Spoštuj prirodo!
Spisal Lud. Potofnik. (Dalje.)
Na Temni planini.
emna planina je gost in tenian gozd. Ljudje pravijo, da ni varno iti skozenj; marsikoga je že požrl, da ga ni bilo več na svetlo. Tod so se skrivali srne, jeleni in celo tudi volkovi. Rad pa se je vozil po zraku tudi kraljevi orel, da je užival dišed vonj, ki je puhtel iz temnih stoletnih jelk.
V gozdu nekaj zašumi, in skozi grmovje se zasveti dvoje črnih, zlobnih in trudnih oči. Veje se razmaknejo, in iz grmovja stopi Smukov Tine.
Obraz mu je bled, upadel in razpraskan, obleka pa zamazana in raz-trgana.   Po boji se mu pozna, da je utrujen in onemogel.
—•   127   —
• Čc ne pridem kmalu do vode, bom moral žeje umreti,« pravi sam pri sebi in gre dalje ter posluša, če ne bi znabiti zaslišal odkod žuborenja kakega studenca ali potoka. Zazdi se mu, da v istini siiši nedaleč pred scboj Sumenje vode. Gre dalje in res pride do potočne struge. Veselja se mu zasvetijo oči. Pripogne se, da bi pil in si pogasil pekočo žejo. Toda *::do!
Dasi je prej čisto natanko videl, da je po strugi tekel bister studen&k, tiila struga hipoma suha, ko je svoje žejne ustnice približal vodi. Struga jc potcgnila vodo vase, kakor da bi mu jc ne privoščila.
Ko vidi, da ni nič, misli, da se je motil. Vstane, da bi šel dalje. Toda ko se vzklone, vidi žc zopct, kako teče voda po strugi in tudi njeno iuborerije zopet natanko sliši. Pripogne se drugič, toda ko misli, da bo pil, ^truga že zopet brez vode.
Divja jeza ga popade in z različnimi grdimi psovkami začne obsipati •'In.
Ko si tu ni mogel pogasiti žeje, gre dalje. Glava rau je težka in mu »ili na prsi. Oči ga žgo in trepalnice mu lezejo skupaj. Silno je izmučen, in zaspanec ga hoče posiliti.
Tu je kos lepe zelene trate. Zeleni mah in sočna trava jo pokrivata. Kakor nalašč pripravljena za počitek.
Hoče leči. Toda joj! Ko se opre z rokami na tla, vidi, da se je trata izpremenila v trnjevo in -robidnato grobljo. Tam na katnenu pa je celo za-pazil veliko črnci kačo, ki se je pla^ila proti njetnu in sikala.
Popade ga strah in zbeži ...
V  tem pa so težki temni oblaki prepregli nebo.
Bliski Svigajo, strele udarjajo in grom pa bobni, da je slišati, kakor da bi se podira! svet.
Vihar divja, da ječe visoke jelke in stokajo košati hrasti. Okrog Tineta pa luli in žvižga, kot bi ga napadale zveri. In on beži. Toda udi so mu težki, kakor da bi imel v kosteh namesto mozga svinec, glava mu sili na prsi in telo omahuje. Ali vihar divja z vedno večjo silo in pripogiba dre-vesa tako, da ga veje bijejo po obrazu in hrbtu, ga praskajo po rokah in nogah in ga podijo vedno daljc.
Toda udi so mu popolnoma onemogli, in pri neki pečini sc zgrudi nezavesten na tla.
V  to pečino je držala votlina.------------
Ko se Tine zopet prebudi, vidi, da lezi v prostorni votlini na slami. Sredi votline gori ogenj in okrog ognja pa sedi več mož divjih obrazov in hudobnih oči.   Tine je v razbojniškem brlogu.
Zima.
»Mraz, raraz!« je kvakala vrana na hruški pred Tomaškovčevo hruško. Ta hruška, ki se je jeseni šibila od obilice sadja, se šibi zdaj od teže be-lega snega.
-~   128   «—                               H
•VcS kaj, Nežika?«  se  oglasi Tomaškovčcv oCc na pragu svoj^^^H •Drevjc bo treba iti otepat, čc ne, se bo začelo lomiti zaradi težkega S9C^H
• Saj bi bilo res prav,- mu odgovori zena.                                      j^H
V  tem se je približal na stopnice vrabec; zapazil je bil namreE v^H žitno zrnce, ki ga je izgreSila kurelnina.   Hitro smukne mimo gospodarj^M glasno zakriči: -Žuri se, žuriN                                                                 1^1
»Tem zdaj tudi huda predc,« reče moz svoji ženi in pokažc na vi^H ki je pobiral zrno.                                                                                     ^^M
• Lačnisozdajsiromaki, lačni, ker nc morejo nikjer nič dobiti,« pravi^^| Na  hišnem  oknu jc čepela sinica ler gledala v sobo.   V sobi je^^|
videti vsc tako lepo, čedno in redno. Pa kaj šc to! Iz sobe je prihajaj^f oknu tako prijetno gorak zrak, da se je sinici zdelo, kakor da bi jo^H natahko božal po zmrzlcm zivolu.                                                            ^^M
»Nc bi bilo slabo tukaj tepeti,« si misli sinica, •samo če bi bilo^H še kaj jesti.«                                                                                             j^^H
V  sobi sedi za mizo njen stari znanec Tonček in piše nalogo. Obfl(J je lako, da gleda s hrbtom pvoti oknu, kjer sedi sinica.  Ker je okno visr-i
je videla sinica črez Tončkovo ramo,  kako je njegov zvezek snažen in I Videla je tudi, kako sc deček Irudi, da bi nalogo napisal kolikor mogoče lu
»Bi ga li poklicala in ga prosila kaj hranc?« se vpraša sinica. >¦> rada ga motim, toda moj želodček se kar krči od lakolc in lačen je !.'¦ hudo biti.«
Tedaj pa je Tončck ravno končal nalogo in odložil paro.
»Zdaj je pravi čas,- si jnisli sinica. »Čuj, Tončck, čuj! Zimn jc iu mrzlo je, v bosc noge mc zebc, in lačna sem! Usmili sc me, da mc nc umorita hudi mraz in lakota!« prosi sinica.
Tonček je slišal siničino prošnjo. Sočutno jc pogledal ptička na oknu in mu rekel: »Lc čakaj, siromaček, takoj li kaj prinesem zobat.«
Hitro steče skozi vrata v kuliinjo in vpraša mater: »Mali, ali smoni natrosili ptičkom nekaj zrnc na okno?«
»Le daj jim, Tonček, le. Vsak dan jim smeš dati nekoliko zrnja, da ne bodo lačni.«
Tonček je vescl zbežal v slirambo, in ptički so imeli zobati, da jim 't; bilo treba stradati.                                                                                (IJatjt