309
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o s lav. 40.
Kozaki jašejo v boj.
(Dalje.)
Jutro je, iu kozaki so gotovi za odhod. Načelnik ieta kot orel gori in doli, iz oči mu sije smelost, na čelu mu kraljuje ponos. Kozaki so radostni, po obrazih jim je razlita rudečica, vrat je gol, in srajca na prsih razpeta. Konji nestrpljivo grebejo s kopiti in otresajo labudove svoje vratove.
Nikdar se požrešnež tako veselo ne vsede za mizo, nikdar se ženska tako radostno ne vrti v plesu, kakor se Zaporožci radujejo boja. Po boju namreč je sladko pripovedovati o bojnih činih, in če bi tudi poginil, ostane mu bojna slava. Ime junakovo gre s častjo od ust do ust, kakor pristuje, in ostane v večnem spominu. Potomstvo ga ne pozabi, sorojaki pa slave njegovo smrt, eni z vzdihljeji žalobe, eni s solzami tuge.
„Junaci, odjašimo!" zavpije z gromkim glaso n načelnik. „Odjašimo!" zagrmi po vseh vrstah kozakov. In z glasnim „Slava Bogu!" vzeli so junaki slovo od Siča.
Pomikajo se po potu, prav za prav po zmesi steza. Junak je poleg junaka, silni so kot hrasti. Rujave kurtke in želti ali rudeči kolpaki se leskečejo kot cvetlice na polju, ob desni rami Kozakom štrle sulico kot preklje, in ob bedru se svetijo krive osnažene sablje.
Solnce uže jasno sveti, rosa kaplja z brezovih vej, in se kot briljanti leskeče v različnih bojah na košatem cvetju. Drobne tiče žvrgol6, različen je glas, različen je zvok njih petja. Skrjanček drobi visoko v zraku, poje hvalo jasnemu dnevu. Kedaj pa kedaj zakuka kukavica, kobilar vpije, lešnica vršči in preletava z drevesa na drevo, žolna pa žvižga, kedar panj ugleda. Poljski muren cvrči v travi, pastarica poje nad mlako, v njej pa žabe kvakajo. Iz trstja izleti tropa rac, cvr-likajo, spuste se k višu, preletavajo v kolobarju, a potem se tropoma zakade v vodo, ki zašumi in se skoio-bari. Dalje v trstju se oglaša bobnarica „bun, bun". Nekater kozak šteje: „enkrat, dvakrat", ter pravi: „žito ne bode drago, ali mnogo ljudi ne bode učakalo hleba božjega." Vonjava z bilja in cvetja se z roso vzdiguje z nad zemlje, in se razliva po vzduhu. Srce kozakom se vzdiguje, pa tudi moč konjem se nekako oživlja.
Junaci dirjajo po stepi. Kedar kje obstanejo, da konje napasejo ali da prenoče, povsodi jih po bratovski pozdravljajo kozaki raznih kurenj, in srčno goste z jedjo in pijačo. Ko so prešli mimo pustinje sv. Caharija, prepluli so Ingulec pri Hmelnickovem stražnem stolpu. „Na tem mestu je bil dal izdajniški Bogdan napraviti okope, postaviti utrdbo, češ, da bode odbijal Tatare, ali pa Poljce krotil, v resnici pa zategadel, da bi laglje podjarmil slobodne Zaporožce. Verolomni Bogdan je umrl, utrdba se je posula, sloboda Zaporožcem pa ni zginHa, Kedaj hočejo ljudje kleti spomin izdajniškega atamana. razvaline se bodo do celega razsule, mesto se bode ob-rastlo z zelenjem in s trnjem, in dumke o slobodi bodo prepevali najpoznejši unuki zaporožkega rodu", tako je pripovedoval načelnik junakom.
Od Ingulca dirjali so kozaki naravnost k jezeru sv. Konstantina. Daleč na okolo ni druzega kakor stepa, očesu nepresežna, samo mislim dosežna. ^Junaci, slavno je to jezero v zgodovini zaporožki", ogovoril je načelnik svoje ljudi, ko so bili obstali. »Na tej obali je gostil Konstantin Horodenski, atatttan na Zaporožju, očeta Mazepo, atamana vsemu kozaštvu. Ta dan so strgali Zaporožci vse vezi, ki so jih vezale na Moskvo, ter sa
hiteli v krilo matere Poljske. Od tega Horodenskega se je prijelo ime jezera. Čuvajte vse, kar vas spominja Poljske in zlate slobode!"
Od todi so prišli do nekega starega mlina in do groba Pavlukovega. Na visoki mogili stoji dobov križ, in na okrog raste lučni«; bujno je njegovo stablo in perje. „Gledite, kakor je bujen ta lučnik na mogili. prav tako je nekdaj bujna bila slava atamana Pavluka", pripoveduje načelnik. „En pot je dal hudo občutiti svojo hrabrost hetmanu Žolkievskemu, naposled pa je bil sam pobit med Mošnjami in Kamajkami. Udal se je na pošteno besedo Poljeem, ali vendar so ga raztrgali na štiri kosove. Kozaki so si izprosili mrtvo njegovo telo, in je zasuli z mogilo v rodni zemlji. Junaki so izmolili vsak po en očeuaš za njegovo dušo, zapeli mrtvaško dumko na slavo njegovemu imenu, in odjahali k trdnjavi mali Ingulec Za njimi leži širna stepa, pred njimi pa jarki, soteske in pustare. Bližajo se soteskam, Ki se jim veli „skok belega konja". Tu so obstali, da napasejo konje, in načelnik je povedal junakom to-le: „Ko je ataman Vihovski, mož slavnega imena in kreposti, pripeljal kozake v krilo matere Poljske, oudaj je na ko-šovini atamanoval Samko, z dušo in telesom udan belemu carju. Po izgledu vpisanih bratov so hoteli tudi Zaporožci odpraviti izmed sebe vse, kar je dišalo po Ruski. Bruhoviecki, plemič odličnega rodu, bil je ondaj ataman blatnerovskega kurenja. Bil vam je človek divjega duha, mračnih misli, ki se ogibal veselja nedolžnih zabav, ter bežal tje, kjer sta boj in smrt obetala bujen plod. Proti običaju zaporožkemu, da je vranec ali tem-nodlakast konj boljši za boj, ker te ne izda sledilcem v nočni temi, jahal je Bruhoviecki belca, belega kot mleko, ter vedno povdarjal: Kedar jašem v boj, smejem se smrti, naj ve neprijatelj, kje naj me išče; kedar se vračam z boja, ondaj je moj konj rudeč od krvi nepri-jateljske, rudeč je kot jagoda, da moji vejo, po čem me morejo spoznati. Ondaj je bil Sič pod Kamianko. Starešine so se zbrali na trgu k seji in odvrgli atamana košovega. Samko je slutil, da se mu ne bode dobro godilo, toraj je pobegnil po noči, in junaki so se zjutraj razšli na vse strani iskat ga. Bruhoviecki na belem konju je od zore do mraka preplaval devet rek, in je onostran črne Kamianke nad slanim jezerom dohitel ubežnega Samko. Oni globoki prepad je še ločil nasprotnika. Konja obedveh sta bila čila, ali uže utrujena. Nestrpljivi Bruhoviecki je udrihal po konju, in preskočil prepad v silnem skoku. Samko je hotel braniti se, ali Bruhoviecki je zamahnil s sabljo, preklal mu glavo, in možgani in kri so obrizgali belega konja, in taki se je povrnil Bruhoviecki v Sič, kjer so ga odbrali za košovega atamana. Mnogo let je uže prešlo, in jih bode še, predno se na novo narodi takov junak, junak, ki bode toliko krive in nedolžne krvi prelil, tolikim ljudem življenje upihnil, toliko vasi in mest popalil in opustošil. Prepad pa, ki mu je tako rekoč zadobil čast atamansko, nazivali so pozneje skok belega konja". Stari ljudje pripovedajo, da sleharno noč o polunoči prijezdi od po-ludneva jezdec na belcu, preskoči prepad in zgine. Na beli olaki ni nobene lise, na čapki konjikovi pa se ziblje krasen kolpak. Kedar začno petelini peti, vrača se konjik proti polunočni strani, ali konj njegov je rudeč kot meso v mesnici in za čapko mu tiči čaplovo pero. Zaradi preobilega greha, kaznuje Bog atamana s ponočno nestalnostjo in dušnim bojem; on nima nikjer pokoja in ga ne bode imel, dokler ne bode kdo njegovih krvnih potomcev poravnal zlega, ki ga je bil on učinil."
(Konec prihodnjič.)
310