Rozka Štefan
STANISLAW WYSPIANSKI
Novembra letos je minilo petdeset let od smrti Stanislawa Wy-splanskega — velikega poljskega dramatika in upodabljajočega umetnika. Rodil se je 1869 v Krakovu v družini umetnika rezbarja. Že v otroških letih se je prebudilo v njem zanimanje za literaturo, domačo in tujo, pa tudi za umetniške spomenike Krakova. V gimnaziji je vneto obiskoval gledališke predstave, posebno Shakespeara, Slowackega in Schiller j a, zraven pa mnogo risal in začel tudi pesniti. Po maturi se je vpisal na akademijo za upodabljajočo umetnost in hkrati na filozofijo v Krakovu; v tem času je tudi pomagal znanemu slikarju Janu Matejki pri polikromiji krakovske stolnice. Slikarske študije je nadaljeval v tujini, v Parizu (1890—1894), spotoma pa spoznaval umetnine drugih francoskih ter nemških in italijanskih mest. Ob tem se je tudi zavedel kulturne zaostalosti in mrtvila svoje ožje domovine Galicije. V Parizu se je otresel vpliva Matej kove historične slikarske šole in se oprijel nove dekorativne smeri, pričel pa je tudi literarno ustvarjati. Vendar z začetnimi deli ni uspel kot tudi ne s prvimi slikarskimi stvaritvami po vrnitvi v Krakov.
V Krakovu se je kmalu pridružil skupini Mlade Poljske in objavil v njenem literarnem glasilu Zycie dramo Warszawianka (1898), ki so jo istega leta tudi uprizorili v krakovskem gledališču. Drama ima podnaslov »pesem iz leta 1831« in je zajeta iz poljske vstaje tega leta. V njej nastopajo med odločilno bitko pri Grochowu izmišljene in zgodovinske osebe z generalom Chtopickim na čelu, ki čaka v graščini blizu Varšave s svojim štabom na izid bitke. Graščinski gospodični Marja in Ana pojeta ob klavirski spremljavi pesem Varšavjanka, ki jo je pod vtisom poljske vstaje 1830 zložil francoski pesnik Kazimir Delavigne. Poljski prevod izzveni bolj pesimistično, ker namesto o sužnosti govori o smrti. Njen refren »Danes bo tvoja zmaga ali pogin« se zliva v eno s slabimi slutnjami voditeljev vstaje. To spodbudi generala Chlopickega, ki se je bojeval že pod Napoleonom za poljsko osvoboditev, da protestira proti nezaupanju v lastno moč, kajti tudi največji poraz še ne pomeni narodnega propada. General izpove misel, ki je temelj vsega pesniškega ustvarjanja Wyspianskega: da je za poljski narod pogubna poezija smrti, kajti kdor hoče živeti, mora misliti na zmago, ne pa na romantično slavo mučeniške smrti. Med pogovori prispe sporočilo o porazu. Prinese ga stari Wiarus, preprost vojak, ki izroči tudi okrvavljeno kokardo Marji — znamenje, da je njen zaročenec Rudzki padel. Chiopicki, ki je dovolil iti Rudzkemu v boj, čeprav je slutil, da je stvar zaradi nesposobnosti glavnega poveljnika izgubljena, se začne tudi sam vdajati splošnemu mračnemu razpoloženju. Na prigovarjanje častnikov pa le prevzame poveljstvo in nato med petjem Varšavjanke zapuste graščino, medtem ko jim Marja vsa obupana napove poraz. Pesem se prelije v junaške akorde, ki preglase Mar j ino zlovešče prerokovanje in izzvene v slavospev junaštva, kot ga v drami — vsak po svoje — predstavljajo Chiopicki, Rudzki in Wiarus. Zlasti ta oseba, ki ne spregovori na odru niti besede, je po svoji zu-
97
nanjosti in vedenju tako pretresljivo junaška, da pooseblja narodnoosvobodilni boj in je pravo nasprotje notranje razdvojenemu vodstvu.
Naslednja drama Protesilaos in Laodamia (1899) je nastala pod vplivom Homerjeve Iliade, katere novi poljski prevod Lucjana Rydla je Wyspiai'iski v tem času ilustriral. To je dramatizirana pesnitev o ljubezenskem hrepenenju, obdelana spet v fatalističnem duhu in oprta na simbolistična razpoloženja.
Sledita dve drami iz sodobnega kmečkega življenja, ki po klasičnih grških zgledih obravnavata vprašanje krivde in kazni. Prva, Klqtwa (Kletev, 1899), kaže poljsko vas, ki trpi zaradi suše in vidi v tem božjo kazen, krivca pa v župniku, ker živi s svojo gospodinjo v nedovoljenem razmerju in ima dvoje otrok. Župnik se čuti krivega, a se ne spokori, temveč prisili gospodinjo, da vrže otroka na grmado, sama pa zblazni. Ko hoče zažgati vas, jo kmetje ubijejo, župnik pa se konča sam.
Druga, Stjdziowie (Sodniki, objavljena šele 1907), prav tako prikazuje resničen sodoben dogodek. Židovski krčmar Samuel je vzel v službo lepo vaško dekle Jevdoho, hčerko nekoč bogatega kmeta, ki pa ga je krčmar pripravil ob imetje in nato spravil še v ječo. Krčmarjev sin Natan Jevdoho zapelje in jo nato prisili, da umori svojega nezakonskega otroka- Napoti pa mu je tudi Jevdoha, ker se hoče poročiti z bogato Židinjo. Jevdoha, ki jo peče vest zaradi umora, prosi Natana, naj jo ubije. V to posežeta Jevdohin brat in Natanov mlajši brat Joas; končno padeta oba zločinca, stari Samuel in Natan, v roke pravice, umreta pa tudi Jevdoha in Joas.
K snovi novembrske vstaje se je Wyspiaiiski povrnil v drami Lele-wel (1899), ki prikazuje spor med voditeljema dveh strank v narodni vladi, med konservativnim knezom Czartoryskim in revolucionarjem, znamenitim zgodovinarjem Lelewelom, in pogubne posledice tega spora za vstajo. Tudi ta drama je politična satira in prav tako kot Warszawianka naperjena zoper premalo odločne narodne voditelje.
Medtem je Wyspiaiiski po naročilu risal osnutke za vitraže katedrale na Wawelu, ki sicer niso bili sprejeti, a ga je delo zanje navdihnilo, da je napisal več zgodovinskih pesnitev — rapsodij, med katerimi je najpomembnejša Kazimierz Wielki (1900), V njej opisuje ponovni pokop ostankov kralja Kazimira Velikega, ki so jih našli 1869 med obnavljanjem katedrale. Kraljev duh, ki je po smrti blodil po rajskih pokrajinah, se na klic naroda vrne na Poljsko; ko vidi svojo deželo zasužnjeno in ponižano, jo skuša spodbuditi k maščevanju, vendar zaman. Narod je v brezplodnem sanjarjenju o preteklosti postal nezmožen za veliko dejanje, životari le v solzah, v mislih na grobove, pri tem pa mu pomagajo poeti s svojo poezijo smrti. Ko tudi pogrebni govornik spregovori obupano, vrže kralj vanj kladivo —¦ narod pa se zave, da je svoboden. Pesnitev je satira na puhle narodne manifestacije, ki jih pesnik obsoja posebno še zaradi nerešenega kmečkega vprašanja, ponavlja pa tudi že v Warsza-wianki izraženo misel, da je pesimistično iskanje grobov škodljivo za podjarmljeni poljski narod. V Kazimiru Velikem je zarodek programa, ki ga je Wyspiaiiski razvijal nato v dramah.
Dejanje naslednje drame, Legion (Legija, 1900), se godi v Rimu leta 1848. Za ozadje ima zgodovino legije, ki jo je tedaj snoval v Italiji Mickie-vvicz, da bi z njo pomagal osvoboditi Poljsko. Na tem ozadju je prikazana
98
vsa tragika Mickiewiczevega življenja. V njem se bojujeta dve sili: realna, zemeljska, ki ga vodi k stvarnim ciljem, med katerimi je najvišji svobodna, neodvisna Poljska, in mistična, ki oznanja mesijanistično poslanstvo Poljske. Ta sila nazadnje zmaga, kar pokaže drama kot njegovo slabost, kot njegov duhovni zlom, in s tem kritično osvetli vpliv mesija-nizma na poljsko družbo v dobi razkosane države. Drama je deloma zgodovinska, deloma vizionarna, po obliki pa podobna pesnitvi v dvanajstih prizorih, ki jih veže Mickiewiczeva oseba.
Z Legijo se začenja drugo razdobje ustvarjalnosti Wyspiaiiskega, v katerem je končno uspel in dosegel priznanje. Tega leta se je tudi poročil. Poslej je stalno živel v Krakovu, postajal znan tudi kot slikar, hkrati pa je s svojo umetnostjo prispeval k tehničnemu dvigu gledaliških predstav; delal je osnutke za prizorišča in za kostume svojih dram, ukvarjal pa se je tudi z notranjo dekoracijo in z opremljanjem knjig.
Pravo slavo pa je WyspiaAskemu prinesla drama Wesele (Svatba, 1901). Zunanji povod za nastanek drame je dala poroka pesnikovega prijatelja Lucjana Rydla, poljskega pesnika in dramatika plemiškega rodu, s kmečkim dekletom. Svatbe, ki je bila na posestvu slikarja Vladimirja Tetmajerja v bližini Krakova, se je udeležilo poleg domačinov iz vasi tudi mnogo gostov iz Krakova, časnikarjev, umetnikov, pisateljev — med temi tudi Wyspiaiiski.
Drama ima tri dejanja. V prvem se gostje, navadno po dva in dva, vrste na odru. Iz kratkih pogovorov spozna gledalec prepad med izobraženci in ljudstvom. Medtem ko ljudstvo ne pozna nasprotja med svojimi čustvi in pripravljenostjo za dejanja ter se ravna po svojem prepričanju, je mestno izobraženstvo na videz zelo patriotično, polno domoljubnih fraz, v resnici pa boječe, nezmožno pogumnejšega koraka, vse pogreznjeno v oportunizem. Ko bi nastopil odločilen trenutek, ne bi moglo povesti ljudstva v osvobodilni boj. Tak trenutek v drami tudi res pride, sicer v fantastični obliki, a zato nič manj prepričljiv. Na odru se pokaže krčmar jeva hčerka, izobražena, eksal tirana Rahela, in v pogovoru s pesnikom izrazi željo, naj bi na svatbo povabili vso naravo. Pesniku ugaja ta misel in rece ženinu, naj povabi tudi »chochola«, to je slamnat opaž, ki je vanj zavit rožni grm na vrtu. Ženin v šali to stori, odpre okno in. zakliče v noč chocholu, naj pride in pripelje s seboj, kogar hoče.
V drugem dejanju se natanko opolnoči pokaže chochol. Za njim se pred vinjenimi, zaspanimi gosti vrstijo prikazni, nekaki simboli njihovega dela, in se začno z njimi pogovarjati: pred časnikarjem iz krakovske stranke stanczykov se prikaže legendarni Staiiczyk, dvorni norec kralja Zigmunda, in obsodi politiko stranke, ki se je oportunistično podredila avstrijski vladi; za njim pride slavni vitez Zawisza Crni in očita pesniku Kazimiru Tetrnajerju, ki je prav tedaj pisal dramo o tem junaku, da sodobna poezija zanem.arja svoje poslanstvo, namesto junaštva goji dekadentno erotiko; potem stopi pred ženina, pesnika Lucjana Rydla, hetman Branicki, nekdanji voditelj oholega plemstva, in mu očita, da se je kot plemič oženil s kmečkim dekletom; nato pride k staremu kmetu Szela, zgodovinski voditelj kmečkega upora 1846, kot predstavnik druge skrajnosti. Končno se gospodarju Vladimir j u Tetmajerju, pristašu sodelovanja med izobraženstvom in kmeti, prikaže Wernyhora, stari narodni
99
vedež, ukrajinski ljudski pevec, ki je bil že v romantični poeziji nekak simbol zveze med plemstvom in kmečkim ljudstvom. Ta napove poljsko narodno zmago kot sad skupnega boja plemstva in ljudstva. Zato mora gospodar pred svitom sklicati svoje ljudi. Izroči mu zlat rog, s katerim bo prebudil junaštvo v ljudstvu, na njegov glas pa bo prihitel tudi sam s krdelom vitezov. Po odhodu starega Wernyhore pošlje gospodar Janka z zlatim rogom na vas, da bi pred svitom zbral s kosami oborožene kmete.
V tretjem dejanju posedajo gostje vsi zaspani po stoleh in se pogovarjajo. Tedaj začno prihajati oboroženi kmetje, ki jih je sklical Janko. Domači zbudijo gospodarja, ki se le s težavo spomni, kaj mu je naročil Wernyhora. Vsi čakajo pripravljeni, da odidejo na Wavi^el, tedaj pa se vrne Janko, a brez zlatega roga: izgubil ga je med potjo, ko se je sklonil, da bi pobral svojo lepo domačo kapo iz pavjega perja, potem pa mu je še to odnesel veter. Vtem razsvetli izbo prvi jutranji žarek — odločilni trenutek je zamujen, ker se zlati rog ne oglasi. Namesto tega pobere Janko na chocholov ukaz vsem orožje in jih uredi kot za ples. Chochol zaigra na dve paličici svatbeno melodijo, vsi navzoči pa se začno po njenem taktu kot v polsnu mehanično premikati po sobi kot lutke.
V tem fantastičnem zaključku drame je izrekel Wyspiaiiski obsodbo in opomin tedanji poljski meščanski inteligenci, češ da čaka nekakšnega čudeža, ki bi brez njenega napora obnovil poljsko državo. Zato je izročil pesnik vodstvo nad ljudmi chocholu, to je slamnatemu možu — poosebljeni omejenosti in zaostalosti. Ta ostra kritika izvira iz tedanjih razmer v Galiciji. Pravo moč poljskega naroda je Wyspiaiiski videl v kmetu, ki pa mu je potrebna politična izkušenost meščanskega izobra-ženstva. Kmet sam je prikazan v igri kritično kot pohlepen ali lahko-mišljen človek, z omejenim obzorjem. Prav zaradi te vsestranske, neusmiljene kritike izzveni Svatba tako pesimistično. Pesnikova ideja o sodelovanju med vrhnjo plastjo naroda in ljudstvom je poosebljena v Wernyhori, ki hoče združiti gospodo in kmete v boju za svobodo.
V oblikovnem pogledu Svatba dobro združuje prvine realistične komedije in simbolične drame. Med umetniškimi sredstvi je najmočnejše razpoloženje, ki se je v njem Wyspiaiiski pokazal mojstra. Wyspiaoski je imel dramo za najvišjo umetnostno zvrst, za sintezo raznih umetnosti, ki naj združuje poezijo, glasbo in slikarstvo. Menjavanje občutij, bogate dekoracije, ki obsegajo zgodovinska plemiška oblačila, barvite ljudske noše in črne obleke meščanov, dalje ljudska pesem in glasba, ki spremlja vse dogajanje — vse to dela iz Svatbe močno umetnino, nekakšno pravljično igro, ki pa raste iz realnosti. Na obliko in potek dialogov je vplivala tradicionalna krakovska »szopka«, to je lutkovna igrica, ki se je razvila iz cerkvenih jaslic, a so jo po propadu poljske države začeli uporabljati za izražanje domoljubnih čustev, naperjenih zoper okupatorja, za aktualno politično in družbeno satiro. Ob vsem novotarstvu pa je ohranil avtor klasično enotnost kraja, časa in dejanja. Tudi v jezikovnem pogledu je Svatba zelo bogata: vsebuje vse stile poljskega jezika, od renesanse preko baroka do sodobnega pesniškega izražanja, poleg tega pa narečje kmečkega prebivalstva iz okolice Krakova.
Prve bralce in gledalce Svatbe je navdušila predvsem umetniška lepota tega dela, niso pa dojeli njene idejne vsebine, njene kritike in vse
100
bolečine, ki jo je pesnik izrazil v njej. Wyspiaiiski, ki ga je to površno navduševanje razočaralo, je napisal nato dramo Wyzwolenie (Osvobo-jenje, 1903) — nekakšen komentar k temeljni ideji svojih del. Pesnikove misli pooseblja Konrad, ki veli igralcem, naj na Wawelu zaigrajo sodobno Poljsko. Na temnem odru sreča delavce, ljudi, ki so navajeni dela in dejanj, in sklene z njimi zidati in podirati. V prvem dejanju predstavljajo igralci razne družbene razrede: poljsko višje plemstvo, ki živi razkošno in razuzdano; podeželsko šlahto, odvisno od velikašev in prav tako demoralizirano; ob njej peščico kmetov; bojazljivo, lojalno inteligenco iz konservativne stranke s predsednikom, ki pravi: »Mislimo samo na to, da ne bomo nikdar izpregovorili besede: Poljska.« Zraven te stranke je liberalno meščanstvo s svojim puhlim patriotizmom, izraženim v geslu: »Sklenimo bratovsko roke in kričimo, kričimo: Poljska!« Skupina nižje duhovščine oznanja posmrtno srečo, višja duhovščina pa pridiga o potrpljenju, da bi dosegli odrešenje. Za temi družbenimi skupinami nastopajo razni ljudje, ki izražajo razpoloženje sodobnikov: govornik, ki oznanja neko splošno ljubezen; harfistka, poosebljeno hrepenenje; samotar filozof, ki se šteje za rešitelja domovine; starec, ki razlaga svojim hčerkam, da razen wawelskih grobov ni Poljske in je ne more biti. — V drugem dejanju nastopi na odru Konrad, obdan z ljudmi, ki jih imenuje maske, pač zaradi njihove zlaganosti in servilnosti. V pogovoru z njimi Konrad natančno opredeli svoje razmerje do raznih pogledov na poljsko vprašanje v besedah: »Narod ima izključno pravico biti Država«, zato odločno odklanja vsa druga pojmovanja. Ko maskam zagrozi, da jih bo uničil, izginejo. — V tretjem dejanju pride Konrad med igralce, ki jim je medtem Genij — simbol pasivnega mesijanizma, najpopolnejše utelešenje sodobnega poljskega duha — obljubil posmrtno Poljsko, in jih hoče odpeljati v kraljevsko grobnico. Konrad se hoče bojevati za resnično, stvarno svobodo, za živo, državno Poljsko, zato prepodi Genija in zapre vrata v grobnico. Tudi igralci odidejo, Konrad pa ostane sam z zavestjo, da ne on ne njegovi sodobniki ne zmorejo osvoboditve.
Zgodovinska tragedija Boleslav Smialy (Boleslav Smeli, 1903) slika usodo junaškega kralja, ki je ubil škofa Stanislava in se mora poslej pokoriti. Boleslav naj bi predstavljal pesnika samega, ki je udaril po svetosti, to je po mesijanistični poeziji, škodljivi za narod, in ki hoče, da bi bil njegov narod močan, kot je bil močan meč kralja Boleslava.
Edina optimistična drama Wyspiaiiskega je Akropolis (1904). To je vizija o vstajenju Poljske, o prebujenju vseh telesnih in duhovnih šil poljskega naroda v prihodnosti. Dogaja se v katedrali na Wawelu — poljski Akropoli — na veliko noč, ki jo Poljaki praznujejo kot simbol vstajenja domovine. V pesnikovi domišljiji ožive kipi in podobe v katedrali in se vesele življenja, končno pa se prikaže na zlatem konju odre-šenik — Apolon in oznani konec suženjstva.
V drami Noe Listopadowa (Novembrska noč, 1904) se je Wyspiaiiski vrnil k problemu oborožene vstaje, ki ga je prvič načel že v Warszawianki. Tu ne obsoja več mladega rodu, ker hiti v smrt, ampak vidi v vstaji edino realen narodni program, ki je nujen ne glede na žrtve. Drama predstavlja staroklasično mitološko zgodbo o Kori, hčerki boginje De-metre; antični bogovi pridejo na Poljsko, posežejo v novembrsko vstajo.
101
nato pa spet odidejo na Olimp in prepuste narodu, da se sam osvobodi. Toda narod je mešanica pogumnih in slabičev, zato je poražen. Zgodovina se prepleta s fantastiko, vse pa veže skupna ideja.
Poleg tega je napisal Wyspianski še na Homerju temelječi drami Achilleis (1903) in Powrót Odyssa (Odisejeva vrnitev, 1907), mistično tragedijo Skalka (1907) in mnogo dramatskih fragmentov; ustvaril je tudi lepe lirske pesmi, med njimi pretresljivo pesem o svojem pogrebu:
Nihče nad grobom naj ne joče razen moje žene, vaših mačjih solz jaz nočem, ne tožbe narejene. ...
Naj zvon nad krsto mi ne kraka, vrešče ne litanije, naj dež na moj pogreb zaplaka in vihra naj zavije.
Medtem je Wyspianski postal profesor za uporabno umetnost na Umetnostni akademiji v Krakovu, a je moral zaradi bolezni na pljučih kmalu na deželo, kar pa ni preprečilo njegove smrti. Umrl je star šele osemintrideset let, a priznan kot največji ustvarjalec Mlade Poljske. Kot našega Cankarja so si tudi njega po smrti lastile razne politične skupine, od socialistov preko nacionalistov do katoliške reakcije.
Wyspianski je po Fredri in Slovi^ackem tretji veliki poljski dramatik. Njegovo književno delo je tragično in satirično. Pesnik se je brezobzirno bojeval proti lažnemu domoljubju in varljivim prividom romantičnega mesijanizma, budil narodno zavest in terjal pogumnega dejanja, iz katerega edino bo mogla vstati osvobojena Poljska. Ideologija Wyspiaiiskega je močnejša v negativni kritiki kot v pozitivnem programu, kar je posledica pesnikovega ocenjevanja družbenih sil njegovega časa. Meščanska družba, pomešana s fevdalnimi ostanki, je dajala mnogo snovi za satiro, za negacijo, pozitivni program Wyspiaiiskega pa se je oslanjal predvsem na kmeta, v njem je videl edino realno silo, zmožno ostvariti tisti he-roizem, ki so ga oznanjala njegova dela. Pri tem je Wyspianski dosegel izredno harmonijo med idejo in izrazom, ki je prepričljiv in plastiče* tudi v najbolj simboličnih vizijah.