Književna poročila
Samo dva svečenikammetnika sem poznal, ki nista trpela, da bi se jima izven cerkve opletal talar okrog nog in ju oviral pri hoji, temveč sta ga vselej slekla ali pa enostavno zavihala in korakala potem moško okoli. To sta bila dva Antona —• Aškerc in Medved. Da Pavel Perko ne spada med take, to vem, ker drugače bi ne postal župnik.
In še sem dejal sam pri sebi, ko sem prebral «Pozdrav» in videl spredaj sliko kaplana Perka: Te novele in črtice, so pač čisto navadne «fabulae ad usum delphini», nekak poljuden krščanski nauk!
Z nezaupanjem in s predsodkom sem začel brati v knjigi črtico za črtico; sedem jih je. Prebral sem vse in reči moram, da so me prijetno iznenadile. Nič prisiljenega, nič umetničenja, nič nepotrebnega, vsiljivega modrovanja. Skromno, a lepo gladko teče pripovedovanje od začetka do konca.
Da se veliko raje mudi pri dušno dobrih kakor pa pri slabih značajih, mu kot duhovniku ni mogoče zameriti. On rad olepšava in idealizira. In ravno to ga dela malo preveč enostranskega. Ta enostranost se še posebej občuti v črtici «Moško in odločno« (str. 101.), ki je preveč samokatoliško pobarvana in res izgleda, kakor da bi bila naročena od neke strani v svrho propagande za zidanje katoliških domov. Ta črtica kvari sicer celotno prav dober vtis zbirke.
Neka posebnost Perkova je, da rad pušča svoje junake same pripovedovati (Dr. Lovro), ali da se vživi vanje in ponavlja v povesti kakor po stenografičnih zapiskih njih govorico ter njih premišljevanja in preudarke, besedo za besedo, stavek za stavkom (Uljudna, Tinačka, Kljekljarica, Mrakov Tomaž).
On polaga tudi veliko več pažnje na notranjo, duševno plat življenja oseb, ki jih opisuje, kakor pa na njih dejanja.
Najbolj gladko mu teče in gre torej najbolj od srca povest «Dr. Lovro» (str. 37.), ki je obenem najdaljša in da slutiti, da je v nji precej osebnega pisa= teljevega doživetja.
Umetniško najbolj dovršena je po mojem mnenju Tinačka (str. 82.), najbolj enotno zaokrožena pa «Korošica» (str. 180.). Z veliko ljubeznijo je tudi opisan pristen gorenjski tip, vaški pot Mrakov Tomaž (str. 160.). Kar vidiš tega sanjača; voznika, kako sedi na vozičku z vajeti in kratkim bičem v roki, ves zatopljen v svoje sanje, iz katerih se vzdrami le za hip, kadar obstane njegov Pram tuin= tam pred obcestno hišo, kjer je treba odložiti kakšen tovor.
Priznati moram Perku, da je kljub oviri, ki mu jo pri njegovem umetniškem i    delovanju povzroča  talar,   ostal  njegov prirojeni umetniški  čut  dovolj  močan,
w
da ga ni omračil verski fanatizem in da ni postal, kakor mnogi drugi, strankarsko tendencijozen.
Knjigo je tiskal in izdal A. Slatnar v Kamniku na finem papirju in kakor vedno nad vse lično. Naslovno sliko je naslikal J. Grčar.            R. P. Petruška.
Branimir Čosic, Vrzino kolo. Roman. Izdan je S. B. Cvijanoviča, Beograd 1925.. Str. 156.
Preko tretjine knjige sem se dobral z veliko skepso. (Knjig jaz ne berem drugače, kakor da jim dajem vplivati nase s skrajno odpornostjo ali s skrajno privlačnostjo.) Slednjič me je priklenila. Da se razumemo: Še vedno nisem pre* pričan, da je avtor zgostil vanjo ritem, psiho in znamenja določene dobe, naj; manj pa te še zmerom nepremagane dobe, ki sta jo spočela v avgustu 1914. prvi granatni tresk in zadnja agonija neke do mozga nagnite civilizacije. Niti se pisatelju ni posrečilo, prikazati nam specifično podobo pokolenja, ki sta ga ta dva znamenita dogodka uvedla v šolo življenja in ki je potem maturiralo med zlodjevskim dirindajem povojnega moralnega mačka, s krvjo obrizganega revo*
316
Književna poročila
lucijskega obračuna, kapitalistično mirovne konferenčne impotence, akcije in reakcije, verižništva, eruptivno splošnega poželenja po fizičnem uživanju, mrzlic* nega iskanja nove filozofske in družabne teorije, golote globokih in visokih dekoltejev, pokopa vseh starih oblik, jazzbanda in poshvmminele mode. Kajti ta tucat mladine obojega spola («višji» in «velikomestni» milje), ki se je zbrala na skrajnem koncu dalmatinske riviere, v mestu mrtvih spominov, novega po* tehniciranega življenja in tujskega prometa, v Dubrovniku, da nam pokaže, kako se je v vojno^povojnem okolišu naučila teoretizirati o življenju in ga prakticirati; ta mladina, ki doživlja svoje včasih bolestne ljubavne konflikte med dineji in večerjicami v tujskem penzionatu, med solnčnimi in vodnimi kopelmi ob večno sinjem morju, na romantičnih sprehodih pod mesečino ter izletih na Lapad in Lokrum: ta mladina ne dela in ne pojmuje nič drugače nego tisoč mladin pred njo. Nič me ne moti, da spregovori včasih polovično besedo o svobodni ljubezni ali o nezmiselnem iskanju zmisla temu življenju, kajti to so stvari, ki so stare skoraj kakor vsa pokolenja. Oblike so se izpremenile, duh oblik — ne duh življenja! — je ostal isti. Nad nezmiselnostjo tega življenja so obupavali, streljali se že predpotopni "VVertherji; in če preudarimo natančno, je olepšaval španski oklopni moderc človeško telo prav tako malo, kakor moderne polo* vičarske nagote pod vratom, na hrbtu, po ramenih in nad mečami do kolen — in še višje; foxtrotti in huppashuppe pa se v namenu nič ne razlikujejo od gavot in menuetov XIV., XV. in XVI. Ludovika ali od oslinjenih šentvalentiniad srednjeveških skakačev — oboje ima v sebi ritem razdražene seksualne krvi. Še več nego staroveški so ljubezenski dogodljaji s propalimi knezi («zadnjimi svojega rodu» — seveda), z vdovicami, v polmisterioznost zastrtimi in s filistr* stvom domačnosti vabečimi, ter z nepričakovanimi pobegi histeričnih devičic, ki uidejo z «močnimi», ciničnimi mladiči, ker jih tisti drugi, umirjeni, dolgočasijo. To so torej zunanjosti, in moti se, kdor meni, da je mogoče samo s temi zunanjostmi podajati vpogled v viharje in tišine naše dobe. Vzel sem pa ta roman kot nepretenciozen, realističen roman o ljubezni med ljudmi, ki se na koncu vzamejo, ker so si bili že od začetka namenjeni, in ki se razidejo, če si pač niso bili namenjeni. S tega stališča gledano, je napisal Čosič več nego navaden lju* bezenskospsihološki roman, kakor izhajajo v podlistku kakšnega časnika. Čosič ima slog (sicer nič preveč originalnega), ima lep jezik in tehniko, ki spominja na rutino, je mestoma tudi pesnik z dobrimi primerami in duhovitimi domisleki, dejanje se mu precej zanimivo zapleta in odpleta — ima skratka vse lepe last* nosti, ki usposabljajo dobre pripovednike, ustvarjati vedno boljša dela. (Če se prav spominjam, sem nekje bral, da je to avtorjev knjižni prvenec.) Kdor bo razumel njegovo delo kot umotvor, ki noče injecirati pobude v žile in polniti glave s presenetljivo točnim modrovanjem o življenju, smrti, bogu in, z dvema besedama, o vsem (modrovanje, ki nam je postalo vsakdanja potreba in mogoče ne ena izmed najnepotrebnejših): kdor ga bo tako razumel, bo odložil knjigo s simpatičnimi občutki do avtorja. In se ne bo branil vzeti še kakšno njegovo knjigo v roke, če nam jo napiše.                                                                  Kocjan.
Maurice Lange: Le comte Arthur de Gobineau, etude biographique et cri* tique, 1. zv., vel. 8°, XII -f- 291 str. Izdaje modroslovske fakultete na strasburškem vseučilišču. Snopič 22.
Po izvrstnih delih, ki sta jih posvetila grofu Arturju de Gobineauju Ernest Seilliere in Robert Drevfus na Francoskem, in po uglednih raziskavah številnih učenjakov, med katerimi ne gre prezreti L. Schemanna na Nemškem, zasluži danes omembo toli bistroumna kot nova študija: lepa knjiga, ki jo je Maurice
317