List 61. Od gnojenja s slamo. Po poljskih pridigah prof. dr. Stockhardt-a. 6. Posnemki z nauka od slame. Kar smo v tem nauku od slame na drobno razložili, nam očitno kaže, da slama sama je malo vreden gnoj. Če bi 5 let zaporedoma kako njivo srednje rodovitnosti z edino suho slamo gnojili, koliko bi pridelali na taki njivi? Malo, celo malo, posebno zadnje leta. Če pa ravno tisto njivo gnojimo z živinskim ali človeškim blatom brez bil— cice slame, bomo zaporedoma pridelovali veliko. Živa priča tega je cela dežela Belgija. — Slama dela le velik kiip, se napiva gnojnice, razdeluje terdo blato, in enmalo tudi tistih gnojnih drobcov nazaj derži, ki iz gnoja puhte. Slama sama po sebi pa in če ni zmešana z živinskim gnojem je le malo več kot mertva stvar in brez posebne gnojne moči. Gnojnica, saje, kurjek, lanene preše itd. so brez slame in same po sebi neizrečeno rodovitne, — hlevski gnoj pa ima toliko manj moči v sebi, kolikor več mu je slame primešane. Vsak djansk kmetovavec, ki umno kmetuje in s prevdar-kom gospodari, ve to. Če je pa res taka, kakor nam pravite, zakaj pa kmetovavci pravijo, da brez slame (nastelje) ne morejo biti ? Ni teško dati odgovor na to zastavico. Pervič. Od nekdaj je sin za očetom govoril, da slama je dober gnoj, in tako se je ukoreninila ta misel med kmetovavci, kakor se ukorenini mar-siktera druga misel, od ktere se z lepo ločiti ne moremo. Da pa je slama v takošno veljavo prišla, se je prav naravno takole zgodilo: Večidel vsi kmetovavci so od nekdaj živini nastiljali slamo in jo potem z živinskim gnojem vred vozili na njivo. Se ve da je tak gnoj dobro teknil polju, in tako je, kakor Ponci k verovanju, prišla tudi slama k dobremu imenu, k veljavi na polju. Al ona ni njive veliko gnojila; pravi gnoj in rodovitnost njive je le v živinskem blatu bil. To ravno je v kmetijstvu velika napaka, da se vsaka reč premalo natanko razločuje, in da taka važna reč, kakor je kmetijstvo, ktero tolikanj vednost potrebuje, se v naših krajih le po hlapčovsko opravlja! Ce bi bile roke pridnih kmetov vseskozi pe-Ijane in vižane od umne glave, ki se je kaj učila, kje bi bile že naše kmetije! koliko več bi se že pridelovalo, in koliko bolje! Drugi vzrok, da slama velja za neobhodno potrebni gnoj, je ta, da večidel kmetovavcov ima za gnoj le to, kar v hlevu napravlja, druzega gnoja skor ne poznajo, ker jim spet prave kmetijske in kmetijsko-kemijske vednosti manjka. Tretji vzrok pa je, da brez nastelje, ki je postelja živini, živina ne more biti v hlevu. Al več druge nastelje je, ki ima veliko več gnojne moči v sebi, kakor slama, kteri je naj bolja moč všla skozi klasje. Če pa slama z* klajo nič ne velja in če tudi za gnoj ni, kam pa bomo šli ž njo? bo morebiti marsikdo nas vprašal: Brez zamere, prijatel! če tako vprašaš, nas nisi razumel. Mi nismo nikjer rekli, da slama nima celo nič gnojne moči, in da za gospodarstvo ni dobra aH da je celo nepotrebna. Ne besedice tacega ne najdeš v celem našem govoru. Naš namen je bil le skazati in za terdno spričati, da slama sama po sebi ima celo malo gnojne moči, in da se tedaj tisti silno moti, kdor misli, da z velikim kupom slame pa z malo živinskega gnoja navdanim bo svoje polje dobro gnojil. Tak kup se velik vidi, pa malo izda, in če gospodar le na kup gleda, ne pa, kaj je v k,upu, je enak tistemu, kteri bo po veliki skledi rahlih flancatov segel, manjšo skledo mesa pa pustil, češ, da se bo od unih bolj najedel, kakor od tega. Slabo tedaj gospodari, kdor malo živine, veliko pa polja ima. Ne imaj vex živine kakor toliko, kolikor je dobro rediti zamoreš, in ne imaj več polja, kakor toliko, kolikor ga dobro gnojiti zamoreš: to ste dveregelci, na ktere se opira vsako pametno gospodarstvo. Moti se, kdor drugač ravna, če ravno misli, da je moder gospodar. Ne od velicega kupa slame, ki jo vtaknemo v njivo, izvira rodovitnost polja našega, ampak od dobrega in tečnega gnoja, ki mu ga damo. Kdor ima tedaj veliko slame, pa premalo živine, da bi s svojim gnojem slamo do dobrega podelala, bo — verjemite mi — veliko veliko pametnejši storil, če preobilno slamo proda, in