KAZALO Bralcem in naročnikom Tim-a 285 SPRETNE ROKE Gorivo za diesef motorčke.286 Jadrnica. 286 TIMOVA PRILOGA Timov bager. 295 BIOLOGI Vzreja dvoživk v akvariju.300 KEMIKI Ogenj in gorenje.. » 304 FIZIKI Obarvani milni mehurčki.306 TIMOVA PANORAMA Slovensko pomorsko gospodarstvo.308 IZ ZNANOSTI N TEHNIKE Ford Taunus 17 M .311 LETNIKIH • ŠT. 10 • JUNIJ 1965 REVIJO IZDAJA »ŽIVLJENJE IN TEHNIKA- - DIREKTOR IN GLAVNI UREDNIK DUŠAN KRALJ - UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR - JOŽE LAVRIČ - TIM IZHAJA DESETKRAT LETNO - LETNA NINA 900 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLJANA, LEPI POT - TEK. RAČUN 600-18-603-177 - TISK IN KLIŠEJI TISKARNA »JOŽE MOSKRIČ« naročnikom in bralcem linica Preko vsega letošnjega letnika revije TIM smo v uredništvu z velikim zanimanjem pre¬ birali vaša pisma, v katerih nam sporočate najrazličnejše želje. V reviji TIM smo skušali vašim željam čim bolj ugoditi, še vedno pa prihaja v naše uredništvo največ pisem z željami, da bi imela revija stalno rubriko s področja ra¬ dioamaterstva oziroma transistorske tehnike. Uredništvo revije TIM se je zato odločilo, da bo v prihodnjem letniku v vsaki številki objavljalo pod naslovom »Radiotehnika« tudi nekaj takih načrtov. Za vse načrte boste lahko uporabljali material, ki je na voljo v naših trgovinah, obenem pa se bodo posa¬ mezni načrti v naslednjih številkah revije med seboj dopolnjevali, tako da boste imeli pri nabavi materiala kar najmanj stroškov. Prav tako kot letošnje leto bo revija TIM izhajala tudi v bodoče, prvo številko boste dobili meseca septembra. Vsaka številka bo vsebovala poleg zanimive vsebine tudi stalne rubrike, kot so: Spretne roke, Radiotehniki, Biologi, Fiziki, Kemiki in Tehnične zanimi¬ vosti. K vsaki številki bo spet priložena »Ti¬ mova priloga«, v kateri pa bodo v novem šolskem letu objavljeni tudi nekoliko zahtev¬ nejši načrti. Uredništvo upa, da smo vašim željam ustregli, da bo revija TIM res priljubljena med vami in da boste ostali še naprej naši vneti bralci. e 286 SPRETNE ROKE GORIVO ZA DIESEL MOTORČKE Med modelarji so zelo priljubljeni mali Diesel motorčki manjših velikosti in never¬ jetnih moči. Ti motorji so zelo znani med le¬ talskimi modelarji, zadnje čase pa jih pri nas s pridom uporabljajo tudi brodarski mode¬ larji 1 za svoje vodne modele — hidrogliserje. V drugih državah je mnogo tovarn, ki pro¬ izvajajo te motorje, pri nas imamo le v Beo¬ gradu modelarski institut, ki izdeluje 1,5 ccm, 2,5 ccm in 5 ccm motorje. Med našimi mode¬ larji je najbolj znan 2,5 ccm imenovan »AERO — 250«. Ker smo v naši reviji že objavili nekaj načrtov modelov, katerim za pogon služi tak motorček, hočemo seznaniti vse tiste, ki so nam s tem v zvezi pisali in vse one, ki s pridom uporabljajo te male motorčke, še z gorivom, ki je za te motorje potreben. Klasične sestavine za gorivo so: ETER, PETROLEJ in RICINOVO OLJE. Eter samo nadomešča svečko, torej služi le za vži- ganje petroleja. Petrolej pa je sestavina, ki daje motorju potrebno moč. Zato čisti petro¬ lej ni toliko priporočljiv, pač pa uporabljajte čisto ali tako imenovano lahko nafto, ki je bolj mastna od petroleja in daje tekmoval¬ nemu motorju pravilno moč. Pri tako visokih obratih, ki jih motor dosega, je nujno po¬ trebno mazanje z zelo dobrim oljem. Nekoliko drago, toda odlično za te namene je ricinovo olje. V poštev pride tudi olje SAE-30, toda bolje je, če ga uporabljate samo za demon¬ strativno delovanje motorja, to je _za spušča¬ nje modela, pri čemer ne stremimo za vrhun¬ skimi rezultati. Te sestavine uporabljamo za normalno gorivo v enakih medsebojnih delih, za nekoliko bolj zahtevno delovanje motorja pa upoštevajte sledeče formule: 1. Za rodiranje novega motorja — lahka nafta 33,3«/« — eter 33,3% — SAE-30 33.3 %. 2. Za rodiranje vtečenega motorja —• lahka nafta 42 «/« —eter 28 “/o — SAE-30 30 %. 3. Za visoko rodiranje motorja — lahka nafta 50 % — eter 22 “/o — rici¬ novo olje 28 %. 4. Za demonstrativno spuščanje — petrolej 47,50 % — eter 22,50 % — rici¬ novo olje 30'%. 5. Za manj važna tekmovanja — lahka nafta 60,50 «/o — eter 20 % rici¬ novo olje 17,50% — amil nitrat 2 %. 6. Za zahtevnejša tekmovanja Petrolej 58 % — eter 20 % — ricinovo olje 20«/« — amil nitrat 2%. 7. Za prvenstvena tekmovanja — Petrolej 61 % — eter 18 % — ricinovo olje 18% — amil nitrat 3%. 8. Za postavljanje rekordov — petrolej 64% — eter 16'% — ricinovo olje 16% — amil nitrat 4%. Opazili ste, da je v zahtevnejšem gorivu manj etra. Povedali smo že, da služi. eter samo za vžiganje in zato na splošno mode¬ larji radi dajo v gorivo nekaj več etra, da motor laže in hitreje vžiga. Toda zapomnite si, hitro vžiganje povzroča močno gretje mo¬ torja in temu sledi nagli propad motorja. Zato manj etra v gorivo! Res je, da bo motor nekoliko teže vžigal, zato pa boste iz njega dobili povečano moč; tisto moč, ki se ne bo izgubljala s toploto. Z nekoliko več prakse vam tudi vžiganje ne bo delalo preglavic, ra¬ zen pri uporabljanju goriva, sestavljenega po zadnjih dveh formulah. Tako gorivo pred¬ stavlja že višek in zato je vžiganje zelo te¬ žavno in je pri tem treba uporabljati elek¬ trični zaganjač. Če uporabljate nitrirano gorivo, to je go¬ rivo v katerem je amil nitrat, ne pozabite po uporabi »oprati« motorja. Za pranje uporab¬ ljajte gorivo, opisano v prvi formuli. Pri pra¬ nju pustite motor delovati na malih obratih nekaj minut, najmanj pa 1 minuto. Na malih obratih morate držati motor zato, da res z močjo srkanja goriva v cilinder dobro očisti amil nitrat iz vse notranjosti, ker bi sicer nagrizel občutljive površine in tako prekmalu uničil motor, ki ni poceni. V eni prihodnjih številk naše revije pa o gorivu za »GLOW PLUG« motorje ali kot pravimo, motorje z žarilno glavo. -pip- SPRETNE ROKE 287 1 MODEL GLISERJA IZ NAŠE REVIJE l 288 SPRETNE ROKE JADRNICA 1. Priprava orodja in pripomočkov 2. Priprava materiala 3. Izdelava ogrodja in reber 4. Izdelava ostalih delov 5. Končna obdelava in lakiranje SPRETNE ROKE 289 Priprava orodja in pripomočkov Navedel bi nekaj najnujnejših orodij. Mi¬ zarsko žago, svinčnik, merilo, grobo in fino pilo za les, steklen papir in fin čopič za laki¬ ranje. Priprava materiala Priprava lesa in izbira Les naj bo po možnosti čim boljši. Naj ne bo kriv, grčav, suh, gost in ne razpokan. Ker je les težko dobiti, bi rad dal nekaj navodil: pri bolj zahtevnih delih kot so jambor itd. bom naznačil kvalitetnejši les z x. V seznamu bom govoril približno o treh vrstah lesa, lah¬ ko pa jih uporabljate še več, samo da bo' kva¬ liteta približno podobna. Izdelava ogrodja in reber Ogrodje je označeno s črno barvo na sli¬ kah št. 1, 2 . Lahko je iz lesa slabše vrste, kot na primer smrekovina. Pazimo samo, da bo les raven, ker bomo na to osnovo montirali rebra. Osnovne letve št. 1 so dimenzij 100 X X 50, dolžina je malo večja od dolžine čolna. Letve naj nam naredi mizar. Na njih pribi¬ jemo oporne letve št. 2 in jim začasno pritrdi¬ mo še rebra čolna. Nato letve z mizarsko' žago zažagamo pod določenim kotom. Naredi naj jih mizar. Ko naredimo osnovo za gradnjo čolna, pričnemo z izdelavo reber. Dimenzije za rebra imamo v načrtu (rebra št. 1 , 2 , 3). Najprej jih izdelamo na ravni podlagi. Vsako rebro je sestavljeno iz treh letvic. Rebri št. 1 in 3 sta sestavljeni iz enakih letvic dimenzij 16 } 60 . Rebro št. 2 ima v sredi letvico di¬ menzije 190 X 60 . V letvice zarežemo utore za vzdolžne letvice št. 3, 4, katere naj se tesno prilegajo v utore. Letvice odžagamo pod ko¬ tom tako, da bomo pri sestavljanju dobili ob¬ liko trapeza. Deli, kjer bomo letvice zlepili, naj bodo ravni, da se bodo med seboj dobro skladali. Zlepimo jih z Neostir lepilom, ki je odporno proti vodi. Rebra lahko pribijemo na ravno podlago, vendar tako, da nanjo po¬ ložimo najprej časopisni papir. Rebra se tato namreč ne prilepijo na podlago. Ko se lepilo posuši, jih montirajmo na ogrodje. Rebra pri¬ bijemo na montažno ogrodje. Nato utore do¬ bro namažemo z istim lepilom in v njih vlo¬ žimo letvici št. 3, 4. Letvi in utore prej ob¬ delajmo s steklenim papirjem in pilo. Ko se lepilo posuši, pričnemo z izdelavo dna ali pre¬ krivanjem spodnjega dela. Dno naredimo iz vezane plošče debeline 4 do 3 mm. Rebra po robovih dobro namažemo z Neostir lepilom. Na rebro položimo vezano ploščo, ki smo jo podobno obdelali. Potem jo premažemo z le¬ pilom, vendar le tam, .kjer se bo stikala z robom rebra. Z nekaj žeblji pribijemo ploščo na rebro, da med sušenjem lepilo ne bi po¬ pustilo. Prav tako prekrijemo stranska dela in rebra št. 1 in 3, ki zaključujeta čoln. Pa¬ zimo, da se bodo deli vezane plošče med seboj prilegali, da ne bomo dobili prevelikih špranj. Ko je čoln prekrit, vse šipranjice in robove zalijemo z lepilom, da nam voda ne bo zali¬ vala notranjosti. Po izdelavi čolnove lupine začnemo z notranjo izdelavo. Izdelava ostalih delov Izdelava opor za jambor št. 6, 7 Oporo št. 6 izdelamo iz tršega lesa (30 ,X X 85 X 150). Les naj bo bor, jesen ali podobno. . V sredo izvrtajmo luknjo za jambor, nato pa oporo prilepimo na dno čolna. S spodnje stra- ■ ni jo pritrdimo z nekaj vijaki za les, da se nam med jadranjem ne bo odlepila. Opora št, 7 je iz lesa in ima na sredi prav tako luk- 1 100 X 50 i?55 njo premera debeline jambotra. Deska je pri¬ trjena na letvi št. 3. Ojačamo jo z dvema ploščama iz vezane plošče št. 8. Jambor št. 9 izdelamo iz borovega, jesenovega ali iz dru¬ gega trdega lesa brez grč, ker je izpostavljen velikim obremenitvam. Z oblič m in pilo ga izoblikujemo v okroglo obliko 35 X 45 X 240 mm. Jambor naj se tesno prilega opori št. 6 in 7. Vanj izvrtamo še dve luknji, s po¬ močjo katerih pritrdimo letvice za jadra na jambor. Za izdelavo jadra bomo našli točnejše podatke na sliki št. 3. Potem vzamemo platno št. 10, ki je dovolj gosto in lahko. Ojačamo ga še s 30 mm trakovi, ki jih našijemo po nje¬ govi širini v razdalji 100 mm. Na končnem rebru jadra všijemo v vrečke iz blaga dve let¬ vici št. 11 dimenzij 450 X 20 X 5 mm, da nam jadro ne bo plapolalo. Jadro potem pritrdimo na prečki št. 12 in 13. Ne pozabimo ga najprej zarobiti in šele potem z vrvico obšiti okoli prečk št. 12, 13 m jambora št. 9. Prečki št. 12 in 14 pa zvežimo z močno vrvico. Prečka št. 14 ni pritrjena na jadro. Prečki št. 12 in 14 pri¬ vežemo na jambor, vendar ne preveč tesno, da se bodo lahko prosto premikale. Vrvica naj bo močna, da se med jadranjem ne bo strgala'. Prečka št. 13 ni privezana na jambor. Tam, kjer se stika z jamborom naredite rogovilico, tako da se bo lahko vrtela v levo in desno. Prečke št. 12, 13 in 14 naj bodo izdelane na enak način kot jambor in iz istega materiala. Izdelava kobilice (slika št. 3) Kobilico naredimo iz lesa, ki je odporen proti vodi (bor,, jesen ali podobno). Ker se mora kobilici 1 spreminjati dolžina, ji naredi¬ mo poseben tok (slika št. 4 in slika št. 1). Izdelali ga bomo iz materiala št. 16, 17, 18. Letvice za tok med seboj zlepimo, kot vidite na sliki št. 4, in prilepimo na letvico št. 4. V letvici naredimo z ročno žago tako veliko odprtino, da bo mogla kobilica skozi. Prav tako nažagamo tudi vezano ploščo za dno. Ko¬ bilico pritrdimo z medeninastimi lesnimi vi¬ jaki, da se ne bi ob nagibanju jadrnice odklo¬ nila. - • Izdelava vesel (slika št. 2(1) Palice izdelamo iz istega lesa in na enak način kot jambor. Plavuti št. 21 so iz vezane plošče. Nalepimo jih na palice ter pričvrstimo z vijaki za les (medeninastimi). Tam, kjer bomo plavuti pritrdili na police, jih obde¬ lajmo, da bodo dobile polkrožno obliko. Pla¬ vuti morajo biti namreč ukrivljene. Rogovi- lice za vesla (slika 6) izdelamo iz železa, okroglega profila (j) 10 mm. Prečko št. 22 pri- varimo na vilico. Na obe steni pritrdimo še lesena kosa št. 24 za rogovilice. Vanju zabi¬ jemo cevčici, z notranjim premerom 10 mm, da se nam med veslanjem ne bodo tako hitro obrabila. SPRETNE ROKE 293 5 -3 Sl. H zv¬ er o V\A 3 S 294 SPRETNE ROKE Izdelava krmila (slika 7, 8, 9, 10, 11) Krmilno ploskev izdelamo iz lesa, ki je od¬ poren proti vodi. Izrežemo jo kot vidimo na sliki 7. Na krmilno ploskev št. 25 z vijaki pri¬ trdimo leseno ali železno palico št. 26, da bomo z njo obračali krmilo. Dolžino si lahko izberete sami, vendar pazite, da bo tako dolga, da vas pri jadranju ne bo ovirala. Krmilni zglobi (slika 8, 9, 10, 11) Slike so risane v merilu 1 : 2, in jih zato ne bomo posebej razlagali. Slika 10 prikazuje del, ki ga pritrdimo na zadnji del čolna. Izdelati moramo dva taka dela. Na sliki 11 vidite del, ki ga pritrdimo na rob krmila. Uporabljali bomo medeninaste lesne vijake, da ne bodo zarjaveli. Vse kovinske dele prelakiramo s tesarol lakom in jih tako delno zavarujemo proti rjavenju. Rogovilice in dele krmila v ležajih namažemo z mastjo za ležaje. Končna obdelava in lakiranje Kovinske dele bomo torej prelakirali s te¬ sarol lakom, čoln in njegove dele pa z »lakom za čolne«. (Cena kg je 980 din.) Lepilo in lak za čolne dobite v trgovinah. Po sestavi čolna brez kovinskih delov, zač¬ nimo s končno izdelavo. S finim steklenim papirjem obdelajmo vso površino: jambor, prečke itd. Potem jih pre- lakirajmo. Ne lakirajmo v bližini ognja in v zaprtih prostorih, kot je stanovanje, saj lak smrdi pa tudi umazanije je precej. Lakirajmo z redkim lakom, ki ga bomo v posebni po¬ sodici razredčili z odgovarjajočim razredčilom. Za lakiranje uporabimo širok čopič boljše kvalitete. Čopič pomočimo v lak in z njim vlečemo po dolžini čolna ali predmeta. Ko ga vsega prelakiramo, se ne ustrašimo, če se še ne bo svetil. To ponovimo dvakrat, trikrat in dobil bo svoj sijaj. Ko je čoln popolnoma pre- lakiran, montiramo še ostale dele. TIMOVA PRILOGA 295 priloga: timov bager Bager a lahkoto opravlja še tako težka dela. Zdi se, da skoraj mimogrede in za za¬ bavo nalaga zemljo na kamione. Nepogrešljiv je pri kopanju jarkov in pri kopanju teme¬ ljev za stanovanjske bloke. Veliki bagri zaja¬ mejo s svojo mogočno zajemalko tudi po 1 m 3 zemlje ali drugega materiala. Toda pri takih velikanih je že njegova lastna teža tolikšna, da mora imeti gosenice, medtem ko so manjši bagri opremljeni s kolesi. Ker želimo, da bi se čimbolj spoznali z raznimi stroji, ki jih ne moremo videti vsak dan, smo vam v tej številki pripravili podro¬ ben načrt takega bagra, ki je opremljen z go¬ senicami. Načrt je risan v naravni velikosti, to je v merilu 1:1. Na hitro pogledano, predstavlja načrt zmešnjavo delov, toda ko vse dele prerišete in izžagate boste videli, da sestavljanje ne predstavlja nobene težave. Upoštevati morate seveda kosovni seznam in pa ta navodila. Najprej sestavite držalo zajemalke. Med obe stranici vstavite zgornjo steno in v zarezo, ki je v njej vstavite zapiralo št. 16. Na to za¬ piralo s spodnje strani nataknete še spodnjo steno in jo dobro zalepite. Na zadnjem delu držala dodajte del 15, ki zapira držalo, med¬ tem ko- na prednjem kraju držala zalepite kar takoj zadnjo steno zajemalke. Zdaj končate lahko tudi sestavljanje zajemalke. Medtem ko se držalo z zajemalko suši, vstavite med dva nosilca dna zajemalke vmesni del in nato še dno. Ker je dno samostojen del, ga lahko pu¬ stite, da se lepilo dobro osuši. Z nekoliko bolj grobo pilo in steklastim papirjem zgladite vsa stična mesta. Oba dela lahko prelakirate s prozornim nitro lakom. Ko je lak suh, sesta- ZADNJI NAČRT V LETOŠNJEM LETNIKU ■ TRI NAJUSPELEJŠE MODELE BOMO NAGRADILI S PRAKTIČNIMI NAGRADAMI 296 TIMOVA PRILOGA vite oba dela tako, da nosilca dna objameta držalo zajemalke, skozi luknjice pa vstavite aluminijasto žico, debelo 3 mm in jo z obeh strani zakovičite. Vendar pazite, da ne boste pretrdo zakovičili, kajti ko odmaknete zapi¬ ralo se mora dno samo odpreti. Nosilni vzvod izdelate lahko ločeno od ostalih delov. Ko vse dele sestavite, zlepite in zgladite, ta del lahko že prelakirate. Prav tako lakirate vlečni drog. Držalo zajemalke vtak¬ nete v nosilni vzvod, vstavite aluminijasto' žico in zakovičite. Isto storite z vlečnim drogom, njegov konec pa vtaknete v zadnji del držala zajemalke. Nobena zakovica ne sme preveč stiskati, ker se morajo vsi deli z lahkoto pre¬ mikati. Na vrsti je kabina. V dno kabine vstavite in zalepite levi in desni nosilec vzvodov, ki spajata del 4. Ker je del 2 obenem že ena stranica podstavka moramo zalepiti še desno stran podstavka in vstaviti med njiju del 6, in to samo na prednji strani. Del 7 zaključuje podstavek s spodnje strani. Luknja v tem delu (5) je za vijak M 5. Pogonsko os izdelate iz 3 mm debele varilne železne žice. Pri kriv¬ ljenju morate biti nekoliko pazljivi in se dr¬ žati načrta. Ne krivite s kleščami v roki, pač pa vpnite v mali namizni primež in tam kri¬ vite. Ko je os gotova, jo vstavite v luknjico levega nosilca vzvodov, nato pa skozi nosilni vzvod tako, da bo vlečni drog na sredini. Nato ja vtaknete še skozi desni nosilec. Nosilni vzvod na kolenu pritrdite z zakovico, okoli katere se bo premikal na prednjem delu le¬ vega in desnega nosilca. Ce sedaj poiskusite zavrteti ročico, morajo vzvodi že delovati in bager bo zajemal. Toda dokončajmo kabino. Kabino sestavimo in vse dele med seboj dobro zlepimo. Kabino vozača še ne sestav¬ ljamo, ker moramo prej posneti robove pošev¬ ne stene. Šele ko zgladimo vse ostale stične robove, pričnemo s sestavljanjem vozačeve kabine, za katero je isti postopek lepljenja in glajenja kot za vse ostalo. Podvozje je dokaj enostavno. Potrebujete ploščo, dve stranici in dve steni: prednjo in zadnjo. Na obe stranici prilepite na vsako po en nosilec pomožnih koles. Na zgornji del podvozja prilepite še vmesno ploščo. Luknja na sredini (5) je za vijak M 5. Nekoliko težje je s kolesi, katere morate postružiti iz trdega bukovega lesa. Ker ima že skoraj vsaka šolska delavnica stružnico za les, vam to ne bo de¬ lalo preglavic. Prav tako morate postružiti tudi pomožna kolesa, katera služijo bagru zato, da ima spodnji del gosenice stalno na¬ pet. Podvozje, potem ko ste ga dobro zgladili, prelakirajte, vstavite osi in nanje natisnite vsa štiri glavna ter pomožna kolesa. Skozi podstavek kabine vstavite vijak in mu pod podvozjem privijte dve matici. Ena je zato, da določi razdaljo med obema deloma, druga pa zato, da stisne prvo in ji tako onemogoči, da bi se odvila ali privila. Manjkajo torej samo še gosenice. Iz stare avtomobilske zračnice izrežete dva trakova, dolga po 40 cm in široka 22 mm. Narežite še trakove široke 10 mm in dolge 22 mm. Prvi trakec zalepite z lepilom za gumo na začetek velikega traku tako, da ga gleda polovica pre¬ ko. Nato postavite drugi trakec poleg prvega, ga zalepite in nato še tretjega. Drugega nato dvignete in postavite zopet poleg tretjega, in šele nato zalepite. Na ta način vam trakec, ki ga ne zalepite služi le za enako razdaljo. Ko ste že vse zalepili, vzemite drugi konec veli¬ kega traku in ga zalepite pod polovico trakca tako, da bo spajal gosenico v krog. Na ta na¬ čin si sami izdelate gosenice. Bager, prelaki- ran samo s prozornim nitro lakom, pa vam bo v pouk in predvsepi v zabavo. -pip- Izbirajte med zanimivimi knjigami, ki jih izdaja Založniški zavod »Življenje in in tehnika«. Pionirje in pionirke predvsem opozarjamo na knjižno zbirko »Tvoja knjiga tehnike«, v kateri so že izšle naslednje knjige: raksfs - stroji - skozi tovarno - železnice - avtomobili Knjige lahko naročite pri šolskem poverjeniku, ali pa pri Založniškem zavodu Življenje in tehnika, Ljubljana, Lepi pot 6. TIMOVA PRILOGA 297 KOSOVNI SEZNAM ZA BLAGO i 300 BIOLOGI vzreja dvoživk v akvariju RAZVOJ ALPSKEGA PUPKA: V sredini slike so s številkami 1, 2 in 3 označene različne stopnje razvoja paglavca alpskega pupka (omenili smo že, da se pri pupkih, za razliko od žab, pri paglavcih najprej razvijejo prednje noge!). Na desni strani slike sta dva samca alpskega pupka, na levi pa samica pri odlaganju jajčec, ki jih pritrdi, vsakega posebej, na lističe vodnih rastlin BIOLOGI 301 Vzreja mladih žabic ali pupkov iz mresta, ki ga prinesemo iz luž in jarkov v pomla¬ danskih mesecih, je prav gotovo zanimiva naloga za vsakega ljubitelja' terarijev. Pri tem namreč lahko od blizu opazujemo preobrazbo od jajčeca do žabice ali pupka, ki se pred našimi očmi razvija in preobraža najprej v vodi ipotem pa na kopnem. Poglejte, kako drobcene in nežne so te živalice! Še krastače, ki na pogled niso ravno lepe, so prav prikupne, ko se, komaj nekaj centimetrov dolge, odločijo za prve sprehode po terariju. Kako se bomo torej lotili vzreje mladih žabic ali pupkov iz mresta? Zdrizaste kepe ali vrvice mresta žab in krastač bomo pazlji¬ vo vzeli z vodo vred iz mlake in jih v pri¬ merni posodi odnesli v že pripravljen akva¬ rij. Vsako jajčece pupkov je pritrjeno v zvite lističe vodnih rastlin, zato jih moramo pre¬ nesti v akvarij skupaj z rastlinami. V akva¬ riju obtežimo te rastline s primernimi kamni, tako da so v približno istem položaju kot v naravi. Tudi pri kapicah in vrvicah žab¬ jega mresta moramo paziti, da jih položimo v akvariju tako, da bo tista stran, ki je v naravi »zgoraj«, ostala »zgoraj« tudi v akva¬ riju, Navadno, to ni težko ugotoviti, ker so jajčeca skoraj vedno na gornji strani tem¬ nejša, na spodnji pa svetlejša. Predvsem pa ne pretiravajmo pri koli¬ čini mresta. Bolje je, če damo v akvarij manj kot pa preveč mresta. Če je v akvariju preveč mresta, lahko jajčeca začnejo plesniti. Toda tudi če s plesnenjem ne bi imeli težave, bi paglavcem pričelo zmanjkovati kisika. Najboljše pogoje za uspešno vzrejo pa¬ glavcev iz mresta bomo imeli v prostornem, vsaj desetlitrskem (če ne večjem!) akvariju, v katerem bo mnogo vodnih rastlin. Vanj damo največ dvajset jajčec. Akvarij z mre¬ stom naj stoji na svetlem prostoru, toda ne pozabimo ga zavarovati pred direktnimi sonč¬ nimi žarki. 2e čez nekaj dni bomo lahko v jajčecih opazili zarodke, ki se vedno bolj živahno premikajo, dokler končno paglavci lepega dne drug za drugim ne zapuste svoje zdrizaste hišice in zaplavajo po akvariju. V prvih dneh mladi paglavci bolj malo plavajo in navadno le mirno vise na šipah in rastlinah; že čez nekaj dni pa začno ži¬ vahno plavati po akvariju in z roženimi če¬ ljustmi stružiti alge z rastlin in sten akva¬ rija. Zdaj pa pomislimo še.na primerno hrano za naše paglavce! V starem, z rastlinami dobro zaraščenem akvariju bo mladi naraščaj za prvo silo našel dovolj hrane. Toda tantalu bomo morali mi¬ sliti na močnejšo hrano. V akvarij dajmo vsak dan večkrat majhno žličko hranilne raztopine, ki jo pripravimo takole: V majhni količini vode raztopimo v prah zdrobljene posušene liste solate, zdrobljene suhe vodne bolhe (ki jih dobimo v Društvih akvaristov), ščepec zdrobljene umetne hrane za akvarijske ribice, včasih pa tudi nekaj kapljic krvi ali malce trdo kuhanega jajčnega rumenjaka. S to raztopimo jih večkrat krmimo, vli¬ jemo jo pa le toliko, kolikor jo paglavci takoj pojedo. Voda v akvariju, ki jo samo ob krmljenju malo skalimo s hranilno raztopino, mora namreč ostati vedno kristalno čista. Vsako razpadanje ostankov hrane v akvariju bi namreč povzročilo pomanjkanje kisika, ki ga paglavci, ker dihajo s škrgami, nujno po¬ trebujejo za življenje. Ko paglavci nekoliko zrastejo, jim name¬ sto hranilne raztopine pričnemo dajati po¬ sušene telečje ali goveje meso, ki ga nastr¬ gamo na strgulji, nato pa še s na drobno sesekljanimi črvi in nastrganim svežim go¬ vejim ali telečjim mesom. Pri krmljenju moramo seveda paziti, da so drobci hrane tako drobni, da jih paglavci lahko požro. Koščki hrane, ki so preveliki, da bi jih pa¬ glavci lahko pogoltnili, so ne le brez koristi, ampak celo nevarnost za pomanjkanje kisika v akvariju in jih moramo takoj po končanem krmljenju odstraniti iz akvarija s pomočjo natege. Ob pravilnem krmljenju paglavci hitro napredujejo. Kmalu bomo opazili, da se bodo pri paglavcih žab in krastač najprej začele razvijati zadnje noge in šele nato tudi prednje. (Prav po tem lahko paglavce žab in krastač vedno že na prvi pogled razlikujemo od paglavcev pupkov, pri katerih se najprej razvijejo prednje in šele nato zadnje noge.) Ko se začno pri paglavcih žab in krastač že dobro razvijati prednje noge in ko opazimo, da jim krne škrge in da prihajajo čedalje pogosteje na površino vode, jih moramo pre¬ seliti v akvaterarij, kjer bodo mlade žabice lahko zapustile vodo. Kmalu bodo začele di¬ hati samo s pljuči in v akvaterariju bodo živele lahko na kopnem ali pa v vodi, kakor jim bo pač kdaj všeč. Zelo važno je, da pre¬ selitev v akvaterarij opravimo pravočasno, saj se v nasprotnem primeru lahko pripeti, da paglavci, ko jim odmro škrge in začno dihati s pljuči, žalostno utonejo, ker v akva¬ riju ne morejo na suho. Mlade preobražene žabice imajo velik tek in jim moramo dajati dovolj drobnih žuželk in črvičkov. Za začetek so, najbolj primerna hrana listne uši, vinske mušice in drobni čr¬ vički. Naše varovance z lahkoto navadimo, 302 BIOLOGI da nam bodo jemali hrano iz roke. Pri dobri negi bodo hitro rastli in kmalu bodo zmogli tudi večje muhe, drobne vrtne polžke in na koščke zrezane deževnike. Žabice pa bodo, seveda, potrebovale tudi čedalje več prostora in kmalu jih boste morali vrniti v naravo. Odnesli jih bomo k mlaki, iz katere smo pri¬ nesli mrest, in se poslovili od naših varovank, ob katerih smo prebili toliko uric zanimivega opazovanja. Podobno kot pri žabicah poteka tudi raz¬ voj pupkov. Kot smo že omenili, se pri pa- RAZVOJ ZELENE ŽABE: I — mrest, 2 — paglavec zelene žabe, ki se je pravkar izlegel, 3 — paglavec pri katerem se lepo vidijo zunanje škrge, 4 — paglavec zelene žabe v naslednji fazi razvoja, ko se mu že razvijajo zadnje noge, 5 — paglavec z že razvitimi prednjimi in zadnjimi nogami, 6 — mlada žaba pri kateri se še vidi ostanek repa, 7 — popolnoma razvita zelena žaba ftICLOGI m glavcih pupkov (za razliko od žabjih paglav¬ cev) najprej razvijejo prednje noge in šele nato zadnje. Paglavci pupkov so že v zgodnji mladosti pravi roparji in v akvariju popa¬ dejo vse kar se premika. Tudi svojim vrst¬ nikom ne prizanesejo, če so le malo manjši od njih. V začetku se, podobno kot paglavci žabic, hranijo s planktonom v akvariju, nato pa jim pričnemo dajati manjše vodne bolhe. Kmalu jjh lahko navadimo še na drobno sesekljane črve, deževnike in fino nastrgano meso. Ko se jim prično razvijati zadnje noge, jih moramo pravočasno preseliti v akvatera- rij, kjer nadaljujemo s krmljenjem na kop¬ nem. Ni odveč, če opozorimo na to, da je uspeh vzreje pri mladih žabicah in pupkih poleg zadostnega prostora v akvariju odvisen zlasti od čimbolj raznovrstne prehrane. Pri paglavcih, ki se preobrazijo v akvari¬ jih, pogosto pride do motenj v preobrazbi zaradi rahitisa. To pa zato, ker akvarijsko steklo ne propušča ultravijoličastih sončnih žarkov. Kot je znano, pa so prav ti sončni žarki odločilni za tvorbo vitaminov A in D, ki preprečujejo rahitis. Pri akvarijski vzreji pomanjkanje vita¬ mina A in D delno preprečimo že z razno¬ vrstno hrano, koristno pa je, če hrani nekaj¬ krat tedensko dodamo kapljico (samo kapljico in nič več!) vitaminske raztopine A in D, ki jo v lekarni prodajajo rejcem kokoši. Opo¬ zoriti moramo še, da je vitaminska raztopina A in D vitamina lahko nevarna reč, če jo ne dajemo živalcam v res zelo majhnih količi¬ nah. Glavni pogoj za uspeh pri vzreji dvoživk iz mresta je torej dovolj prostora in dovolj hrane. Zato se raje omejimo na tri ali štiri živalce, ki jih lahko res skrbno negujemo in pravilno krmimo,, kot pa da bi v prenatrpa¬ nem akvariju »gojili« množico Sestradanih paglavcev, ki se ob neprimerni hrani ne mo¬ rejo preobraziti In žalostno poginejo ... kako predelamo obešalnik, da bo primeren za potovanje Za prijetno presenečenje v našem domu izdelajmo tak obešalnik kot je na sliki. Po¬ trebujemo le star obešalnik, v katerega izvr¬ tamo dve luknji, kamor vtepimo potem dve leseni palici. V leseni palici izvrtamo v ena¬ kih presledkih štiri luknje, v katere nato privijemo kljukice, kot vidite na sliki. Vse prelakiramo še z brezbarvnim nitro lakom in obešalnik bo kot nov. 304 KEMIKI OGENJ IN GORENJE Prve izkušnje z ognjem je dobil že pra¬ človek, verjetno nekoč, ko je ob nevihti tre¬ ščilo v drevo. Ker ognja ni poznal, se ga je bal, še posebno zato, ker se je včasih ob taki priliki razvnel gozdni požar. Ko pa je opazil, da je pečeno meso živali, ki jim ni uspelo pobegniti pred gozdnim požarom, neprimer¬ no okusnejše od surovega, kakršnega je bil dotlej vajen, se je pričel ukvarjati z mislijo, kako bi ogenj »udomačil«, tako da bi ga imel vedno pri roki in mu ne bi bilo treba čakati naslednje nevihte, da bi spet prišel do pe¬ čenke. Zato si je verjetno ob nevihti prinesel v svojo votlino gorečo vejo in nato skrbno pazil, da mu ogenj, do katerega je tako težko prišel, ne bi več ugasnil. Mogoče pa se je zgodilo, da je tisti, ki naj bi čuval ogenj, zaspal ali pa pozabil naložiti in tako se je za nekaj časa spet moral sprijazniti s suro¬ vim mesom. Nekoč pa je videl, da sta se dve drevesi, ki sta se v silnem vetru drgnili drugo ob drugo, vžgali. Spoznal je, da stvar le ni tako brezupna •— če ogenj ugasne, ga lahko z drg¬ njenjem lesa ob les spet naredi. Tako zane¬ titi ogenj pa ni bila lahko stvar — vsaj spo¬ četka ne. Kar poskusite, če ne verjamete! Vendar se je pračlovek s potrpežljivostjo in spretnostjo navadil tudi tega. Ko so ljudje odkrili jeklo in opazili, da se ob udarcu jekla ob kamen zaiskri, so pričeli za prižiganje uporabljati takoimeno- vana kresila. S primernim kosom jekla so udarili ob kremen, iskre pa ujeli na posebno pripravljeno in skrbno posušeno 'drevesno gobo, ki je začela tleti. Tlečo gobo so potem le še razpihnili ter pritaknili šop suhega mahu in ogenj je bil tu. Še danes, ko nam je ogenj nekaj nadvse vsakdanjega in že vsak kadilec nosi s seboj vžigalice ali bencinski vžigalnik, najbolj imenitni pa si prižigajo pipe celo s plinskimi vžigalniki, si še marsi¬ kje v zaostalih deželah ljudje netijo ogenj s kresilno gobo. Tudi stare puške, s katerimi so lahko ustrelili približno dvakrat na uto, so imele za vžiganje smodnika kremen in je- KEMIKI 305 klenega petelina, zato so jih imenovali tudi kremenjače. In kako bi si pomagali mi, če bi hoteli doma zakuriti v peči in bi opazili, da smo brez vžigalic, trgovine pa so zaprte in sose¬ dov, kjer bi si jih izposodili, ni doma? No, potem ob poleno ne bi drgnili, čeprav bi se ob tem tako segreli, da nam še zakuriti ne bi bilo treba. Verjetno bi ugotovili le, da smo premalo spretni, ognja pa še vedno ne bi naredili. Zato poglejmo v našo zbirko ke¬ mikalij, če nimamo morda v njej kaj pri¬ mernega! Kalijev klorat — to bo že nekaj! Toda, kalijev klorat sam ne gori, ampak le oddaja kisik, ki pospešuje gorenje. Rabimo torej še neko gorljivo snov, najbolje kakšno organsko, kot je npr. sladkor..Sladkor? Zakaj pa ne, saj tudi sladkor gori! Torej — Zakurimo peč s sladkorjem! Previdno zmešajmo (najbolje s ptičjim peresom na papirju) enake dele drobno zdrobljenega sladkorja in zdrobljenega kali¬ jevega klorata (v nobenem primeru ne sme¬ mo obeh snovi drobiti skupaj, sicer se bo zmes vžgala prej, kot bi si nemara želeli, pa še opekli bi se lahko). Zmes nasujemo na opeko ali kos pločevine v obliki podolgastega kupčka. Vse lepo in res, boste rekli, ampak zdaj pa spet potrebujemo vžigalico; zmes se vendar ne bo vžgala sama od sebe! Res je, toda ta vžigalica bo prav posebne vrste -— zmes bomo namreč prižgali s kapljico kon¬ centrirane žveplene kisline, ki jo bomo s kapalko previdno kanili na en konec kupčka. Zmes se bo takoj vžgala, plamen pa se bo razširil do drugega konca kupčka. Na njem lahko zdaj prižgete kos papirja in z njim zakurite peč. Kaj se je zgodilo? Iz kalijevega klorata in žveplove kisline je nastal namreč zelo ne¬ obstojen plin — klorov dioksid, ki je vžgal sladkor. Čim pa se sladkor vžge, bo zaradi prisotnosti kalijevega klorata gorel dalje, saj mu kisika ne manjka. Ali poznamo tudi gorenje brez ognja? Se¬ veda, npr. trohnenje lesa ni nič drugega kot počasno zgorevanje. Tudi hrana počasi zgori v našem telesu, pri čemer se porablja kisik, ki ga vdihavamo z zrakom, nastaja pa oglji¬ kov dioksid, ki ga izdihavamo. O tem se kaj lahko prepričamo, če pihamo po cevki v epruveto z apneno vodo. Stene epruvete se kaj kmalu skalijo, ker nastane iz raztoplje¬ nega apna — kalcijevega hidroksida, kot mu kemiki pravimo — in ogljikovega dioksida netopni kalcijev karbonat, t. j. apnenec. Pa poskusimo spet s sladkorjem, toda ne tako, da bi ga pojedli, temveč ga žrtvujmo še za naslednji poskus. Sladkor gori tudi brez ognja! V 25 ml vode (četrtina 1 del kozarca) raz¬ topimo nekaj žličk sladkorja. V drugam ko¬ zarcu, ki je do ene petine napelnjen z vodo, pa previdno dodajmo približno 5 ml (približno šestina epruvete) koncentrirane žveplove ki¬ sline. Kot smo že zadnjič zvedeli, moramo vlivati vedno le žveplovo kislino v vodo (in to počasi, da kozarec ne poči), nikakor pa ne obratno! Obe raztopini vlijmo v primerno steklenico (še bolje v stekleno bučko, če jo seveda imamo), ki naj ne bo večja od Vi 1. Dodajmo še nekaj zrnc (za noževo konico ka¬ lijevega permanganata (dobimo ga v lekarni pod imenom hipermangan) in zamašimo ste¬ klenico z zamaškom, skozi katerega vodi ste¬ klena cevka v epruveto z apneno vodo (glej sliko). Opazimo, da iz cevke izhajajo mehurč¬ ki plina in da se apnena voda kali. Plin je torej... kar sami uganite, kateri! Opazimo pa še nekaj — steklenica se nekoliko segreje. Ko postane vsebina steklenice spet brezbarv¬ na, se tudi plin ne razvija več. Sladkor je zelo počasi zgorel. Kisik, potreben za gorenje, mu je dal kalijev permanganat, ki se je pri tem pretvoril v skoraj brezbarvni manganov sulfat (zato je barva izginila). Vsi ti poskusi so ham pokazali, da je go¬ renje pravzaprav spajanje s kisikom. Zaen¬ krat se bomo zadovoljili s to razlago, čeprav tudi to ne drži popolnoma, saj npr. baker in železo gorita v kloru s svetlim plamenom, čeprav kisik ni prisoten. O tem pa kdaj drugič. Spajanju s kisikom pravimo kemiki oksi¬ dacija. Za konec si bomo ogledali še en pri¬ mer take počasne oksidacije, s katero se sre¬ čujemo vsak dan — rjavenje železa. Ta pojav je sicer malo bolj zapleten, ker je potrebna še vlaga, vendar o tem danes ne bomo govo¬ rili, temveč se bomo kar lotili dela. Vzemimo šop žične volne, kakršno rabimo v gospodinjstvu za čiščenje posode. Najprej jo operemo z BIS-om ali kakšnim drugim detergentom, da odstranimo z nje vso ma¬ ščobo, ki bi nas pri poskusu motila. Žično volno nato potisnimo v epruveto (do dna) in (poveznimo . epruveto v čašo^ ali kozarec z vodo ter pustimo stati čez noč ali še bolje, nekaj dni. Opazili bomo, da se je voda v epruveti dvignila, železo pa se je prevleklo z rjo — železovim hidroksidom. Voda se je v epruveti dvignila zato, ker je železo pri oksidaciji porabilo kisik iz zraka. Morda bo kdo vprašal — zakaj pa zarjavi železo tudi pod vodo, kjer ni zraka? Spom¬ nite se, da je zrak raztopljen tudi v vodi; če bi ne bil, bi ribam trda predla. -aš- 306 FIZIKI obarvani milni mehurčki Gotovo ste opazili, da smo vam pri zad¬ njih poskusih, kjer ste opazovali interferenco svetlobe, nekaj zamolčali. Nič vam nismo namreč povedali o tem, zakaj nastanejo bar¬ ve, ki ste jih videli na steni, ko ste gledali interferenčne slike. No, danes vam bomo sku¬ šali razjasniti tudi to skrivnost, bolje pove¬ dano, s poskusi boste sami našli odgovor. Brez dvoma vam ne bomo izdali nič no¬ vega, če povemo, da je bela svetloba sestav¬ ljena iz različnih barv. Marsikdo je namreč že imel v rokah stekleno prizmo, ki sestav¬ ljeno belo svetlobo lomi v več barv: vijoli¬ často, rdečo, rumeno itd. Pravimo, da belo svetlobo sestavlja več barv ali da jo sestavlja barvni spekter. Tak spekter lepo vidite, kadar je na nebu mavrica. Tako smo že precej blizu rešitvi uganke: zakaj so robovi prog na interferenčni sliki obarvani. Razlog je precej enostaven. Posa¬ mezne barve se namreč odklanjajo pod raz¬ ličnimi koti. Spomnite se zopet na vodne va¬ love. Ako ste spreminjali pri vodnih valovih širino odprtine, preko katere so prehajali va¬ lovi, so se temu primerno valovi tudi bolj ali manj odklanjali. Enak pojav bi opazili, če bi pustili špranjo ves čas enako odprto in bi spreminjali samo valovno dolžino valovanja in to tako, da bi neenakomerno premikali de¬ ščico, s katero ste povzročali valovanje. Kar poskusite! Pri interferenci svetlobe dobimo torej barvne proge. Zarek svetlobe z neko valovno dolžino se namreč drugače odkloni na oviri kot žarek z drugo valovno dolžino. To smo videli pri poskusih in kaj lahko sklepamo? Povejmo kar primer: rumena svetloba ima drugačno valovno dolžino kot npr. zelena. Vsaka barva ima torej svojo valovno dolžino (po tem se barve tudi ločijo med seboj). Na steni ste videli, da so svetle proge obarvane, torej se vsaka barva po svoje odklanja. Gotovo imate še spravljeni dve reži, lahko pa naredite novi na ta način, da s sajami počrnite kos stekla (najlažje naredite to s svečo). Nato pa vrežite v saje z britvico zelo blizu skupaj dve črti. Pred ti dve reži po¬ stavite žarnico z vzporedno nitko in opazujte slike na zaslonu. Ne pozabite poiskati še raz¬ lično obarvana stekla npr. rdeče, rumeno, zeleno, modro itd. Ko ste prižgali svetilko, postavljajte med svetilko in reži različno obarvana stekla. Opa¬ zili boste celo vrsto svetlih in temnih črt (takšen primer vidite na sliki 1), vendar bodo svetle proge obarvane s takšno barvo kot steklo. In še nekaj boste opazili: razmak med dvema temnima ali svetlima mestima na in¬ terferenčni sliki na zidu se je spreminjal, če ste spreminjali barve. Označimo, ta razmak med dvema temnima progama z x, obe reži naj bosta oddaljeni za d med seboj in za L od zida (slika 2). Ce ste izmerili vse te raz¬ dalje, potem lahko zelo enostavno izračunate valovne dolžine različnih barv. Pri tem si pomagajte z enačbo: . L d ’ x kjer je X (izgovori lambda) oznaka za va¬ lovno dolžino. Tako ste izmerili, da ima rdeča svetloba valovno dolžino 0,00065 mm, rumena 0,00058 mm, zelena 0,00055.mm itd. To se pra¬ vi, da je barva res povezana z valovno dol¬ žino. FIZIKI 307 Na podoben način so fiziki izmerili tudi H valovno dolžino ža različne barve. Pri tem seveda niso uporabljali le dveh rež, temveč so naredili celo vrsto rež (tudi do 100 000). Interferenčne slike so v tem primeru zelo ostre. Do sedaj ste interferenčne slike svetlobe opazovali le na ta način, da ste si sami na¬ redili reže, na katere je padla svetloba. V naravi večkrat vidite tak pojav, čeprav mogo¬ če niste vedeli, da nastane zaradi interference svetlobe. Vsakdo je že gotovo videl, da se lesketa vodna gladina v mavričnih barvah, ako je po njej razlita plast olja. Kadar je oljna plast na vodi enakomerno debela in jo gledamo iz večje razdalje, je enobarvna. Barva se spre¬ meni, če spremenimo debelino oljne plasti. Podobno je s tankimi milnimi mehurčki in majhnimi razpokami v ledu. Gotovo že spra¬ šujete zakaj? Zopet vam bo do odgovora pomagala naša kad, v kateri smo delali vodne valove. Spo¬ mnite se kako smo opazovali odbijanje va¬ lov od zaprek. Valovi se torej v primeru, če zadenejo na oviro, odbijejo. Tudi del svetlobe se odbije na vrhnji plasti oljnega madeža, nekaj pa tudi na spodnji površini madeža. Valovi, ki se odbijejo od spodnje in zgornje površine se sedaj sestavljajo, podobno kot ste to videli takrat, ko ste delali poskuse z dvema režama, razlika je le ta, da se sedaj npr. uničijo vse barve razen rdeče in oljni madež bo zato rdeč. Ostale barve se uničijo pač zato, ker pridejo doli valov, ki so se od¬ bili od zgornje površine, na hribe tistih va¬ lov, ki so se odbili od spodnje površine ma¬ deža. Če je seveda oljni madež ali pa milni mehurček neenakomerno debel na različnih mestih, potem se enkrat Uničijo ene barve, na drugem mestu pa zopet druge. In sedaj vam bomo lahko odgovorili tudi na vprašanje, ki smo ga postavili v zadnji številki našega lista: zakaj se nekaterim hro¬ ščem spreminja barva kril? Takoj boste iz¬ vedeli. Krila nekaterih hroščev so videti lepo ze¬ lena, če gledamo pravokotno nanje. Ko pa pogledamo od strani, se barva odbite svet¬ lobe spremeni v modro. Iz tega lahko skle- 1 parno, da krila niso obarvana z zelenim bar- J vilom, ampak da imamo opravka z inter- 1 ferenco. Mikroskopska preiskava potrjuje, da | so krila zgrajena kot nekakšna skladovnica I tankih plasti, od katerih se odbija svetloba. Naleteli smo torej na podoben pojav, kot smo | ga opazili pri oljnem madežu: pri neki de- 1 belini vidimo le eno barvo, pri drugi zopet H drugačno. Marsikaj zanimivega torej lahko opazimo gj v naravi, če imamo le dovolj odprte oči! , | praktična pripomočka za naš dom 80 £ TiMOVA PANORAMA slovensko pomorsko gospodarstvo od osvoboditve do danes V zadnjih letih so naše ladjedelnice dosegle svetovno raven TIMOVA PANORAMA 309 Piše Pavlovčič Tone Morje, ti čudovito, večno mlado, ti naše okno v svet. Po tebi drsijo naše ladje in vežejo narode z narodi. Po tebi prenašamo dragocene tovore iz kraja v kraj — po tebi plovejo naši mornarji, se borijo s teboj. Zmago Grad Morje, ponos vsakega naroda, si je slednjič izvojeval tudi naš slovenski narod. Komaj 20 let je tega, kar se je ustanovil mornariški odred 1. pomorskega obalnega sektorja IX. korpusa NOV in POJ (dokument hrani piran¬ ski Mestni muzej). Pred 20 leti je na malem pasu obale od Debelega rta pa tja do Savu¬ drije delovala le peščica ljudi, ki je pomagala jugoslovanski armadi pri njenem pohodu na Trst. Od prvih zaplenjenih čolnov pa do mo¬ dernih prekooceanskih velikanov je le kratka pot, dolga komaj 20 let. Toda naš narod je končno dobil svoje morje, dobil je tisto, po čemer je hrepenel, do česar je imel pravico. Po priključitvi »zone B« Jugoslaviji ni bilo na slovenski obali razen tovarne za predelavo rib v Izoli skoraj ničesar. Obala je bila pusta, pomoli večinoma poškodovani in le tovarna je imela nekaj večjih ribiških bark. Slovensko Primorje je bilo prazno z eno samo industrij¬ sko panogo — predelavo rib. Nekdanja to¬ varna Arigoni je imela svoj sedež v Izoli, pomožni obrat pa v Kopru, tam kjer danes stoji mogočna Luka Koper. V Piranu je bila močno zastarela tovarna mila, ki ne bi mogla dolgo delovati s svojimi zastarelimi napra¬ vami. Med Piranom in Portorožem sta obsta¬ jali dve mali obrtniški delavnici, kjer so po¬ pravljali lesene ribiške barke. Portorož pa je bil pod italijansko okupacijo turistično mesto brez industrijske dejavnosti. Slovenski narod je vedno hrepenel po morju in ustanovil si je pomorsko podjetje »VAL« s sedežem v Kopru. Val, ki se je kas¬ neje preimenoval v »SLOVENIJA LINIJE«, je obsegal ves pomorski promet. Leta 1954 pa se je podjetje preimenovalo v SPLOŠNO PLOVBO in se preselilo v Piran. Lani je bilo statp že 10 let in ob tem jubileju je mlada Pirančanka Sonja Zavadlal zapisala; Splošna plovba je praznovala 10-letnico obstoja. Oktobra leta 1954 jo je ustanovil OLO Koper. Že tedaj je bilo edino slovensko po¬ morsko podjetje. S Splošno plovbo je bila poslej povezana rasit slovenskega pomorstva v jugoslovanskem in svetovnem okviru. Ob ustanovitvi je razpolagala le s tremi ladjami; »Martin Krpan«, »Gorenjska« in »Rog«, ki so bile prve ladje, ki so zaplule v tuja morja in ponesle s seboj slovensko zastavo. Te ladje še danes ponosno plujejo po vseh morjih sveta. Po letu 1955 je razvoj podjetja naglo na¬ predoval. Leta 1957 je imelo že dosti ladij in postalo drugo najmočnejše podjetje v Ju¬ goslaviji. Izredno nagla rast brodovja je po¬ sledica gospodarske rasti zaledja, a prav tako tudi vedno večjega pomena slovenskega po¬ morstva na svetovnem pomorskem tržišču. Splošna plovba prodaja stare in kupuje nove ladje. V okviru razvoja jugoslovanskega po¬ morstva se bo njena dejavnost razširila z nakupovanjem novih, zlasti linijskih ladij. Splošna plovba se je vseskozi trudila, da bi prešla na mešano, to je tudi linijsko plov¬ bo. Sedaj posega na področja obalno plovbe, svobodne velike obalne in dolge plovbe ter vzdržuje tudi 2 liniji: linijo okoli sveta in linijo za Južni Atlantik. Za obalno plovbo skrbi obrat Obalna plovba. Najobsežnejše je področje svobodne plov¬ be. Ladje za svobodno plovbo so »Martin Krpan«, »Gorenjska«, »Bela Krajina«, »Pi¬ ran«, »Dubrovnik«, »Pohorje«, »Rog« itd. Na liniji sveta so potovale in potujejo še danes »Trbovlje«, »Korotan« in »Goranka«,. na liniji za Južni Atlantik pa ladje »Bovec«, »Bled«, »Bohinj«, »Zelengora«, »Pohorje« in »Dubrovnik«. Z rastjo pomorstva in večanjem podjetja je nastala potreba po strokovnih kadrih. Za njih skrbi Pomorska šola, ki je že več let v Piranu in je pred leti dobila novo zgradbo. Razen Srednje pomorske šole je pri nas še Višja pomorska šola, na kateri lahko naši častniki izpopolnjujejo svoje znanje. Šola je povezana s Splpšno plovbo. Mladi pomorščaki, dijaki srednje pomorske šole, gredo za dolo¬ čeno dobo na obvezno prakso, na potovanja, 310 TIMOVA PANORAMA Pogled na poveljniški most ladje LJUBLJANA kjer se tudi praktično seznanjajo z delom, ki ga bodo opravljali, po dovršeni šoli. Danes je Splošna plovba eno najvažnejših podjetij v republiki in Pirančani so ponosni, da je. podjetje izbralo sedež v njihovem ma¬ lem obmorskem mestu. Tako je pisala Sonja Zavadlal ob priliki IC-letnice Splošne plovbe. Od takrat, pa.če¬ prav je to bilo šele lani, se je že marsikaj -spremenilo.. V splošni plovbi ni več Martina Krpana. Komaj 400 »tonska ladja je bila prva ladja, ki je ponesla našo slovensko zastavo v svet po,sinjih poteh morja. Bilo je to po¬ poldne 21. aprila 1954, ko so na glavnem po¬ molu piranskega pristanišča predstavniki mladega slovenskega pomorskega podjetja za¬ želeli . prvi slovenski posadki srečno plovbo, prvi si Venski ladji pa mirno morje. Letos 26. februarja pa je »Martin Krpan« vzel slovo. Ni še mogel več meriti s svojimi bkmrcami; velikimi ladjami, niti v hitrosti riti v eleganci. Martin Krpan dolgi plovbi ni 'vil več koš in zato ga je Splošna plovba .pro¬ dala Prav tako se je poslovila tudi »Ljubljana«. BI'a je. zadnja ladja na parni pogon in zato zastarela in nerentabilna. Največja ladja, ki pluje danes pod slo¬ vensko zastavo, je tovorna ladja »Bela Kraji¬ na-, najiepša naša ladja pa je vsekakor po¬ polnoma nova »Ljubljana«, dolga 148,2 m in široka 19,6 m. Zgrajena je bila v ladjedelnici Uljanik. S Splošno plovbo se je obala slovenskega morja pričela spreminjati. Iz malih obrtniških delavnic med Piranom in Portorožem, se je razvila sprva mala ladjedelnica, ki pa je hitro razširila svojo dejavnost. Z malih lesenih bark so prešli na kovinske ladje. Toda poka¬ zalo se je, da za tako mali košček obale in morja ni koristno graditi velikih ladij in kon¬ kurirati velikim ladjedelnicam kot so v Pulju in na Reki. Razvoj luke v Kopru je odprl malemu kolektivu nove možnosti. Tako je nastalo podjetje »2. OKTOBER« Koper. Podjetje je obdržalo svojo prvotno dejav¬ nost to je remont na ladjah in opustilo no¬ vogradnje, Prav tako kot avtomobili potrebu¬ jejo servisne delavnice, tudi ladje potrebujejo svoje stalne tehnične preglede. Na vsaki ladji je treba pregledati stroje, navigacijske napra¬ ve in razne tehnične naprave kot so vitla, dvigala itd. Ladje prekooceanke, ki pripeljejo svoj tovor v koprsko luko, so po dolgi plovbi potrebne temeljitega pregleda in kolektiv, ki ne šteje niti 300 članov, ima precej dela. Luka Koper je najmlajše pomorsko pod¬ jetje na slovenski obali. V mirnem zalivu med Koprom in Ankaranam še pred kratkim ni bilo ničesar, kar bi dalo slutiti, da bodo tu nekoč mogočne ladje oddajale, in sprejemale vase težke tovore. Bila je le zapuščena obala, ki je z malim, nepomembnim mandračem nu¬ dila zavet je. malim ribiškim barkam. V skraj¬ no neprimernih prostorih ob kameniti obali je deloval obrat ribje industrije, imenovan De- langlade. 1957. leta je v miren zaliv priplul »Peter Klepec«. Bil je to naš največji vodni bager, zgrajen v Holandiji. To ni bil navaden bager, kakršne vidimo na gradbiščih, pač pa pravi posebnež. Namesto zajemalke ali čeljusti, ki jih imajo drugi bagri, je imel Peter Klepec pred seboj cev, na njenem koncu je bila vgrajena glava, v kateri so se vrteli močni jekleni noži. Ti noži so kopali zemljo pod morjem, močni motorji pa so jo sesali v cev. .Voda je nato odtekala nazaj v morje, zemljo pa'so motorji potiskali po ceveh, ki So pla¬ vale po vodi, tudi po 1 km daleč. Peter Kle¬ pec je pričel poglabljati zaliv, da bi lahko vanj priplule velike ladje. Istočasno s poglabljanjem so delavci utr¬ jevali in betonirali obalo. Nastajali so prvi metri operativne obale, prišita jati so pričele prve.ladje. Obala se je daljšala i,n pristajalo je vse več in več ladij. Luka Koper je utrje¬ vala svoj gospodarski položaj in večala svoje P dročje. Mirni zapuščeni zaliv se je spre- rvsriil, z njim pa se je pričelo spreminjati tudi mesto. Pomen luke je postajal tako za Slovence kot za celi svet iz leta v leto večji. Tako je lani postala luka Koper prosta carinska zona, s tern pa so se odprle nove možnosti za razvoj najmlajše gospodarske luke v naši državi. IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE 311 ford taunus 17m Udoben, hiter, praktičen in ekonomičen, to so glavne karakteristike avtomobila, ki ga izdeluje nemška tovarna Ford Taunus. Iz¬ delujejo ga v dveh izvedbah, kot osebni avtomobil in kot Station Wagon. V proizvod¬ nji imajo tudi dva motorja, ki ju vgrajujejo v eno ali drugo vozilo. Prvi motor je štiri¬ takten, štiri valj en, vodno hlajeni vrstni mo¬ tor prostornine 1498 kubičnih centimetrov. Premer in dvig batov sta 82 X 70,9 milime¬ trov. Pri kompresijskem razmerju 6,8 : 1 in pri 4500 obratih na minuto razvije motor 60 KM (SAE). Maksimalni vztrajnostni mo¬ ment pa doseže vozilo že pri 2700 obratih na minuto in znaša 11,5 kilogrammetrov. Poleg tega pa izdelujejo v tovarni še drug 1700 312 IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE kubični motor. Vgrajujejo ga na željo kup¬ cev v avtomobile zato, da imajo boljše po¬ speške. Motor je ravno tako štiritakten, štiri valjen, vodno hlajeni vrstni motor. Povečana sta samo premer in dvig bata, ki znašata se¬ daj 84 X 76,6 milimetrov. Pri kompresijskem razmerju, ki je tudi večje, 7 :1, razvije mo¬ tor pri 4500 obratih na minuto 67 KM (SAE). Maksimalni vztrajnostni moment je večji — 13,4 kilogrammetrov. Za hlajenje tega in 1400 kubičnega motorja uporabljamo sedem litrov vode. Šasija obeh vozil je škatlasta in je na karoserijo privarjena. Vozilo je zelo lepe zu¬ nanjosti. Če ga pogledamo s strani, ima zna¬ čilno elipsasto obliko in enojna vrata, ki se odpirajo proti zadnjemu delu. Lep izgled mu dajeta tudi prednja podolgovata, vodoravno nameščena žarometa. V notranjosti avtomo¬ bila je dovolj prostora za pet oseb. Arma¬ turna deska z najpotrebnejšimi instrumenti, volan in ročica za prestavljanje so nameščeni tako, da so vozaču lahko pregledni in do¬ stopni. Zasteklitev vozila je velika in zato ima vozač iep pregled nad cesto. Za pogled nazaj mu služita dve ogledali: eno je name¬ ščeno nad prvim vetrnim steklom, drugo pa na boku vozila. Prva sedeža z naslonjaloma sta premična, tako da jih po potrebi lahko popolnoma zravnamo z zadnjima sedežema in na njih udobno ležimo. Osebni avtomobil je težak 920 kilogramov, ne glede na motor, ki ga ima. Station Wagon pa je za sto kilogra¬ mov težji in tehta 1015 kilogramov. Vozili sta opremljeni s tri, ali na posebno željo kupca, s štiristopenjskim menjalnikom.' Vse prestave v njem so popolnoma sinhro¬ nizirane. Prestavna razmerja v posameznih prestavah tristopenjskega menjalnika so: v prvi 3,29 :1, v drugi 1,61 : 1, v . tretji 1:1 in v prestavi za vzvratno vožnjo 3,10 : 1. Če pa uporabljamo štiristopenjski menjalnik, ima¬ mo razmerja: v prvi 3,43 : J, v drugi 1,97 : 1, v tretji 1,37 : 1, v četrti 1 : 1 in v prestavi ža vzvratno vožnjo 3,78 :1. Pospeški, ki jih ima vozilo, so odlični, saj doseže avtomobil s 1500 kubičnim motorjem od nič do petdeset kilometrov na uro V 6 se¬ kundah, od nič do sto pa v 23,5 sekunde. Če pa je avtomobil opremljen s 1700 kubičnim motorjem, so pospeški še boljši, saj doseže hitrost od nič do petdeset kilometrov na uro v 5,4 sekunde, od nič do sto pa v 20,5 se¬ kunde. Maksimalna hitrost z enim ali drugim menjalnikom in motorjem se vrti okoli sto štirideset kilometrov na uro. Potrošnja goriva je pri 1500 kubičnem motorju 7,9 litrov na sto kilometrov, pri ltOO ... kubičnem motorju pa 8,6 litrov na sto kUo?,,» metrov. Prostornina tanka za gorivo je pcfBir- štirideset litrov. /**• , ,, „■ IJS radioamaterji pozor! Zbirajte odpadni baker in ga od¬ dajte podjetju dinos ki zbira odpadne surovine. Na potrdilo, ki ga boste prejeli napišite: »Za Mladi tehnik« ih ga pošljite na hasl&v MLADI TEHNIK Ljubljana - Stari trg 5, ki vam bo zato lahko preskrbel vse vrste ba¬ krene lakirane žice. KAKOVO ST NI KINOPROJEKTOR ZA 16 mm FILM TIP K O - 6 ŠIRŠI POGLED IZ ŠOLSKIH KLOPI V SVET