536
Vida: Pesni.
Pesni.
I.
V  beg podijo se oblaki
In jesen odnašajo,
Divjim krikom nad vasjo se
Yrane oponašajo . . .
V prsa čuden strah mi lega,
In srce želi drugam . . .
Tam ob morji cvete pomlad.
Palme solnčijo se tam.
In valovi šepetajo
, Zvezdam bajke čarobne;
Tam bi dušo mi objele
Sanje sladko žalobne.
II.
(Naposled .
Pa plamteča solnca mrejo,
Zvezde se utrinjajo,
In življenja zlati dnovi
Brez sledu izginjajo.
Naposled i nama v prsih
Ogenj ta se vpepeli,
In srce nama zastane
In oko nama zaspi. —
III.
(Laži.)
Tudi teli se izpovejmo
Brezštevilnih vseli laži.
Ki smijo se nam na ustnah,
Ki rose nam iz oči — !
Često bol duši te v srci,
Pa ti jasen je obraz . . .
Ravnodušno izpovem se
Te laži vam zdaj i jaz . . !
Vi pa, dragi, izpovejte
Se mi, kolikrat oko
V boli se vam je topilo.
Ko je v srci — ni bilo !
Vida.