je kar v glavi zvrtelo.
Pozabil sem vse, kar smo govorih pred neko¬
liko trenutki, videl sem se v duhu naenkrat go¬
spodarja in lastnika onega gradu, v katerem
sem preživel svoja mlada leta v službi. Vprašal
sem, kaj bi storili mojemu gospodarju, ako bi
ga našli in prijeli. Isti človek mi je povedal, da
bi ga poslali k pregnanim vladarjem, ki bi go¬
tovo lepo skrbeh za svoje prijatelje plemeni¬
taše. Slišal sem bil svojega gospodarja govoriti,

26

da se izseli, zato sem dejal sam pri sebi, da bi
ne bilo nič hudega, ako bi ga s silo odpeljali
tje, kamor je sam želel iti. Še vedno se nisem
mogel odločiti, da bi ga izdal, vendar sem
vedno več pil in se bahal s tem, kar sem vedel,
pa nisem hotel povedati. Močno so silili v
-mene in mi začeli celo groziti. Imenovali so me
neumnega sužnja, ničvrednega najemnika, ki
nima poguma potegniti se za ljudstvo in ova¬
diti njegove sovražnike. Ko sem na eni strani
videl ječo in morebiti celo smrt, ki mi je pre¬
tila, na drugi pa bogastvo in moč, ki se mi je
ponujala, je hudobni duh zadobil premoč nad
menoj in v slabem trenutku sem izrekel be¬
sede, ki so odločile usodo mojega gospodarja
in njegove družine. Ne morem govoriti o do¬
godkih, ki so temu sledili, ne morem govoriti
o smrtnem strahu, ki sem ga pretrpel. Videl
sem, kako so jih pripeljali v mesto. Videl sem
njihove blede obraze. Videl sem njo, ono milo
svetnico, ki sem jo častil od svojih najmlajših
let, ko jo je druhal zasmehovala in vpila nad
njo, videl sem njeni hčeri, ki ste jokali ob njeni
strani. In tudi mladega dečka, ki so ga sedaj
nosile bolj surove roke 'kakor so bile moje, in
ko me je zagledal sredi množice (neka čudna
radovednost me je gnala, da sem jim sledil na
njihovi poti v ječo), me je poklical, da pridem
ponj in ga vzamem. Čudno je, da more človek
živeti v takih trenutkih ... Ni treba, da bi

27

Vam pripovedoval ostalo. Pomolili so vse
vse, razun dečka. Njega so imeli dolgo časa v
ječi in ga potem poslali proč, ne vem kam, kajti
jaz sem po umoru svojega gospodarja kmalu
zapustil svoj rojstni kraj in postal begun na tej
zemlji, kakor Kajn z znamenjem prekletstva, ki
mi je bilo utisnjeno na čelo.

Kakor je bilo pričakovati, nisem prejel za
svoj zločin nobene posvetne koristi. Človek, ki
me je pregovoril, da sem izdal gospodarja, je
postal lastnik grofovega posestva. Ni mi znano,
v čegavih rokah je ostalo. Ali se morete sedaj
čuditi, da nisem od tedaj nikdar upal prestopiti
praga v cerkev, da sem živel kot izobčen pro-
gnanec in da umrjem kakor sem živel?«

Strašno ječanje se je izvilo iz prsi nesreč¬
nega človeka in obrnil je svoj obraz od duhov¬
nika v stran in obmolknil.

»In križ?« je rekel duhoven.

»Križ!« je vzkliknil bolnik. »Križ mi je po¬
slala ona. Ona ni vedela, da sem jih jaz izdal.
Bila mi je hvaležna, da sem jim pomagal pri
njihovem begu. O, moj Bog, pogostokrat mi je
bil kakor mučilno orodje, ta križ; naprosila je
ječarjevo ženo, da ga izroči meni in z njim njeno
zahvalo in njen blagoslov pred smrtjo. Glejte,
poglejte!« je vzkliknil, ko je krčevito prijel
mali dragoceni križ, »tukaj so začetne črke nje¬
nega imena, E. M., in tam,« je nadaljeval še bolj
obupno in istočasno privzdignil zaveso na steni

28

poleg postelje, — »tam je njena slika. Vedel
sem, kje je visela v vrtni lopi in neko noč sem
jo poiskal in vzel seboj. Toda jaz je ne morem
gledati, niti se ločiti od nje in radi tega sem
obesil pred njo zaveso. Ali odhajate, gospod?«

Duhovnik je pogledal za trenutek na križ
in nato na sliko. Stopil je na nasprotno stran
sobe in molče pokleknil. Tam je ostal nekaj
časa; obraz je imel zakrit z rokami; bolnik ga
je s skrivnim nemirom opazoval. Naposled je
duhovnik vstal; njegov obraz je bil bled kakor
smrt, toda popolnoma miren. Ko se je povrnil
k postelji svojega izpokorjenca, je govoril z
njim z veliko milino, obenem pa tudi z neko
nepremagljivo silo.

»Jakob,« je rekel, »nobenega greha ni, ki
bi ga ne mogla oprati dragocena kri Odreše-
nikova. Nikdar ni prepozno spokoriti se in ako
se kesaš, kakor jaz vem, da se, te zamorem
odvezati tega in vseh drugih tvojih grehov. Po¬
življam te v imenu Jezusa Kristusa, tvojega in
mojega Boga, da se izpoveš in da prosiš od¬
puščanja.«

V duhovnikovem vedenju je bilo nekaj,
kar je s spoštovanjem navdajalo do sedaj trdo¬
vratnega grešnika in ga premagalo. Ponižno se
je odzval pozivu in opravil dolgo spoved z gla¬
som, ki ga je večkrat pretrgalo ihtenje; in ko
se je obtožil, da je kakor Judež izdal svojega
gospodarja, so mu prvikrat po dolgem času zo-

29

pet tekle solze po licu. Duhoven ga je tolažil
z ganljivimi besedami in mu pomagal obujati
popolno kesanje. Ko pa je videl, da ne sme iz¬
gubljati časa, mu je dal odvezo. Svete besede
so bile izgovorjene; umirajočemu je bilo odpu¬
ščeno, in angeli so se veselili v oni ozki izbici,
kajti grešnik se je bil spokoril. Mir se je pri¬
kazal na obrazu, na katerem je bil pred krat¬
kim še videti divji obup.

»Sedaj pa,« je rekel duhoven, »sedaj, ko si
se spravil z Bogom, mi samo še preostaja, da
se spraviš še z menoj.«

»Z Vami, gospod!« je jecljal spokorjenec.
»Kako sem mogel Vas razžaliti?«

»Jakob,« je odgovoril duhovnik svečano,
»moj oče je bil, in moja mati in moji sestri, ki
si jih ti poslal na morišče. Jaz sem mali Pavlin,
ki si ga nekdaj nesel na svojih rokah po gorski
stezi. Naš dobri Bog ti je odpustil in zato ti
tudi jaz odpuščam iz vsega srca.«

Bolnik je uprl svoje oči v duhovnika, ga
gledal za trenutek z neizrekljivim začudenjem;
spoznal ga je, hotel je govoriti, a je le globoko
vzdihnil, stegnil roki proti duhovnu, se zgrudil
na ležišče nazaj in umrl.

Sin nedolžnih žrtev je dolgo in goreče
molil pri mrliču, mu pobožno zatisnil oči, nato
pa odšel svojo pot radujoč se, da ga je Bog po¬
slal, da stoji v zadnjih trenutkih ob strani člo¬
veka, ki je bil tako potreben odveze, katero mu

30

je dal kot duhovnik in tako potreben odpušča¬
nja, ki ga mu ni mogel dati nikdo drugi kakor
on, nekdanji mali Pavlin, ker njega edinega si
je pokojnik želel še enkrat videti, preden umrje.

©

Kovač iz Hntwcrpna.

(Angleški spisala Lady Georgiana Fullerton.)

Nekega jesenskega večera so v ozki,
temni ulici starega antwerpskega mesta švi¬
gale iz kovačnice svitle iskre, kakor bliski
rdeče razsvitljujoe obraze kovačev, 'ki so s svo¬
jimi krepkimi flamskimi rokami čvrsto vihteli
kladiva, tako da je nakovalo glasno zvenelo.
Prizor je bil zelo lep: Hud ropot in vročina v
kovačnici, zunaj pa temna, slabo razsvitljena
neobljudena ulica, kjer je začelo pršiti.

Svetla kovačnica je privabila nekaj posta-
jačev, ki so se zbrali pri vratih pod napuščem
in se pomalem pogovarjali s kovači, kolikor je
dopuščal ropot.

Med njimi je bila tudi mlada deklica, kakih
sedemnajstih ali osemnajstih let, in njena strež¬
nica. Obraz in njeni svitli lasje so se komaj
videli pod črno avbo in plaščem, ki ga je nosila
po španskem načinu, kakor je bila v onih časih
navada na Nizozemskem. Stala je pri vratih in
videlo se je, da težko stopi v kovačnico, da bi

32

pa tudi nerada odšla. Ko so iskre švigale z na¬
kovala kakor rakete v temni noči in za trenu¬
tek razsvetlile celo kovačnico, je hitro pogle¬
dala v najtemnejše kote. Ko je enkrat ali dva¬
krat tako storila, je zagrnila svoj pajčolan, na¬
mignila svoji spremljevalki in odšla. V tem tre¬
nutku je vstopil eden največjih klepetačev ce¬
lega mesta. Ona se je najprvo hotela še bolj
tesno zaviti v svoj plašč in se izogniti njegovi
pozornosti; vendar jo je radovednost prema¬
gala, da se je obrnila k njemu in ga vprašala:

»Ali je bil Kvintin Matis danes tukaj?«

»Kvintin Matis? Da, bil je tukaj danes zju¬
traj. Prišel sem slučajno po tej poti, ravno ko
je mestna ura bila enajst; in ker sem videl ve¬
liko množico ljudi zbrano pri vratih kovačnice,
sem se vstavil, da izvem, kaj se je zgodilo, in
slišal sem, da je Kvintin Matis onemogel in pa¬
del v nezavest; kladivo pri nalkovalu je za sla¬
biča pretežko.«

»Zopet!« je vzkliknila deklica in sklepala
svoje roke. »Komaj dva dni je tega, ko so ga
omedlelega odnesli domov.«

»Resnica, in kako bi tudi moglo biti dru¬
gače? Fant je prešibek za delo take vrste. Sa¬
mega sebe bo končal; nobenega dvoma ni o
tem. Dr. Armen je dejal tako že lansko jesen,
ko je imel mrzlico. Toda fant je trdovraten.
Vedno ista pesem. Podpirati mora svojo mater.
Veliko ji bo koristilo, ko bo ležal v grobu! In

33

on je na potu v grob tako gotovo, kakor tukaj
stojim, (kajti on je kakor oskrbnik v svetem
pismu: delati ne more, prosjačiti ga je pa

sram.«

»Kam pa tako hitro, gospica Genovefa
Kles? Ali naj držim dežnik nad Vašo glavo in
Vas spremim domov? Ali je resnica, da >je Vaš
oče povabil v Antwerpen mojstra van Daksisa
iz Haarlema, in da namerava v mestni dvorani
razstaviti svojo veliko sliko »Lazarja?« Pa
kakor vidim, ne greste naravnost domov! Imate
še obisk na svoji poti? Toda premokro je da¬
nes za mlade gospodične, da bi delale obiske
okoli po mestu. Morebiti obiščem tekom ene
ali dveh ur Vašega očeta, ko dež nekoliko
poneha.«

Genovefa je odšla, ko je klepetač še vedno
govoril. Urnih korakov je hitela po mali, ozki
ulici zadaj za kovačnico. Dekla Marjetica jo
je zelo težko dohajala. Dež jima je udarjal na¬
ravnost v obraz; toda na licih mlade deklice so
se videle poleg deževnih kapljic tudi solze. Be¬
sede, ki jih je slišala, so jo močno ganile. Ko¬
vačeva mati je bila njena dojnica in mala, nizka
hišica zadaj za kovačnico je bila dom njenih
otroških let. Njen oče Hans Kles, slikar, ki je
s svojo nadarjenostjo pridobil sloveče ime, je
bil po svojem rojstnem ant\verpskem mestu
znan, kako da je ponosen na svojo umetnost in
da je v svoji prenapetosti hvalil samo slikar-

Kalan, Povesti. 3

3'4

stvo. Svojo ženo je bil izgubil kmalu po roj¬
stvu svoje male hčerke, katero je izročil oskrbi
kovačevi ženi Matis, on pa je z velikimi teža¬
vami in v velikem uboštvu nadaljeval svoje
študije v Rimu in Bolonji.

Kvintin Matis je bil iste starosti kakor Ge¬
novefa Kles. V detinskih letih sta se skupaj
igrala, v otroški dobi sta si bila prijatelja. Ko¬
vačnica je bila obema otrokoma neke vrste
bajni svet, in Genovefa, ki je po vrnitvi svojega
očeta iz Italije prebivala zopet pod njegovo
streho, je rada obiskovala kovačnico; in iskre,
ki so žareče švigale naokolo, so se ji zdele še
vedno krasne in glas kladiva, ki je padal po
nakovalu, je bila še vedno prijetna godba nje¬
nim ušesom, in obraz Kvintina Matisa, z njego¬
vimi lepimi lasmi in rdečim obrazom, ki je bil
vsled kovaškega dela ves očrnjen in umazan,
se ji je zdel najlepši, kar jih je kdaj videla.

Nikdar se ni otresla teh nekdanjih spo¬
minov. Živo so ji bdeli v njenem srcu. Že ne¬
koliko časa je slutila, da žive oni, ki jih je tako
zelo ljubila, v revščini. Stari Matis, Kvintinov
oče, je bil že skoro leto dni mrtev, in od onega
časa je moral njegov sin mnogo bolj naporno
delati kakor poprej. In v resnici je prvič v
svojem življenju težko delal; bil je namreč
zelo rahlega zdravja in njegov čvrsti oče, ki
ga je zelo ljubil, mu je v vročih poletnih dnevih
pogostokrat vzel kladivo iz rok in ga poslal

35

na zeleno polje, na bregove reke Šelde, kjer se
je shajal z Genovefo in njeno strežnico.'

On ni nikdar vedel, kaj se pravi trdo delati,
borijti se z vpadajočo- močjo, dokler ni umrl
njegov oče. Akoravno pa je bil Kvintin šibek
na telesu, mu nikdar ni upadlo srce. Potrpež¬
ljivo in moško je skušal z železno voljo nado¬
mestiti telesno moč, ki mu je manjkala. Dan
za dnevom je delal pri nakovalu v oni kovač¬
nici, kjer je bil tako srečen kot otrok, dokler
se ni začelo temniti pred njegovimi očmi in je
glas udarcev kladiva s pretresujočo silo od¬
meval v njegovi glavi.

Naposled je njegova upadla in utrujena
roka zaman vzdigovala težko kladivo, sumljiva
rdečica na njegovih licih je postala še bolj ža¬
reča in omedlel je pri svojem delu, kakor so
to povedali Genovefi. In sedaj je s svojimi
žalostnimi očmi ležal na nizki postelji v mali
sobici svoje matere, in obup se je loteval nje¬
govega srca, ravno tako kakor se mrzlica lo¬
teva telesa bolnega človeka. Uboštvo mu je
pretilo; ne, ne uboštvo, to je od nekdaj poznal
in se ga ni nikdar bal — marveč pomanjkanje
in lakota zanj, in kar mu je bilo najhujše, tudi
za mater.

Genovefa je to slutila in je zato- prevdar-
jala, kako bi pomagala onim, ki jih je tako lju¬
bila, ne da bi jih žalila. Njen oče je bil sedaj
imovit toda varčen, in akoravno ji je dal vse.

3 *

36

kar je potrebovala za življenje in dostojno
obleko, je vendar redkokedaj imela denar za
svojo razpolago. Ako si je hotela kupiti novo
krilo ali dati miloščino, je morala prositi očeta
v dobro izbranem trenotku, ko je n. pr. ravno
dovršil sliko, ki so jo kupili mestni očetje, ali
prejel naročilo za oltarsko sliko v svojem pri¬
ljubljenem slogu.

Sedaj si je pa vendar prihranila malo svo-
tico denarja in je iskala prilike, da bi jo dala
Kvintinu za njegovo mater. Mislila si je, da
bode na ta način lažje sprejel dar; zato je prišla
pred kovačnico v nadi, da ga bode sama videla
in mu izročila svoj dar na tak način, da bi ga
ne mogel zavrniti. Ker ga pa tam ni našla,
sklenila je, da na vsak način obišče njega i ! n
njegovo' mater ter da izroči enemu izmed njiju
malo denarnico, ki jo je tiščala v svoji roki.

Ko je potrkala na vrata in jih je gospa
Matis odprla in pri tem vzkliknila: »Tukaj je
Genovefa Kles!« se je njen sin vzdignil v svoji
postelji, iztegnil proti njej svojo desnico ter se
skušal smejati.

»Bolan si,« je dejala in položila svojo
mrzlo, od dežja mokro roko v njegovo vročo,
»Kaj ti je, Kvintin?«

»Mislim, da je delo pretežko zame ravno
sedaj,« je odgovoril, »vendar upam, da bom v
kratkem zopet bolj čvrst.«

»Resnica je —« je začela gospa Matis.

37

»Ne govorite budalosti, mati,« jo je prekinil
njen sin.

»Kako pa veš, kaj sem hotela reči? Res¬
nica je, da —«

»Ne, ni resnica.«

»Res je, Genovefa —«

»Ne, ni res.«

»Genovefa ve ravno tako dobro kakor

jaz —«

»Ona ne ve ničesar o tem.«

»Močno ga boli, Genovefa, ker nima toliko
moči, da bi mogel zmagovati delo v kovačnici,
in ko vidi, da bom morala jaz v ubožnico.«

»Ni tako, mati; Vi ne veste, o čem govo¬
rite. Samo okno odprite, prosim, in pustite, da
pride sveži zrak v sobo — tako, sedaj lažje
diham. Mislil sem, da te ne bo nikoli več k
nam, Genovefa. Mojo mater je zelo skrbelo,
ker te ni bilo več blizu.«

»Vendar, Kvintin, ti veš, da si rekel —«

»Da, vem, kaj hočeš povedati. Onega dne,
ko si mi sporočila, kar ti je zapisal tvoj oče v
molitveno knjigo, da te ne da nikomur dru¬
gemu za ženo kakor slikarju, sem bil tako
vznemirjen, tako razljučen, in sem vzkliknil,
da je v tem slučaju bolje, ako se nikdar več
ne vidiva. Jaz bi te ne mogel videti in pri tem
misliti, da ne bom nikdar tvoj mož. No, od
tedaj'pa sem spoznal, da se nekaj drugega da
še lažje prenašati — namreč, to da bi te sploh

38

nikdar več ne videl, ali ne slišal tvojega glasu.
Bojim se, da radi tega sovražim tvojega očeta,
ko se zamislim na to njegovo okrutno trmo.«

»O, to je strašno, Kvintin. Ne bom te več
rada imela, ako boš sovražil mojega očeta.«

»Vendar je zelo krivično od njega, da je
napisal take besede in vrhu tega v svete
bukve!«

»Da, v krasne mašne bukve, od menihov
iz mesta Brugge, katere čuva kakor punčico v
svojem očesu, in zaradi tega se bojim, da ne
bo nikdar spremenil svojih misli.«

»To knjigo bi morala sežgati, s slikami in
z vsem.«

»Jaz bi jo rada vrgla v ogenj, toda to bi
bil greh, in potem veš, da bi ga to vseeno ne
odvrnilo od njegovega sklepa.«

»Ljudje ne smejo delafi takih sklepov.«

»No, jaz tudi mislim, da ne. Zelo hudo je
za dekle, ki prav nič ne mara za slike, da bi se
morala poročiti ravno s slikarjem; vendar,
Kvintin, zaradi tega ne smeš sovražiti mojega
očeta. Obljubi mi, da ga ne boš sovražil.«

»Genovefa, dokler sem mislil, da bi te jaz
lahko vzel za ženo, ako bi ne bilo te njegove
trme glede slik in slikarjev, sem težko brzdal
bridke, srdite misli, ki so se mi porajale v glavi.
Vendar me je morebiti ravno radi teh misli
Bog ponižal s tem, da mi je vzel moč in nam
poslal bedo. Imel sem navado govoriti, da bom

39

vzdrževal s svojim delom ženo, sedaj pa sem
postal svoji materi breme na njena stara leta.
O, to je velika in bridka izkušnja!«

In zakril je z rokami svoj obraz in solze
so mu zalile lice.

»Kvintin, pomisli, ako bi bila božja volja,
da bi se nikdar ne oženil?« je rekla Genovefa
resno, kakor da bi govorila njena duša iz njenih
jasnih, mirnih, modrih oči.

»No, in ako bi bilo tako, ali bi bilo potem
kaj bolje?« je odgovoril žalostno in napol gra¬
jajoče.

»No, vsaj veš, da se ne smemo srditi Nanj.«

Mladenič je spoštljivo pogledal proti nebu
in s tihim glasom rekel. «Ne.«

»Bog je tako dober in nas tako zelo ljubi,«
je nadaljevala Genovefa.

»Vem,« je odgovoril Kvintin pomirjen,
»vem, da je dober. Ali ni on tebe ustvaril,
Genovefa? On mora biti zelo dober, da je
ustvaril tako dobro deklico, kakor si ti. Vedno
sem mislil tako.« In čez nekoliko trenutkov je
pristavil:

»No, Genovefa, povedati ti hočem, kaj mi
je prišlo na misel, ravno ko sva govorila; mis¬
lim, da je moral biti sam angel varuh, ki mi je
navdal to misel. Jutri je, kakor veš, praznik
naše antwerpske Matere božje. Cele množice
bolnih ljudi prihajajo in molijo pred njenim
oltarjem in mnogo jih pogosto ozdravi. Jaz poj-

40

dem z njimi, da prejmem blagoslov nadškofa
in podobico, ki jo da vsem članom bratovščine.
Ti si bila vedno prijateljica molitve, Genovefa;
prepričan sem, da bo tvoja molitev uslišana,
kakor nam je povedal duhovnik zadnjo nedeljo,
ko je pridigoval o bratovščini, ako se dva ali
trije združijo, da zaprosijo Boga kake milosti.
In ti in jaz in mati smo trije in vrhutega vsi
drugi ljudje, ki bodo tudi molili.«

»Toda, dragi Kvintin, ako bi bila Njegova
volja, da te sedaj ne ozdravi, ali boš potrpež¬
ljivo prenašal?«

Obraz se mladeniču omrači.

»Ni radi mene,« je rekel nekoliko bridko,
»da si želim svoje moči. Lahko je govoriti o
potrpežljivosti.«

»O, Kvintin!« je vzkliknila Genovefa in
solze so zalile njene oči, »ali misliš, da ne čutim
s teboj ?«

»Vem, da, draga; odpusti moje prenagljene
besede. Vendar, ako bi se spomnila vsega, kar
pomeni beseda .zdravje’,« — in pogledal je
svojo mater, ki je šla šibkih korakov preko
sobe, — »bi se me gotovo usmilila in mi odpu¬
stila. Toda ne jokaj, draga moja; upam, da
bode naša Mati božja jutri nekaj zame storila.«

Genovefa si je obrisala oči, poljubila gospo
Matis, ji stisnila v roko maloi zeleno denarnico,
katero je med celim obiskom skrivala v svoji
roki, jo potolažila še s poljubom na usta, ko se

je hotela mati denarja braniti, in odhitela iz
hiše; bolnik se je oziral ljubeče za njo in mati
jo je na tihem blagoslavljala.

Naslednjega dne je solnce svitlo sijalo in
zlatilo s svojimi jesenskimi žarki stara slikovita
poslopja starodavnega flamskega mesta. Pre¬
bivalci so bili že zgodaj na nogah in množice iz
sosednih vasi so se v krasnih nedeljskih oble¬
kah vsipale skozi mestna vrata. Zvonjenje iz
cerkve in samostanskega stolpa je polnilo zrak
s srebrnozvonkimi glasovi, ko se je procesija
vila po glavnih ulicah. Iz vsakega okna in nad
vsako vežo so visele bogate in redke preproge
in živobarvene damastne svilenine, ki so dajale
starodavnemu mestu posebno krasno podobo.

Cerkev antwerpske Matere božje je bila
kmalu natlačeno polna. Pred oltarjem so se
nahajali sedeži, prihranjeni za člane bratov¬
ščine in za slabotne in bolne osebe, ki so se
udeleževale pobožnosti v upanju, da ozdravijo.
Tudi Kvintin je bil med njimi in bil je videti ves
rdeč in vznemirjen. Njegova mati in Genovefa
sta sedeli v drugem delu cerkve in sta ga
skrbno opazovali. Genovefa je le težko prena¬
šala pogled na njegov žareči obraz, ki je bil z
mrzlično napetostjo uprt v duhovnika, ki je
ravno pričenjal svoj govor.

Ko je duhovnik tekom svojega govora
omenil, kako so bile pri takih prilikah pogosto¬
krat uslišane molitve, so njegove oči žarele

42

veselja in obraz se mu je svetil; ko pa je
duhovnik govoril o udanosti, zatajevanju in
potrpežljivosti, so se njegove ustnice tresle in
njegov obraz je postal žalosten. Genovefa ni
več mogla dalje prenašati čudnih sprememb na
obrazu, ki ga je ljubila. Nagnila je svojo glavo
in tiho pošiljala molitve proti nebu — goreče,
čiste in nesebične, kakor so molitve angela
varuha za njegovega varovanca. Ona ni imela
nobenega upanja na svojo lastno srečo. Žalost
je bila pred njo, kamor se je obrnila, in sklep
njenega očeta, o katerem je vedela, da se mu
ne bo mogla ustavljati. Tako stroga je bila v
onih časih dolžnost otroške pokorščine. En
stavek pridige pa si je dobro zapomnila in ga
zaklenila v svoje srce: »Vsaka molitev, izgo¬
vorjena v imenu Gospodovem, je uslišana,« je
rekel pridigar, »in tudi ako navidezno ni usli¬
šana.« In zopet je v goreči molitvi nagnila svojo
glavo. Ko se je zopet ozrla po cerkvi, je delil
nadškof majhne podobice med one, ki so klečali
pred oltarjem v vrstah. Trenutek potem je
Kvintin vstal in odšel iz cerkve. Gledala je za
njim, vendar ga je v množici kmalu izgubila
izpred oči.

Prišel je večer, in solnce, ki je cel dan lepo
sijalo, je sedaj mirno zahajalo in počivalo na
gromadi rdečih oblakov. Ravna planjava, ki
obdaja mesto Ant\verpen, je bila polna gruč
kmetskega ljudstva, ki se je počasi vračalo

43

domov med travniki ali ob bregovih lene reke
Šelde; otroci so letali semintja in trgali marje¬
tice in prepevali pesmi o pašnikih in marjetii
cah. Ulice so postale prazne; cerkve so sp
zaprle. Mir in tišina sta vladali nad starim
mestom, ki je bilo pred nekoliko urami tako
polno življenja.

Genovefa Kles je sedela pri svojem oknu
in gledala Marjetico, ki je šla po ulici. Poslala
jo je z doma po nekem opravku, ki bi ga rada
sama izvršila. Odkar je prišla iz cerkve, je
vedno iskala priložnosti, da bi obiskala Kvin-
tina in povprašala po njegovem zdravju; toda
oče ji je dal obilo opravila v delavnici, kjer je
pripravljala barve in snažila njegove čopiče,
kar je bila njena navadna naloga. Tega dne pa
ji je velel ostati doma, ker je pričakoval svo¬
jega prijatelja, mojstra van Daksisa iz Haar¬
lema, in Genovefa je morala ostati doma, da ga
vzprejme in mu gostoljubno postreže. Srce ji je
upadlo vzpričo tega, kajti vedela je, kaj to po¬
meni. Vendar se ji je zdelo bolje, da ne pusti
Kvintina čakati, da ga ne bi nazadnje razoča¬
rala; radi tega je poslala Marjetico sporočit
mu, da je ona primorana ostati doma, da vpraša
po njegovem zdravju in prijazno pozdravi
gospo Matis.

V kovačevi hiši še niso prižgali luči. Mati
je sedela pri oknu, kakor Genovefa, vendar ne
z namenom, da bi gledala na ulico, marveč, da

44

bi vjela poslednje žarke dnevne svetlobe in še
pri dnevu zakrpala perilo za svojega sina. Sem-
intja se je ozrla na posteljo in opazila, da je bil
Kvintin bolj bled in bolj upadel kakor po navadi,
Temne sence so se premikale onega večera
preko njegovega obraza, prav kakor so oblaki
hitro plavali po nebu, ki je postalo naenkrat
viharno.

»Mati,« je vzkliknil Kvintin, ko se je po
dolgem molku vzdignil na svojem ležišču in se
uprl na svoj komolec, — »mati, ozri se malo
venkaj in poglej, ako dežuje.«

V tem trenutku je Marjetica potrkala na
vrata. Planil je pokonci, vendar se je razočaran
zgrudil zopet nazaj, ko je videl, da je bila
Marjetica.

»Moja gospodinja,« je rekla služabnica,
»Vam pošilja prijazne pozdrave, gospa Matis,
in to skuhano sadje, katero je, kakor mi je naro¬
čila povedati, sama pripravila, ter prosi, da bi
ji sporočili, ali je Vašemu sinu bolje, kakor je
bilo minulo noč, ko se je oglasila pri Vas. Danes
zvečer ne more od doma, ker pričakuje moj
gospodar gostov.«

»Gostov!« je rekel Kvintin tiho.

»Da, gostov i'z Haarlema. Van Daksis, sli¬
kar onega mesta, pride k nam. On prinaša seboj
slovito sliko Lazarja, katera se razstavi v
mestni dvorani, da dobi nagrado, kakor se sodi,
Kakšen odgovor naj ponesem svoji gospodinji?

45

Bojim se, da se ne počutite bolje, gospod,« je
pristavila, ko se je mladi človek smrtnobledega
obraza in tresočih ustnic naslonil zopet nazaj.

»Povej Genovefi, da naj moli za naju,« je
rekla gospa Matis z žalostnim glasom.

»Kaj pomaga moliti?« je vzkliknil njen sin
bridko; in ko so se zaprla vrata za Marjetico,
je začel strašno tožiti. »Cele dneve sem molil,
molil sem cele dolge noči brez spanca, molil,
da bi bil rešen gladu, nečasti, molil, da bi se ta
slabotna roka toliko ojačila, da bi mogla delati.
In poglejte mati, kako slabotna je danes — bolj
slaba kakor kdaj poprej. Nikdar se nisem po¬
čutil tako slabo kakor danes. To je ves odgo-t
vor, ki so ga dobile moje in tvoje in njene mo¬
litve. In vendar sem tako trdno upal, da bodo
uslišane radi Genovefe! Ako je bila kdaj kaka
dobra duša na svetu —«

»Je gotovo ona,« mu je segla mati v bese¬
do. »Najboljše bitje, kar jih je kdaj živelo in
najlepše. Sramota in greh je, ako jo hoče njegov
oče prisiliti, da se omoži s tem starim, odurnim
van Daksisom ravno radi tega, ker zna ta člo¬
vek sukati slikarski čopič med svojimi prsti.«

»O mati, ne govorite o tem, mučite me, —
delate me obupnega! Moja glava je vroča in
jaz ležim tukaj in premišljujem, da se mi zdi,
da možgani gorijo.«

»Ne, moj dečko, tako ne 'ozdraviš nikoli,«
je rekel nekdo v njegovi bližini.

46

»Doktor Armen! Ali ste Vi? O, gospod, Vi
ne morete ničesar zame storiti, blažena Devica
pa mi noče pomagati.«

»In ali ne moreš ničesar storiti, da bi si
pomagal, dečko ? Čemu ležiš tukaj in tratiš
svoj čas?«

»Gospod doktor, to je okrutno. Bog in moja
mati vesta, da bi dal polovico svojega življenja
za moč, da bi mogel samo en dan delati.«

»Nikdo noče polovice tvojega življenja,
niti kojega drugega dela; toda temu brezdelju
mora biti konec!«

»Vendar ako nima človek niti toliko moči,
da bi vzdignil kladivo?«

»Kdo pa zahteva od tebe, da vzdiguješ
kladivo, ti bedak? Ali ni Vsegamogočni niče¬
sar drugega ustvaril na tem svetu kakor ko¬
vače in kladiva? Vstani, pokonci! Kaj, preslab,
da bi mogel stati! Toda žila ti ne bijfe ravno
tako slabo — zdi se mi, da ni nič drugega,
kakor izmučenost vsled nezadovoljnosti. Pri¬
dite semkaj, mati, podprite ga z blazinami in
prinesite ono svečo. No, kaj boš sedaj? Samo
ležal tukaj in premišljeval?«

»Že več noči ni zaprl očesa,« je dejala
gospa Matis.

»Prav nič se ne čudim temu. Toliko večja
sramota zanj. Kaj pa je ono tamkaj — po¬
doba ?«

47

»Oh, ko sem dobil danes zjutraj to podobo
v svoje roke, sem upal —«

»Nič zato, kaj si upal danes zjutraj. Tukaj
'je kos 'papirja in svinčnik; preriši za mene
takoj to-le sliko in oni mali kos pokrajine v
ozadju.«

»Nikdar v svojem življenju nisem imel
svinčnika v roki, gospod.«

»Kaj pa potem? Stori kakor ti velim!

Poskusi!«

Mladenič se je rahlo nasmejal.

»To je nova vrsta zdravil, ki mi jih zapi¬
sujete, gospod.«

»Oj, na tem svetu je več zdravil, dečko
moj, kakor jih je najti v lekarnah ali kakor so
o njih čule modrejše glave kakor je tvoja. V
dveh ali treh urah se zopet oglasim in ako bom
videl, da se nisi ravnal po mojem naročilu, ne
pridem nikdar več k tebi.«

S temi besedami je zdravnik odšel in Kvin-
tin si je začel ogledovati podobo, katero je
moral po zdravnikovem naročilu prerisati. Bila
je okoren in nekoliko neroden posnetek dela
znanega velikega mojstra in je predstavljala
našega Gospoda, ko je stal pri vratih hiše sve¬
tega Petra in zdravil vsakovrstne bolnike.
Kvirin je dolgo in nepremično gledal sliko, nato
pa se je lotil svoje naloge. Njegovi prsti so bili
v začetku zelo okorni in nerodni, polagoma pa
je krepkejše oprijemal svinčnik, in ko je nada-

48

ljeval, je bila vsa njegova duša zatopljena v
njegovo delo. Žareča rdečica na njegovih licih
je izginila in njegov obraz je zadobil bolj miren
izraz. Ko je dokončal glavno podobo in je videl,
da ni bila nepodobna izvirniku — da je bilo
celo nekaj bolj plemenitega in lepega v zuna¬
njosti one osebe, katero je on naslikal, kakon
na sliki lesoreza — je bilo opaziti izraz veselja
v njegovih očeh. Prerisal jo je še enkrat in ko
je črtal obraz mlade deklice, ki je bila ravno
ozdravljena in z veliko hvaležnostjo zrla na
Gospoda, je naredil njen obraz podoben obrazu
Genovefe in mu dal njen izraz. Nato je neko
čudno veselje navdalo njegovo srce in pomirilo
njegovo glavo. Vendar je bil še vedno zelo
slab in ko je mrzlica nekoliko ponehala, je
postal zaspan; glava se mu je nagnila nazaj na
blazino, in ko se je zdravnik vrnil, je ležal v
trdem spanju s svinčnikom v roki in s sliko
pred seboj.

Ko je dr. Armen pogledal na papir, se je
vesel nasmeh prikazal na njegovem dobrosrč¬
nem obrazu.

»Hm!« je dejal sam pri sebi; »zdi se mi, da
vidim za ta zamotani slučaj še bolj uspešno
zdravilo, kakor je bil moj današnji predpis.
Dvajset delov telesnega počitka in ravno toliko
duševnega dela, pomešano z ravno toliko deli
sreče; ako ta predpis ne bo imel uspeha, naj
me nikdar več ne imenujejo dobrega zdrav-

49

nika. Naj spi, kolikor dolgo le mogoče, dobra
mati,« ije rekel, ko se je poslavljal od gospe
Matis, »in ko se zbudi, mu povejte, da mu je
zdravnik vzel njegovo sliko.«

Genovefa je naslednjega jutra stregla pri
obilnem flamskem zajutreku, ki je zelo dišal
njenemu očetu in gospodu van Daksisu. Ako-
ravno je zelo prijazno odgovarjala, se je vse-i
eno videlo, da ne govori posebno rada. Samo
enkrat je pogumno odgovorila na stavljeno
vprašanje. Njihov gost jo je vprašal, ako je
prijateljica slik.

»Ne, gospod,« je odvrnila Genovefa, »prav

nič.«

»Nadejam se, lepa deklica,« je odgovoril
slikar, »da zaradi tega niste nasprotnica sli¬
karjev.«

»Moj oče je slikar, gospod,« je odvrnila in
močno zardela.

»In radi tega bi jih morala rada imeti,« je
vzkliknil van Daksis. »Čudno je, kako redko¬
kdaj se podedujeta okus in nadarjenost.«

»To je popolnoma resnično, gospod,« je
hitro pripomnila. »Še nikdar nisem z veseljem
risala.«

»Kolika sreča za bodočega soproga,
gospica Genovefa! Potem bo njegova obleka
vsaj imela upanje, da bo dobro .zakrpana in
njegovo kosilo okusno skuhano.«

Kalan, Povesti.

4

50

Genovefa se je vgriznila v ustnice in si
prvikrat v svojem življenju želela vsekati
nazaj kar mogoče najostrejše.

Takrat pa je vstopil dr. Armen. Bil je pri¬
ljubljen pri obeh, pri Hansu Kles-u in njegovi
hčerki. Prisedel je 'k mizi in si privoščil neko¬
liko westfalske šunke, nato pa je izvlekel iz
žepa zvitek papirja.

»Poglejta to-le, gospoda,« je rekel in se
obrnil do obeh slikarjev; »obadva dobro vesta,
kaj je talent; nobenega boljšega sodnika načr¬
tov ni, kakor sta gospoda Kles in van Daksis.
Risbe, ki jih vidita, so delo človeka, ki do vče¬
raj še nikdar ni držal svinčnika v svoji roki ali
narisal ene črte na papir. Kaj pravita, gospoda,
kaj obeta duh, ki izvrši pri prvem poizkusu kaj
takega? Kaj mislita o tem, mojstra?«

Hans Kles je nataknil svoje naočnike in
njegov prijatelj mu je gledal čez ramo. Na nji¬
hovih resnih obrazih se je prikazal izraz začu¬
denja, nato pa sta se spogledala in nasmejala.

»Ali nam morete dati svojo častno besedo,
dr. Armen, je rekel Kles, »da oni, ki je narisal
to risbo, nikdar poprej ni poizkušal risati?«

»Prisežem vama, mojster Kles.«

»Toda stoj!« je vzkliknil haarlemski sli¬
kar, »to ni popolen posnetek, kakor se mi zdi.
Poglejte ta obraz, mojster Kles; kaj pravite,
komu je podoben?«

51

»No, zdi se mi, da je to podoba, in sicer
dobra podoba moje hčerke; izraz oči je kakor
da bi bile žive. Dr. Armen, čujte!« je vzkliknil
Hans Kles in udaril s pestjo po mizi. »Ako ste
mi porok, da je človek, ki je naredil te risbe,
poštenjak, in ako tudi je tako reven, — da bi
moral prosjačiti svoji vsakdanji kruh, jaz ga
vzamem v svojo šolo, jaz ga hočem učiti,
skrbeti za njegove potrebe. In ko pride čas, da
postane to, kar mora postati s pomočjo takega
mojstra, — no, ako mu je na tem, da želi imeti
to deklico, mu jo tudi daim za ženo. Prosim
odpuščanja, mojster van Daksis, med nama.
kakor veste, ni ničesar dogovorjenega; ta
človek, čegar prvi poizkus držim tukaj v roki.
bode delal, ako Bog da, čast antwerpskemu
mestu in svojemu mojstru Hansu Kles-u.«

Genovefa je očitajoče pogledala dr. Ar-
mena. On pa je gledal tako izzivajoče zado-i
voljno, da je komaj mogel zadrževati svoje
veselje.

Neprijazno je bilo od njega, si je ona mis¬
lila, ker ni imel nobenega sočutja do uboge
deklice, ki je bila žrtev slepe strasti svojega
očeta do umetnosti.

»Ali je to v resnici obljuba, mojster Kles?«
je rekel doktor; »kajti vedite, da je ta slikar
začetnik, ki je poštenjak od nog do glave, slu¬
čajno moj prijatelj, in kakor gotovo je moje ime
Armen, jaz Vas primem za besedo.«

52

»Svojo roko Vam dam na to, doktor. Moj ¬
ster van Daksis, saj veste, da Vam nisem
ničesar obljubil.«

»In ako bi tudi storili, dobri mojster Kles,
jaz bi Vas oprostil. Vaša hči sovraži slike in
slikarje in sramotno bi bilo, ako bi se ji hotelo
kaj vsiljevati. Ako bi bil 'jaz na Vašem
mestu —«

»Ako bi Vi bili na mojem mestu, mojster
van Daksis, bi skrbeli za blagor svojega otroka
s tem, da bi dali njeno roko človeku, ki bi z njo
delil slovito ime. Biti žena velikega slikarja je
bolj imenitno, kakor poročiti se s kakim vla¬
darjem. — Sedaj mi pa povejte ime svojega
prijatelja, doktor, ki bo od danes naprej moj
učenec in neikoč moj zet, ako ne bo zavrgel
svoje nadarjenosti.«

Dr. Armen se je nasmejal in se igral s svojo
žličico za čaj. Ne da bi povzdignil svoje oči, je
rekel:

»Kovač Kvintin Matis.«

Hans Kles je začudenja vzkliknil, Geno¬
vefa je sklenila svoji roki in proseče zrla na
svojega očeta.

»Svet bo nekega dne čul o antwerpskem
kovaču,« je navdušeno zaklical. »Pripeljite
fanta semkaj. In njegovo mater tudi — dolgo
vrsto let je skrbela za mojega otroka. Preveč
smo jo zanemarjali. Da, sedaj se lahko smeješ,
gospica Genovefa, — lahko poljubljaš svojega

53

očeta in se mu obešaš okoli vratu; toda pomni,
dekle: ako hoče Kvintin Matis postati tvoj
ž, mora biti tudi slaven slikar. In poslušaj
me, še eno ti moram povedati: nobene ljubezni
ne sme biti v sobi — nikakega čiščenja čopi¬
čev ali pripravljanja barv, da bi odvrnila fan¬
tovo pozornost od njegovega učenja.«

Genovefa je bila zelo ubogljiva in pridna,
in ko je Kvintin Matis nekaj dni pozneje stopil
v hišo, ki mu je bila toliko časa zaprta, še ved¬
no slaboten in opirajoč se na zdravnikovo roko,
toda z izrazom vračajočega se zdravja na
obrazu, se je zelo težko premagovala, da se ne
bi nasmejala ali zavpila; ko pa je poljubljala
njegovo mater, si ni mogla kaj, in je poljubila
tudi njega. Pozneje, ko je mojster van Daksis
porogljivo opomnil, da sovraži slike in slikarje,
se je na ves glas smejala; ko pa ji je Kvintin
Matis zašepetal: »Nikdar več ne porečem:
kaj pomaga moliti?« so jo oblile solze.

Malo sliko so dali v okvir in jo obesili v
sobi ant\verpskega bivšega kovača, ko se je
poročil; in s svojo ženo Genovefo je šel na dan
procesije vsako leto k altarju Matere božje,
kjer je nekdaj mislil, da je zastonj molil.

©

Vojakov rejenec.

Resnična povest.

(Angl. spisala Ladv Georgina Fullerton.)

Francoski vojak je lepega večera korakal
med valujočim žitom po polju, ki obdaja mesto
A. ter se je vračal v vojašnico k svojemu polku;
njegov preprost, dobrosrčen obraz je bil živa
slika njegove mirnosti in zadovoljnosti. Sem-
intja si je mel roke in dal duška svojim čutilom
s tem, da je zapel kitico kake zelo bojevite
pesmi o topovih, o slavi, o Francoski in o
Alpah; to se je pač strinjalo z njegovo opravo,
komaj pa z zelo milim in mirnim izrazom nje¬
govega obraza. Četudi so bile besede, ki jih je
Ambrož pel na svoji poti, bojevite, se je njegov
duh kljub temu pečal z drugimi stvarmi, ne z
upanjem, da bo pod vodstvom »malega kor-
pbrala«*) obvladal gorske višave, ali zarotil
Belono, boginjo vojske, da bi še enkrat peljala
svoje čestilce na bojišče, kakor pri Marengu

') Ime, kakor so ga francoski vojaki nadeli Napoleonu I.

55

in Wagramu. Iz vsega srca se je radoval, da se
njegova vojaška leta bližajo koncu, ker je
sedem dolgih let službovanja minulo; Ambrož
je bil namreč skozi in skozi kristjan in je imel,
kakor je sam rekel, »vsak mesec majhno ogle¬
dovanje svoje vesti«, kar je mnogo pripomoglo,
da je zvesto opravljal svoje dolžnosti tudi kot
vojak. Vendar mu vojaški stan nikdar ni po¬
sebno ugajal. Življenje v vojašnicah mu je
mrzilo in ni se mogel sprijazniti z nazori ih
mislimi, ki so vladale po vojašnicah med
tovariši.

Živ mu je bil spomin na rojstno vas, na -
domačo hišo, kakor bi gledal pred seboj v
duhu, kako se razprostirajo okrog nje orjaški
kostanji in malo proč pa mirni in blagovonjavi
travniki, poleg njih pa razori, kjer je marsi-
katerikrat oral ob strani pluga svojega očeta,
zadaj pa gozdovi, kjer se je igral s svojimi
brati v prijetni senci brez in gorskih jasenov,
na vse to se je tako poželjivo spominjal celih
sedem vojaških let, kakor mučijo sanje o mrz¬
lih studencih in tekočih rekah popotnika v
puščavi. Tiho, mirno, toda napeto je pričakoval
dneva, da bo prost jarma, ki ga splošna vojaška
dolžnost nalaga vsakemu Francozu in ki po¬
gostokrat hudo udari prebivalce kmetskih
pokrajin. Zadnje mesece je kakor kak domo¬
tožen šolar štel dneve, ko mu poreko, da je
prost in da sme domov.

56

Ambrož ni imel sicer posebno živahne do¬
mišljije, vendar si je zasnoval marsikake sanje,
kako se vrne v majhno vasico sredi kostanjev,
v tiho dolino med rožnatimi gorami v Dau-
phine. Tamkaj je tudi živela deklica, o kateri
je včasih mislil, da bo nekdaj čedna gospodinja
za preprostega delavca. Bila je šele štirinajst
let stara, ko je zapustil dom; toda ako se še ni
zgodilo, da bi bila našla moža, kdo bi mogel
reči, da ne bi bila pred sv. Mihaelom majhna
koča koncem vasi pripravna za vzprejem novo-
poroeencev. Seveda on ni vedel popolnoma
dobro, kje bo vzel denar za pohištvo, kajti
Ambrož ni imel ničesar na tem svetu kakor
svojo plačo in nekaj krajcarjev, ki si jih je pri¬
hranil, toda ne veliko, ker je bolj pogosto na¬
lagal v puščico za uboge, kakor v hranilnico;
vendar je še nekoliko 1  ostalo, da je mogel o tem
razmišljati v poletnih večerih, ko je solnce za¬
šlo za gorami in se je prikazal mesec v svoji
mirni lepoti in obseval s svojimi srebrnimi žar¬
ki mestno zidovje in stare stolpe cerkve sv.
Martina. Slika za sliko je vstajala v vojakovi
glavi. Ni čuda, da mu je smehljaj igral okoli
ust in da je nehote še enkrat poklical Belono,
ko je stopal pod obok onih vrat, od katerih se
je nadejal v štirinajstih dnevih za vedno po¬
sloviti.

Ko je korakal mimo prodajalnice, v kateri
so bili na prodaj kolači in žemlje, je čutil, kako

57

se je nekdo dotaknil njegove roke; ozre se in
ugleda bledega dečka kakih štirih let, ki je sku¬
šal vzbuditi njegovo pozornost.

»Kaj pa je fante?« je dejal prijazno in se
pripognil k otroku.

»Zelo sem lačen,« se je glasil odgovor.

»Čegav pa si?« je vprašal vojak.

»Moje dojilje; prinesla me je danes zjutraj
sem in mi ukazala mirno ostati na mestu, kjer
me je pustila in rekla, da me ubije, ako se še
kdaj povrnem.«

»Kje pa živi ona?«

»Daleč od tukaj; gori v gorah. Prišli smo
z vozom. Ne pelji me nazaj k njej; vedno me

tepe.«

Vojak je odpel strgano obleko, ki je po¬
krivala ubogega otroka in opazil mnogo prask
in znakov hudih udarcev. Mladi fant mu je ža¬
lostno pogledal v obraz in rekel: »Vzemi me
seboj; tako sem lačen.«

Ambrož je prijel otroka za roko in čutil,
kako so se mali prsti trdo oprijeli njegove roke,
kakor da bi se bal, da bi ga ne izpustil. Sto¬
pila sta v prodajalno in kupil mu je kolač, ki
ga je deček z veliko slastjo povžil. Nato sta šla
proti vojašnici; Ambrož je bil v veliki zadregi,
kaj mu je storiti, njegov mali tovariš pa popol¬
noma zadovoljen, da je našel prijatelja in se ž
njim pogovarjal. Kadarkoli pa je Ambrož orne-

58

nil njegovo dojiteljico, se je prikazal na nje¬
govem malem bledem, upadlem obrazu izraz
strahu in krčevito je stisnil njegovo roko. Ko
sta dospela do vojašnice, so se. zbirali vojaki
okolo njiju.

»Kaj si pa našel na svojem izprehodu?« je
vzkliknil eden.

»Kakšna čudna stvarica pa je to?« je za¬
klical drugi.

»Poglejte, Ambrožev na-jdenec!« je vpil
tretji.

Med bučnim smehom so vojaki ponavljali
to ime in se v svoji surovi dobrodušnosti zbi¬
rali okolo otroka. Eden izmed njih mu je dal
krajcar, drugi nekoliko mandeljev, zopet drugi
pest črešenj. Otrok, ki ni b!il brez bistroum¬
nosti, jih je zabaval s svojimi odgovori in bur¬
kami, kaitere si je izmislil, da bi diobil še več
darov. In dovtipov ni bilo ne konca ne kraja
vzpričo tolike sreče Ambroža, ki je vlovil kaj
tako posebnega, in to tem bolj, ker so zvedeli,
da ga ne namerava izročiti v otroško 'ubožnico.

»Kako boš pa celo stvar uravnal?« ga je
vprašal narednik. »Vendar ne pričakuješ, da
ti polkovnik dovoli, da bi se ta mali paglavec
potikal okoli po vojašnici?«

»Mislite, da ne bi?« je rekel Ambrož, ki je
bil sklenil hraniti otroka s tem, da si sam pri-
trga pri svoji hrani ali mu jo kupuje s svojo

59

plačo; pri tem pa mu še ni prišla na misel te¬
žava glede stanovanja. »Kaj bi mu pa vtegnil

storiti?«

»Lep red bi vladal v vojašnici, ako bi tr¬
peli take neumnosti.«

»Joj! je vzkliknil Ambrož, »potem se mo¬
ram požuriti in pogledati, kaj se da storiti. Niti
minute časa ne smem izgubiti, kajti kmalu se
oglasi znamenje za počitek.«

Edini načrt, ki si ga je mogel v naglici iz¬
misliti, je bil, da naprosi ženo enega izmed vo¬
jakov, ki je stanovala blizu vojašnice, da vzame
otroka za dva, tri‘dni k sebi. Ženska je sicer
nekoliko godrnjala, toda nekaj naprej plačanega
denarja in precej pregovarjanja jo je omehčalo,
da je četudi nerada privolila in otrok je za se¬
daj ostal pri njej. Ambrož to noč ni mogel za¬
tisniti očesa; vedno mu je hodilo na misel, da
je bila ta ženska, četudi zelo dobrosrčna, vdana
pijači; premišljal je, kaj mu je naslednjega dne
storiti z otrokom, ki ga je Božja Previdnost
postavila na njegovo pot, »ne zastonj, ne, ne
zastonj, ako Bog da«; ponavljal je te besede,
se prekrižal in kmalu zaspal.

Naslednjega jutra se je podal, da pogleda
po svojem rejencu; našel ga je pri igri na ulici.
Otrok je z odprtimi rokami pritekel k njemu,

»Ali si kaj molil zjutraj, ko si vstal?« je
rekel vojak in ga rahlo pobožal po licu. Otrok
ga je debelo pogledal in očividno ni razumel

60

vprašanja. »Ali znaš moliti Očenaš in Češčena
si Marija?«

»Ne,« je odgovoril deček, »toda peti znam.
lepo pesem,« in začel je peti neko revolucijo-
narno pesem najbolj surove in umazane vrste.

»Molči, otrok; tega nočem slišati. Ali znaš
narediti križ?«

»Ne,« je odgovoril deček in ga v zadregi
pogledal.

»Ali nisi nikdar čul o dobrem Bogu?«

Otrok je za trenutek pomislil in nato rekel:
»Kadarkoli sta bila moja dojiteljica in njen mož

jezna, sta imela navado reči-« in otroška

usta so izgovorila strašno francosko kletev.
Ambrož se je stresel. Rane na telesu tega
ubogega otroka so bile manj hude, kakor znaki,
katere je na njegovi duši zapustila vzgoja in
vzgledi, ki jih je imel. S težkim srcem se je
Ambrož podal na prefekturo in vprašal po
glavnem uradniku. Povedal mu je zgodbo iz¬
gubljenega otroka in ga vprašal za svet.

»On je brez dvoma najdenec,« se je glasil
odgovor, »ki ga je izpostavila kaka ženska, ki
je bila plačana, da skrbi zanj. Preiskali bomo
stvar, našli žensko in jo pozvali, da pojasni
svoje ravnanje. Ako je namenoma zapustila
otroka ali okrutno z njim ravnala, pride pred
sodišče. Ako pa je bil deček kaznovan radi
kake pregrehe, kar je prav verojetno, in je
svojevoljno pobegnil, ga pošljemo k njej nazaj.

61

Za Vas pa je najbolje, da podaste svojo izjavo
za otroško ubožnico.«

Ambrožu je upadlo srce. Vedel je, da se
je ljudem, ki imajo take otroke v oskrbi,
vedno mogoče oprati pred gosposko.

Priklonil se je in brez vsake nadaljne
opazke zapustil urad. Nato se je oglasil pri
upravitelju župnije, bil je sprejet z najprijaz¬
nejšim sočutjem, kakor je bilo pričakovati.
Toda kaj je mogel upravitelj storiti? Otrok ni
spadal v mesto. Dohodki ubožne blagajne so
bili nezadostni za toliko prošenj. Nemogoče
je bilo imeti otroka brezplačno. Morebiti bi
ga sprejeli šolski bratje v svojo oskrb; toda
kje vzeti denar? Ambrož je vzdihnil, se za¬
hvalil upravitelju, 'ki je obljubil, da bode molil
in pomagal, kolikor bo mogel v tej zadevi.
Ambrož se je nato podal proti šoli, ki so mu
jo pokazali; tukaj je bil zopet prijazno sprejet.
Toda bratje so bili ravnokar sprejeli dvoje
otrok, kojih starši so umrli. Nemogoče jim je
bilo, da bi mogli brez plačila povečati število
svojih varovancev. Cele tri dni je Ambrož na
vseh straneh iskal sredstev za oskrb dečka, ki
ga je v svojem srcu že vzel za svojega. Toda
vse zaman. Enkrat mu je prišlo na misel, da bi
vzel dečka seboj v svoj rojstni kraj, ko potečejo
njegova vojaška leta; toda poznal je značaj
svojih sorodnikov in prebivalcev onega kraja.
Bili so usmiljeni nasproti sirotam iz soseščine,

62

toda revni so bili in zato so morali biti varčni,
ker je bilo težko zaslužiti vsakdanji kruh. Čutil
je, da bi mu očitali, zakaj je privlekel v svojo
družino in morebiti v svojo faro novo breme s
tem otrokom, ki ni imel nobene pravice v tej
občini. Najdenca bi gledali po strani in s tem
tudi njemu zagrenili življenje. Ne, na to ni smel
misliti. Prepir in nesloga bi nastala med njim
in njegovimi domačini. Bolje je ostati še več
let daleč od njih, kakor povzročiti tak prepir.
Ne; ločiti se mora od svojega rejenca. In na¬
vsezadnje, kakšno pravico pa ima otrok do
njega? Čemu bi si delal vse te skrbi radi
dečka, ki mu je bil popolnoma tuj? Šinile so
mu v glavo besede: »Ali sem jaz varuh svo¬
jega brata?« Osupnil je. »Čegave so bile te
besede,« se je vprašal. »Morilca Kajna.« Glo¬
boko je vzdihnil. Ubogi Ambrož! Božja milost
mu je povzročala veliko stisko. Dobra misel
je včasih nadležna stvar. Noče zapustiti člo¬
veka. Tako nasilna je v svojih zahtevah; in
stroga bolj, nego pridigar.

Ko je naslednjega dne Ambrož stopil v
hišo, kjer je bival njegov rejenec, je slišal »
dečka, ko je izpregovoril nekaj zelo umazanih
besedi, ki so pričale, da se je žal naučil jezik
grehote prej, preden ga je mogel razumeti. Vo¬
jak ga je prijel za roko in ga stresel za ušesa.

»Da, prav lahko ga pošteno našeškate,« je
zaklicala ženska, ki ga je imela v oskrbi. »Stra-

63

šno je slišati, kaj govori ta otrok, kako grozno
govori. Preklinja, kakor majhen satan in ve o
Bogu veliko manj, kakor o kaki mladi mački
ali psičku.«

Ambrož je prijel otroka za roko in rekel
ženi, da ga vzame seboj na izprehod. Rejenec
je prestrašen odskočil.

»Ali me boš tepel?« je rekel.

»Ne, ne sedaj. Tepen pa boš vedno, kadar
boš zopet izpregovoril take brezbožne besede.«

»Jaz ne vem, kaj so brezbožne besede,« je
ihtel otrok. »Moja dojilka me ni nikdar tepla
radi tega, marveč samo, kadar sem jo prosil,
da bi mi dala jesti, ali kadar nisem mogel nositi
težkih drva v hišo.«

»Da, tako je,« je zamrmral Ambrož. »Če-
gava krivda je, da je toliko hudobnih ljudi na
svetu? Ni čuda, da je toliko kaznjencev in da
so ječe polne. Zanemarjen otrok ti je prihodnji
zločinec. Kaj poreče dobri Bog pri poslednji
sodbi človeka, ki je mogel rešiti mladega
otroka pred grehom in poginom, pa tega ni
storil?«

Da, navdihnjenja so sveta, toda strašna!
Ona zvene v človeških ušesih, trkajo na nje¬
govo srce na zelo nadležen, zelo nepremagljiv
način.

Ambrož je korakal tako naglo, da ga je
mali rejenec komaj dohajal. Naposled se usta¬
vita pred neko cerkvijo. Vojak pelje otroka k

64

altarju Device Marije in mu veli poklekniti.
Nato mu reče:

»Sedaj pa, fant, glej, da boš za menoj po¬
navljal besede, ki ti jih narekujem: »Sveta De¬
vica, Mati Božja, povej Ambrožu, kaj mu je
storiti, in daj mu moč, da bo mogel narediti iz
mene dobrega otroka.«

Te besede je izrekal otrok, v istem času
pa so se vzdigovala iz globin vojakovega srca.
Nato sta vstala in zapustila cerkev in se podala
proti hiši šolskih bratov.

»Ako bi Vam plačal dvanajst sto frankov,«
je rekel Ambrož predstojniku, »ali bi potem
vzprejeli tega otroka v popolno oskrb in ga
vzgojili za Boga in v ljubezni do Jezusa ter
njegove Blažene Matere?«

Predstojnik se je nekoliko časa pomišljal,
nato pa je ponudbo sprejel.

»Vzemite ga tukaj, prosim, za dve ali tri
ure,« je dejal Ambrož, »potem pridem zopet
ponj ali pa ga pustim tukaj s plačilom za
vzgojo?«

Vojak se je podal iz mesta kakor teden dni
poprej in hodil po istih krajih. Rdeči mak in
modre plavice so se svetile med rumenimi bil¬
kami kakor tedaj, beli oblaki so plavali ravno-
tako urno po sinjem nebu in razširjali svoje
sence na morje valujočega žita. Zrak je na¬
vdajal isti vonj, in misli na dom so bile ravno-
tako sladke kakor so bile tedaj; vendar se je

65

zgodila neka izprememba v duši tega prosto-
srčnega človeka. Slišal je glas božji, ki je go¬
voril njegovi duši. Poslušal ga je voljan,
kakor človek, ki je po preprosti veri in naravni
doslednosti krščanskega nauka nevede dosegel
junaško krepost. Tudi na njegovem obrazu se
je zgodila velika izprememba od tedaj, ko je
brezskrbnega in veselega srca hodil po tem
polju. Bolj duhovno in globoko veselje je sedaj
sijalo v njegovih očeh in navdajalo njegovo
čelo s častitljivostjo — veselje lastne žrtve, ve¬
selje, da je mogel nekoliko trpeti za Onega, ki
je tolikanj za nas trpel. Ostal je nekoliko časa
zunaj mestnega zidovja. Zrl je na zahajajoče
solnce mirno, četudi resno. Morebiti je mislil,
kako zlate v tej uri njegovi žarki vrhove v
njegovem rojstnem kraju. Morebiti se je po¬
slavljal od svetlih sanj, kajti zdelo se je, kakor
da njegovo veselje narašča, ko je še dalje zrl
na to nebo z zahajajočim solncem. Skrivnost
krščanske vere je, v katero se tujec ne vme¬
šava: čim večje je trpljenje radi žrtve, toliko
večja je sreča, ki ga spremlja. Naposled se
vojak obrne in se poda proti mestu nazaj. Ni
bila več ona bojevita pesem, ki jo je pel pred
tednom dni, ki mu je sedaj prihajala na ustnice,
marveč besede himne, kakor so jo vojaki imeli
navado peti pri večernicah bratovščine, katero
je oskrbnik ubožnega zaklada med njimi usta¬
novil.

Kalan, Povesti.

5

66

Ustavil se je pred hišo nekega gospoda, ki
je pred kratkim želel dobiti namestnika za
nabor in vojaško službo. Ponudil se mu je in
pogodba je bila sklenjena, da namestil njega
zopet Ambrož še sedem dolgih let nosi vojaško
suknjo. Ne iz ljubezni do ženske kakor stari
očak, temveč iz ljubezni do Onega, ki je rekel:
»Karkoli storite enemu teh malih, meni storite,«
se je Ambrož zavezal služiti še nadaljnih sedem
let neprijetnega hlapčevanja, in prejel srebr¬
nike, ne kot ceno krvi, hvala Bogu, temveč kot
ceno, kakor je upal, za neumrjočo dušo, od¬
kupnino za enega Kristusovih malih. Dobil je
za to dvanajst sto frankov. S svojim boga¬
stvom je hitel k šolskim bratom. Ravnokar se
je končala šola; toda preden so šolarji odšli,
so vsi pokleknili okoli oltarja Device Marije, ki
je bil okrašen za slovesnost naslednjega dne,
ko je bil praznik sv. R. Telesa. Pred Marijo
so bile položene vrtne in poljske cvetlice,

Mali rejenec je klečal med drugimi. Ko
je zapel zvonec, se je ozrl, in ko je zagledal
Ambroža pri vratih, je stekel k njemu in rekei
od veselja žarečega obraza: »Sedaj že znam
reči Jezus in Marija in ne bom več govoril
umazanih besedi.«

Vojakovo srce je bilo prepolno, da bi mo¬
gel govoriti. Položil je svojo roko na otrokovo
glavo in izročil dobrim bratom ceno svoje pro¬
stosti in plačilo za oskrbovanje otroka.

67

Od tega dne je pa vojak naglo napredoval
na svojem potu proti nebesom. Poklic, ki ga je
nekdaj tako sovražil, se mu je sedaj priljubil.
Našel je pri njem mnogo priložnosti izvrševati
najvišje krščanske čednosti, in izvrševal je
neke vrste apostolstvo med svojimi tovariši.

Njegovi prosti dnevi so mu bili zelo dragi,
kajti tedaj je obiskaval svojega rejenca, se pre¬
pričal o uspehih prave verske vzgoje, in ko ga
je vzel seboj na polje, bila sta oba vesela in
srečna v lepi božji naravi. Zdelo se je dobremu
vojaku, da nikoli solnce še ni tako milo sijalo,
da slavec še nikoli ni tako ubrano pel in da
rože po travnikih niso še nikoli tako prijetno
duhtele-

®=i

5 *

Pokora.

Povest iz časov Ludovika XIV.

(Angleški spisala Ladv Georgina Fullerton.)

V eni največjih in najbolj slovečih hiš
mesta Kale (Calais) je bilo meseca septembra
leta 1709. zbranih več prijateljev. Hišna gospo¬
dinja gospa St. Lo je sprejemala goste prijazno
in prikupno, 'kakor 'je to pri Francozih navadno.
Njeni gostje so bili večinoma vojaki in so spa¬
dali k posadki mesta Kale. Bili so večinoma
prijatelji njenega ranjkega moža, ki je pred
nekoliko leti umrl v cvetu svoje dobe v bitki
pri Blenheimu. Mnogo zanimivih zgodb so ji
pripovedovali ta večer o bojih, katerih so se
ti možje udeleževali pod vodstvom generalov
Turenne, Boufleurs, Villars in Vendome. Mlada
hišna gospodinja je zelo. napeto in z velikim
zanimanjem poslušala te bojne spomine. Njene
oči, ki so imele krasoto, nežnost in moč, kakor
jo ima samo črno oko pri ženski, so se bleske-
tale v ognju ali v veselju, kakoršni so bili ravno
strašni in ganljivi popisani bojni prizori od mož,

69

ki so se borili ob strani njenega moža, za kate¬
rim je žalovala, a vendar kakor vojakova žena
ni izgubila poguma.

Ko so ji sporočili smrt njenega mladega
junaka, je kot vdova vojaka, ki je padel v boju
za najsvetejšo stvar, pritisnila svojega otroka
na svoje prsi, porosila njegova lica s svojimi
solzami in vzkliknila: »In tudi ti bodeš vojak!«

Že od mladih nog je ljubila vojaško slavo.
Njen oče in njeni bratje, ravno tako kakor njen
mož, so bili vojaki in njen stric hrabri grof de
Ponte je bil eden najbolj odličnih častnikov v
vojski maršala Villarsa. V svojih detinskih letih
je sedela na njegovih kolenih in cele ure poslu¬
šala njegove zgodbe o vojnih junakih in ona je
vedno obetala svojemu malemu sinu, da bode.
ko se sklene mir in se stric povrne v Kale, sam
iz njegovih lastnih ust 'slišal iste zgodbe ter
zvedel, kaj more francoski vojak storiti za
svojega kralja in svojo domovino'.

»Nekdo trka na vrata,« je zašepetal otrok,
ki je sedel poleg nje pri mizi. Ona trkanja ni
slišala, ker je ravno tedaj eden starejših čast¬
nikov ob njeni strani živo popisoval boj, ki se
ga je udeležil pod zidovjem mesta Namur. Tre¬
nutek pozneje pa je vstopil v sobo služabnik in
je rekel tiho: »Gospa, bodite tako prijazni in
pridite za trenutek v vzprejemno sobo«. Začu¬
dena se je ozrla in je po služabnikovem obrazu
spoznala, da mora biti važna stvar, radi katere

70

jo je poklical. Oprostila se je pri gostih, vstala
in hitela v vzprejemno sobo. Luči še niso bili
prižgali in samo pri svetlobi, ki jo je razširjal
ogenj na ognjišču, je opazila na stolu sedeti
nekega moža, ki si je s svojimi rokami zakrival
obraz. Obrnila se je k služabniku, ki je odprl
vrata in rekla: »Kdo je to?« Predno pa je imel
služabnik čas odgovoriti, je tujec vzdignil
svojo glavo.

»Sveta nebesa!« je vzkliknila. »Ali je mo¬
goče! Ali ste v resnici Vi, dragi stric?« Stopila
je bližje in mož je tedaj vstal. Ko pa je ona
hotela planiti k njemu v naročje, je on prekrižal
roke preko prsi in rekel z nizkim in slabotnim
glasom:

»Da, jaz sem oni stric, ki ga imaš tako
rada in ki ga že toliko let nisi videla. Jaz sem
oni človek, ki sem bil pred štiridesetimi leti
praporščak v enem prvih francoskih polkov in
sem po mnogih slavnih junaških dejanjih in na¬
porih dosegel dostojanstvo polkovnika v onem
polku; bil sem spoštovan od svojih tovarišev
in počaščen z zaupanjem svojih generalov. Jaz
sem ta človek.«

Bilo je nekaj tako hladnega, tako nenarav¬
nega v njegovih besedah, nekaj tako bledega v
obrazu in tako zmedenega v izrazu grofa, da
njegova nečakinja ni mogla spregovoriti niti
ene besede, temveč ga je nemo, brez sape in
v strahu gledala.

71

»Prišel sem,« je rekel zopet, »da te za
danes prosim postelje v tvoji hiši, in pred vsem,
da nikomur ne zineš besedice o mojem pri¬
hodu.«

»Za božjo voljo,« 'je vzkliknila gospa St.
Lo, bolestno vznemirjena, «kaj se Vam je ven¬
dar zgodilo, moj dragi, dragi stric? Zakaj me
tako čudno gledate, Ali ste bolni?«

»Zelo utrujen sem.«

Te preproste besede je spregovoril na tak
način, da so globoko ganile gospo St. Lo in
solze so jo zalile.

»Umiri se, Evgenija! Sedaj ne morem
govoriti s teboj,« je rekel grof de Ponte. »Jutri
izveš vse. Sedaj pa mi naj služabnik pokaže
sobo v kakem skritem kotu tvoje hiše, ti se pa
vrni k svojim gostom in jih zabavaj, kakor veš
in znaš.«

Gospa St. Lo se je čutila primorano, da
ga uboga, in krepka po svojem značaju je pre¬
magala svoja čutila in sluteč, da se je moralo
nekaj posebnega zgoditi, je prikrila svoje raz¬
burjenje in se tekom ostalega večera vedla,
kakor bi se ne bilo ničesar pogodilo, kar bi
jo vznemirjalo in razburjalo. Nekateri njenih
bolj pozornih gostov pa so le opazili neko spre¬
membo na njenem obrazu, ko se je povrnila v
obednico, ker niso več opazili smehljanja na
njenem resnem obrazu, ki ga je navadno krasil.

72

Zelo vesela je bila, ko se je družba poslo¬
vila in se je ona mogla vrnili v svojo sobo.
Čutila je potrebo zbrati svoje zmedene misli in
še enkrat premisliti vse posameznosti onega
kratkega in mučnega pogovora. Toda zaman
se je trudila, da bi si raztolmačila čudne besede
in vedenje svojega strica; in ko je zaspala, so
njen počitek motile težke sanje, v katerih je
vedno videla njegov potrti in zmedeni obraz.
Naslednjega jutra je zgodaj vstala, in ko so ji
povedali, da je gospod de Ponte že vstal, je
pohitela v vzprejemno sobo in poslala ponj, da
bi prišel k njej na razgovor.

Ko je gospod de Ponte stopil v sobo, se ji
je njegov obraz zdel ravnotako bled in bole¬
sten kakor prejšnjega dne, toda izraz njego¬
vega obraza ije bil manj strog in njegovo ve¬
denje je bilo bolj samozavestno, akoravno še
vedno hladno. Čutila je, da ne more dalj časa
prenašati te negotovosti in sklenila je svoji roki
ter rekla:

»Moj dragi stric, povejte mi za božjo voljo
takoj, kaj Vas je privedlo k nam in zakaj ne
smem nikomur povedati, da ste tukaj.«

»Evgenija, povedati ti moram resnico, ako¬
ravno me boš potem zaničevala, morebiti celo
sovražila. Toda odslej naprej se človek, kakor
jaz, ne sme več zgražati pred sramoto; taki
dnevi so minuli; privaditi se moram prenašati
sramoto.«

73

»Sramoto!« je zamrmrala gospa St. Lo in
se neverjetno, toda boječe nasmehnila.

»Ne smejaj se,« je rekel gospod de Ponte
in zakril z roko svoje Oči, »poslušaj me mirno
kakor le moreš. Kar sem ravnokar rekel, je
resnica. Postal sem tak, da moram zreti nase z
neizrekljivim zaničevanjem: izkazal sem se

bojazljivca.«

»To je mučna šala,« je vzkliknila gospa
St. Lo še bolj zardelega lica in z vznemirje¬
nim glasom.

»Nikakoršna šala ni to,« je rekel de Ponte.
»Hvala Bogu, da ne moreš brez ginjenja slišati
tega, kar moram povedati. Zahvali Boga za to,
kar boš trpela, ko boš vedela celo resnico. Ev¬
genija, jaz sem bil rojen v tem mestu, katero
so naši pradedje tolikokrat hrabro branili. Jaz
pripadam rodovini, koje čast ni nikdar poznala
madeža. Bil sem v desetero vojskah in se boril
v trinajstih bitkah. Vodil sem svojo četo na
najbolj nevarnem mestu pri Lille, bil ranjen pri
Steinkirku in obležal skoro mrtev pri Ramillies.
Celih štirideset let nisem vedel, kaj je strah.
O, moj Bog! To sem imenoval pogum! Z naj¬
večjim zaničevanjem sem gledal na najmanjše
znamenje slabosti pri drugih. Bog naj mi od¬
pusti ! Sedaj so vsi maščevani. Pred tremi tedni
sem dobil povelje, da branim s sto možmi zelo
važno točko pri vasi Malplaquet. Nikdar ni po¬
gled na nevarnost povzročil, da bi moje srce

n

hitreje utripalo; nikdar nisem čutil najmanjše
vznemirjenosti na bojišču; tega dne se me je
pa polastila ona čudna slabost, katero imenu¬
jejo ljudje strah. Bila mi je popolnoma nova in
me je iznenadila. Samoi Bog ve, ali sem bil v
onem trenutku blazen ali zmeden. Vendar to je
vseeno; jaz sem zbežal. Stari vojak s križcem
sv. Ludovika na svojih prsih in z znaki slavnih
ran na svojem čelu, je pokazal hrbet sovraž¬
niku, zapustil svoje mesto, bežal z bojišča
kakor navaden strahopetec in se zavedel šele
tri ure potem, ko je stal sam, daleč od svojih
tovarišev, daleč od svojega mesta, za vedno
ločen od preteklosti, sam s črvom v srcu in
madežem na svojem imenu. Da, lahko jokaš,
ubogo- dete, toda solze ne morejo nikdar oprati
te sramote.«

»O Bog! O Bog!« je vpila gospa St. Lo in
sklepala svoje roke, »kaj- je povzročilo to
strašno skušnjo, ubogi moj stric?«

Stari mož je vzel svojo roko s svojih oči,
jo pogledal trdno v obraz in rekel s tako tihim
glasom, da je mogla komaj slišati, ki pa je kljub
temu pretresal njeno dušo-: »Napuh.«

»Kdo bi si mislil kaj takega!« je vzkliknila
skoro vdušena od ihtenja.

»Ti ne,« je rekel z istim glasom. »Ljudje
ne. Samo Bog. Sedaj pa naj končam, kar imam
povedati. Sinoči sem prišel semkaj z namenom,
da bi te prosil prenočišča za eno noč in da bi

75

mi pomagala, da bi mogel tja na Angleško, kjer
bi pod izmišljenim imenom skrival svojo sra¬
moto in živel pozabljen od vsega sveta. Toda
tekom mirnih nočnih ur se je zgodila v meni
neka sprememba. Zakaj bi se bal kazni za svoj
zločin? Kako morem popraviti svoj greh bolje
kakor s tem, da se izročim samega sebe kot
beguna vojaški oblasti in se podvržem smrtni
obsodbi, ki jo po pravici zaslužim? Danes zju¬
traj sem odposlal pismo do maršala Villarsa in
mu sporočil, da pričakujem ukaza vojnega so¬
dišča in da stopim predenj, kadarkoli mi zapove
priti.«

»Tega pisma vendar še niste odposlali!«
je zaklicala St. Lo močno ginjena. »Za božjo
voljo, oprimite se svoje prvotne namere in
bežite na Angleško.«

Rdečica se je prikazala na ogorelem
obrazu starega vojaka. »Evgenija,« je rekel,
»ne sili me, da bi še hujše občutil svoj zločin.
Ne daj mi vzroka misliti, da je moja nizkotnost
v tvojih mislih znižala pri meni čut, ki ga imam
za dolžnost in čast. Ali ne vidiš, da je edina
pot, ne izbrisati krivde, kajti to je nemogoče,
temveč pokoriti se v neki meri zanjo s tem, da
počakam obsodbe in prejmem smrt od svojih
hrabrih tovarišev? Ne jokaj tako bridko, draga
moja. Sinoči bi pač smela plakati nad usodo
ponižanega človeka pred seboj; toda odkar je
odšlo pismo, se čutim bolj pogumnega gledati ti

76

v obraz in kamen na mojih prsih je nekoliko
lažji; popolnoma pa bode odstranjen, ko bom
stal na dan izvršitve moje obsodbe pred pu¬
škami. Takrat in tam bom prvikrat zopet pro¬
sto dihal od one ure, ko sem padel. Povej mi,
da čutiš tudi ti tako kakor jaz.«

Gospa St. Lo se je vrgla stricu okolu vrata
in mrmrala: »Da, čutim, toda to mi trga srce.«

»Bog te blagoslovi radi teh prijaznih be¬
sedi, Evgenija. Sedaj mi boš pa pomagala pri¬
pravljati se na smrt. Zadnje čase nisem imel
mnogo časa, da bi izpolnjeval svoje verske
dolžnosti; daj mi molitveno knjigo, in stari žup¬
nik pri Sv. Jakobu — ali je še živ ? — me go¬
tovo obišče, ako ga naprosiš. Nisem mislil, da
se bodem kdaj zopet počutil tako mirnega na
zemlji, kakor se čutim sedaj pripravljen za
svoj greh pretrpeti pogumno tudi zasluženo
kazen.«

V naslednjih dneh so bili prijatelji gospe
St. Lo osupnjeni, ko so jo videli vso spreme¬
njeno. Na vso moč se je trudila, da bi bila vi¬
deti vesela, kadar je 'bila v družbi; toda lahko
je bilo opaziti, da jo tlači neka skrivna žalost.
Obledela je, kadar je zapel zvonec pri vratih
in se tresla po celem životu kakor trepetlika,
kadar so prinesli kako pismo. Navsezadnje je
dospelo pismo, ki je bilo naslovljeno na nje¬
nega strica in na katerem se je na zavitku na¬
hajalo ime; maršal de Villars. Pokleknila je za

77

trenutek, da bi izmolila kratko molitev, nato je
nesla pismo gori v sobo, katere gospod de
Ponte ni zapustil, odkar je prišel v hišo.

»Oh! Tukaj je,« je rekel, ko jo je videl
vstopiti s ipismom v roki. Prebral ga je počasi
skozi in skozi, nato pa je povzdignil svoje oči
proti nebu in rekel: »Moj Bog, ne moja, temveč
Tvoja volja naj se zgodi!« in podal je pismo
svoji nečakinji. Glasilo se je pa tako-te:

»Brez dvoma je mučno in poniževalno za
človeško naravo, da se je mož, ki štirideset let
nikdar ni izgubil poguma, mogel izkazati tako
nezvestega samemu sebi in nezvestega najbolj
sveti vseh dolžnosti. Vendar je tudi tolažilno
videti, da se ta mož takoj po svojem obžalova¬
nja vrednem padcu sam ponudi pokoriti se zanj
z edinim sredstvom, ki je v njegovi moči — da
prostovoljno izroči svoje življenje, da izbriše
svoje grehe in da popravi slabi vzgled, ki ga
je na svojo nesrečo dal drugim.

To so moja čutila, moj ubogi prijatelj; to
so tudi čutila vseh naših hrabrih častnikov. Mi
ne moremo zakrivati tvojega pogreška, ali te
oprostiti sramote, ki je v zvezi s tako očitim
kršenjem dolžnosti; pomilujemo te pa iz vsega
srca in nočemo soditi človeka, ki ponudi tako
zadoščenje, ki je v njegovi moči, za dejanje, za
katero se je dovolj pokoril s svojim obžalova¬
njem. Sprejmi torej moje prijazne želje in tudi

78

one vseh svojih starih prijateljev. Nebo in čas
naj olajšata Tvojo žalost radi nesreče, ki je
bila skoro ravno tako velika za nas, kakor je
bila za Tebe.

Maršal deVillars.

Du Quesnay, 26. septembra 1709.«

»Evgenija,« je rekel gospod de Ponte, ko
je prečitala to pismo, »daj mi ono škatljo, ki je
blizu tebe in nekoliko pisemskega papirja.« Od¬
prl je škatljo in vzel iz nje križec sv. Ludovika
in zrl nanj toliko časa, dokler ni bilo več mo¬
goče ustavljati silnega navala človeške žalosti.
Za trenutek časa se je boril sam s seboj, nato
pa je zaprta bol strtega srca razgnala vezi in
našla duška v potoku grenkih solza. Gosipa St.
Lo se mu je vrgla v naročje in obadva sta
dolgo molče jokala.

»Vzemi ga,« je dejal, »in položi v papir;
sedaj mi pa pomagaj Odpeti moj meč. Tvoje
male roke so imele nekdaj navado igrati se z
njegovim ročajem; sedaj mi lahko nekoliko po¬
magajo. Daj, da ga še enkrat pogledam, da ga
še enkrat držim v svoji roki, kakor sem imel
navado storiti pred svojim padcem. Sedaj ga
pa vzemi proč. Pošlji ga z mojim križcem vred
gospodu Villarsu in mu povej, Evgenija, da
sprejmem dovoljenje živeti nadalje kot ostro
toda pravično kazen za svoj greh.«

79

Od tega dne dalje je smatral gospod de
Ponte svoje pomiloščenje kot svojo obsodbo.
Obsodil je samega sebe v dolgo potrpežljivo
mučeništva neprestanega poniževanja. Živel je
še nadalje v onem starem mestu Kale, kjer je
bil rojen, kjer je bilo še vedno živih toliko nje¬
govih slavnih spominov in kjer je bilo vedno
mnogo vojaštva. Ni se skrival pred očmi
ljudi, kajti, ako so ga vojaki zaničljivo pogle¬
dovali, se mu rogali in ga zasmehovali, vspre-
jel je to za del svoje obsodbe, del svoje pokore.
Hodil je po okopih trdnjave, kadar so vojaki
tam postajali in hodil je mimo vojašnic, kjer so
stali častniki, v svoji uniformi, hodil pa je brez
meča ob strani in brez križca na prsih. Hodil
je v cerkev in sedal v zadnje klopi, kjer se zbi¬
rajo reveži. Ko se je, vršila vojaška maša in so
vojaki med povzdigovanjem prezentirali z
orožjem, je on sklonil svojo sivo glavo v po¬
nižni potrtosti.

Gospa St. Lo je bila vdana samotarnemu
staremu možu kakor Ruta Naomiju. Kljub nje¬
govemu ugovarjanju se mu je pridruževala na
njegovih izprehodih in klečala v cerkvi poleg
njega. Svojega otroka je večkrat posadila
njemu na kolena in ga učila ljubiti in spoštovati
strica.

Nekega dne je pokazal deček s svojim ma¬
lim prstom na oni del plašča, kjer bi moral biti
križec in rekel: »Zakaj.pa ni tam križca?« In

80

kakor da bi ta misel navdala drugo: »In zakaj
ni tukaj nobenega meča?« je pristavil in se do¬
taknil pasu svojega strica.

Zabolelo je to nedolžno vprašanje otro¬
kovo grofa v dno srca in temna senca se je pri¬
kazala na njegovem obrazu; toda storil je ob¬
ljubo, da se nikdar ne vstraši sramote in da iz¬
pije kupo poniževanja do dna. Prenašal je
vedno preziranje ljudi, zato sedaj tudi ni mogel
omahovati pred nedolžnim pogledom otroko¬
vim.

»Dečko moj,« je rekel, »nekdaj sem bil
prevzeten in sem zaupal v svojo lastno moč;
potem pa je prišel dan, ko mi je Bog vzel oboje:
in onega dne sem zbežal z bojnega polja ter
postal nesrečen bojazljivec, ki nikdar več ne
more nositi niti meča niti križca pravega vo¬
jaka.«

Otrok je pogledal staremu možu v obraz
in njegova lica 'so žarela kakor ogenj. »Bojaz¬
ljivci ne govore resnice,« je rekel. »Pogumno
je od Vas, da rečete, da ste bežali.«

Tekom časa so ljudje s spoštovanjem gle¬
dali na vojaka, ki tako pogumno nosi pokoro.
Besede, katere so šepetali, da jih je slišal, ko je
stopal po ulicah v cerkev, so bile besede pri¬
jaznosti in sočutja. Začeli so ceniti srčnost te
dolge in ponižne pokore. Na ulicah in na trd¬
njavskih okopih mesta Kale, brez križca na

81

prsih in brez meča ob strani, je bil grof v očeh
Boga in končno tudi v očeh ljudi večji junak,
kakor tedaj, ko se je boril kakor lev pri Blen-
heimu in Ramilliesu ali kot poveljnik hrabre
čete na zidovju trdnjave Lille.


Kalan, Povesti.

6

Iz bolezni alkoholnega norca

Predgovor.

Dne 22. novembra 1. 1906. pride k meni do-
brorejen in zgovoren gospod; bil je odkrit m
naravnost. »Bil sem urednik, pa izgubil sem
službo, ker sem pil. Nazadnje sem zbolel vsled
alkohola. Zdelo se mi je, da me preganjajo in
da se moram usmrtiti. Zavodu za umobolne v
Lipskem se imam zahvaliti, da sem še živ in
zdrav. Kar sem tukaj in nekaj dni poprej pre¬
živel, sem napisal ter Vam izročam, alko dobite
kakega založnika, ker potrebujem denarja.« Iz¬
ročil mi je napisan zvezek in že na naslovu
sem spoznal časnikarja.

Znorel!

Dnevnik iz norišnice odpuščenega.

Prebral sem prvo stran. »Prav lepo se
bere,« mu rečem. Pustite tu rokopis in pridite
v pondeljek. Zadovoljen se je poslovil. Pa tudi
jaz sem bil vedno bolj zadovoljen. Zakaj od
strani do strani je bil ta spis tega alkoholika

83

vedno bolj zanimiv, res nekaj posebnega. Vi¬
delo se je, da je pisano, kakor se je res godilo.
Ne bi bil mislil, da je mogoče zmešanim mož¬
ganom zamotane vtise napadov tako natanko
ohraniti. In nikdar še nisem bral, da bi pija¬
nec sam tako podrobno in v dovršenem slogu
popisoval najbolj žalostne trenotke svojega za¬
voženega življenja. To je bil torej spis redke,
dragocene važnosti. — Ko je pisatelj v ponde-
Ijek prišel, izplačan je dobil delež za svoje delo.
Ta dan je še zelo dišal po žganju; dejal pa je,
da sedaj pristopi k abstinentom. Neverjetno se
mi je zdelo, ker mi je pravil, da tudi kadi; ako
pa je alkoholik tudi kadilec, je silno redko, da
se zdrži kot abstinent. Pisatelju temu na čast
pa moram reči, da se že dolgo časa dobro drži
in pridno dela. Bil je dobre volje ta dan. Zato
sem marsikaj izvedel iz njegovega življenja.
Časnikar I. je 41 let star, sin protestantskega
pastorja; ta je popival vsak dan 8—10 vrčkov
piva, v 68. letu kot alkoholik umrl vsled raka
v želodcu in črevah. Mladi I. je že kot gimna-
zijalec precej pil, kakor je bilo v družini v na¬
vadi. Tudi njegov brat je zelo pil. Šol ni nikoli
dovršil, zagledal se je v neko igralko v Bero-
linu, postal je sam gledališčni igralec ter je bil
četrt leta v dvomljivi družbi potovalnih igral¬
cev. Nato je zašel med časnikarje, pridno je pi¬
sal, še pridneje je pil. Bil je obtožen razžalje-
nja kralja in obsojen na šest mesecev ječe.

6 *

84

Ubežal je v Švico, na Francosko in odtod v
Ameriko, kjer je ostal od leta 1895—1902. Bil
je v New Yorku odličnega lista sourednik.
Toda napadel ga je umobol in hotel se je usmr¬
titi. S tem je izgubil vso srečo. Vrnil se je na
Nemško, presedel nekaj kazni, bil pomiloščen
in je zopet pisal za razne liste, kmalu je postal
urednik, čez eno leto pa so ga zaradi pijanče¬
vanja odslovili. Potem je begal okrog, dolkler
ni prišel v zavod za umobolne. ■— Po tem po¬
jasnilu podam spis, ki mi ga je pisatelj izročil.

Uvod.

Vendar je enkrat konec strašnih dni, ko se
mi je umobolnemu zdelo, da me povsod pre¬
ganjajo sovražniki in mi groze z mukami in s
smrtjo, konec je mukotrpnih noči brez spanja,
ko sem razburjen poslušal skrivnostno šepeta¬
nje, ki mi je šumelo okrog ušes in v groznem
strahu živo videl pred seboj ljudi, ki so z re¬
volverjem merili na mojo glavo. Vse to je bila
prevara, bile so domišljije, strahotno orisane
predstave, ki jih je provzročil v mojih možganih
alkohol, ki sem ga užival neizmerno. Čudno,
da se pojavljajo v možganih taki čudni vtisi,
o katerih se nam zdi, da se ne rode v naši
glavi, marveč zunaj nas, tako, da popolno jasno
vidimo pred seboj ljudi, ki jih ni pred nami in
da točno čujemo govorjenje, dasi okrog nas
nikdo ne govori. Tako so me motile te čudne

85

prevare, da so me prevladale včasih tudi še
ob dnevih zdravljenja, ko sem si bil popolnoma
svest, da se te prevare porajajo vse le v -mojih
možganih; ko sem tako slišal zopet skrivnostno
šepetanje, vprašal sem v dvomu sam sebe: Ali
je mogoče, da so se rodile te besede, ki jih čisto
natanko slišiš, le v tvojih možganih, vsaj sem
zdaj popolnoma jasen in pameten ter vem, da
so to samo prazne domišljije in vendar mi ti
glasovi vedno brne po ušesih. — Nazadnje pa
so se poizgubila tudi ta zadnja znamenja moje
bolezni in popolno jasnega duha pišem te vr¬
stice, in skoro bi se moral smejati nad temi
neumnostmi, ko bi ne bile tako neskončno stra¬
hovite. Svojo bolezen naslikam tu popolno po
resnici, ne samo zato, da znamo, kako se godi
človeku, ki je na umu bolan, marveč posebno
zato, da zvedo prijatelji alkohola, kakšno raz¬
dejanje napravi zloraba alkohola v človeških
možganih. Moj spis ima namen po resnici spo¬
ročati o vsem, kar sem mislil, govoril, kar je
sploh blodilo v moji duši. Naj bi opis te bolezni
obvaroval druge pred enako žalostno usodo.

Pisatelj.

1. poglavje.

Žrtva alkohola. — Preganjavci se kažejo.

Zopet me je poprijelo. Dve leti sem imel
mir, tedaj pa se mi je zopet zaželelo, da bi bil
popolnoma prost, da bi odvrgel od sebe vse

86

vezi, da bi kakor svoboden mož po svoji volji,
kakor mi je klical notranji glas, pil, pil in zopet
-— pil. In jaz nesrečnež sem to storil, zanemaril
sem svoje dolžnosti, hodil iz gostilne v ka¬
varno, iz beznice v beznico. Nič jesti, samo
piti! Pivo, žganje — žganje, pivo! Skrbno sem
se ogibal navadnih gostiln, kjer bi se bil sestal
s svojimi znanci. V predmestja sem hodil, v
okolici in tudi tam po raznih pivnicah. In pil
sem, veliko pil. Ponoči nisem hodil domov. Po
kavarnah, po čakalnicah na kolodvorih, ki so
odprte celo noč, posedal sem in popival. Zjutraj
sem se za silo umil v kavarni in čez dan zopet
kakor prejšnji dan, popival, dasi nisem bil nikoli
popolno pijan. Glava mi je kar gorela in za¬
zdelo se mi je, da me ljudje postrani pogledu¬
jejo, noge so se mi šibile, roke so se mi tresle,
toda pijan nisem, nikakor ne! Tako so minuli
trije dnevi. Četrti dan sem šel v predmestje
in stal na postajališču električne železnice. Ko¬
likor manj sem; jedel, toliko več sem kadil.
Poleg mene sta stala dva moža, ostro sta me
opazovala, kakor uradnika iz sodnije. Čemu
me pač tako od strani opazujeta? — Tedaj sta
pa tudi jela govoriti o meni, dasi le šepetata,
vendar sem natanko slišal besede: »Danes ga
moramo dobiti!« Drugi je dejal: »Že več noči
ga ni bilo doma, sedaj se mora vendar enkrat
naspati, in v njegovem stanovanju ga najložje
primemo.« In zopet sta me strupeno pogledala.

87

Strašen nemir me je prevzel. Vsaj vendar
nisem nič hudega storil! Ali morda vendar kaj,
vsaj dandanes človek skoro ne ve, kdaj kaj
zagreši, saj so postave tako polne nastavljenih
zanjk. Človek ima toliko sovražnikov, zavid-
Ijivcev, vsepovsod je polno obrekovalcev —
no pa vsaj bi ne stikali za menoj, če bi ne bil
nič zagrešil. Toda jaz celo ničesar ne -vem,
kaj vse sem včeraj storil. Kdo ve, 'kaj sem na¬
redil! Če bi bil koga umoril, jaz se tega več
ne spominjam. Toda naj bo kar hoče, tako hitro
me ne bodo dobili. Ko sta se na nekem križišču
električna vozova srečala, sem skočil iz enega
voza v drugi. Nikdo ni šel za menoj. Smodko
vržem proč in sedem na klop. Tu pa sedita
dva gospoda, kakor dva skrivna policaja. Se¬
veda sta — saj že govorita o meni. »On mlisli,
da nama je ušel,« reče eden, drugi pa se za¬
smeje, rekoč: »Na vseh progah se vozijo tajni
policisti.«

Torej je vendar res, da me preganjajo. Oči-
vidno ne marajo napraviti nobenega šuma, sicer
bi me lahko takoj prijeli. Zato treba, da sem
vedno na takih prostorih, kjer bi bilo veliko
šuma, če bi me prijeli. Peljem se v L. in sedem
na vrtu ter naročim kosilo. Zdelo se mi je, da
bom tukaj popolno v miru. Jem nekaj, popijem
tri kozarce piva in dve šili konjaka (žganja).
Vroče je, zato se mi zadremlje. Nekdo pa me
strese in jaz se vzbudim. Ne smrčite tako grdo.

88

reče mi gostilničar in meni nasproti pa je že
sedel gospod, gotovo je bil skrivni policaj.
Kako se mi zaničljivo posmehuje! Gostilničar
stopi k njemu. »Danes ga gotovo dobimo,«
reče policaj, »danes gre gotovo domov spat.«

Tedaj sem se jaz zaničljivo zasmejal.
»Tepec,« sem si mislil, »tako hitro me pa le ne
dobiš, jaz lahko še več noči tako brez spanja
preživim po gostilnah. Toda s tem človekom
ne moreš več sedeti v eni gostilni, zato plačam
in odidem v mesto po električni, in sicer ravno
na nasprotni konec. Kmalu vstopita dva člo¬
veka, ki me opazujeta in o meni govorita. Jaz
sedaj bolje slišim, nego kdaj poprej. Daši so
vrata zaprta, dobro razumem, kaj med seboj
šepetata. »Danes to napraviva,« reče prvi; »ali
imaš zapestnico seboj?« Zapestnico, to misli
najbrže železno verižico, ki se ž njo zvežejo
roke. Čemu neki bi mene zvezali ? Ali sem tak
hudodelnik? Toda ti me že ne bodo zvezali.
Grem vun na stojišče in prižgem smodko, po¬
polnoma sem miren in nekaj pred koncem
proge skočim z voza. Hvala Bogu, nista tega
opazila moja zasledovalca; ves vesel, da sem
jima ušel, grem v bližnjo gostilno in pijem.
Dolgo pa nisem sam; človek vstopi v sobo, ki
'je gotovo od sodnije. Seveda je — kako me
pogleduje! Sedaj sprašuje natakarja, če sem
že dolgo tukaj in zakaj mu ni tega že sporočil?
Naročim še kozarec pive in plačam. Moj za-

89

sledovalec gre vun, jaz hitro zvrnem kozarec
piva, bežim iz hiše, okoli vogla, vprek po ulici
in zopet okoli vogla v drugo gostilno. Tresel
sem se od strahu in več pil, da bi se pokrepčal.
Toda tudi tukaj so preganjalci za menoj. »Tako
več ne gre,« pravi eden, »saj se vendar ne
moremo cel dan voziti' za njim, treba je, da se
temu napravi -konec, jaz ga bom kar tukaj
prijel. Druga dva sta mu odgovarjala in bila
mnenja, naj se s tem še počaka. Pa jaz tega
nisem več maral poslušati. Hitel sem iz hiše,
a vendar še čisto natanko slišal za seboj za¬
bavljice: slepar, potepuh, za katerega ni no¬
bena kazen prehuda, ki zasluži, da ga obsodijo
v dosmrtno ječo. Hitel sem na kolodvor, a tudi
tu so bili moji prijatelji za menoj, zato sem
iskal pomoči pri nekem stražniku. Povedal
sem mu, da me preganjajo in da me hočejo
umoriti. On pa je menil, da sem preveč pil,
četudi nisem pijan, in da si vse te stvari le do-
mišljujem, take ljudi, da on že dobro pozna in
da naj le grem mirno spat. Pa odgovoril sem
mu, da si ne upam iti domov, da se tudi v hotel
ne upam iti sam, ker me gotovo za kakim vo¬
glom čakajo, da me umore. Stražnik mi je sve¬
toval, da vzamem postreščka seboj, kar sem
tudi storil.

90

2. poglavie.

Vedežka.

Pa tudi v gostilni zame ni bilo pokoja, dasi
sem tam dobil znance, našel sem zopet sovraž¬
nike, ki so nagovarjali gostilničarja, naj me
zapre v kako sobo posebej ali naj mi pa da v
pivo kako omamilo. Razburjen odidem kmalu
v svojo' sobo, ki je bila v drugem nadstropju
med dvema drugima sobama. Sicer so bila ena
vrata zaslonjena z zofo, druga pa s posteljo,
vendar me je vseeno plašilo, ker sem čul, da
me hočejo nocoj kar najkrajšim potom ukončati
s tem, da me vržejo skozi okno. S stoli in
drugo ropotijo zagradil sem zato tudi tretja
vrata na hodnik, odložil samo klobuk in suknjo
ter se sicer napravljen vlegel na posteljo. Elek¬
trične luči nisem ugasnil, s smodkami sem se
dobro oskrbel in s časniki in tako sem se na¬
dejali, da bom že kako to noč prebil tudi brez
pijače.

Kmalu pa začujem v sosednji 1  sobi šum in
ropot. Takoj spoznam glas svojega tovariša, s
katerim sem se nedavno sprl, njegove žene in
še enega znanca. Iz šepetanja sem spoznal, da
je pravzaprav ta moj tovariš duša vseh nakan,
vzprizorjenih proti' meni. Maščevati se je hotel
nad menoj, ker sem ga pustil jaz na cedilu.

Naenkrat pa me kar naravnost ogovori nje¬
gova žena. Da bi manj slišal, potegnem časnik

91

iz žepa in hočem brati. Tu pa slišim besede:
»Nikar se nič ne sili z berilom, jaz vkljub temu
uganem tvoje najskrivnejše misli.« Jaz kljub
temu poskušam citati po tihem, toda vsako be¬
sedo, katero sem prečital, je za menoj ponovila
ženska v sosednji sobi. Poleg tega mi je izgo¬
varjala tudi vse misli, ki so me spremljale med
branjem.

Kako je mogoče, da ta ženska ugane vsako
mojo misel in da celo razume, kar na tihem
čitam.

»Ali si ne moreš tega razložiti, ti tepec
neumni,« šepetal je glas, »jaz sem vedežka. Jaz
vse vem, kar ti delaš in kar si storil, jaz vem,
da si ti otroka umoril.«

»Ne, to ni res,« sem si mislil.

»In vendar je res. Le nikar ne taji Na
trgu M. si ga potisnil vozu pod kolo, da so ga
povozili. Ali ni bilo- to na trgu M.?«

Pa vendar nisem — začel sem v duhu od¬
govarjati, toda nisem mogel naprej, ker zdelo
se mi je, da ima oni skrivnostni glas tudi moč
čez moje misli.

»Nič vendar — prekinila me je — ti si bil
na trgu M. in si potisnil otroka pod kolo, le vdaj
se, saj to ni vse, kar si zadolžil, ti si tudi po
gostilnah ostal dolžan in si v C. zapeljal nata¬
karico.

»Toda jaz v C. nikoli nisem bil,« ugovarjal
sem v duhu.

92

»Da, da, ti si bil tam, pa popolno pijan,
zato o tem ničesar ne veš, pa tudi sedaj misliš
hude reči zoper kralja in zoper Boga — in po¬
vedala mi je nekaj grdih stvari. Jaz sem se
branil misliti na to, pa hipoma sem spoznal, da
ženska, ki govori z menoj, ne samo da vede-
žuje, ona me tudi kakor pravijo hipnotizuje.
ona me sili misliti, kar sama hoče.

»To si mi podtaknila,« rečem tiho sam pri
sebi; tedaj pa se mi zakrohota.

»Sedaj je vendar uganil ta tepec,« reče
glas njenega moža, »toda to je vseeno, ker zve¬
deli smo dovolj, da ga lahko vtaknemo v
luknjo.«

Zastonj sem se vojskoval proti takim mi¬
slim; kadil sem, vstal, hodil po sobi, po angle¬
ško sem začel šteti številke, pa vedno in vedno
so mi silile v glavo misli: otroka si umoril, mo¬
rilec si! — S tako silo so me obvladale te misli,
da sem res priznal. Cul pa šemi prasketanje
peres po papirju v sosednji sobi. Gotovo sta
tam moja znanca zapisavala, kako sam pri¬
znavam razna hudodelstva, ki jih nisem storil.

Strašna je bila noč. Ko se je zdanilo, šla
sta mož in žena iz sosednje sobe, eden je pa še
ostal, vsi trije pa so se domenili, da me zadnji
vrže po' stopnicah, ko pridem iz sobe. Ob
sedmih se opravim in sklenem iti iz sobe.
Enega človeka samega se ne bojim. V strahu
hitim po stopnicah in stopim v kavarno, pijem

93

kavo, plačam in berem časnik. Hipoma me ob¬
vlada misel, da pride moj brat v H., ki me hoče
odstraniti, da me reši ječe, ki bi bila tudi zanj
sramota. To se mi je zdelo prav verjetno, zato
vzamem suknjo in klobuk in hitim na cesto
čakat svojega brata. Komaj stopim na cesto,
zagledam ne daleč pred seboj dva svoja brata.
Enega sem spoznal po njegovi rjavi suknji, dru¬
gega po njegovem sivem klobuku. Tudi brata
sta me videla in mlajši je rekel starejšemu:
»Glej, tam je naš Ernest, le pojdiva hitro v nje¬
govo stanovanje, bo že pricapljal za nama.«
Tako sta hitela, da jih nisem mogel dohiteti,
zato sedem na voz, da ju prehitim, pa v tem
sta se nekam izgubila.

Bil sem še štiri hiše oddaljen od svojega
stanovanja, pa že slišim, kako vpije moj mlajši
brat, da naj se sam končam, da tako uidem
kazni in skupni sramoti. V mojem stanovanju
je bil tudi prijatelj B., ki me je svaril, ne hoditi
domov, ker sta brata tako raztogotena, da me
gotovo ubijeta, ako pridem domov. Zato se
obrnem, sedem na električno in se peljem v
predmestje L. Po poti zagledam nekaj sum¬
ljivih gospodov. Pa v tem mi šine misel v
glavo: kaj pa, ko bi bile te misli sama bolna
domišljija — celo noč in celo dopoldne še ni¬
sem ničesar pil — saj sem tudi že pred dvema
letoma trpel take napade, pa mladi moji prija¬
telji medicinci so rekli, da je to delirium tre-

94

mens, da pride to od pijače. Morda je tudi sedaj
tako. Ker sem se ravno peljal mimo stanovanja
svojega zdravnika, zato izstopim in ga po¬
iščem. Preiskal me je in dal mi spričevalo, da
trpim na alkoholizmu in da bi bilo zame po¬
trebno prebivati v kakem zavodu. Ko pridem
od zdravnika, najdem takoj v vozu svoje za¬
sledovalce, ki so se jako grdo držali; gotovo so
vedeli, kakšno spričevalo mi je napravil zdrav¬
nik, da jaz nisem hudodelhik, ampak bolnik.
Bili so jezni, ker sem jim tako nagodil. Sklenili
so pa zlasti zaradi tega tem hitreje konec na¬
praviti z menoj. Ker je bila zarota proti meni
splošna in je povsod vse mrgolelo preganjalcev,
zato sem ta dan hodil po najbolj obljudenih ce¬
stah in bival v najbolj imenitnih gostilnah,
opravičeno se nadejajoč, da me tu zaradi mno¬
žice ljudi ne bodo ukončali.

3. poglavje.

Beg, — Hypnoskop. — Smrtni skok.

Vedno bolj se mi je bližal oni trenotek, ko
ne bom imel več nobenega denarja. Svojo
službo sem ostavil, k svojim prijateljem ne
maram, ker nečem, da bi me videli, zato skle¬
nem peljati se k svojemu bratu v L., ki je sedaj
gotovo že doma, ker me ni našel v mojem sta¬
novanju. Ko pridem na kolodvor, takoj raz-
vidim iz raznih obrazov, da že vsi vedo za

95

mojo namero. Kupim si vozni list, spijem še
par vrčkov piva in stopim v voz za kadilce.
Voz pa je bil že skoro poln in sicer samih mojih
zasledovalcev. Veliko so šepetali med seboj,
da me na postaji L. počakajo in odstranijo. Ko
me eden napade s psovkami: Ti potepuh nič¬
vredni, sedem k njemu in mu ostro prepovem,
me še dalje zbadati. On je sicer zatrjeval, da
ni nobene besedice izpregovoril, pa kaj, ker se
je lagal. Ko pridem na postajo v L., skočim
hitro v voz, a moji zasledovalci za menoj. Uka¬
žem vozniku, da me pelje še naprej od brato¬
vega stanovanja ter mu takoj plačam. Med
potoma skočim z voza, hitim nazaj in kmalu
prisopem v tretje nadstropje hiše, kjer je sta¬
noval moj brat s svojo ženo. Ko sta me zagle¬
dala, videla sta takoj, da z menoj ni vse v redu.
Takoj jima povem, kako me preganjajo in da
tudi v tej hiši slišim šepetanje svojih zasledo¬
valcev. Oba me tolažita, da si 1  to samo do-
mišljujem, pa nič ni pomagalo'. Komaj smo se
vsedli k mizi, že slišim ženskin glas: Ti tepec
neumni, ako meniš, da nam uideš, se zelo motiš.
Mi smo ti takoj za petami in tudi tvoj brat je
na naši strani.

»Ali ste slišali?« vprašam brata.

»Kaj neki?« reče brat.

»Kaj neki! glasove: Vidva nista tukaj
sama. V hiši so skriti tudi moji sovražniki.«
Zastonj sta zatrjevala, da ni nihče v stanovanju

96

razen sinka, ki pa že spi. Pokazala sta mi vse
sobe, vse preiskala po kotih in ničesar nismo
našli, toda kaj, saj sem razločno čul pogovor
onih treh, ki so me tako grozno napravili prejš¬
njo noč. Med obedom naenkrat začujem neki
šum in neki duh se razširi po sobi, kakor če
kdo zažene stroj za elektrizovanje. Pri tem
me je zabolelo na levi strani blizu srca. Moral
sem, četudi nisem hotel prekiniti svoj razgovor
in govoriti, kar nisem hotel. Toliko moči sem
še (imel, da sem dejal domačim: »Sedaj bom
prisiljen govoriti proti svoji volji in proti res¬
nici. Žena Z. me hipnotizira in ukazuje, da iz¬
govorim besede: Jaz —• sem — v Draždanih
— otroka — umoril!«

»Pusti vendar enkrat take neumnosti, Er¬
nest,« prekine me brat, »poglavitna stvar je, da
se enkrat dobro prespiš, potem se že jutri
znebiš vseh nesmisli, ki te danes nadlegujejo.«

Toda skrivnostni glas me je vedno begal.
»Hočem te hipnotizirati s hipnoskopom, z in¬
strumentom, ki ga goni elektrika. S tem ti lahko
vse podtaknem, tudi umorim te lahkoi Kaj ne,
ti umrješ, da ne napraviš sramote svojim do¬
mačim. Sedaj me bodo umorili,« zakličem;
»pravijo, da mi najprej zmrznejo noge in potem
vse navzgor do glave. Sedaj so pričeli.«

Brat in žena sta bila vsa prestrašena; ako
sta hotela kaj ziniti, zamahnil sem z roko, naj
bosta tiho.

97

Moje noge so mrzle kakor led, zdaj sta
mrzli že koleni... »Žejen sem.« — »Prinesem
ti vode,« pravi žena bratova. »Da, le pij vodo,
boš lažje umrl,« zašepeta skrivnostni glas. Pil
sem in čutil vedno hujši mraz, voda mi je čudno
ugajala, najbrže je bila zastrupljena. »Ah, kako
mirno in brez srca mi daste strupa, no, pa saj
je bolje tako umreti,« v tem zakričim, ko me
zaboli pri srcu: »Sedaj — sem — mrtev!«

»In vendar ne gre,« zašepeče skrivnosten
glas, »ima še premočno voljo, ne moremo ga
končati. Toda lahko ga mučimo. Kakor vidiš,
si ti izvrstni medij (sredstvo) za nas, zato te
hočemo porabiti. Dvoje si lahko izbereš: Ali
te vtaknemo v luknjo ali pa v norišnico, da te
bodo tam imeli za zajčka, na katerem bodo de¬
lali razne poskuse. S tem boš vsaj nekaj služil
vedi in ljudem.«

Sedaj pa je bilo tudi že dovolj bratu in nje¬
govi ženi. Spat sem moral iti, sicer mi je gro¬
zil, da ugasne luč. Še enkrat smo presvetlili
vse prostore. Brat in žena sta rekla, da je vse
v redu in me pustila samega v sobi.

Kmalu začujem na hodniku pred sobo
glasno govorjenje. Zdelo se mi je, da so gla¬
sovi mojega brata, mojega prijatelja in nje¬
gove žene.

»V ušesa ga ustrelim, ako spi,« dejal je moj
znanec, »in če ne spi, poženem mu kroglo
skozi oko.«

Kalan, Povesti.

7

98

»Ali tako dobro zadenete v temi,« ga
vpraša moj brat.

»Popolno gotov je moj strel. Ubil sem že
nekaj Kitajcev in danes sem uprav v ta namen
kupil dva psa, da sem se vadil v streljanju. Psa
še sedaj ležita na dvoru.« Ali je mogoče, sem
si mislil, da me res hoče moj prijatelj ustreliti
in da brat temu pritrjuje, saj vendar nisem
nič hudega storil.

»Že zopet slepari,« se oglasi ženski glas,
»zato pač ne sme tako lahko umreti.« Ali ni sram
te ženske, izmišljati se take grozovite nakane,
to je lepa ženska, fej! »Ti lopov,« odgovori
ženski glas, »sedaj me zopet žali. Ne zasluži,
da bi ga ustrelili, tega treba prav počasi mučiti
do smrti. Dovolite, gospod, da Vašemu bratu
najprej polomimo kosti, preden ga umorimo?«

»Naredite, kar hočete,« zašepeče brat,
»meni se nič več ne smili.«

To je torej moj brat, sem si mislil, ki se
mi je vedno tako dobrega kazal. Mirno gleda,
'kako me hočejo končati, strog je z menoj, dasi
v svoji mačji ljubezni vse spregleda svojemu
razposajenemu otroku.

»Ali slišite, kaj pravi,« zašepeče ženska
mojemu bratu, »on pravi, kako potuho dajete
svojemu sinu, ki je najporednejši otrok, kar jih
je on kdaj videl.«

»Tako on govori,« reče brat, »potem pa z
njim napravite kar radi, samo pokličite me, ko

99

bo ležal na dvorišču, jaz ne maram s tem imeti
nikakega posla.« Natančno sem čut, ko se je
brat po teh besedah vrnil v svojo sobo.

V smrtnem strahu sem ležal na postelji in
čakal trenotka, ko planejo po meni. Zatrjeval
sem si, da to ni mogoče, toda vse sem tako
jasno čul, da je bil vsak dvom izključen.

»Ključ v vratih je znotraj,« izpregovori moj
znanec, treba, da ga zbijemo v sobo. In res,
kmalu čujem, kako je padel ključ na tla. Takoj
nato zagledam belo žensko postavo, ki sili
skozi vrata. »Nazaj, ali Vas ni sram!« zakričim
in ženska izgine. Toda komaj se zopet dobro
zavem, že stojita pred menoj dva človeka <z
zagrnjenima obrazoma.

»Tako, meri ravno na desno oko,« zaše¬
peta eden, in takoj zagledam cevko napeto
proti moji glavi.

»Pomagajte, pomagajte,« vpijem, in člo¬
veka izgineta. A kmalu se zopet vrneta in prvi
reče: »Kar s kladivom ga udarim po glavi.« —
»Toda on še ne spi,« reče ženska, »treba še
počakati.« In zopet sta odšla. Nato pa pride
moj brat k vratom in zakliče: »Cuj, to> vendar
ne gre, da delaš tak ropot, zgoraj in spodaj
spijo ljudje.«

»Zakaj pa me hočete umoriti, saj so bili
že v moji sobi,« odgovorim. »To je sama do¬
mišljija,« zavrne me brat, miren bodi in vsaj

7 *

100

ne kriči tako grdo.« Cul sem pa natanko, ko je
še zašepetal: »Le dajte ga, sicer nam vzbudi
celo hišo.«

»To treba itak lilitro napraviti, ker se meni
mudi domov,« reče znanec, in po odhodu mo¬
jega brata dostavi ženi: »Jaz grem naprej, ako
ne spi in bi hotel kričati, mu vržem odejo čez
glavo, potem ga zgrabimo in zvežemo, najprej
raztrupimo roke, potem noge, ga vržemo skozi
okno, kričimo na pomoč, hitimo na dvorišče
in prinesemo v sobo- mrliča nazaj.«

Pot me je oblil, sape mi je zmanjkovalo.
Ako sem tako daleč, da bi me tako mučil, tedaj
rajši sam-.

Hitro vstanem, odprem okno, skočim na
okno, pogledam pod seboj dvorišče. Letel bi
čez tri nadstropja, gotovo sem zdrobljen na
tleh. Toda ali moram skočiti na dvorišče? V
tem zagledam v mesečni svetlobi na desno bal¬
kon, obdan z ograjo-. Ako tja skočim in kličem
na pomoč, čujejo me sosedje. V tem pa za¬
škripljejo vrata v sobo, jaz pa skočim hitro
vprek črez propad in priletim sredi na balkon.
Tu kričim, kolikor sem mogel na pomoč. Prvi
se oglasi moj brat. »Za božjo voljo, kaj vendar
počneš, to je vendar od sile; ne morem več
tega prenašati, dovoli, da gre moja žena po
stražnika.«

»Kaj noriš, pri tem skoku bi bil lahko te¬
lebnil na tla.« — Jaz pa stopim na balkonu k

101

vratom, ki vodijo v kuhinjo in ne pustim niko¬
gar blizu. Ko pride brat, mu pravim: »Jaz ne
ostanem več pri vas, muk je dovolj, pošlji po
rešilni voz, da me popelje v kak zavod, kjer
mi nihče ne bo mogel nič hudega storiti.«

Brat mi je dal nekaj svoje obleke, žena pa
je šla k sosedovim, naj gre eden na policijsko
stražo, sama pa je šla po ključavničarja, da od¬
pre Ernestovo sobo. Kakor večnost zdeli so se
mi trenutki, ko smo čakali na voz, vsak hip sem
mislil, da prodro moji zasledovalci iz svojih
skrivališč in me z mučenjem končajo. Napo¬
sled je vendar prišel ključavničar, odprl vrata
v mojo sobo, da sem mogel do svoje obleke.
Kmalu nato pridrdra tudi voz, ki me hitro pri¬
vede na policijsko stražnico', kjer so mi oskrbeli
tudi posteljo. Med stražniki sem se čutil nekaj
bolj mirnega. Zjutraj zgodaj se odpeljem k
zdravniku, ki me je preiskal in mojemu sprem¬
ljevalcu izročil pisemce, in peljala sva se dalje.
Ker le ni hotelo biti konca, vprašam tovariša,
kam se peljeva. Dobil sem odgovor: »V bol¬
nišnico!« — Navsezadnje vendar se voz ustavi
pred velikimi vrati. Spremljevalec moj gre z
menoj v prostorno čakalnico, kjer me vsprejme
usmiljenka v belkasti obleki. Tovariš ji izroči
pismo od zdravnika, se poslovi od mene in
'Odide, jaz pa ostanem, in ko pogledam okrog
sebe, vidim, da sem v bolnišnici, in sicer v oni
z omreženimi okni, namreč v norišnici.

102

4. poglavje.

V bolnišnici. — Mali telelon. — Grozne ure.

Velik, močan mož je prišel in me spremljal
po hodnikih ter me privedel v sobano, kjer je
bilo sedem postelj,, v katerih so ležali bolniki, ki
so zvedavo name pogledovali. Nato so me pe¬
ljali v kopališče. Ustrašil sem se, boječ se, da
me vtaknejo v krop. Po kopeli sem dobro za¬
spal. Ko se vzbudim, stali so pred menoj zdrav¬
niki. Primarij je bil še precej mlad mož, odlo¬
čen in prijazen, vsak ga je imel rad. Spraševal
me je o mojem življenju, o moji bolezni, tolažil
me je, da bom tukaj imel popolen mir, ker v to
hišo ne more noben nepoklicani. Po kosilu sem
zopet zaspal, pa sem se hitro vzbudil, začul
sem glas svojega prijatelja, ki mi je pravil, da
ne more k meni, pač pa, da stoji na hodniku,
da se lahko z njim pomenim z malim telefonom.
Treba je, da usta zaokrožim, šepetam in nanj
mislim, pa tudi njega slišim in mu lahko odgo¬
varjam. Poskusil sem in videl, da gre, zato' sem
čudeč se vprašal, kako deluje ta telefon. To¬
variš mi je pa dejal, da je to preveč zapleteno,
in da mi to razloži pozneje, le toliko omeni, da
to sloni na magnetizmu. Pove mi še, da me je
eden mojih bivših prijateljev strašno raztrgal
v nekem listu, kjer je naštel vse moje hudobije
in jutri bo v L. sodna obravnava o tem; on je
upal, da bom oproščen, in da lahko zahtevam

103

odškodnino 5000 K. Jaz pa sem hotel imeti
75.000 K. Ker nisem bil zadovoljen s pet tisoč,
so me pustili na cedilu in privedli v norišnico.
Ko se zjutraj zbudim, sporoči mi prijatelj po
malem telefonu, da me je pri primariju oprostil,
in da grem lahko iz norišnice. Hitro skočim s
postelje, vderem po obleko v prvo sobo, kjer
je sedel velik in močan mož, ki mi je na moje
zatrjevanje, da sem prost in da hočem svojo
obleko, dejal, da iz te hiše koj drugi dan še no¬
benega niso odslovili. Ako bi šlo po sreči, čez
šest tednov.

»Bo pa to pri meni prvi slučaj,« mu odgo¬
vorim, »vsaj mi ie prijatelj že sporočil, da je
obleka pripravljena.« Ko je prišel brivec, se ni¬
sem hotel obriti, češ, vsaj se bom kmalu lepše
zunaj, tudi piva se nisem dotaknil, ker itak hitro
zunaj boljšega dobim. Ko pride zdravnik mimo,
zakličem mu: »Gospod doktor, moj prijatelj je
tu in mi je sprosti oproščenje, rad bi dobil svojo
obleko, da grem domov.«

»Bomo že pozneje o tem govorili, saj pri¬
dem itak kmalu k Vam,« dejal je zdravnik, »za
sedaj pa pojdite le v posteljo.« Ko je primarij
prišel k meni, moral sem mu vse povedati, kar
se mi je v hiši prigodilo, tudi o telefonu in pri¬
jatelju. »Ali je bil res kdo pri telefonu,« vpraša
stražnika.

»Ne, ne,« posežem vmes, »to ni vaš hišni
telefon, to je moj posebni mali telefon.« Zvečer

104

sta me zdravnika zopet preiskovala, in ko me
primarij vpraša, če vem zakaj, dejal sem, da
me bodeta rabila živega za razne zdravniške
poskuse, kakor to delajo z žabami in zajčki.

Ko sta zdravnika odšla od mene, začul sem
v sosednji sobi hud prepir. Bili soi zdravniki,
ravnatelj in vladni zastopnik in šlo se je zame,
ali naj me umore, ali pa še enkrat dajo priliko
za redno življenje. Dolgo časa so se pričkali,
končno so se odločili za mojo smrt. Primarij
me je hotel rešiti in zahteval še enkrat glasova¬
nje, pa vladni zastopnik je dejal, da nima več
časa, ker je doma gotovo že juha na mizi. Torej
smrt in to zaradi juhe gospoda vladnega za¬
stopnika, kakor sem se ježil sam s seboj. Rekli
so, da se mora sodba izvršiti še ta večer.

Mirno se vležem na posteljo, napravim ra¬
čun s svojim življenjem in čakam. Kmalu za¬
gledam skrivnostno oblečenega človeka, ki je
s cevko meril vame, a ko sem ga pogledal, je
hitro izginil. To se je večkrat ponavljalo, tako
da so bili moji živci napeti do skrajnosti. Ker le
ni bilo miru, skočim iz postelje in letim k straž¬
niku na hodnik, rekoč, da naj vendar že na¬
pravijo temu konec, da jaz nimam konjskih
živcev, da bi mogel vse prenašati toliko časa,
in da sploh tudi hudodelcu pred smrtjo še bo¬
gato postrežejo, meni da bi se vendar spodo¬
bilo, da mi dajo smodko in vrček piva, vsaj po¬
tem se tudi lahko sam ustrelim.

105

'Pa zopet so me tirali v posteljo, in naposled
sem dobil kozarec vode, ki naj bi bil požirek
za slovo od tega življenja. Zopet se mi je za¬
dremalo, pa takoj se oglasi moj brat ten me na¬
govarja, naj se sam usmrtim, da tako uidem
sramoti, ki zadene tudi moje domače; ker res
sem sicer sedaj opravičen, a pri prihodnji
pravdi bom obsojen na sedem do osem let hude
ječe. Zopet skočim iz postelje in hitim na hodnik
ter hočem vedeti od čuvaja, kje da je moj brat,
ki je ravnokar sem prišel. Velik, močan mož
pa mi reče:

»Nikogar ni tukaj! To si le domišljujete; le
pojdite mirno nazaj v svojo posteljo.« To res
storim in brat mi pravi: »Treba je, da se dobro
odpočijemo, da bomo čvrsti pri jutrajšnji ob¬
ravnavi.«

Toda drugi dan ni bilo nobene obravnave,
najbrže da so jo preložili na poznejši čas. Zato
pa je bilo pri hiši vse polno tajnih policistov, ki
so se oblekli v obleko umobolnih, da bi me bolj
motili, pa sem jih na njih ojstrih pogledih dobro
poznal.

Tako sem prebil v norišnici nekaj dni in
nekaj noči v vednih borbah s tajnimi policisti
in z domačimi, ki so me grozili spraviti s sveta.
In vse, kar sem slišal in videl, zdelo se mi je
tako jasno in tako gotovo, da nisem našel prav
nobenega povoda le količkaj dvomiti o resnič¬
nosti teh pojavov.

106

Čez teden dni postal sem bolj miren. Več
sem spal in alkohola ter tobaka nisem, dobil,
dasi sem to zahteval z vso odločnostjo. Vedno
bolj se mi je dozdevalo, da pojavi, ki jih vidim
in slišim pred seboj, niso resnični, začel sem
z vso resnostjo dvomiti. Mislil sem si, kako bi
bilo mogoče, da bi moj brat od tako daleč vsako
noč prihajal k meni s svojimi morilnimi na¬
klepi; zlasti se mi je zdel tudi moj mali telefon
sama prevara. Zato sem zdravniku na vpraša¬
nje, kako je z malim telefonom, odgovoril, da
več ne deluje. Tudi sem namenoma svojim pri¬
jateljem stavil razna vprašanja, pa nisem dobil
nanje nobenega odgovora in sem sam moral
priznati zdravnikom, da so bili ti glasovi in te
postave sama bolna domišljija, sarma haluci¬
nacija!

5. poglavje.

Še vedno mi ti skrivnostni glasovi niso dali
miru; posebno če je bilo vse tiho po sobi, čul
sem čestokrat tiho šepetanje; »Sedaj je precej
pameten, hoče se nam umakniti, pa vendar nam
ne uide; ako ga od tukaj izpuste, tedaj ga takoj
damo zapreti.«

Sedaj sem prosto vstajal, čital, tudi na vrt
se mi je dovolilo. Tudi tu se mi je zdelo, da
ljudje, ako jih je le nekaj .skupaj, govore o
meni; pa sem se večkrat sam prepričal, da to
ni res, in da si to samo jaz domišljujem. Samo

107

enkrat me je še vznemiril klic: Pojdi k rešilni
armadi! Nikoli nisem na to mislil in ko sem
vprašal zdravnika o tem, dejal mi je, da se pri¬
vajen človek le počasi odvadi takih stvari.

To je bil pa tudi zadnji skrivnostni glas.
Tudi ko sem prenehal z zdravili, in sem čutil
hude bolečine v glavi, vendar takih slepilnih
domišljij več ni bilo opaziti. Bil sem popolno
ozdravel, le okrepljenja mi je bilo treba in zato
sem še nekaj časa ostal v zavodu. Veliko sem
bral, da sem se motil in da sem se lažje otresal
neprijetnih misli, ki so se mi vzbujale v spo¬
minu na preteklost, na neumnosti, katere sem
napravil v svoji bolezni. Pričel sem z raznimi
pismi, da najdem zopet pot v življenje, pa pri
bratu sem naletel; sporočil mi je, da neče več
nikakršnega posla imeti z menoj. Pismo sem
strgal in vrgel v peč razburjen. Zdravnik je pri
obisku to opazil in ker je vse moje dopisovanje
bral, me je potolažil, češ, ko se popolno okrep¬
čam, se bo tudi zame lahko našlo mesto pri po¬
grnjeni mizi življenja.

Ob tej priliki sem si tudi lahko pregnal vse
strahove in predsodke, ki jih imajo ljudje o no¬
rišnicah. Nekdaj je bilo hudo, a dandanes je vse
polajšano. Poglavitni sredstvi sta kopelj in po¬
stelja. Seveda je treba previdnosti glede divjih
bolnikov, takim se odločijo posamezne sobe.

Prijetno seveda v norišnici ni. Meni je naj¬
bolj manjkalo duševnega dela, zato mi je bilo

108

dovoljeno, da sem napravljal izlete in se vračal
zvečer domov. Ker ni bilo že več kot teden
dni napadov, mi je napravil zdravnik spriče¬
valo, da smem zavod zapustiti.

Vesel in zadovoljen sem ostavil bolnišnico,
kamor sem prišel končan in popolno onemogel,
a sedaj se vračam v svet zopet srečen, in
zdrav. Spričevalo moje se je glasilo: Ozdrav¬
ljen odpuščen!

6. Sklep.

Pisatelj se je v tem sestavku potrudil, da
naslika svoj stan. Nii pa se toliko oziral na te
bolnice, kakor bi bilo prav. Kdor je na živcih
nevarno bolan, 'zanj je tak zavod uprav rešilen.

Onim pa, ki so preveč uživali alkohol, naj
bodo te vrstice svarilo, pred onimi strašnimi
dnevi in še strašnejšimi nočmi, katere sem jaz
preživel, boreč se ob propadu med življenjem
in smrtjo. Kdor se je enkrat prepričal, kako
razdejanje alkohol lahko napravi v človeškem
duhu, kdor opazuje takega alkoholika v noriš¬
nici, tak se bode alkohola vedno varoval, tudi
če ga še tako mika. Kdor nima toliko moči, da
si pri pijači reče: Dovolj! Nič več! tak naj na¬
pravi obljubo zdržnosti, preden se izpostavi ne¬
varnosti, svoje življenje končati v norišnici:
ako te vrstice koga iztrgajo alkoholu iz krem¬
pljev, so svoj namen popolno dosegle.

j©=i

V snegu.

Pogorska božična slika.

Pogorje je planinsko selo, blizu tisoč
metrov nad morjem. Na ozkem podolgastem
griču stoji cerkev, znotraj snažna in lepa, zunaj
pa je od ene 'strani ves beli nakit odstranjen.
Izpostavljena je od te strani silnim viharjem,
ki prše v deževju kakor plohe ob cerkveni zid
in ga ližejo in perejo in drobe tako, da se vsako
zimo ob tej strani pokažejo kamni iz zidu, ker
je ves omet odpljuskan. Vsako poletje se po¬
pravlja, a vsaka zima zopet vse razdere. Zra¬
ven cerkve je župnišče in Cerkvenikov dom.
Sicer pa daleč naokrog ni nobene hiše blizu.
Raztresene so po eno, dve, tudi tri ure daleč
vse na okoli po gričih in grapah. — Duhoven
sameva na tem holmu; štiri do pet mesecev po
zimi ni k njemu nobenega soseda. Kadar cvili
burja okrog voglov in sneži, tedaj tudi ob nede¬
ljah pride komaj dvajset ljudi v cerkev. Radi
bi šli, pa ne morejo. Le kak krepak mladenič,
kak utrjen mož se prerije skozi metež do cer¬
kve. Pota duhovnova ob zimskem času so
huda in nevarna.

110

Dolgočasno zimsko popoldne je na Pogorji.
Težke, debele megle se vlačijo po robeh in
mrzla burja piše in se igra s snežinkami. Oglasi
se zvon. Trikrat na kratko zapoje.

»Obhajilo,« zakliče Cerkvenik skozi vrata
v župnišče, »na Osojah je Bregarica zbolela.«

Kmalu sta na potu duhoven in Cerkvenik.
Ako bo šlo vse gladko, bosta ob petih zopet
doma. Hitela bosta tembolj, ker je takrat že
sveti večer. Vesel je bil duhoven, ko je v pol¬
drugi uri prišel do Bregarja in previdel dobro
gospodinjo, ki bi težko učakala božičnega dne.

Ob petih je res prišel domov v najhujšem
mrazu od potu ves premočen. Mrak se je vle-
gel na vrhove in luč je že gorela v sobi, ko se
je duhoven vrnil. Peč je bila gorka in ves tru¬
den se nasloni na klop ob peči. Mati, ki mu je
gospodinjila v samotnem župnišču, prinesla mu
je gorkega čaja, da se ž njim pokrepča.

»Huda pot, kaj ne da, dragi Anton?« mu
reče, ko postavi čaj na mizo.

»Hvala Bogu, huda, pa potrebna,« odgo¬
vori duhoven, »morda je že Bregarica umrla.
Huda pljučnica, zdravnik daleč, smrt skoraj
gotova.«

Duhoven izpije čaj, nasloni se zopet ob
klop pri peči. Malo hoče zadremati, da bo
okrepčan lažje opravil brevir in polnočnico.

Kako lepe so molitve na sveti večer!

111

»Gospod, odpri moje ustnice,« šepeta duho¬
ven. »in moja usta bodo oznanjevala Tvojo
slavo!« In potem nadaljuje: »Danes vedite,
pride Gospod in jutri bote gledali njegovo

siavo...«

Burja zacvili okoli voglov, okna zašklepe-
tajo in bele snežinke se zaletavajo v okna in
padajo na tla.

»Hvala Bogu, da smo doma,« vzdihne du¬
hoven in se zopet zamisli. Gorko mu je in spa¬
nec se zopet oglaša pri utrujenem župniku.

»Crastina die delebitur iniquitas terrae.
jutrajšnji dan bo uničena krivica zemlje,« šepeta
in zadremlje ...

Nič ne sliši, ko se odpro vrata, in ko vstopi
mati z lepimi jaslicami ter jih postavi na kle-
čalnik. Mati pogleda po sinu, razveseliti ga je
hotela z jaslicami, pa sedaj vidi, da spi.

»Naj počiva,« pravi, »truden je; bo pa
potem bolj vesel, ko se vzbudi in vidi pred
seboj božične jaslice in polno lučič okrog njih.«
Tiho, kakor je prišla, zopet odide po stopnjicah
doli v svojo sobo. Ko se vsede, začuje zunaj
težke korake in sneg škriplje pod njimi.

»Moj Bog, kaj bo!« vzdihne, ker sluti zopet
novo pot za sina. Ob tem poznem večernem
času navadno nikdo ne prihaja h gospodu.
Vstane in posluša. Koraki se približajo in obsta¬
nejo pred vratmi. Nekdo s čevlji buta ob kame-

112

niti prag in si otresa sneg s čevljev. Takoj za¬
poje hišni zvonec.

»Kdo je zunaj?« zakliče mati.

»Hitro odprite! Gospod naj takoj pride.
Nesreča se je zgodila! Le hitro! Jaz sem, Tone
iz malna.«

Mati vsa preplašena odpre vrata in krepak
mladenič stopi v vežo. Obraz mu je rdeč, težko
diha in ob njegovih brkah mu mole navzdol
cofi ledu.

»Gospod je komaj pred dobro uro prišel
domov od obhajila z Osoj. — Ali je nevarno?«
reče mati.

»Dva sta se smrtno poškodovala, le hitro!
— Saj ne bo tako težko, seboj imam sani in
namestu po ovinkih bova v dolino zdrdrala kar
po drči na saneh.«

»O moj Bog! Saj jih do polnoči ne bo
nazaj,« stoka mati in hiti po stopnjicah klicat
gospoda.

»Anton, čuj, nekdo te kliče.«

Pa sin je tako trdno spal, da ga je morala
prijeti za roko, da se je vzbudil.

»Deus in adiutorium — Gospod, hiti mi
pomagat,« vzdihne duhoven, se vzdrami, po¬
gleda v razsvetljene jaslice in na mater.

»Kaj je?«

Mati se skoro ne upa z besedo na dan.

»Tone iz malna te kliče.«

»Povej mu, da takoj pridem.«

113

Mati gre po stopnjicah in vesela je, ker je
sin tako; voljan.

»Ali sem res zaspal?« Pogleda na uro in
se napravi. »Tone iz malna. To je dolga pot.
Najprej gori, potem pa globoko doli v grapo.
Šest je ura. Poldrugo uro doli, če greva po drči,
in tri ure in pol nazaj, torej pet ur; če bo šlo
vse po sreči, bom do polnoči lahko doma.«

Duhoven hitro stopi v cerkev po Najsve¬
tejše in hajdi: Tone z lučjo naprej, on pa za
njim. Eno uro imata navkreber do Razpotja,
tam ima Tone pripravljene sani in v pol ure sta
pri malnu. Vroče je bilo obema, dasi sta bila oba
odeta v sneženo skorjo, ko dospeta do Raz¬
potja. Duhoven se vsede na sani, bil je vajen
takih potov, zavije se v suknjo, Tone pa zadaj
priklene težko verigo, vrže in pritrdi nanjo
debelo plahto, da ne bi sani preveč odskako¬
vale in prehudo drvile v dolino.

In šlo je navzdol kakor blisk. Kdor se je
kdaj vozil iz Sv. Lušarij, ve, kako hitro gredo
sani v grapo. Čim večja je strmina, tem hitrejše
lete sani, le kjer je kak napet porobek, ustavijo
se za hip in kmalu zopet zašušte v nižavo,
vedno navzdol. Tema je bila in sneg je pokril
vse pobrežje; tudi drča je bila s snegom zasuta.
V tako visokem snegu Tone še ni vozil s sanmi,
tako temne noči tudi še zlepa ni bilo in sani še
nikoli niso tako odskakovale. Vendar kakor je
Tone poznal ta kraj, morala sta biti kmalu

8

Kalan, Povesti.

doma. Ko se bližajo sani strmemu porobku, za¬
sadi Tone svoje drže v sneg, sani obstanejo, on
pogleda nazaj, pa sani so bile prazne, duhovna
ni bilo nikjer . . .

»Kje je župnik?« vprašuje Tone in zakliče:
»Ho—o—oh!«

Odmeval je glas po belem obrežju, toda
odgovora ni bilo nobenega. Težko je bilo To¬
netu. Krepak je bil in pogumen, a tukaj ga je
prevzel strah, kaj bo. Takoj pusti sani na svo¬
jem mestu in gre iskat duhovna po saninem tiru.

Noč je še vedno temna in težko mu je gaziti
po drči navzgor. Bolj po umu, kakor z očmi si
določa smer, kamor hoče iti. Najbolj pazi na
porobke, kjer sani najbolj odskakujejo. Ob ta¬
kem skoku je moral gospod pasti s sanij. Pa
kako da ni nič zapazil? Toda kdo bo slišal v tem
drvenju, tudi če je kaj zaklical. Od časa do časa
se je Tone oglasil. Na neki ravnici pa zapazi
kamen in se spomni, s kako silo so ob njem na
potu navzdol odletele sani. Tam se vstopi in
zopet vpije. Ko gleda po snegu, opazi na njem
drobno, črno stvar. Res,bil je klobuk duhovnov.

No sedaj on ni daleč odtod, si misli Tone
in zopet zavpije. Kot odgovor začuje slab glas:

»Pomagajte!«

»Tu sem, gospod, kje pa ste?«

»V snegu ležim:, a ne morem se ganiti, ker
imam zlomljeno nogo.«

115

Tone takoj opazi duhovna, skoro vsega v
snegu.

»Hvala Bogu, da sem Vas le dobil! Da, ne¬
sreča nikoli ne počiva. Moj Bog, kako prideva
nazaj,« vzdihne Tone in prime duhovna, kolikor
Tonetu mogoče, lepo, župnik pa šepeta molitev
in objemlje z rokami Najsvetejše . .

f *

£* ¥-

V malnu doli so že silno težko čakali, in
hodili gledat, kdaj da pride Tone z gospodom.
Dva smrtno ranjena sta ležala v malnu pri peči,
vsakemu so za silo postljali na enem koncu peči.
V visokem snegu sta izgubila sled poti, zašla
sta na neko pečino in od tam zdrknila v proipad,
kjer so jih mlinarjevi našli; zlasti so se bali za
enega, da jim kar ne ugasne.

Mlinar stoji pred vratmi.

»Ali nič ne slišiš zvončka?« ga vpraša mli¬
narica v veži.

»Nič ne slišim. Pa vendar Tone ni zgrešil
pravega pota?« reče mlinar.

»Da bi se jima 'le kaka nesreča ne bila pri-
godila,« dostavi v skrbeh mati.

»Čakaj, sedaj se mi zdi, da nekaj ropota. —
Da, koraki so! Toda zdi se mi, da le en sam
gre in še ta silno počasi,« pravi mlinar.

V tem pa je prišel Tone do vrat, na saneh
pa je ležal župnik!

»Kaj se je zgodilo?« vzklikne mlinar.

8 *

116

»Iz sani je gospod padel in si zlomil nogo!«
odgovori Tone na kratko, dvigne župnika in ga
nese v hišo.

Z največjo težavo duhoven previdi oba bol¬
nika, eden je umrl, ko mu je ravno podelil zad¬
nji blagoslov. Ves utrujen se duhoven po dovr¬
šenem svetem opravilu zlekne na posteljo in
vzdihne:

»Hvala Bogu tudi za to!« — Mlinarjevi
takoj prineso snega in ga devljejo na zlomljeno
nogo in hitro pošljejo po zdravnika v mesto.

*

* *

Na Pogorji tisto leto ni bilo polnočnice. No,
pa saj tudi ljudi ni prišlo veliko, ker jim je
branila v cerkev silovita burja. Ljudje so nekaj
časa molili v eerlkvi ter šli domov, rekoč: »Da¬
nes so pa pri nas angelji opravili polnočnico,
kakor prvikrat v Betlehemu.«

Proti jutru je prišel sel iz malna materi v
župnišče povedat, kaj se je zgodilo gospodu na
potu. Mati je ono leto imela žalostni Božič.

Tam doli v malnu pa sta ležala dva bol¬
nika in en mrlič.

©

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

K&MMfiil