290 Narodne stvari. Najimenitniša slovenska narodna pesem mitičnega zadržaja. Spisal Davorin Trstenjak. II. Po strahovitem oblačnem svetu, v kterem divjajo bliski (polkonji), hudi viharji (pesoglavi), se kotajo ogromni .oblaki (veliki ljudje — veleti, giganti), ro-poče toča — tiče z železnimi kljuni in parklji — Har-pije — ktere enako grški Gorgoni *) „z pogledom otro-vajo"; — tulijo in rjujejo bore (zveri si kralja držeče), pridemo v mirniše kraje, — v šesto deželo. Naša pesem pravi: V šestič piska zaroži, Sest' služabnik tu stoji. Kaj se, kaj se po svet' godi? Nam razloži služabnik ti. Jaz pridem iz šeste dežele, Kjer gospodarjo modre glave, Skrivnosti pretuhtujejo, Sivobradci znajo govorit, Kakor bi rožice sadil, Njih bi zmiraj lahko poslušal, De h7 ne jedel in ne pil. Kam bi postavili šesto deželo ? Jaz mislim v zvezdnati svet. V tej deželi gospodarijo modre glave — sivobradci, toraj: stari očaki. V nobenem drugem mitu ne nahajam sličnih idej, nego v staroindijskem. V zvezdah („maghah") prebivajo „pitri", kar se vjema z lat. p a tre s, slov. pitari, redniki, die Ernahrer, nemški: Vater. To so duše umrlih očakov. V indijskih knjigah se „pitri" — očaki imenujejo prebivalci „armanda", to je neskončnih nebes; imajo priimek: bistroumni, dobro dej ni, blaženi, in njihova prebivališča se velijo: pitriloka = patrum loca, večkrat se ednačijo z zvezdami (glej: Taittiriya Ar. VIII. 8, Taittiriya Brdhmana III. 1. 8). Ne samo v slovenskih narodnih povestih, nego tudi v nemških najdemo, da so nazori in namisleki o dušah umrlih in zvezdah med seboj v ozki zavezi, da se duše po smrti v zvezde spremenijo. Te nazore najdemo tudi pri Rimljanih (Plin. II. 8.) in pri Grkih (Aristophanes Pax. v. 832.). . Sivobradci — modre glave so toraj: umrli očaki, ktere si je mislil vsak narod, in tudi imel po svoji zgodovini. Naša pesem nas peljA v sedmo deželo: V sedmič piska zaroži, Sedm' služabnik tu stoji. Kaj se, kaj se po svet' godi? Nam razloži sluga ti! Jez pridem iz sedme dežele, Kjer junacje kraljujejo. Koder kol* po svet' gredo, Junaške pojejo, godo; Nič jim pretežko ni Si zaslužit kaj časti. *) V prvi sestavek se je vrinila tiskarska pogreška; namesti Graciam beri Gorgam. Pis. 291 Kamor doseže kol morje, Njih bandera se primole: Svetinje jih spremljajo, Pred nesrečam' varjejo. Ako smo v šesti deželi našli prebivališča umrlih modrih očakov, najdemo v sedmi umrle junake, viteze, hrabre vojščake, v znamenje, kako čestit stan je bil pri starodavnih Slovenih — vojaški stan. Le staroškandinavska mitologija ima slične nazore. Po tej Einheriar „die abgeschiedenen Helden", kakor J. Grimm tolmači, obdajajo O d in a v Wallhalli „und treiben dort ihre Kampfspiele". Sedma dežela je toraj domovina luči unkraj zračnega prostora — v nebeškem neskončnem prostoru, kjer vladate svitloba in luč kot neodvisna — od svetlečih solnčnih teles — samostalna večna moč. V osmič zapiska, zaroži, Ena ptica prileti, Kaj se, kaj se po svet godi? Razloži nam ptica drobna ti! Jaz pridem iz osme dežele Kamur odtod nihče ne gre\ Divice, kakor tud žene' Same brez mož kraljujejo. Njih lepoti je vse krotko. Bodi si zver, ali kar živo. Njih dežela: Kolobocia, Z zlatimi hrib' ograjena, Po zlatim pešk' vode teko, Rožce božji duh dajo. Ko b' kdo 'tel dežel' vzeti Bi mogel umret brez milosti; Visi z neba bi bli na pomoč. Potrjenje miru ti dam pisano S Čisto krvjo podpisano, De v Čari gori ni zbrisano. Ker iz osme dežele ne pride sluga svitlega gospodarja, temoč drobna tica> to je znamenje, da ta dežela ne spada več pod oblast svitlega gospodarja, temoč naj više ga boga. Tako se potrjuje Helmoldovo sporočilo: „Slavi inter multifaria Deorum numina non diffitentur unumDeum, in coelis caeteris imperitantem, illum praepotentem caelestia tantum curare". Isto sporočuje tudi Prokop. Divice in žene, ki brez moža v osmi deželi kraljujejo, opominjajo nas na grške Amazone, ktere najdemo v družbi bežice Athene — boginje nebeške vedrine in svitlobe, kterih prvotni značaj pa je pozneje zelo pokvarjen. Naša pesem pa tudi nam pove, da je divičji in brezzakonski stan pri starih Slovencih bil povišan še nad junaškim stanom. Te divice bi jaz primerjal nemškim „Sch wanj ungfrauen", s&ligen Fraulein, Valkvriam, belim ženam slovenskih narodnih povesti, staroindijskim Apsarara-sam — to je „nevidljivim" po "VVeberovem tolmačenju, ali, kakor Schlegel tolmači, „die in den himm-lischen Grewassern Wandelnden. Nekteri basnoslovci v njih spoznajo: osebij ene svitle megle. Te nebeške divice stanujejo v Kolobociji, slovensko poznamo-vanje za nemški: Scharaffenland, Engelland, Insel der Seligen. Ta dežela je z zlatimi hribi ograjena, pod zlatim peskom vode teko, rož'ce božji duh dajo. V tej deželi je: carja gora (Zauberberg). Ker podobo hriba ali gore v indoevropejskih mitih vidimo predstavljena nebesa, ter tudi carja gora, dežela Kolobocija druzega ne pomenja, — ona je steklena gora poljskih narodnih povesti enaka nemškemu: Grlasbergu, na kterem stoji zlat grad, je domovina Schwanjung-frav, polna najlepših cvetočih zelišč, napolnjena s čudovito svitlobo, do ktere je le mogoče priti s pomočjo medvedovih krempelj, kakor poljske in litevske narodne povesti sporočujejo (glej: Woycicky Klechdy II., 134. 135. Knjaloivicz histor. Litw. L 5. 140.). Tudi po nemških povestih se do Glasberga pride skoz deželo vetra, s^olnca in meseca s pomočjo kurje ko-ščice. Carja gora je toraj svitlo-modri nebeški obok nad oblačnim svetom. Zakaj se ta dežela veli Kolobocia, Kolbocia ni mi znano. Kolbocia pomenja v slovenščini tudi nerazumljiv jezik, vli-tevščini pa pomenja: kolbe, kelbe, govor, kol beti, govoriti. Ali se ne bi dalo misliti, da so sorodni Li-tevci v azijanski pradomovini stanovali v srečnišem in rodovitnejšem kraju, kakor Slo veni? To preiskavo prepuščam bistroumnišim starinoslovcem. (Konec prihodnjič.) 299 Narodne stvari. Najimenitniša slovenska narodna pesem mitičnega zadržaja. Spisal Davorin Trstenjak. h. (Konec.) Pojdimo h koncu naše pesmi: Devetič piska, zaroži, RaČica bela prileti, Deklica je kot iz nebes. Kaj se, kaj se po svet' godi? Razloži nam deklica zdaj ti! Jaz sem iz devete dežele Jelenica, Do nas nobeden prit' ne zna. Jaz ti za gotov' povem, Pri nas žene kraljujejo, Ki več, ko drugi ljudje vedo. Pri nas možake je dobit, Ki črno šolo znajo učit, Sebe in kraljestvo skrit. Tukaj imamo opraviti sopet z belo ženo, nebeško divico „Schwanjungfravoa, ker tudi račica simbolizuje to, kar labod v staroškandinavskih povestih. Naša Jelenica je enaka nordiški Ho Idi, kraljici Valkvri, blaženih devic (saligen Fraulein). Ker naša pesem pravi, da v deželi Jeleničini so „možaki dobit, ki črno šolo znajo učit", in pod možaki ali dijaki črne šole, kteri na pozoji jašejo, se imajo razumeti demoni bliska in groma, viharjev in povodni, ter se nam odpira v bitju Jeliničinem ona mitična vlastovitost, ktero najdemo v staronordiški Ho Idi, Jsi je tudi voditeljica divjega lova (wilden Jagd). Skoda, da seje mitično ime kraljice belih žen nebeških devic pozabilo, Jelenica, ali, kakor tudi narodne slovenske pesmi pripovedujejo: „lepa Alenčica" je krščanska sv. Helena, na ktero so se vložili mitični paganski življi, bodi-si zarad lepote*), s ktero se je predstavljala sv. Helena, ali zarad dobe, v ktero pade njeno častje, ali zarad simbolov, s kterimi so jo stikali. V kraljici belih žen, devic na carji gori, v srečni deželi Kolobo-ciji stanovajočih pa tudi najdemo osodno vi as to v i-tost. Naša pesem pravi: Potlej je odprla škatljico, Iz nje potresla štupico; Zginila je Jelenica, *) Po krščanski legendi je bila cesarica Helena mati velikega Konstantina žena neskončne lepote. Pis. 300 Da se ni vedlo kod in kam. Ko blisk je odletela dam\ Ta skatljica s štupico napolnjena nas opominja na Pandorino pukšico, pa tudi staronordiška Ho Ida je boginja os o de, voditeljica o sodni h božič: Norn in Mar = slov.: Navje in Morje. Nerazložljiv mi je konec te imenitne narodne pesmi: Svetli gospodar tako govori: Z ženskim se ne bojujemo, Mirne pri miru pustimo, Pesoglavcev ne potrebujemo, In tako pri mir* ostanemo. Dozdeva se mi, ko da je hotel pesnik popisati grozečo vse poškodovajočo nevihto, ktera pa se je srečno razvezala, in sopet prijazno vedrino povrnila. V pohvaljeni dr. Krekovi knjigi: „Ueber die Wichtigkeit der slawischen traditionellen Literatur als Quelle der Mvthologie", v kteri je ta pesem tudi natisnjena, berem, da je gosp. dr. Krek to pesem v svojih prelekcijah že tudi svojim učencem razlagal, in da hoče na drugem mestu jo obširniše razkladati. Jaz nisem slišal njegove prelekcije, tudi nisem govoril z nobenim njegovih učencev, kteri so slišali njegovo razkladbo; toraj nisem mogel je tudi porabiti. Zelo me bode veselilo, ako sva v raz-kladbi enakih misli. Kjer pa jaz ne bi bil utegnil pravega zadeti, bode mi vsak temeljit poduk všeč. Začetek te pesmi spada gotovo v paganske čase. Jezik je skozi in skozi naroden, izvemši besedo „štur-majo", ki je iz nemščine. Nektere fraze, postavimo: „njih lepoti je vse krotko" so prav izvirne. Kolikor se spomnim, jo je rajni Stanko Vraz zapisal potovaje iz Koroškega na Gorensko, in sicer v okolici kamniški. Dobro bi bilo pozvedovati, ali je še med narodom znana. Polkonjev in Pesoglavcev se tudi omenja v eni pesmi, ktero je A. Grun v nemščino preložil. Pozneje pravljice poznamljajo s pesoglavci divje grde Hune in Obre. Koliko se vjemajo naši Pesoglavci z staroindijskimi daimoni: Qvanamukhas — pesogobci, Hundsmaulige, nisem še mogel pretuhtati. Da-siravno Polkonji in tiče z železnimi kljuni in parklji, dalje veliki ljudje, ki gore na gore nanašajo, se enačijo z mitom Kentaurov, Harpij in Gigantov, vendar te pesmi ni mogel zložiti učen, v grški mitologiji izobražen človek, ker v njej najdemo mitične življe, ktere ste še le tudi ohranili staroindijska in staronordiška mitologija, teh pa je, kolikor jaz kot iskren prijatelj rajnega Stanka Vraza in poznatelj razvitka njegovega izobraženja, on sam še ni poznal, in slobodno rečem , v oni dobi, ko je dijak St. Vraz to pesem zapisal, tudi noben kranjsk duhovnik in šolmašter ne. Zraven tega je jezik in slog tako naroden, da ga znanstveno izobražen in umeten pesnik nikdar ne more zadeti in posnemati. Da bi nam narodni pesnik imenoval imena svitlega gospodarja, poznamenovanja pol-konjev, pesoglavcev, velikih ljudi, tic z železnimi kljuni in parklji, imena sivobradcev, nebeških devic samožen, kraljice njihove skrščene Jelenice, imela bi ta pesem enako vrednost, kakor ena molitev iz staroindijskih Ved ali staroskandinavske Edde. Slava živemu duhu slovenskemu! Nobeno slovansko pleme nima slične mitologične pesmi!