ZAPISKI IZ  PREDALA
Pričujočo rubriko pričenja uredništvo z dobro vero, da bi bila ustrezen okvir za meditacijo, za izpoved slovenskega izobraženca o njegovih dilemah, času in prostoru; pričenja jo z upanjem, da bi v njej kulturni delavec izpregovoril neposredno, z zgoščeno esejistično govorico o najodličnejših duhovnih spoznanjih in o resnici vsakdanjosti, skratka o vsem, s čimer se srečuje, kar ga nenehno spremlja, teži in sili k razmišljanju ter odločitvam.
Poleg tega bi rada ta rubrika ohranila kulturni delež, ki v svoji prvotni obliki ni bil namenjen za natisk; marsikatera misel, ki ne bi smela ostati skrita, se dandanašnji za vselej izgubi v hipertrofiji brezdušnih zapisnikov, izgine v arhivih ali pa se razprši, samo izgovorjena, v etru. Izrečena beseda naj bi tako dobila svojo težo in odmev v javnosti; morda bi tudi to pripomoglo, da bi namesto o inflaciji besed spet lahko govorili o revalorizaciji besede, o besedi, ki postane dejanje.
Uredništvo nikakor ne predpisuje niti vsebinske niti oblikovne usmeritve prispevkom v tej rubriki; poglavitno je, da je njihova misel živa, sodobna in upoštevanja vredna. Rubrika naj bi bila car te bi anche za vse sodelavce, ki ne morejo ostati neprizadeti, ko gre za resnico o velikih in majhnih stvareh našega življenja.
Urednik
107