SLOVNIŠKE IN PRAVOPISNE DROBTINE
Premih zlogovn* meje pri r, l, n
Starejše slovenske slovnice, še 4. izdaja Breznikove (1934), govorijo o topljenem ali mehkem Ij in nj v slovenščini, ki da sta po izreki enotna, ne dvojna glasova. Ta topljena glasova (1 j , nj) da je treba ločiti od primerov, kjer 1 j , n j predstavljata dva samostojna glasova (1 + j , n + j). Ločiti da je treba Ij v primerih beljak, Celje, kljun, ulj itd. od 1 + j v: s sol-j o, z žival-jo,kobil-ji,povel-je itd., dalje n j v besedah vonj, vonjati,.ko in j, konja, sanje, manjši itd. od n + j v primerih: z dlan-jo, s stran-jo, Ribničan-je, petelin-ji ipd.
Ze Slovenska slovnica za 3. in 4. razred srednjih šol (1940) tega ne loči več, prav tako ne Slovenska slovnica 1947 in Slovenski pravopis 1950. Slovnici se vprašanja topljenega 1 j , n j sploh ne dotikata. Slovenski pravopis 1950 pa pravi v § 50, č (O razzlogovanju): »znaka Ij in nj sta enotna, zato ju nikoli ne delimo, tudi tedaj ne, kadar sodi j k obrazilu: po-lje, ko-ljem, vo-lja, zna-nje, ža-njem, p-.e-te- li- nji, s so-ljó,z ži-va-ljo, z dla-njó, s stra-njo«.
43
Iz tega se dobro vidi, da gre tu za dva po postanku različna 1 j in nj, ki sta sovpadla in danes za pisavo predstavljata enoten znak. V § 81 pa pravi SP: «Pisana 1 j in n j govorimo razločno v obeh sestavnih delih: ljub, konja; na koncu zloga (besede) se drugi del ne izgovori, prvi del pa je bolj izrazito artikuliran, mehek in jasen glas (bor, k O n za pisano bolj, konj).« Tukaj se torej edino še za konec besede priznavata nekakšna mehka in jasna 1' in n. V gorenjščini je 4;udi ta mehkoba in jasnost že docela izginila. Zato navadno Gorenjci tudi v knjižnem jeziku končni 1' in n izgovarjajo trdo, to se pravi brez sleherne »mehkobe in jasnosti«.
Starejše ljudi, ki so se učili slovenščine še po Breznikovih in starejših slovnicah, pa novejše formulacije motijo in v novejših slovnicah, jezikovnih vadnicah ter v SP 1950 zaman iščejo pojasnil o topljenem 1 j in n j oziroma dvojnem izgovoru teh dveh znakov.
Zakaj smo to razlikovanje opustili? — Prvotna slovenščina je imela tri mehke zvočnike: f, 1', n (kakor praslovanščina). V poznejšem slovenskem razvoju so imeli deloma vzporeden razvoj, vendar pa drugačnega v začetku, sredini ali na koncu besede. Mehki f, 1', n imajo v glavnem dve smeri razvoja: otrditev v r, 1, n ali razcep v r + j, 1 + n + j, t. j. v svoje prvotne elemente. Ker pa je otrditev vezana predvsem na konec besede ali na lego pred soglasniki, nastane možnost, da f, 1', n, ¦če pripadajo obrazuu, v edninskem imenovalniku otrde, v vseh ostalih sklonih pa razpadejo v r + J, 1 + j, n + j. Proti praslovanski in prvotni slovenski obliki se sedaj premakne zlogovna meja:
Otrditev v nomin. sg. upoštevamo v pisavi samo pri r (cesar, gospodar), ker je tukaj že popolna, ne pa še pri 1' in 6, ki ju imamo v nekaterih narečjih še ohranjena; zato pišemo nom. sg. kralj , hmelj, metulj, konj, panj. Izgovor pa velja, kakor je določeno v SP 1950, § 81, ne samo za primere, kjer stojijo f, 1', n v obrazilu, marveč tudi tam, kjer so v začetku ali v sredini besede. V narečjih imajo imenovani psi. glasovi lahko tudi še drugačen razvoj, a za knjižni jezik to ne pride v poštev.
Glede na razcep f, 1', n v rj, Ij, nj je tudi razumljivo, zakaj ne v pisavi ne v izgovoru ne ločimo več med Ij v s Celjem in Ij v s soljo, dalje med nj v s konjem in nj v s stranjo. V izgovoru sta se izenačila, zato tudi razlikovanje v pisavi pri raz-zlogovanju ni več potrebno. K. Koianč
44
Roter - kotač
Zadnje čase se pogosto sliši za vse vrste motociklov z nizkimi kolesi izraz r o 1 e r , kar se v nemščini piše Roller. Spočetka je že kazalo, dabo 1 a m b r e t a ali vespa postal skupen izraz, saj so prvi taki nizki motocikli prišli k nam iz Italije. Ker sta pa poslednji dve besedi bolj tovarniški znamki, zato ne prideta v poštev kot skupen izraz. Za skupno ime so v zadregi tudi Francozi, Italijani, Srbi in morda še kateri narod. Navadno si pomagajo z angleškim izrazom scooter; ta pomeni naše »kotalke« in zato »kotalk« ne kaže jemati za skupni ter-minus nizkih motociklov. Slovenci imamo dve možnosti, da ali prevzamemo že na pol mednaroden izraz scooter in ga pišemo, kakor Srbi, fonetično s k u t^e r ali pa poiščemo ustrezen domač izraz, ki pa zaradi vsakdanje rabe mora biti kratek. Da ostanemo pomensko blizu scooterju in Rollerju, je najbolje, da vzamemo izraz kotač. Beseda kotač pomeni v vzhodnoslovenskih narečjih isto, kar v zahodnoslo-venskih kolo. Če smo besedi kolo razšrtili pomen tudi na »bicikel«, lahko analogno izraz kotač razširimo tudi na nizke motocikle ali skuterje. . e. Koiarič
Znaka « in iv v naših clovnicah in v Slovenskem pravopisu 1950
Od 1. izdaje Breznikove Slovenske slovnice, 1916, ki je začela obravnavati tudi izreko glasov knjižne slovenščine, se po slovenskih slovnicah in jezikovnih vadnicah pojavljata znalca u in w. Mnogi jima ne vedo prave glasovne vrednosti ter ju včasih enačijo, včasih ločijo. Ta nejasnost moti zlasti učitelje, ki imajo opravka z gluhonemimi ali slepimi otroki.
Imenovana izdaja Breznikove slovnice loči 1. ustničnozobni v (varuh, voda, vino, zvest, svet; vrana, vreti, vroče, črvje ipd.); v opombi pa dostavlja Breznik, da se po Gorenjskem, Primorskem in Koroškem ta v govori »ko dvoustnični v (w), česar se je v olikani govorici ogibati;« 2. dvoustnični v (w) in 3. soglasni u (u). Drugi in tretji glas je Breznik strnil v 2. točki pravila (§ 30) takole: »Na koncu zlogov, t. j. na koncu besed in v začetku zlogov pred soglasniki (razen r) se govori dvoustnični v (w) ali soglasni u (u).
Ta formulacija je za tistega, ki stvari dobro ne pozna, nekoliko zapeljiva, ker človek sprva misli, da je »dvoustnični v (w) = soglasni u (u)«. Sicer je iz nadaljnje razlage in zgledov razvidno, da je Breznik oba glasova natančno loču, vendar je nejasnost iz pravila bila odločilna, kakor so se mi na to pravilo nekateri sklicevali. Pravila so se dijaki še učili, zgledov pa navadno ne.
Glasova v in w sta prava spiranta, in sicer v ustničnozobni, w pa dvoustnični; u je soglasniški u, ki ga Breznik dobro razlaga kot »do soglasniške kolikosti okrajšani samoglasnik u« (§ 30).
Trojni izgovor v-ja poznajo tudi kasnejše izdaje Breznikove Slovenske slovnice, medtem ko pozna Slovenska slovnica za 3. in 4. razr.
45
srednjih šol (Breznik, Bajec, Kolarič, Rupel, Sovre, Šolar), Ljubljana 1940, samo ustničnozobni v in dvoustnični u, oba kot zveneča pripornika (§ 2, t. 5, preglednica). Isto ima Slovenska slovnica uredniškega odbora 1947 (§ 2, t. 2 a, b in 5 v preglednici).
V § 6 »Črka v« pa se tudi govori le o ustničnozobnem priporniku v (pred samoglasniki, pred r in 1 ter v skupini rvj) in dvoustničnem u, V izrazu »dvoustnični u« sta zapopadena dva Breznikov.a glasova: »dvoustnični w« in »soglasni u«. Breznik obravnava »dvoustnični w« skupaj z »ustničnozobnim v«. Zato so se tudi neslovničarjem pojmi nekoliko zmešali.
Novi Slovenski pravopis 1950 pravi v § 81, da se pisani v »govori na koncu zloga (besede) kot u (óuca, prau, črij, vfiica); tudi v tujkah (auto, arhivi); pred samoglasniki in pred r ga izgovarjamo kot ustničnozobni v: viti, vedeti, vaditi, ves (vas), voz; vréti, vrata, vrt; prav tako še v skupini rvj (z vrvjo); »pred istozložnim 1 izreka omahuje med v in U; pred istozložnim soglasnikom« (izvzet je 1) »se v izgovarja ali kot u ali kot u, kar je odvisno od zveze v govoru; pisano vdan govorimo (wdan ali udan)«.
Tukaj se torej v transkripciji nenadoma zopet pojavi znak za dvoustnični v (w), ki ga v razlagi še ni, kakor ga ne poznajo tudi slovnice od 1940 dalje. Zatorej ne bo odveč določneje ugotoviti izreko: Knjižna slovenščina rabi odinole ustničnozobni v in dvoustnični u.  Glas w poznajo samo narečja.
R. Kolarič