599
France Vurnik
MORENA    Tu se je utrgal Čas:
morena nemega trenutka je zagrnila grušč nemira, plazove upanja, podore iskanj.
Zaman je pričakovanje, da bo geolog razgrebel globino pod plazino nad podorom stisk; vse, kar je bilo, je okamnina časa — stisnjena v usad, preplavljena z meliscem . ,
FOSIL    So sledovi
nemirnega stopala
na begu
v neznan privid.
Morena
France Vurnik
So sledovi nesmiselnih vprašanj o času in njegovih zankah na poti utvar.
So sledovi
upajočega razdajanja ob skalnatih previsih peščene neodmevnosti.
So sledovi
brezglavega zaupanja, vdrtega v vrtačo čarov — podor mladosti.
So sledovi
pod moreno časa.
JEZERO    Na videz umirjena gladina v sončnem popoldnevu kot privid uglajenega reda. V globinah pa se je razpasel mrak:
ribe so s svetlimi trebuhi priplavale na površje. Potoki so ubrali nove struge; duši se, hlepi po studenčnih pritokih, po hudi uri,
da bi se utrgal oblak ... Samo v sebi nima več čistih voda, zasipa ga grušč
samo sebe použivajoče slepote.
PLAZINA    Nad sloji časa
drsi plazina besed — sesedlih v deževju prepričevanj.
600
Morena
Zlepile so se v živo gmoto oklepajočo sloje časa.
Nenehno deževje lepi nove plasti in duši prejšnje v molk.
Človek strmi, zatiska si ušesa, misli premetava daleč na drugi breg.
S tem se ohranja.
PODOR    Ta podor se je ugreznil
ob nepričakovanem spodmikanju tal: zavalovilo je zidovje zanesljive prihodnosti in poniknilo v podoru.
Tu je žila razdejanja in tale tu
začetek novega snovanja na negotovih usedlinah iz nuje in moči.
GLINA    Svet je glina
in vsi smo glina in sami svoji mojstri
kovačije. Na Kitajskem po kitajsko in podobno. Pri nas pa po domače, to se pravi,
da vsi vemo vse o vseh po svoje, da je oni takšen, kakor misliš ti, da je, se pravi,
601
LIRIČNI FINALE    V tem kristalu je ujet spomin na nemir in strast podarjeno mehkim bokom nekega brezskrbnega večera na zeleni ravnici soglasja in razgubljenih muk v naplavini ur.
To ni klic po ponovitvah, da je le ujeto v mozaiku časa: spoznanje je lahko le enkrat samkrat res spoznanje.
Potem okameni in drami upanje, da ni še vse ujeto v radovedne tipalke čutil.
da je oni glina,
iz katere ti mojstruješ
njegov profil
in da ga boš pač zlepil,
kolikor bo le mogoče,
da bo takšen,
kakor hočeš ti.
Sonce pripeka v beli popoldan, kovači smo in kujemo težko glino. Tako nastaja
panteon (pod moreno).
France Vurnik
602