Kmetijstvo.
-----     510    ------
Gojenje lanu.
Lan se navadno godi na rosi ali pa v mrzli vodi. Na rosi se lan godi, ako se tanko pogrne na pokošene travnike in tako dolgo pusti, da se stebla omeče in se začne od njih ločiti predivo. V tem času se pa mora lan dvakrat obrniti. To se zgodi, če se blizu vrha stebel porinejo tenki, dolgi in gladki drogovi pod lan in se potem lan vzdigne in na koreninah preobrne na drugo stran. Tako se doseže, da se bolje in jednakomernejše ugodi. Če je vreme ugodno in ni niti presuho niti pre-mokro, se ne more oporekati, da se tudi pri takem gojenju dosežejo jako ugodni uspehi. Večkrat je pa suša, in se lan slabo godi in se vsled tega ne da dobro streti, včasih pa tako hudo in trajno dežuje, da lan zgubi lepo barvo in tudi predivo potem ni trpežno. To gojenje je vsekako jako negotovega uspeha.
Za kraje, kjer je ugodna voda, je torej priporočati gojenje v vodi. Voda bodi mehka in imej vsaj do 20^ gorkote. Voda iz rek in bajerjev je jako dobra za gojenje lanu, dočim se mrzla, trda voda iz studencev za to ne more rabiti. Vendar postane dobra za gojenje lanu, ako dalje časa stoji na solncu. Lan se lahko goji v ba-jarjih in nalašč pripravljenih jamah.
Ko se od lanu odpravi seme, se poveže v 16 do 20 centimetrov debele svežnje, ki se zavežejo, s povezami od lanu blizu korenine. Če je blizu kak bajer, kacih 50 ali 60 centimetrov globok, je gojenje jako lahko. Dene se neko število svežnjev drug poleg drugemu v vodo. Na prvo vrsto pride druga, a vendar ne popolnoma na prvo plast, temveS malo zadaj, kakor je opeka po strehah. Ko ste se uložile dve vrsti, se dene nanju deska, in to se nadaljuje, dokler ni ves lan v vodi. Na po-dolžne deske, se jih dene nekaj počez, in se potem s lanom oblože, da pride ves lan 10 do 14 centimetrov pod vodno površje. Če se lan goji v bajerju, v katerem so ribe, se ne sme več kakor desetino bajerja z lanom naložiti, ker se sicer okuži voda in ribe poginejo.
Če rabiš za gojenje vodo rek in potokov, se morajo ob vodi napraviti posebne godilne jame. Če jse more jamo tako napraviti, da se voda lahko navaja in odvaja, tem bolje.
Koliko časa mora ostati lan v vodi, to je odvisno od tega, kakšna je voda in kakšen je lan. Čim mečja je voda, in čim gorkejša je, tem hitreje se lan ugodi. Debel lan se hitreje godi nego tenek, čim bolje je lan dozorel, tem počasneje se godi. Včasih se lan ugodi v šestih dneh, včasih je pa za gojenje treba tudi 14 dnij. Da se prepričamo, če je lan dovolj goden, se vzamejo semtertja nekatera stebla iz vode in tako le preiščejo: stebla se upognejo blizu korenin, in na sredi, pri čemer se pezdirje zlomi od stebla pa odloči predivo. Poskusi   se sedaj pezdirje iz prediva  izvleči.    Če   se  da
pezdirje lepo potegniti iz prediva, ne da bi kaj strgalo, kakor sablja iz nožnice, je to znamenje, da je lan goden. Če pa lan še nima teh svojstev, se ne sme iz vode vzeti, ker še ni goden in se težko tere. Ko bi se pa lan predolgo pustil v vodi pa mncgo zgubi na trpežnosti. Kamenje in deske, ki so držale lan pod vodo, se sedaj odpravijo, svežnji vzamejo iz vode in postavijo kje blizu drug zraven drugega, da se voda odteče. Mokra stebla ^e morejo posušiti, kar se najbolje doseže, ako se raztegnejo na kakem nedavno pokošenem travniku. Najugodneje je, če je lepo vreme potem, ko se lan razkrije po travniku, da se hitro posuši, in potem pride rahel dež. Če je bil tak dež, se lan že na gori omenjeni način na travniku obrne. Če pride morda zopet rahel dež, se po tem še samo počaka, da se lan posuši, potem se vzdigne in poveže v velike snope.
Če se lan v vodi godi, se jednakomerneje ugodi. Godenje ni tako odvisno od vremena, kakor če se godi na rosi in se tem manje spridi. Lan se lažje tare in ga niti ni treba na sušilnici sušiti. Privarjejo se drva, lan se ne spridi pri sušenju, kar se večkrat zgodi, če je prevroče, in nevarnosti ni, da bi se sežgal.