DUŠICA MAROVT, IZDELOVALKA VITRAŽ
Pozabljena lepota barvastega stekla
Marsikatero premožnejšo hišo v Ljubljani so nekdaj krasila vi-tražna vrata all okna, danes pa jih zasledlmo le redkokje, kajti na umetniške izdelke v barvastem steklu smo skorajda pozabili. Težko je še najtl koga, ki bi bil vešč tega zahtevnega dela. In vendar se prav z izdelovanjem vltraž ukvarja naša občanka Dušica Marovt, nekdanja turistična delavka. To Je prav gotovo presenetljivo, zato smo jl posvetili tale zapis, kl je nastal v njenem stanovanju na Prešernovl cesti, kjer kovačeva koblla nl bosa...
»Ko sem pred leti kot vodnica hodila po starih francoskih cerkvah s prekrasnimi vi-' tražami, sem jih silno občudovala, vendar se mi še sanjalo ni, da bi se česa takega tudi sama lotila. Res je, da sem nekaj časa študi-rala umetnostno zgodovino, a sem se rajši preusmerila k ekonomiji,« je razlagala o sebi Dušica Marovt, prijetna in duhovita sogovornica.
Pred kratkim se je bila vrnila iz Združe-nih držav Amerike, kjer je prebila osem let kot predstevnica Kompasa. Zanimivo je, da je prav tam, v Los Angelesu odkrila svoj talent v sebi, ki se je prej skrival v občudo-vanju in občasnih risbah. Zakaj ravno v Ameriki?
»To je bilo golo naključje. V hiši nekih prijateljev sem videla čudovita vrata iz barvnega stekla, ki so delila dva prostora. Še bolj me je navdušilo okno v neki drugi hiši, ki je ponazarjalo nek motiv francoske-ga impresionista Mattissa in je bilo v popol-noma beli sobi edina aekoracija v prostoru, skozi katero je za nameček prodiralo sonce.
da si od začudenja obstal kot vkopan. To me je vznemirilo, da sem začela stikati nao-koli, kje bi se sama naučila izdelovati česa podobnega,« je povedala.
Ker je to precej odločna ženska in tisto, kar išče, tudi najde oziroma si postavi za cilj, tudi doseže, se je kmalu znašla na umetnostni akademiji, kjer imajo oddelke za starejše študente. Uspešno je opravila štiri semestre in se tako naučila vitražne tehnike ter spoznala razvoj te umetnostne obrti, ki je nekdaj slovela tudi v Sloveniji. V Kaliforniji je to zdaj moda in ljudje si dajejo izdelati vsakovrstne vitraže, tudi obešen strop v kuhinji.
- Kako nastane vitraž?
»Najprej narišem motiv, običajno na pe-nasto snov v enaki velikosti, kot bo kasneje izdelek. Potem to razdelim na kose in ošte-vilčim, nakar te oštevilčene kose prenesem na kartonski papir, po katerem potem re-žem steklo. Tega ovijem v posebno folijo in. ko jih je več skupaj, jih zložim tako, da jih veženi ali s cinkom ali svincem. Na koncu,
ko je vse skupaj že sestavljeno, ponovno vse zacinim z varilnim aparatom.«
- Koliko časa ste na primer porabili za svetilko s palmovimi motivi, ki vam visi s stropa?
»Luč sestavlja 600 kosov in to zahteva ogromno časa. Delala sem jo kar mesec dni,
povprečno tri ure na dan,« je rekla in pogle-dala na svoje roke, saj je to delo tako težko, da so steklarji zmajevali z glavami, ko jim je pripovedovala, da sama reže steklo.
Barvasto steklo je pri nas težko dobiti. Umetnica ga je iskala po starih delavnicah, po podstrešjih starih hiš. Zdaj je nekaj iz-delkov naredila v veselje svojih prijateljev. Tako je nekomu izdelala vitraž z dvema velikima papigama, ki krasi balkon nekega vikenda v hribih.
»Če je v oknu samo en zelen list, sta okno in prostor bogatejša,« je navrgla vsa zanese-na, saj zdaj v vsakem stanovanju gleda, kje bi lahko bil kak vitraž.
A te stvari, seveda, niso poceni, so pa prekrasne. Pri nas jih je sila malo, morda v kaki hiši umetnikov ali v kaki stari hiši. Avtorica je prinesla precej izdelkov s seboj iz Amerike in jih nameravala razstaviti v Kompasovi galeriji, vendar čas ni bil pri-meren in ker nima časa čakati, jih je kar oddala v galerijo Borec, češ, bom naredila še druge, potem ko se vrnem. Zdaj namreč spet potuje v Ameriko, kjer si je ustvarila drugi dom s krogom prijateljev, ki imajo podobna umetniška nagnjenja kot ona.
V njenem stanovanju smo videli čudovite luči z motivom stiliziranega cvetja v jesen-skih barvah pa senčnik z znanim Slanovim petelinom, potem okno z bidermajerskim šopkom, skratka stvari, vredne občudova-nja, zlasti ker so narejene z žensko roko. Menda je edina v Sloveniji. Zato bomo o njej najbrž še kaj slišali.     Albina Adamič