Listek. Morju v spomin. A. K.—N. Silni vihar in bučanje zaganjajočih se valov ob hiSo mojega stanovanja — me vzbudi; manem si oči ter skrbno posluSam. Ura je ena čez polnoč. V sobi je vse tiho, le ura na mali omarici poleg postelje hiti svojo pot. Zdaj pa zdaj začuje se po sobi odmev zunaj tulečega viharja in zaletavajočih se valov ob trden zid in skale; po oknu na levici čuje se rahlo odtakanje morja. Na morju je vihar. Začuje se votlo kričanje v sobi nad mojim stanovanjem — to me prisili, da ustanem. Nekako boječe se oblečem in — plašnega obraza stopim na levo k oknu. Pri Spranjah in odprtinah piha mi mrzel vetrič na gorki roki. Gledam — gledam, — skušam odpreti notranje okno — kar mi zabuči nasproti hud vihar in pljuskne po zunanjem lesenem oknu — morski val. Hitro pritisnem obe 8tranici notranjega okna nazaj — poslušam, kako se odtaka slana voda curkoma z okna. Zopet odprem notranje okno .... Pri odprtini zunanjega lesenega okna zapubti mi v nos hud morski vzduh. Trdno se držeč za železje, vdelano v oknu, privijem deščico zunanje stranice — pokukam — kar se odpre globoko pod menoj ko brezdno velik val in buti neusmiljeno v niže naložene skale in zidovje. Voda pljuskne na okno — tudi meni na obraz in v usta pade mi pri odprtini slano morje. Nažgal sem Iu6. Notranja samota, divjanie viharja in zamolklo govorjenje — molitev v sobi nad menoj — zavzame me strah, notranja tesnost. Še vedno se čuje bučanje in divjanje zunaj vladajočega viharja, pljusk nemirnega morja na okno — in to vedno silnejše, da se že poslopje stresa. Neusmiljeno morje! Groza! — Zopet buti . . . Ojunačim se; stopim k oknu — odprem notranji stranici — že morski vzduh — pa voda — morje na oknu! — Zopet vihar, 8e silnejši — in — pljusk na okno. Strah! — Privzdignem deščico, a kaplja za kapljo pada z belo barvanih, gladkih deščic. Za čas se umiri . . . Razgled po odprtem morju — strašen, grozen! — Val ob val se zaganja in slednjič pljuskne ob svetilnik, stoječ sam v sredini morja; luč v njem večkrat zatemni, a za čas se zopet prikaže, ko se valovje poniža. Na desni svetilnika opaziti je drugo Iu6 — tuja ladija. Priklenjena je, sama v sredini morja, v železno »boo«; nemirno premetava se sem in tje — polagoma izgine — se zopet prikaže — se vzdigne, pomakne sedaj na to, sedaj na ono stran, — pa zopet izgine, vzdigne in — — — zopet pljusk na okno. Kako vznemirjeno in razburkano je morje! Včasih tako mirno in gladko, a sedaj tako neusmiljeno zaganja valove ob spodaj ležeče skale, v samoten svetilnik in v to nedolžno ladijo, v kateri so gotovo tarnajoči in nesrečni potniki! Da, v istini: Kdor moliti ne zna, Naj na morje se poda! Celo noč se klanja mogočno vodovje silnemu viharju ter buta neusmiljeno ob zidovje in tako prepreči meni spanje. Ura je sedem v jutro, ko stopim plahih korakov čez prah hiSnih vrat ter pospeSim korake k pristanišču. Dež Se vedno lahno pada. — A kaj! — Tu je vse razdejano!... Kot razvaline leže velikanski kameni od razrušenega pomola sem in tam — zidovje izpodkopano in izjedeno, — morje vzdignjeno — narastlo - strašen prizor! — Različne stvari Iež6 po obali, katere je vrglo umazano in razburkano morje na obrežje — in jih še meče. Tu je star velik slamnik, tu strgana obuvala, tam morske rože, tu zopet školjke, raznobarvne cunje, metle, palice, ščeti in drugo. Žalosten pogled na ribiške čolne, a Se žalostnejši na domači parnik, ki se guglje oddaljen od obali. Rad bi si že odložil tovor, a pričakuje mirnejšega morja. Strmč sem gledal potnike, izstopivše iz ladije, ki se je šele ob 8. uri usidrala k obali. Potniki vsi prepadeni in slabotni stopajo boječe po lesenem mostičku na suho. Slednjič prinesejo tudi nezavestno kmetsko ženico na nošalih na prosto. — SiSal in poslušal sem, kako je revica — prišedša k zavesti, hvalila in molila Boga: »Hvala ti, Bog, da si me rešil nesrečne smrti!« Usmilila se mi je. Skakljanje malih bosonogih otrok ob obrežiu, iskajočih ličnobarvnih školjk, tvorilo je milejšo podobo razdrte obali in žalostno pogledajočega revnega ljudstva, ki je glasno vpilo: »DanaSnja nofi je bilastrašna! Kak je bil vihar in kako je metalo morje visoko valove!« Stare zagorele ženice pristavljale so v jednomer trkajoč se z roko na prsi: >Moj Bog, moj Bog, kako hudo vreme je bilo po noči!« Ves prizor je bil strašen — grozovit! — Stari in izkušeni možje — posebno ribiči — trdili so, da ne pomnijo več desetletij tako hudega viharja, tem manj pa še — po noči! V istini! — Tudi jaz sem si ga zaporanil globoko v srce. Da, eelo tisti čas, ko sera zapuščal usodni in nesrečni kraj, bližajoč se krasnemu morskemu mestu po štiri uri dolgi poti, dejal sem: »Nikdar te ne zabim, rajski kraj, a ne zabim tudi tebe, usodepolna in strašna noč!< Smešničar. Iz stare Sole: Sodnik: Oče, podpišite tukaj svoje ime. Kmet, ki nikdar ni obiskoval šole, se nekoliko pomišlja, potem pa reče: Gospod, ko sem jaz v šolo hodil, se še nismo učili pisati. PoSten zaslužek. Zrel ptiček je stal pred sodnijo ter mu je naznanil sodnik nazadnje, da pride na dve leti v luknjo. »Prav«, zaupije nek poslušalec, to si je v redu zaslužil, druga pa Se svoje žive dni — ničesar.