Štev. 25.
Y Ljubljani, 15. decembra 1916.
LVI. leto.
		
		■ 1 ■ *
% -A		#
1		- - •:.-. vt
		
		
		
		
.		
i		
1		
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov :
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10'— K pol leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h . , , dvakrat . . 12 „ , . , trikrat . . 10 „ za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
Cesar Karel.
Na prestol slavnih vladarjev iz rodovine Habsburške-lotarinške je sedel mladi naš cesar Karel. Takoj ob početku vladanja je poslal svojim narodom manifest, kjer pravi med drugim: „Svojim narodom hočem biti pravičen in ljubezni poln knez. Visoko bom čislal njihove ustavne svoboščine in druge pravice in skrbno bom čuval enakost pred pravico. Moje neprestano prizadevanje bo, pospeševati nravni in duševni blagor Svojih narodov, ščititi svobodo in red v Svojih državah in zagotoviti vsem pri-dobitvenim slojem družbe sadove poštenega dela."
Res — cesarske besede! Cesar Karel je dal v najpomembnejšem trenutku svojega življenja svojim narodom zaobljubo, da hoče vršiti svoj visoki vladarski posel po u-stavnem načinu vladanja. V tisti uri, ko je zatisnil oči pokojni cesar Franc Jožef, je njegov naslednik prevzel dedščino svojega velikega prednika, ki je zgradil svojo državo na temelju državnih osnovnih zakonov, katerih bistvo in jedro je člen XIX., zagotavljajoč vsem in vsakemu — enakopravnost. Šele z uzakonjenjetn tega principa je bila dana možnost, da se vsak posameznik in da se vsak narod okoristi na vseh pravicah in svoboščinah, ki jih vsebujejo zakonite določbe, zakaj brez enakopravnosti bi bila mogoča izključitev tako posameznikov kakor celot od dob r o t i:i bi jim ostale same dolžnosti.
Besede cesarja Karla so navdale z zadovoljstvom vse sloje njegove države — posebno pa nas Slovence, ki imamo dovolj in največ razloga do zadoščenja ob tej cesarjevi izpovedi. Slovenci smo bili vedno načeloma za ustavno življenje. Že ta zgodovinska resnica utemeljuje naše zadoščenje: naša politiška morala je zmeraj prava, in naša narodna čast je ostala neoskrunjena, saj smo hoteli v vsej dobi svoje politiške zavednosti samo to, kar nam zagotavlja sedaj beseda cesarja Karla! Na drugi strani pa utemeljuje naše zadoščenje zgodovinsko dejstvo, ki ga izpričujejo izkušnje mnogih desetletij, da birokraška uprava države ni bila naklonjena našim narodnim aspiracijam, ker ni bilo avstrijsko ustavno življenje doslej baš idealno. Zakaj? Zato, ker ni bilo raz-
merje med vlado in državnim zborom tako, kakršno bi moralo biti in kakršno je v isti-nito ustavnih državah, kjer so od duha u-stavnosti prešinjene vse plasti prebivalstva in vlade in kjer so te poslednje le eksponent volje večine parlamenta ter eksekutivni organ sklepov te večine. Tega ne čitamo samo mi v zgodovini naše države, ampak taisto zgodovinsko resnico konštatujejo tudi drugi, zlasti praški in dunajski listi. Iz te zgodovinske resnice izhaja zaključna sodba, da se doslej še nismo mogli dvigniti do take višine pravega razumevanja parlamentarizma, njegovih pravic, namenov in nalog, in izhaja upanje, ki nam ga zbujajo besede cesarjevega manifesta, da bo poslej drugače — tako, da ne bodo upoštevali le zunanjih oblik parlamentarizma, temveč da nam vzide tista državna in državljanska svoboda, ki je v njej položeno jamstvo za vsestranski napredek države in državljanov v smislu zahtev sedanjih modernih časov — zahtev po p o-liliški in socialni pravičnosti ter po socialnih in gospodarskih preobrazbah!
V tem upanju nas potrja stališče, ki ga je zavzel sedanji ministrski predsednik pl. Koerber, ko je na pritisk nemških radi-kalcev, naj uveljavi njihove vsenemške zahteve z znanim §.14, odgovoril z impo-nujočo državniško mirnostjo, da hoče vse reforme izvesti le parlamentarnim potom, kar se pravi z drugo besedo, da hoče vladati ustavno, to je, da hoče v praksi delati le to, o čemer govori cesarjev manifest!
To je edino pravilen odgovor nasproti vsakomur, ki hoče pot pravičnosti in zakona zajeziti — s silo! To silo je vrgla ob tla cesarjeva obljuba čuvanja ustavnih svoboščin, zato se ni bati nikomur, da bi preko parlamenta, torej preko zastopnikov naroda, prišle kake druge odredbe, ki bi bile za daljno usodo narodov odločilne!
Vseh neuspehov našega parlamentarnega življenja je krivo nerešeno narodnostno vprašanje, ker nismo imeli nikdar konzolidirane večine. Vsem nam je še živo v spominu, koliko viharja je dvignilo vprašanje celjskih slovenskih gimnazijskih razredov — sloveči „fremdes Gebiet" I — ki je samo po sebi sicer
majhno, po svoji tendenci in opravičenosti popolnoma umljivo in jasno, za položaj Slovencev pa velepomembno in prevažno. Če nam je po hudem boju padla v hrano naše narodne eksistence ta drobtina, se ne bomo čudili, ako še danes nimamo kosa kruha — državnih slovenskih ljudskih šol v Trstu! O svoji visoki šoli niti ne govorimo! Ampak do pravega in resničnega življenja ne pridemo prej, dokler ne bo ugodno rešen glavni inšpe-cialno avstrijski problem — nacionalni problem, ki je glavna in prva državna potreba!
Cesarjeva beseda nam budi vero, d a se to zgodi, in da se bližamo svojemu idealu — avtonomiji narodov!
Ta razmotrivanja se popolnoma skladajo s premisami, izvajanji in zaključki, kakor smo jih zapisali v mnogoterih svojih člankih v tekočem letu, kar nas navdaja z veselo zavestjo, da smo govorili prav in sklepali pravilno. Pa saj drugače tudi ne more biti! Slovenski učitelji smo zrasli s svojim narodom v eno dušo, zato poznamo vse njegove čednosti, vrline, napake in slabosti. In ne pretiravamo prav nič, ako rečemo : Cesarjevo obljubo o či-slanju ustavnih svoboščin in drugih pravic, o čuvanju enakosti pred pravico, o pospeševanju nravnega in duševnega blagra, o ščitenju svobode in reda, o zagotovitvi sadov poštenega dela vsem pridobitve-nim slojem — to cesarjevo obljubo, dano vsem narodom v njegovem manifestu, uresničite, prelite v živo dejanje nad našim stanom in nad našim narodom, pa boste videli, kakšno kulturno enoto in popolnost u-stvari slovensko učiteljstvo iz slovenskega ljudstva na slovenski zemlji!
Cesar pravi v svojem manifestu, da hoče biti svojim narodom pravičen in ljubezni poln knez. Veličastna obljuba! In ko bi tudi ne bila izrečena, bi vedeli, da je cesarjevo srce prešinjeno ljubezni do nas vseh, kakor se mi vsi z ljubeznijo oklepamo svojega cesarja in njegove prejasne rodovine! Ta vez je tako trdna, da je ne pretrga nobena sila. Ljubezen do cesarja je tradicionalna čednost Slovencev, kakor je cesarjeva obljuba pravičnosti in lju-
bezni najlepša poteza njegovega plemenitega značaja!
Baš v sedanjem velikem času preizkušnje, žrtvovanja in zvestobe je spoznal naš cesar odlične zmožnosti, sposobnosti in dejanja svojih Slovencev. In tudi na nas pada žarek njegove liubezni, da se ob njej dvigano ponosmo in veselo, zroč s trdnim upanjem v lepšo bodočnost!
In ta ljubezen, ki se ovija okoli cesar-jega prestola, je produkt vzgojnega dela avstrijskega sploh in p o-sebe slovenskega učiteljstva, ki je sedaj prepričano, da pridejo tudi njemu boljši časi, ko se poleže zadnji vihar! Prepričano je, da ne bo nobene sile več, ki bi nas v bodočnosti tlačila, preganjala in tepla, zakaj tudi nad našim stanom čuje roka kneza pravičnosti in kneza ljubezni, in kakor smo v tej vojni dali svoji domovini vse, kar smo v moralnem in materialnem pogledu imeli najlepšega, najboljšega in najdražjega, tako nam pride plačilo, ki ga hoče imeti delo in zvestoba!
Knez pravičnosti in knez ljubezni! In kakor kažejo sijajni dogodki na bojnih poljanah, kmalu tudi knez miru! Zato pa: pozdravljen od vsega srca, iz g 1 o-bočine duš, Ti glasnik teh čednosti, kreposti in zakladov, naš
ljubljeni cesar Karel!
*
* *
Teh vrstic ne moremo zaključiti lepše, nego da priobčimo pesem, ki nam jo je poslal tovariš Josip Čonč, nadučitelj v Jarenini, in ki se glasi:
ŽIVI CESAR KAREL!
Ob zori vojnega viharja, ko srd sveta vzkipel rohni, na tron prihajaš za vladarja, domovja klic tako veli.
In poje ljudstvo Ti: hosana! Domovja bol mu glas duši — pa spremljajo Te srca vdana na stol cesarski — blagor Ti!
Oklic Tvoj je po domovini razlil kot glas se ljudomil, postal naš v duše si globini, dom v našem srcu si dobil.
Naj spremlja Tebe sreča jasna, prestol Tvoj v slavi naj blišči, s Teboj pa domovina krasna naj blagoslov neba deli.
LISTEK
lo in lo izza
¡i

IV.
Bilo je za mojega prvega službovanja. Tačas je bilo običajno, da smo od pomladi pa do konca šol. leta imeli 2-krat do 3-krat na teden šolarsko mašo Obligatno je bilo, da se je učiteljstvo seve „in corpore" deleževalo te božje službe.
Dne 30. junija 1882. 1. je bil tudi tak dan. Zjutraj pred mašo — pričela se je ob 8. uri — so se nabirali črni, opasni oblaki na nebu. Semintja se je že bliskalo, zamolklo gromenje se je slišalo. Huda ura se je absolutno bližala. Tmina je postajala čim večja. Neka zla slutnja me je obšla, nisem se je mogel braniti . . . Resno sem p; osil šl. vodjo naj to pot opusti mašo; a nisem bil uslišan. Tedaj smo šli! — Že na poti v cerkev so jele padati debele kaplje, a ko stopimo vanjo, se je vlila ploha ter treskalo in bliskalo je, da je bilo groza. — Ma
ša se prične. Razburjena priroda zunaj ne oplaši brezskrbne dece, krepko doné nje glasovi Večnemu v slavo, ter mogočno se glasé orgel milobni akordi. Napoči povzdigovanje! Vsi kleče, ravno se konča pesem in obmolknejo orgle, sveta tišina biva po božjem hramu . . . Kar — oj. groza! — hipoma razsveti strašni žar neba ves posvečeni prostor in kmalu za njim se razlega zamolklo doneč pok — pok, strašno čudno gromeč. — Skozi vrata je treščilo v cerkev: blisk, razcepivši se tu v dva dela, udari na levo v krstni kamen in odtrga tu precejšen mramoruat kos ter okruši nekaj zidu; na desno pa šine pod kor ter šviga potem v sredi po cerkvenem tlaku semintja, dokler ne dobi odvoda v zvoncu, visečem zraven vrat zakristijskih. In kaj zdaj? Kdo naj o-piše vse to, kar je sledilo dogodku, situaciji primerno? ! — Olroci so ležali vsi povprek omamljeni po tleh. A ko se vrne zavednost, tedaj se zasliši vpitje, čedalje bolj glasno in obupno, in jok, ki ti pretresa vse osrčje. Zaman je bilo zdaj vse prigovarjanje, zaman vsako tolažilo: v divjem kriku beže otroci iz cerkve ter se smrtno-bledi razprše na vse strani . . . Vmes pa pritekó starši bledih in upalili lic v cerkev,
povprašujoč po dragih svojih. A teh je bilo' le malo še v cerkvi! Majhna čredica je o-stala še tu, tresoč se po vsem životu, milo ihteč in moleč. Prizor neopisljiv! — V prvem strahu niti niso čutili bolečin na svojem telesu, marveč so poiskali v najhujšem nalivu varnega zavetja. A tu iznova jok in stok! Nekateri so čakali, drugim ni rabila roka, zopet drugi niso mogli hoditi; morali so jih prenesti na dom. Toda drugih zlih nasledkov, razen malo oškodovanih oblačil — hvala Bogu — ta dogodba ni imela. V par dneh so bili otroci spet popolnoma zdravi in stare nravi. — Provzročil pa je vse to zlo napačno urejen strelovod!
Štirinajst dni po tem dogodku se je vršila volitev župana. Bil je čemeren dan. Popoldne po 3. uri so imele deklice pouk iz ročnih del v učilnici, ki je bila nasproti moji stanovalni, kjer sem ravno popravljal zvezke. Jelo se je temniti, pripravljalo se je k nevihti. Kar hudo poči. Izid županove izvolitve so oznanili. Za šolo je bil namreč grič, kjer so ob slovesnih prilikah izprože-vali topiče. A deklice, slišavši jak pok, hipno v šoli vse popuste ter s silnim krikom zbeže skozi hodnik na prosto, meneč, da je spet treščilo. Vse prigovarjanje učiteljice, ki
je nekaj časa tekla za učenkami, je bilo zaman! Tresk od zadnjič v cerkvi je šinil dekličem v noge, in strah — noge celi! — Gledal sem ves prizor z okna svojega stanovanja, in še danes me posili smeh ob tem spominu. —
*
Kakih deset let po teh dogodkih pridem, potujoč v Trst, spet v kraj prve svoje službe. Seveda sem si šel ogledat tudi cerkev. A kaj dobim in zvem tu ? Strelovod je bil še vedno v tistem stanju, kot tačas ob opisani katastrofi . . .
Vidi se, kaka malomarnost še vlada ponekod v naših krajih! Potem pa se čudijo, ako kaka nezgoda res zahteva — žrtev! —
V.
O, morja sila ti nepremagljiva, kot je za dom ljubezen neminljiva!
E. Gangl: Pesem mladine.
Talatta! Morje! . . . Neopisljiv je vtisk, ki ga napravi morje ob prvem pogledu; a ne le prvič, vsekdar tajnostno vpliva na človeka. O, kako krasno je to vodovje, a tudi strašno; pa lepo, neizrečeno lepo je vedno! Kako se blesti in zlati ob solnčnem
In Cita — cesarica mila — cvetice ljubke žarni sij — naj solnčno srečo bi delila s Teboj do konca poznih dni!
Ko grom sveta se bo pomiril, dom se posušil bo krvi; Ti blagor boš med nami širil, domovje v slavi zažari!
V zadnjem uvodniku popravite na prvi strani v 3. koloni, zadnjega odstavka prvi del: v členu XVII. in XVIII. državnega osnovnega (ne šolskega) zakona! Na drugi strani pa berite v prvi vrsti 2. kolone: poenostavljena (ne pclnostavljena!)

mmiwmmmmmz
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide
dne 29. decembra 1916.
Vojna.
V vojaški bolniščnici na Dunaju je umrl enoletni prostovoljec - četovodja Fran K o m é 1, učitelj - voditelj potovalne šole Temljine - Loje na Tolminskem, ko še ni dosegel 23 let starosti. — Ko je izbruh nila vojna z Italijo, je prišel kot begunec na Kranjsko, njegov stari oče pa je ostal na posestvu v Kredu. Tovariš Komél je bil potem kmalu vpoklican k vojakom, in sicer že meseca junija 1915. Meseca januarja 1.1. je odšel na italijansko bojišče, odtod pa je moral meseca junija oditi na severno bojišče, kjer je bil dne 3. julija težko ranjen v levo nogo. V bolniščnico so ga spravili dne 5. julija, in še na tisti večer so mu morali odrezati levo nogo tikoma pod kolenom. Nato so ga prepeljali na Dunaj, kjer pa je sedaj po daljšem bolehanju umrl. — Tako je zopet ugasnilo mlado življenje, ki je toliko lepega in dobrega obetalo svojemu narodu in svoji domovini! — Bodi vrlemu sinu slovenske zemlje in junaškemu slovenskemu učitelju ohranjen trajen spomin! •
IZOBRAZBA V VOJNI.
Tovariš Božo Račič, sedaj uslužben v Bršadinu v Slavoniji, nam poroča z dne 22. novembra t. 1.: „Pester Lloyd" prinaša po „Bavarskem učit. listu" sledeče zanimivosti: Ni treba posebno povdarjati, da so vojaški uspehi največkrat odvisni ne le od tehničnih sredstev, ampak da je izobrazba moštva pri tem poglavitni faktor. V nemški armadi dobimo med 10.000 vojaki le 2 analfabeta, v angleški 100, v francoski 320. Rusija ima že priznano velikanske odstotke nepismenih vojakov, in istotako druge države. V razmerju s temi števili stoje tudi stroški pouka. Nemčija izda za šolstvo 878, Anglija 384 in Francija 261 milijonov mark na leto. — Račič nadaljuje: „Imel sem priliko občevati z nemškimi vojaki. Ti ljudje so res vzorni vojaki, in red je med njimi naravnost idealen. Komaj so se premaknili z
ene [fronte na drugo, že so jim za petami pisma in časopisi, ki jih dobiš pri teh ljudeh jako veliko. Pa ga vidiš tam na svoji tornistri; urno mu drči svinčnik po dopisnici in koncem konca udari zadovoljen z roko po kolenu: „Tako! Moja korespodenca je urejena za danes!" Potem pa čita časopis zadovoljno, kot da je kje v kaki topli kavarni. Vse drugo delo se vrši skoro avtomatično vzorno, brez^kričanja in zmešnjave. Vsak posameznik se zaveda svojega posla in ve, kaj mu je storiti, ker je — izobražen. Vsaka kretnja, beseda in celo obleka priča o inteligenci nemških vojakov." — Tovariš Račič nam piše, da nam je poslal prispevek tudi iz Srbije, a mi ga nismo prejeli. Koncem pisma dostavlja: „Ravno sedaj so me določili, da bom imel pod ključem — strup !
Človek res vse poizkusi v tej vojni!"
*
PRUSKA POSLANSKA ZBORNIČA
je 20. novembra razpravljala o predlogu glede varstva nemškega značaja tistih pruskih kronovin, v katerih prebivajo Poljaki. Minister notranjih del Loebell je izrekel u-panje, da bo ustanovitev samostojnega kraljestva Nemčiji v korist in da bo z njim utrjena varnost in moč Nemčije na vzhodu. Pruska vlada bo posvetila največjo pažnjo vpljivu kraljestva poljskega na Poljake v Nemčiji, a pruska država bo ostala zvesta svoji narodni nalogi v vzhodnih provincah in upa, da ostanejo ondi prebivajoči Poljaki brezpogojno zvesti nemškemu narodu. —■ Pruski Poljaki so temu nagovoru ugovarjali, ker je govoril min.ster le o Prusih, ki govore poljsko, ne pa o Poljakih. Poljakom se zdi njih narodnost ogrožena.
UČITELJI V VOJNI.
„Freie Schulztg." izkazuje padlih nemških učiteljev s Češkega 413. — ,Deutschmähr. Schulblatt" izkazuje padlih nemških učiteljev z Morave 113, ranjenih, bolnih in pogrešanih je 599, odlikovanih 195. — Po poročilu „Kärntner Schulbl." je padlo 43 koroških učiteljev, odlikovanih je 76. — Kakor poroča „Päd. Ztg." je padlo iz Berlina (brez predmestij) 196, ranjenih je 293, pogrešanih in ujetih 42, železni križ jih je dobilo 374, od teh 20 tudi I. razreda. — „Sächs. Schulztg." pravi, da je padlo 1090 saških učiteljev. — Virtemberški „Das Lehrerheim" naznanja, da je padel 501 evangel. učitelj, vrhutega je padlo 176 katoliških učiteljev, skupaj na Virtemberškem 677 učiteljev. Železni križ je dobilo 797 učiteljev, druga odlikovanja 769 učiteljev. — Po „Vestniku" je doslej ranjenih čeških učiteljev 392, bolnih 173, pogrešanih in ujetih 283.
ZA VDOVE IN SIROTE PADLIH JUNAKOV.
V globoki žalosti stoji vsa Avstrija ob mrtvaški krsti svojega najiskreneje ljubljenega, pokojnčga cesarja. Vse ljudstvo žaluje po cesarju Francu Jožefu I., ki mu v vsem njegovem na činu in delu bogatem življenju ni bila nobena stvar tako na srcu, kakor želja, da bi bil pomoči potrebnim v tolažbo in podporo. Predvsem pa je bila, kakor vemo vsi, Njegova ljubezen posvečena vrlim vojakom in njih otrokom, nadi domovine. Iz tega globokega čuvstvovsnja je izšel sklep Njegovega Veličanstva, da premilostljivo prevzame protektorat ravno nad tisto oskrbno akcijo med sedanjo vojno, ki se zavzema za preostale na bojiščih padlih junakov, a predvsem za njihove za-
svitu, kako se peni i razburkano valovi ob burji, kako čarobno —milo se nam kaže v mirni noči ob mesečini! Ni čudo torej, da Ima morje tolikanj privlačne sile. In to silo sem dokaj čutil tudi jaz. — Moje prvo službeno mesto ni bilo kaj posebno daleč proč od morja. Kadar sem le utegnil in mi je to količkaj dovolil — drobiž, sem pobral svojega rojstva kosti ter jo krenil po državni cesti preko „scale sante" v Trst k edino lepi sinji naši Adriji! Kje so časi, ko sem se ob mesečnem svitu po ure vozil po zibljajočem se valovju Tržaškega zaliva, sanjajoč o večnokrasni prirodi ter ugibajoč bodočo usodo svojo? ! Prešli so — a o-slajajo mi bivanje sedaj v časih tako resnih in ob letih, ko že starost s koščeno roko trka na vrata . . .
Kolega moj mladi, ne zamujaj ob svobodnem, času zlasti v velikih počitnicah, opazovati to in se radostiti nad tem, kar ti nudi neizčrpna priroda! V starih dneh še ti tega ne bo žal!--
Bilo je za Tržaške jubilejske razstave. Mudil sem se tačas več dni v prvem našem pristanišču. Marsikaj sem videl takrat, mnogo se naučil. Ne bom navajal, kaj in kako O tem morda drugo pot. Omeniti hočem le dogodlaja, ki mi je še v živem spominu.
Šetajoč po Karlovem pomolu (Molo s. Carlo), sem opazoval živo vrvenje, ki se ti
tu kaže ob prihodu in odhodu raznih paro-brodov. Kar mi pride nasproti mil tovariš še izza gimnazijskih študij, a pozneje tudi kolega moj na učiteljišču. Dolgo se že nisva videla. Povedati sva si imela marsikaj. Veselilo naju je nenadno svidenje. Kreneva jo proti kolodvoru ter se ustaviva pred „Alla stazione", kjer so točili izborno pivo. Vstopiva v lokal; jaz prvi, a kolega moj za mano. Brhko dekle mi pride naproti, veleč: „Cosa comandi signore?" — „Kozarec piva prosim!" — „No capisco. — Qua se parla per italiano." — — Zdajci pogleda kolega dekleta natančneje, pristopi prav blizu njega ter mu pravi: „Kaj, Zaplot-nikova Lenčika, ali slovenskega več ne znaš? Ali si pozabila — mater svojo? 1" — „Joj, vi ste, gosp. učitelj!" — „No vidiš, da, jaz sem1" — In pristopilo je dekle k bivšemu učitelju svojemu ter mu zatrdilo, da tu ne sme znati slovenskega jezika! Naročeno mu je tako. — Kaj je dekletu pravil kolega dalje, ne vem; a to vem, da mladenka ni ostala več v tem lokalu, ampak ga je ostavila že — drugega dne.--
Beseda učiteljeva je učinkovala, ona je obudila v dekletu spet — domorodni čut in ponos ... In to me še danes srčno veseli 1
Da ste mi vrlo zdravi 1
S 1 a m o š t e v .
puščene sirote: nad c. kr. avstrijskimi vojaško - vdovskimi in sirotinskimi fondi. Prepričani smo torej, da postopamo le po intencijah plemenitega pokojnika in mislimo, da spomin svojega Najvišjega protek-torja najlepše častimo s tem, da se obračamo do vseh krogov prebivalstva s prošnjo, da se v izraz pietetnega spomina na pokojnika tudi tem povodom spominjajo vdov in sirot po vojakih ter da darujejo kak prispevek v njih podporo in oskrbo. Vsak dar se priobči namestniku Najvišjega protektor ja, njeg. c. kr. visokosti nadvojvodi Leopoldu Salvatorju, ter se priobči na primeren način. — Darovi naj se pošiljajo pod geslom „Spominu Njegovega Veličanstva" c. kr. avstrijskega vojaško - vdovskega in sirotinskega fonda, Dunaj, 3. okraj, Auen bruggergasse št. 2, poštno - hranilnični konto 149.617, na vojnopomožno pisarno c kr. ministrstva za notranje stvari, I. okraj, Hoher Markt št, 5, postno hranilnični konto 149.602, vsem politiškim deželnim oblastim prve instance, ali deželnim ali okrajnim organizacijam (oddelkom za vojno zavarovanje) vdovskega in sirotinskega fonda. Darovi, ki prispejo deželnim organizacijam,
se porabijo v dotičnih kronovinah.
*
ZLATA KNJIGA FRANCOSKIH UČITELJEV.
Tudi francoski učitelji so kakor avstrij ski in nemški junaški bojevniki za svojo domovino. Kakor je posneti po „Zvezi fran coskih učiteljev", je padlo na polju časti in slave 2600 francoskih učiteljev. To poročilo je zanimivo v tem, da je bil prvi francoski vojak, ki je padel v sedanji vojni, vojak-učitelj, po imenu Piugeot. V vojni je bilo doslej ranjenih 7000 učiteljev, ki so se ozdravljeni vrnili na bojišče. 775 jih je prejelo pohvalo, 61 pa jih je bilo odlikovanih s častnimi znaki.
ZAPLEMBA IMETJA NA TIROLSKEM
Zadnji čas je oblast odredila zaplembo imetja proti mnogoštevilnim osebam na Tridentinskem; med njimi so zdravniki, profesorji, učitelji, dijaki, uradniki, učiteljice, posestnice itd. Tudi bivšega deželnega poslanca Dalcastagne G. iz Torcegna najdemo med njimi. Vsi so osumljeni veleizdaje, oziroma zločina proti oboroženi moči države ali zaradi ubega.
NOVA AVSTRIJA ALI MALA AVSTRIJA?
Pod tem naslovom piše dunajska „Kor-respodenz Zentrum": Obljubljeno razširjenje gališke avtonomije se v enem delu nemško - avstrijske javnosti tolmači kot izpolnitev lastnih smelih izločilnih načrtov. Kdor pa pozna pomen tega težkega vprašanja, bo vedel, da so s tem poraženi vsi notran jepolitiški problemi. Če se hoče zdaj z enim udarcem ločiti Galicijo od avstrijskega državnega organizma, kaže to diletantsko na-ziranje. Kake posledice bi to imelo? Glasom ljudskega štetja je imela Avstrija 1910. leta 28,572 000 prebivalcev na 300.004 štir-jaških kilometrih. Po izločitvi Galicije bi imela le še 20,546.000 prebivalcev in 222.507 štirjaških kilometrov. Ogrska s svojimi 20,884.000 prebivalci na 325 411 štirjaških kilometrih bi bila polem bolj obljudena in večja. Ali je treba šele pisati, kake posledice bi to imelo na dualistično razmerje? A vendar se dobe politiki, ki jim izločitev Galicije ne zadostuje in ki zahtevajo tudi izločitev Dalmacije. Domovina mora postati manjša! To je geslo teh Ma-loavstrijcev, ki zasledujejo vedno le svoje posebne interese. Ti m slijo namreč, da bo izginilo iz državnega zbora 106 galiških poslancev in da ostane v državnem zboru 230 Nemcev in le 181 Nenemcev. Nemci bi ¡torej imeli večino in bi delali, kar bi hoteli. Pa stvar ni tako enostavna. Prvič bi-tudi v zmanjšani Avstiji ne imeli Nemci večine, ker bi bilo še vedno 10,596.000 Nenemcev proti 9,950.000 Nemcem in ker bi drugič nenemška večina prebivalstva- pač ne prenašala nemške večine v parlamentu. Vsakemu narodu se da zagotoviti pristoje če mu pravice le potom poštene sprave.
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA „RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNO POMOŽNE SVRHE.
Šolsko vodstvo v Motniku zbirko šol ske mladine 7 K; Ljudska šola v Vinici v Beli Krajini je nabrala v šolskem letu: za volno 60 28 K, za 30 božičnih daril 10 80 K, ^ za vdove in sirote padlih vojakov 8'24 K, za „Teden Rdečega križa" 542 30 K, teden ski prispevki 20 13 K, razprodani znaki 20 K, skupaj 661 K 75 vin.; šolsko vodstvo v Trnovem 10 K 80 vin.; šolsko vodstvo Polica pri Višnji gori 12K;skupal 691 K 55 vin.
V zadnji štev. izkazanih 225 444 K 37 v.
Danes izkazanih	691 „ 55 „
IV. VOJNO POSOJILO.
Učiteljslvo na Vinici v Beli Krajini je po svoji agitaciji doseglo za IV. vojno posojilo 45.000 K.
Zadnjič izkazanih Danes izkazanih
Skupaj IV. voj pos. 2 759 338 K — v.
2,714 338 K - v. 45.000 „ — „
DENARNI USPEH DELA SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES.
Za „Rdeči križ" itd. 226 135 K 92 v.
III.	vojno posojilo 278.748 „ 69 „
IV.	„ „	2,759 338 „ — „ Srednje šole 39.554 „ 11 „
Končna vsota	3,303.776K 72 v.
Doslej nabranih
226.135 K 92 v.
Dva odlična slovenska šolnika, dve izraziti osebnosti — obema se je skoro istočasno odprlo poslednje bivališče pri Sv. Križci tam na prelepem Ljubljanskem polju! Oba srednješolska profesorja, oba ravnatelja ljubljanskega učiteljišča, oba deželna šolska nadzornika, oba dvorna' svetnika: Fran Leveč in Fran Hubad! — V soboto, 2. t m., je umrl ob 3 uri popoldne Leveč, naslednjega dne ob četrt na 12. uro dopoldne Hubad. Leveč je bil rojen 4. julija 1846. pri Florijančku na Ježici h. št. 12, Hubad pa 28. januarja 1849. na Skaručini pri Vodicah. Obema stoji rojstni dom blizu Ljubljane, tudi po letih si nista bila dosti narazen. Oba je spajalo iskreno prijateljstvo, oba je družila ljubezen do slovenskega šolstva, oba je vezala skrb do pov?dige splošne izobrazbe našega naroda!
Že pokojni Andrej Praprotnik je rekel, da ni vpokojitev nič drugega, nego prva zareza grobarjeve lopate. In če nam ožive v spominu podobe njih, ki jih ni več, podobe naših najboljših mož, moramo' reči, da je govoril Praprotnik resnico! Sam je bil do vpokojitve kakor ponosen gorenjski fant, raven in močan, jeklen in poln življenja! Ko pa smo 1. 1893. — bil je Praprotnik že v pokoju — praznovali učitelji s I. mestne petrazrednice njegov god koncem novembra „Pri zamoicu" ob ljubljanski mestni hiši, je sedel med nami čestitijiv starček, ves slaboten in bolehen — pripravljen za odhod na zadnjo pot. In res — kmalu ga je vzelo! Ravnotako je bilo s Francetom Rakteljem, enako z Levcem in Hubadom! Oba moža krepkega telesnega ustroja, bistrega duha, odločne volje — toda delo, ki je jima bilo uteha in zabava, potreba in dolžnost, je izčrpala vse moči, da je mogel biti počitek živima silno kratek, le omejena prehodna doba do definitivne vpokojitve!
Ko je šel Leveč začetkom 1. 1915 v pokoj — takrat je začel že bolehati -- je „Učiteljski Tovariš" v skromnem članku očrtal njegovo delovanje. V odgovor na ta članek mi je poslal Leveč pismo z dne 2. marca 1915., ki ga navajam tu v ekscerptu: „Ravnokar sem prebral članek, ki ste ga blagovolili napisati meni v zadnji številki „Učit. Tovariša". — Pozna se mu, da je pisan s srcem. Zato Vas zanj tudi od vsega srca zahvaljujem. — Z mojo upokojitvijo mi je padel s srca težak kamen. Služil sem polnih 44 let, a najhujših in najžalostnejših je bilo zadnjih 11 let, polnih neuspeha in prevar. Kar rad bi jih izbrisal iz svojega življenja. Pa saj ste imeli sami priliko opazovati, kakšni ..."
Iz teh besed se vidi, kakšna silna duševna depresija je pritiskala nanj, ko je zadnje desetletje opravljal svoje narodne posle. Na šolskem polju, ki je stopil nanje M. 1874. kot suplent v Gorici ter ga cd leta 1886. dalje najprej kot okrajni šolski nadzornik, od 1. 1903. pa kot deželni šolski nadzornik obdeloval po svoji najboljši vesti in vednosti, se je spričo javnih razmer, ki so zavladale na Kranjskem, začutil tujca: mož, ki je poznal vso organizacijo šolstva do zadnje podrobnosti, ki je proučil njega osnove, namene, sredstva in smotre, ki je prozrl kranjskemu učiteljstvu do mozga in srca, je v bližnji svoji okolici začul besede, ki jih ni bil vajen poslušati, je videl dejanja, ki so udarjala ob njegove nazore in ob njegovo strokovnjaško mnenje. Vzdržal je dolgo vzlic vsemu temu.
Tega, kar imenujemo neskaljeno rodo-vinsko srečo, Leveč ni poznal. Življenje je oborožilo roko z železno rokavico, jo stisnilo v pest in tolklo po njem! Udarec za udarcem. Sin Vladimir, vseučiliški profesor, mlad mož 28 let s sijajno bodočnostjo pred seboj, je umrl, ko je komaj zasedel svojo stolico v Freibuigu; doma sta mu umrla 2 sinova; enega mu je ubila vojna; zet, simpatični profesor Milan Pajk, je o-mahnil v prezgodnji grob: ena rana se še ni izlečila, že jo je raztrgala nova bolečina, da je srce drgetalo od trpljenja.


Vso bol je prenašal z moškim samo | zatajevanjem. Morda je komu v najožjem ; prijateljskem krogu kaj potožil; a razbeljena j duša je rahljala njegove telesne sile, raz- 1 mere so mu oteževale 'n naposled omrzile stanovske posle, da je končno tudi Levčevo potrpljenje reagiralo: zaloputnil je vrata svojega urada za seboj in je šel, da se oddahne! A bolezen se je razpasla po njegovem telesu, da mu ni bilo več rešitve.
Neuspehi in prevare! Tako je klasificirali sam zadnjo dobo svojega aktivnega življenja. To bridko, žalostno plačilo za dela, ki jih je ustvaril v dolgi dobi in ki stoje po svoji temeljitosti, stvarnosti in originalnosti brez primere v naši domači kulturi! Ni namen in naloga tem vrsticam, da bi govorile o Levcu kot leposlovcu, uredniku, jezikoslovcu, zgodovinarju in literarnem historiku. Izza prvih početkov Stritarjevega „Zvona" vse do Levčevih uradnih poročil o stanju našega osnovnega šolstva leži poistoletna doba njegovega kulturnega delovanja, ki zasluži vso drugačno ceno, nego so neuspehi in prevare, ki so od dela in bridkosti utrujenemu možu ogrenili večer življenja! Tako smo Slovenci tudi na tem primeru pokazali, kako znamo izumetničiti razmere in položaj, ki lahko ubijejo med dobrimi najboljše naše može! Že večkrat smo posvedočili, da znamo slučajno moč posameznikov brezob zirno izrabljali v namen, da škodujemo veliki stvari in skupnosti. Vsak gleda le sebe in v veličini hipne svoje silovitosti ne obrača pogledov niti od danes na jutri, kaj še, da bi premeril globočino kvarnosti, ki izvira iz dejanj, narekovanih od strasti! To žalostno dejstvo je izvor tisočerim hudim uram, ki so že hrumele nad našo kulturno (in tudi politiško) njivo, kjer so vse poteptale in in pomandrale, da je treba začeti zopet iz-nova, ko onemore in se izbesni ljuta sila! Koliko plemenitosti smo že zadušili, koliko energije brezplodno porabili, koliko zla pro-vzročili, ki ga sploh ni mogoče več popra viti in ki ga ne napravijo nestorjenega niti zdihi in solze, ki jih iztiskavamo iz sebe ob gotovih prilikah, da se delamo lepe in dobre, ko smo bili prej tako grdi in hudobni! Značilna poteza naših javnih in zahrbtnih borb je strastno poudarjanje in razpredanje slabosti in pogreškov posameznikov in skupin, namesto da bi dvigali lepoto in dobroto, ter tako delali čast svojcem in svojemu imenu pred tujim svetom! Tega vendar ne moremo trditi, da so na eni strani sami sleparji, zavodniki, samogoltnikk puhloglavci, sploh ogabne kreature, na drugi strani pa da stoji sama svetost in popolnost! Pretiravanje in laž sta pripravno orožje, a eno je grše od drugega! Ob takem načinu vo-jevanja — pa si ga oglejmo na kateremkoli polju našega dela! — tlačimo in zatiramo sami sebe, a žanje tisti, ki stoji po jeziku in krvi daleč od nas. Ko uničujemo sami svojo moč in vrednost, napravljamo prostor in dvigamo ceno tujim elementom!
Prvič sem prišel z Levcem v dotiko poleti leta 1893 ob Sokolskem zletu na Koslerjevem vrtu v Šiški,v kamor sem dospel v zastopstvu vipavske Čitalnice. Levca je name opozoril pokojni nadzornik in vodja I, mestne petrazrednice Andrej Žumer. Jeseni tistega leta sta me spravila v Ljubljano na Žumrovo šolo, „da nam boste pisali prologe", kakor je smeje opomnil Leveč, Žumer me je takoj vrgel v globoko strugo, češ, ali plavaj, ali utoni! Dal mi je IV. c razred, kjer je bil zbran sam „cvet" vod-matske in šentpeterske moške mladine. Ampak jaz sem bil takrat drugačen dečko, nego sem danes! Podpiran cd nasvetov soseda tovariša Jakoba Furlana, ki je imel svoj razred tikoma ob mojem, sem kmalu priplaval na površje, pa smo bili z živimi, veselimi, zato simpatičnimi dečki taki prijatelji, da se še danes poznamo. Radoveden sem bil, kaj poreče Leveč. Ime in lice sta mi bila znana; mikalo me je še to, kar je pod tem imenom in licem! In ko je prišel, ni bilo nič pozivanja, nič beganja, nič vohanja, nič zvitega izpraševanja in nervoznega pregledovanja, nič dviganja svoje glave, vihanja nosu in smešnega notiranja — roke prekrižane na prsih, miren pogled, vljudna, domača beseda, cvetka v levi gumbnici na prsih* — tako je stal mož na svojem mestu! Nihče pred njim, še manj kdo za njim tako! „Dobro je bilo, dečki!" je rekel naposled. Dal mi je roko in je šel Veselo so zasople lade duše, oči so zažerele veselja — da udi meni, zakaj zmagali smo vsi skupaj: isti pred ¡menoj in jaz za katedrom! „Ne oš pisal samo prologov, ampak učil boš te predmestne cigane," mi je veselo vzklik-
*) Nekega pomladnega dne sem šel kot četrtoletnik ljubljanskega učiteljišča po stopnjicah v II. nadstropje, kjer smo imeli svojo učno sobo. V gumbnici sem imel zataknjeno cvetico. Na stopnjicah je stal tedanji naš ravnatelj Blaž Hrovath. Spoštljivo sem ga pozdravil, a ravnatelj me je hudo pogledal, je pokazal s prstom a mojo cvetico in mi dejal s prav resnim glasom: Schmücken Sie sich lieber mit Büchern!" — To ažno pedagoško načelo sem razodel svojim tovarišem opazko, da so dobile na ljubljanskem učiteljišču vetice z današnjim dnem — consilium abeundi! -den mojih tovarišev je dejal: „Potemtakem morajo zključiti vse na oni strani* — mislil je na kandidatke — „ker so same rožice!" S tem je bilo te pravde conec!	Pis.
nilo srce. Ves ta duševni naval radosti in ponosa je tako tiho zaplal po učilnici, da smo čuli umerjene, moške udarce Levčevih korakov, kako so zamirali v dalji, dokler se niso vstavili pred drugo učilnico. In mojo in to in sleherno je takoj odprl in stopil vanjo, ne da bi kjerkoli in kdaikoli naslanjal uho na vrala ter namenoma in hotoma iskal
—	greha in grešnikov! Potem nam je dal mir skoro do konca leta. Nobena reč ne trpi bolj nego pouk, ako ga moti kdorkoli in ako k ti kljuka iz rek v roke! Ob koncu leta pa je zopet prišel. Z enim pogledom je spoznal, kako smo delali in kaj smo storili, in sodil nas je po uspehih. Nismo secirali mačk in drugih živali, tudi nismo svoje učenosti natikali na suhljate in jetične fo mulirane stavke, ampak — znali smo! Torej je bila Levčeva sodba kmalu gotova, konferenca zaključena. „Sedaj pa gremo konferenco nadeljevat k Hafnarju!" je dejal nadzornik. In smo šli z njim na Hafnarjev vrt v Kcmenskega ulici, pa smo bili dobre volje in drug drugega veseli. — Meseca maja smo določili dan, ko je šla vsa naša šola na Rožnik. Mati Pršinova nam je na-kuhala polne lonce bele kave, napekla izvrstnega kruha, ga pomazala s sirovim maslom, narezala sira in gnjati ali plečeta
- če se ne motim po ¿0 krajcarjev na osebo! — in smo bili dobre volje, da se je naša pesem razlegala tja do mesta ljubljanskega! In nadzornik Leveč je prišel med nas, iskreno pozdravljen, dobro došel! Saj je tam stala njegova „cerkvica bela", ki ji je zapel pozdravno pesemeo četrtošolec Leveč 1. 1863., ko je takrat bival pri svoji stari materi Pod Rožnikom. Pomlajen med mladino, je gledal pričo svoje davne mladosti . . .
In kadar je bila letna uradna skupščina učiteljstva, takrat je kazal Leveč najmanj uradnega lica. Zborovanja ni tlačila suho-parnost in duhamornost, dnevni red je znal sestavljaljati tako, da je bil vedno zanimiv in aktualen Sam ni nikoli govorii ali poročal tako, da bi bil dolgočasen ali celo dolgovezen, natrpan s citati iz učenih knjig, napisanih in vrženih tjavendan kot varalo učenosti in duhovitosti, slepilo in omama samemu sebi, sicc-r pa izpričevalo uboštva in zaljubljenosti v lastno osebo — ne, Leveč je govori! kratko, jedrnato, stvarno, brez fraz — z eno besedo: strokovnjaško, ker je bil sam strokovnjak! Kolikor pomnim jaz, smo obdelali na takih skupščinah vse discipline tako smotrno in temeljito, da sino reformirali in modernizirali ves pouk v znanostih, ročnostih in spretnostih, da je kipelo ljubljansko ljudsko šolstvo v bujnem cvetju, ki ga je zasajalo in gojilo učiteljstvo samo po načrtih in metodah, ki so dozoreli v njegovi praksi. Leveč je bil pa šolnik „kat exohen", ki je vedel, da je učitelje-vanje produktivna sila samo tedaj, ako tuji elementi, nevešči ravnanja s tem veličastnim strojem, ne mečejo na pot razvoja in napredka svojega dlakocepstva in malenkostne zadirčnosti, ki jemlje dobro voljo, zavaja k hinavščini ter provzroča le navidezne uspehe
—	zlate pene brez pomena in vrednosti!
Nikoli ne pozabim naravnost dovršenih, mojstrsko izvedenih vzornih učnih ur, ki so nam jih pripravili n. pr. tovariši: že pokojni Maks Josin za risanje, Jakob Furlan s svojim elegantnim, učinkovitim telovadnim na stopom, A ¡ton Razinger pa s skromno narodno pesemeo „Ptiček prav majhen je," ki je ob njegovi pevski umnosti zablestela pred nami kot biser narodne poezije . . ,
Ko je bil uradni akt končan, je poskrbel Leveč, da nas neuradno združi neprisiljena družabnost v veselem krogu tovarištva. „Angažirajte zapopoidan kak izlet," je dejal. Brž je bilo sklenjeno in domenjeno: popoldan ob tej in tej uri k Matjaiiu v Zgornjo Šiško! In tja so prišli malone vsi, ki so zjutraj uradno zborovali. Bil je lep, živahen popoldan. Šele pozne večerne ure so nas ločile. Ali kadar je Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani priredilo kak svoj večer, zabavo ali sestanek v začetku v klubovi sobi „Pri slonu", potem pri Hafnarju in v Narodnem domu, je bi! Leveč vedno med nami. Poznal je naše delo v šoli, naše delo in življenje izven nje — bil nam je tovariš in prijatelj, ki je za nas zastavljal svojo vplivno besedo vedno in povsod, koder je bilo potrebno. Znane so njegove besede: „Lažje je uradno prestaviti dvornega svetnika, nego pa kranjskega učitelja!" — To je bilo tistikrat — pred zadnjim desetletjem Levčeve akiivne službe, O današnjih časih ne govorimo!
Tako smo z Levcem skupno preživeli vesele in žalostne čase leto za letom . . .
Ko sva s pokojnim tovarišem Maksom Josinom v letih 1897 do 1900 sestavljala „Drugo berilo in slovnico" ter „Tretje berilo" za obče ljudske šole, sem bil velikokrat Levčev gost v njegovem kabinetu na ljubljanski realki. Kadarkoli sem prišel k njemu, je imel vedno časa dovolj zame. Odložil je drugo delo ter začel pregledovati moj rokopis. Imel je bistro oko in fin estetski čut. Veselil se je dobre stvari, grajal slabo. Posebno všeč mu je bila slovnica; zakaj bi tega ne povedal? Vesel je bil skrbnosti in
dela dveh mladih učiteljev, vesel je b.'l ludi zato, ker mu je bilo mogoče prvič uveljaviti v slovenskih učnih knjigah načela, ki je na njih zgradil svoj „Slovenski pravopis" in ki ga je ravno tedaj pošiljal v svet (I. 1899).
Josinovo in moje berilo je bilo po mnogih težavah in neprilikah (glede na aprobacijo) srečno končano. Leveč mi je izposloval dopust, da sem mogel iti na Dunaj. Seveda sem dobil dopust le pod pogojem, da sam plačujem svojega namestnika v Ljubljani Bil je trd oreh, a lotil sem se ga vendarle. Ko bi ne bilo Levca, bi še takega dopusta ne bil dobil. Košček kruha sva poslej glodala dva — jaz in že pokojni Žebre — ko ga prej še za moje zobe ni bilo dovolj. Bo že kako, sem dejal in sem šel. Med tem je postal Leveč ravnatelj ljubljanskega učiteljišča (1. 1901). V počitnicah tistega leta me je povabil, naj pridem k njemu za uč telja na vadnico. To povabilo sem vljudno odklonil, češ, da hočem še eno leto na Dunaj in iz vzroka, ki ga ne morem sedaj povedati Takrat je bil hud name, a pozneje sva se pobotala, ko je priznal utemeljenost moje odpovedi.
Kot dež šolski nadzornik (1903—1915) si je mnogo prizadeval, da bi se po dolgih letih zopet sestala deželna učiteljska skupščina. Res je bila sklicana 1. 1905., in jo je Leveč že otvoril. A do dnevnega reda ni prišle, ker je učiteljstvo po svojih delegatih izjavilo, da je nezadostno plačevano, da trpi pomanjkanje in strada in da toliko časa ne more lačno zborovati, djkler ne bodo izpolnjene zahteve § 55. državnega šolskega zakona. Delegati in delegatinje so vstali in zapustili zborovalno dvorano v Mestnem domu v Ljubljani. Vsem nam je še v živem spominu, koliko viharja, priseg in zvestobe je bilo tedaj v naši deželi, in kako so se vse simpatije vseh človeško čutečih src nagnile na našo stran. In med temi srci je bilo tudi Levčevo srce! Dnevi in spomini — kakor bi bili vzeti iz zlatih sanj, iz dežele pravljic! —
Kadarkoli sem potreboval kakih informacij ali nasvetov, sem se vedno zaupno obrnil na Levca in nikdar ne zaman. Bil je najtemeljiteje izvežban v vseh uradnih poslih, točen in vesten, a tudi postrežljiv in vljuden nasproti vsakomur. Eno prvih njegovih del je bilo, da je zopet vzpostavil pristrižene božične počitnice, kakor so bile v veljavi prej in so tudi sedaj. „Učiteljskemu To varišu" je ostal zvest od početka svojega-nadzornikovanja (1886) pa do zadnjega časa, ko je še dela! v svojem uradu. Kaj je storil za šolstvo v radovljiškem okraju in v Ljubljani, o tem je že opetovano pisal naš list. Imeli smo, žal, le enega samega Levca!
Toliko sem o njem zajel iz svojih spominov. Ne morda vsega — toda za sedaj dovelj! Kar je storil, to je mnogo in veliko. Je li ostavil kaj literarne zapuščine, mi ni znano, o tem bo vedel povedati njegov brat Janez, nadučitelj v Ljublani A kar je Leveč napisal, je raztreseno po časopisih, re,'ijah, — zbornikih in šolskih izvestjih In te „raztresene ude" bi treba zbrati, zakaj plodovi Levčevega duha in peresa so tehtni in dragoceni, zato zaslužijo, da jih imamo združene v skupnem delu. Mnogo je ponesel s seboj, kar bi nam ustvarilo literarno zgodovino, da ni Levcu strašna realnost izvila peresa iz roke. A že to, kar imamo od njega, je veličasten spomenik naše preteklosti, naših mož in — njega samega, ki je odkrival veličino in slavo naših izvoljencev in kazal lepoto slovenske besede!
Tega dela naj se loti „Slovenska Matica" ali pa „Slovenska Šolska Matica"!
E, Gangl.
Podpisujte V. vojno posojilo!
O uspehih svojega dela za to posojilo nas takoj obvestite!
Ministrski predsednik dr. pl. Koerber je naznanil, da se morajo državne oblasti ravnati po teh načelih:
„Oblasti se morajo najstrožje držati zakonov, ki obstojajo; to bodi prejkoslej njih glavno ^navodilo. Pred zakonom je vsakdo enak. Če bi se ne spoštovala ta zahteva zakona, bi to ne bilo le krivično, marveč tudi nevarno, ker bi se zmanjšal pravni č u t, z njim pa tudi spoštovanje in vdanost državi. Prebivalstvo, katerega vstrajnost in velika požrtvovalnost v seda nji vojni, ki je najstrašnejša vseh vojen, " jamči za nravni preporod naše domovin?, I bi to občutilo kot nehvaležnost. Oblasti | morajo za to pri njih odločbah voditi le
stvarni razlogi. Predočevati si morajo vedno, da tisti služi državi, kdor dela za ljudstvo ; spoznati morajo svojo dolžnost da sodelujejo v okviru svojega delokroga na kulturnem in na gospodarskem polju V ne-utrudljivem in nesebičnem delu javni blaginji je vrelec ugledu in veljave. Od uradnikov ne zahtevam samo, da brez vsake graje občujejo z vsakim in da takoj rešujejo posle, marveč zahtevam tudi. da se toplozanimajoin sočuvstvujejo zaželjein u s o d o p r e b i v a 1 s t v a , ki ima po prinešenih žrtvah na imetju in krvi pravico, da to zahteva. Strogo se pa mora pokoriti tudi prebivalstvo zakonom in odredbam; brezobzirno naj se nastopa proti tistim, ki bi sebi v kor st ali na škodo splošnosti poizkušali, da se iz-og ejo zakonu, ker ti so se izdali v obrambo prebivalstvu. Tudi določbe, ki jih morebiti posameznik trdo čuti, se morajo izvajati, ker je le tako mogoo., da se zmagovito prebije in da se zagotovi blagor skupnosti. Dolžnost nas vseh je, da služimo skupnosti; nobenemu se ne more pregledati. Oblasti pa morajo dajati zgled v izpolnjevanju dolžnosti."
Taisto enakost pred zakonom smo mi doki^ovali in utemeljevali v uvodniku v 23. štev., zahtevajoč od oblasti in oblastnikov nič več in nič manj, nego samo to, kar zahteva od njih sam ministrski predsednik, pa so naša izvajanja — zaplenili! In to je tudi dokaz — enakosti pred zakonom, kolikor je s to enakostjo prizadeto napredno slovensko učiteljstvo!
Delajte za čim lepši uspeh V vojnea posojila!
O uspehih nam takoj sporočite!
Čujemo govoriti, da bo šolski pouk po Božiču ustavljen iz nekih gotovih razlogov. Kot starejša učiteljica, ki imam nekoliko izkušnje, bi rekla, da naj se to na kmetiš-kih šolah nikar ne zgodi. Pri nas dosežemo uspehe samo pozimi. Spomladi in poleti so naši otroci že ob 4. zjutraj na paši; ko se vrnejo s paše, tečejo v šolo, kamor prihajajo upehani in zaspani šele ob '/210., namesto ob osmih, oziroma devetih. Z veliko težavo jih ohranim budne. Da bi pa mogli z uspehom prisostvovati pouku je čisto izključeno. Jako dosti je že to, ako ne spe med poukom, in če spe, ni to nič novega in jim tudi ni zameriti tega, zakaj spati pač mora otrok, pa če se ne zgodi to doma, se godi v šoli. V takem napornem delu so naši otroci od takrat, ko izgine z zemlje snežna odeja, pa do one dobe, ko zopet sneg pobeli. Za uspešno duševno delo so sposobni tedaj le pozimi.
Če bo vojna trajala še kaj časa in bo pouk nereden, 'kot je zdaj že tretje šolsko leto, in povrhu vsega nereda naj bo pozimi še popolnoma prekinjen, potem naj odrede merodajni faktorji še to, da ostanejo vsi otroci v onih razredih, v karerih so zdaj, ker ni noben sposoben za višjo stopnjo.
V počitnicah je bilo veliko krika in vika, da so otroci podivjani in zabiti. Kaj bo pa šele v bodoče, če zapro šolo še preko zime? Šola naj bo vse šolsko leto. Oni, ki so doma potrebni, bodo hodili pač tako, kakor bodo mogli, česar jim ne smemo šteti v zlo, kakor jim že ves vojni čas nismo. Večje število pa je vendarle takih otrok, ki bodo prilično redno prihajali vse leto in bodo vsaj oni sposobni za posamez ne višje razrede. Zdaj pa imamo tako slab material — zaradi večnih neredov — da človeka mineva veselje do dela.
Mislim, da se s temi vrsticami strinjajo vsi oni tovariši in tovarišice, ki jim je šolski napredek res pri srcu.
Naposled pripominjam pa še nekaj. Pouk naj bi trajal vse šolsko leto, kakor sem že rekla o počitnicah pa naj bi bil potem odmor, kakor je treba, in to za otroke in učiteljstvo. Pretečene počitnice smo morali ostati na svojih mestih, da nadzorujemo otroke. Onih 8 tednov naj jih nadzorujejo matere in sorodniki, mi pa naj bi bili slobodni one dni.
Naravnost smilijo se mi one, navadno prav mlade učiteljice, ki službujejo po eno-razrednicah na najbolj samotnih krajih, kjer vse leto nimajo sebi primerne družbe Če si jo pa kdaj poiščejo zunaj svojega sela, tedaj že bruhajo ljudje po njih ogenj in žveplo. Med letom ne morejo in ne smejo nikamor, edino o počitnicah bi se šle razvedrit in porazgovorit z ljudmi, da ne zaos-tanejo popolnoma za duhom časa, a to se jim onemogoči s tem, da so privezane še čez počitnice na svoje — rekla bi — kazenske kolonije. Nič čudnega bi ne bilo, ko bi ob teh razmerah podivjale učiteljice same, zlasti mlade, če se jim onemogoči dostop do kakega duševnega razvedrila.
Starejša učiteljica.
i!
Mislil sem, da se bo v zadnji številki „Uč. T." oglasil kdo drugi k temu poglavju. Ker se to ni zgodilo, naj bo dovoljeno meni nekaj prostora v tej zadevi.
Res je sicer, da trpi tu pa tam kak tovariš zaradi nerazpisa učiteljskih mest, a škoda, ki bi jo trpeli zaradi razpisa učiteljskih mest drugi tovariši, bi bila tako velika, da bi se s prvoimenovano ne mogla niti primerjati.
Ako bi se oglasili tisti tovariši, ki si žele razpis, bi videli večinoma take, ki imajo že sedaj boljša mesta, ali ki se jim sploh dobro godi; zakaj uboga učiteljska para, ki je najbolj potrebna boljega od sedanjega mesta, si sedaj ob tej neznosni draginji ne more in ne sme želeti naprtiti si zase ogromnih seiilnih stroškov. Saj je vendar jasno, da bi moral imeti učitelj, ki bi se selil z daljnih hribov na kako boljše, a ne ravno pred nosom ležeče novo službeno mesto z obiteljo, najmanj 2000 K za selitev pripravljenih. Kako bi se mu morali dohodki nove službe povečati, da bi tvegal zanjo tako vsoto seiilnih stroškov? Koliko je tovarišev, ki sploh premorejo take vsote ? Najbolj potrebni boljših mest bi se zanje sploh ne upali oglasiti iz strahu pred o-gromnimi selilnimi stroški sedanjih časov. Tudi pisec teh vrstic bi rajši danes kakor jutri zamenjal svoje sedanje mesto z drugim, njemu prikladnejšim. Dokler pa traja ta neznosna draginja (in ta bo trajala naj manj ves čas vojne), se iz zgoraj navedenega vzroka na poteguje za prav nobeno.
Prosili bi torej za razpisana mesta samo oni odbrani tovariši, ki so že v kraju razpisanega mesta, ali pa oni, ki se jim ni treba bati seiilnih stroškov, ker so dobro situirani, torej najmanj boljih mest potrebni. Vse to velja za nemobilizirance.
Ako pa premotrimo mobilizirance, se nam pokaže še neugodnejša slika.
Mobiliziranec v zaledju bo upošteval vse prej navedeno, poleg tega pa bo tudi le s težavo dobil priliko ogledati si novo mesto, da ne govorim o pritiskanju kljuk, in se bo odločil zaradi tega še težje za kom-petenco, ako bo res obveščen vsak mobiliziran učitelj o vsakem razpisu, nad čemer pisec dvomi.
Mobiliziranec v fronti bo imel komaj časa pečati se z razpisi učiteljskih služb. Čudim se, da si more sploh kdo frontno službo predstavljati v taki luči.
Ujet mobiliziranec se z razpisom učiteljskih služb absolutno ne more baviti in isto velja tudi o pogrešanih.
Razpisane službe bi se oddajale torej celo, ne da bi bili o tem obveščeni (seve da, ker je to sploh nemogoče) najvrednejši tovariši. Kakšno čuvstvo bi se moralo zbuditi v srcih teh ob njih povratku v domovino 1
Da bi za ujete ali pogrešane lahko vlagali tozadevne prošnje njih svojci v obče zadovoljstvo njih samih, oporekam. Nihče ne ve v naprej, kakega mesta bo potreben ali kakega si bo poželel pogrešani ali ujet tovariš ob povratku v svojo domovino.
In ti, ki so zastavili v dobrobit svoje ljubljene domovine in nas doma ostalih vse svoje najdražje, svoje življenje, naj bodo najmanj upoštevani! ? Ne, to ne sme biti!
Za svojo osebo je pripravljen postaviti se pisec teh vrstic tudi v nevarnost, da ostane ves službeni čas na sedanjem ne ljubem mu mestu, ako naj izvira ta nevarnost iz dejstva, da se ima gledati pri oddaji služb v prvi vrsti na mobilizirance. Na te pa se je mogoče pravično ozirati samo po vojni.
Učiteljska mesta na Štajerskem naj bi se torej med vojno ne razpisavala.
■—■i—m m« i iiMiii mnn—i i 'i iiiiiii ii u rnnu
Književnost.
„Ljubljanski Zvon". Vsebina novem-berskega zvezka: I. E Gangl: Svojci — Konec! 2. T. Ravljan: Jesensko jutro. 3. Fr. Govekar: Film. (Konec prih.) 4. Fr. Milčinski: Aprovizacija. 3. Gvidon Kodriu. 5. Fl. Golar: Pesem o kosu. 6. Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko. (Konec). 7. Dr. Zober: Kdaj? 9. Dr, Pavel Grošelj: Astronomski pomenki. (Konec prih.) 9. Književna poročila. 10. Jubileji in nekrologi:I. Poboljšar: Ob desetletnici smrti Simona Gregorčiča. J. Š.: Pisateljska 25 letnica Eng. Gangla. — P.: Devetdesetletnica Luke Svetca. — Br. Sokolov: t Evgen Sajovic. — 11. Razno.
Zvonček objavlja v 11 letošnji številki to vsebino: 1. Fran Žgur: Materina lju bežen. (Pesem). 2. Leon Poljak: Srce in solza. (Pesem.) 3. Simon Palček: Misel že lja. (Pesem.) 4. Modest: Gora in morje. (Pesem.) 5. Igor: Rosa in cvetka. (Pesem.) 6. Zorka: Grobovi. 7. Sežanski: Matko Kante. (Ob njegovi rojstveni šestdesetletnici s sliko.) 8. Josip Barbič: Grad in hiša. (Basen.)
9.	Janko Leban: Moj pokoj. (Pesem.)
10.	Peter Petrovič: Zakaj so rože rdeče. (Legenda.) 11. Janko Leban: Nezvesti pri-
jatelji. (Pesem.) 12. Dr. Ivo Šorli: Bob in Tedi, dva neugnanca. (Dalje.) 13. Fran Žgur: Domovina. (Pesem.) 14. Fran Vonči-na. (Slika.) 15. Stric Pavel: Z delom se u-čimo. (Dalje.) 16. Ferdo pl. Kleinmayr: Sti'pe Ferluga s sliko. 17. E. Gangl: Tonček bi se rad naučil peti. 18. Pouk in zabava. 19. Kotiček gospoda Doropoljskega 20. Kotičkove risbe.
Srednješolske vesti.
Umrl je nagle smrti 4. t. m. vpokojeni konservator, vladni svetnik Henrik M a j o-nica, bivši profesor državne gimnazije v Trstu in pozneje ravnatelj državnega muzeja v Ogleju. Pokojnik je bil v znanstvenem svetu znan kot odličen arheolog in in,* velike zasluge za odkritje in ohranitev dragocenih starin v našem Primorju.
Imenovanje na c. kr. slovenski gimnaziji goriški. Za provizorična gimnazijska učitelja sta bila imenovana na tem zavodu dr. Fran Mischitz in dr. Fran R o-stacher, t. č. nadporočnik pri 2. bosenskem polku.
Nemška realua gimnazija v Opatij).
Dne 18. novembra je bil na nemški šoli v Opatiji otvorjen prvi razred novoustanovljene realne gimnazije. Nadalje se je oglasilo več dijakov za takozvane zaposlovalne tečaje. To so tečaji za učence višjih razredov kake gimnazije ali realne gimnazije; poučujejo jih državni učitelji, in na koncu vsakega tečaja se bodo mogli priglasiti k izpitom.
Italijanska realka v Pazinu. Kakor znano, je bila italijanska deželna realka v Pazinu zaprta. Italijahi so si proti temu hoteli pomagati tako, da so otvorili v privatnih poslopjih nekake tečaje. Čuje se, da je neka službena gospoda šla Italijanom na roke. Slednjič je vojaška oblast napravila konec izogibanju uradnih odredb.
Iz naše organizacije.
Štajersko.
Zveza slovensklk učiteljev in učiteljic na Štajerskem. Prispevki v Učit vojni pomožni sklad po 1 °/0, 2 °/0 in 3 °/0 °d draginjske doklade prihajajo jako počasi ter se še več društev ni odzvalo svoje dolžnosti. Ne zabite svojih tovarišev trpinov na bojnem polju ter se odzovite svoječasnemu tozadevnemu pozivu Zveze! — Tudi še dolguje 7 društev članarino za leto 1915, a za leto 1916 so poslala vso članarino društva : Laško, Ljutomer, Ormož, Kozje, Sv. Lenart; polovico Gornji grad in Maribor 12 K. Kje so ostali?! Ne čakajte, ker za vojevanje je treba denarja in zopet denarja !
Vodstvo.
Skupne zadeve.
„Zvončkovim" naročnikom! Velika vojna je hudo zadela tudi naše liste: podražil se je papir, podražil se je stavek. Tudi Zvonček tipi zaradi velike draginje tiskarskih potrebščin. Vsaka številka je za 110 K dražja, kakor je bila predvojno, kar znaša na leto 1320 K. Nasproti pa so odpadli skoraj vsi naročniki po goriškem, sežanskem in tolminskem okraju, mnogo tudi v Trstu, skupaj nad 200 naročnikov. Odpade nam na naročnini nad 1000 K. To je mnogo za majhen list „Zvonček." Zaveza avstr. jugoslovanskega učiteljstva, ki je lastnica lista, je izprevidila, da s sedanjo na ročnino ne more več izhajati. Zato je po tehtnem premisleku sklenilo vodstvo Zaveze na svoji seji dne 2. novembra t. L, da zviša naročnino z novim letom 1917 na 6 K, ker sicer ne more vzdržati lista, ki ga je z velikim trudom ustanovila pred 17 leti. Vodstvo Zaveze se nadeja, da ne odpade noben „Zvončkov" naročnik in da mu ostanejo vsi zvesti tudi v letu 1917! — P o j-ditevsi takoj na delo in pridobi vsak našemu ljubemu „Zvončku" vsaj še po enega novega naročnika! — Vodstvo Zaveze.
Društvo „Jubilejska Samopomoč". Dne 30. sept. t. 1. je umrl društvenik Konrad M e j o v š e k , nadučitelj v Reki - Hočah. Za ta 47. smrtni slučaj plača vsak član v smislu § 4. pravil tekom enega meseca po poštni nakaznici 2 K 05 h na naslov: Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega konvikta" v Ljubljani, registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Hranjske vesti.
—r—- Iz ljudskošolske službe. Dežel ni šolski svet za Kranjsko je vzel na znanje pripustitev izprašane učiteljske kandida-tinje Ane Krapševe k brezplačni učiteljski praksi kot poizkusni kandidatinji na štiri -razredni slovenski mestni deški ljudski šoli v Ljubljani, pripustitev ^izprašane učiteljske kadidatinje Ljudmile Čermakove kot poiz-kusne kandidatinje na prvi mestni slovenski deški ljudski šoli v Ljubljani in pripustitev
izprašanih učiteljskih kandidatinj Angele Žorževe in Ljudmile Celestinove kot poizkusni kandidatinji na osemrazredni slovenski mestni dekliški ljudski šole pri sv. Jakobu v Ljubljani. — C. kr. ministrstvo za javna dela je pooblastilo c, kr. rudniško ravnateljstvo v Idriji, da nastavi bivšo učiteljico gospo Jakobtno Ganglovo v Idriji s 1. novembrom 1916 kot suplentinjo na rudniški dekliški ljudski šoli v Idriji. — C kr. okrajni šolski svet v Krškem je imenoval namesto k vojakom odišlega učitelja Leopolda Namorša za suplentinjo na ljudski šoli v Cerkljah bivšo suplentinjo v Tolminu Zoro Mozetičevo in namesto zaradi bolezni na dopustu se nahajajočega ljudsko-šolskega ravnatelja Aleksandra Lunačka Marijo Jakilovo za suplentinjo na ljudski šoli v Št. Rupertu — Okrajni šolski svet za ljubljansko okolico je imenoval namesto k vojakom odišlega nadučitelja Antona Vode-ta abs. učiteljsko kandidatinjo Cirilo Krisch-evo za suplentinjo na ljudski šoli v Rudniku, a učiteljici Rozaliji Černetovi je poveril vodstvo šole. — C. kr. okranji šolski svet v Kočevju je imenoval namesto zaradi bolezni na dopustu se nahajajoče u-čiteljice Marije Kovačeve Angelo Gradišar-jevo za suplentinjo na ljudski šoli v Loškem Potoku. — C. kr. okrajni šolski svet v Kočevju je imenoval namesto na dopustu zaradi bolezni se nahajajočega učitelja Josipa Berganta abs. učiteljsko kandidatinjo Marijo Lešnjakovo za suplentinjo na enorazred ni ljudski šoli v Turjaku. — C. kr. okrajni šolski svet v Postojni je poveril namesto k vojakom odišlega nadučitelja Franca Pun-čuha učiteljici Mariji Veseličevi vodstvo ljudske šole v Vrhpolju. — Angela Grozni kova je nameščena za suplentinjo v Višnji gori, Katarina Milačeva za provizorično u-čiteljico v Selcih. C, kr. deželni šolski svet je dovolil učiteljici v Spodnji Šiški Hermini Pelanovi in Josipini Bajukovi, suplentinji v Božjakovem, zamenjavo službe do konca prvega tečaja šolskega leta 1916/17 — Ida Slakarjeva je imenovana za suplentinjo in začasno voditeljico šole v Lozicah, ker ima učiteljica Leopoldina Boje - Vadnjalova zaradi bolezni dopust.
—r— Kot zastopnike obrtne in tr govske zbornice v šolskih odborih obrtno-nadaljevalnih šol so imenovani : za Črnomelj dosedanji zastopnik Ivan Puhek, trgovec v Črnomlju za Krško zopet Anton O-merza, črevljarski mojster v Krškem, za Mokronog zopet Maks Pasecki, kleparski mojster v Mokronogu, in za Rateče namesto padlega Maksa Podlesnika — Fran Hmelj, trgovec v Ratečah.
—r— S seje kranjskega deželnega šolskega sveta dne 6. dec. 1916. Začasno se vpokoji učiteljica Antonija Vohinc v Cerkljah. Poročilo o mladinskem skrbstvu v letu 1915/16 se vzame z odobrenjem na znanje. Na nekaterih šolah ni bilo treba o počitnicah zbirati in nadzorovati otrok, ker so se porabljali za poljska dela, v drugih so se zbirali otroci po enkrat ali dvakrat na teden v šoli in nabirali razne stvari za vojake, po nekaterih, posebno v Škofji Loki, Kropi in v Idriji pa so bili posebni počitniški tečaji, oziroma zavetišča. Sklene se izreči pohvalo za vodstvo teh zavetišč nad-učitelju Josipu Pleničarju v Kropi, Rafaelu Gostiši v Idriji, ravn, Mariji Kavčičevi v Idriji in obema šolskima vodstvoma v Škofji Loki. S 1. januarjem 1917 se pomaknejo v I. plačilni razred: Clarici Marija, Verbič Mihael, Bernot Marija ln Matajc Karel; v II. plač. razr. : Mlakar Fran, Loser Ivan, Zore Rndolf, Mahkota - Zarnik Stanislava, Han Karolina, Tomšič Pavlina in Potočnik Alojzij ; v III. plač. razr. : Abram Ljudmila, Kogej Leopoldina, Mikolič Ludovik, Porub-sky Viktor, Janušek Ivana, ' Maurin Alojzija, Blažič Karel, Golli Ana, Logar Ivana, Krapš Roza, Trost Ivan in Wagner Josip. Janeza Mahkote ustanova za vpokojeno učiteljstvo se podeli Ivanu Kiferletu.
—r- Častno svetinjo za 40letno zvesto v službovanje sta dobila tovariša Janko Škrbinec, nadučitelj v p. v Višnji gori, in Fran Kovač, nadučitelj v p. v Zatičini — Naj se še dolgo let veselita tega zasluženega odlikovanja !
—r— Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega konvikta" v Ljubljani naznanja, da je s prvim januarjem 1917. znižala o-brestno mero hranilnih vlog od 5 % na 4 '/2 o/°-
—r— Odlikovanje. Tovariš Andrej K e n i č , nadučitelj v Zagorju, je odlikovan z bronasto hrabrostno svetinjo. — Čestitamo !
—r— Najvišje odlikovanje kranjskega pešpolka št. 17. Cesar Karel je izdal s'edeče Najvišje armadno in brodovno po velje: Hočem da Moj prvorojeni, po božji milosti darovani Mi sin odsedajnaprej pripada Moji hrabri, junaški armadi in ga imenujem za najvišjega imejitelja Mojega pešpolka št. 17, ki ima nositi odsedajnaprej ime Prestolonaslednika! — Dunaj, 24. novembra 1916. Karel 1. r. — Pri tem polku služi tudi mnogo slovenskih učiteljev kot častniki, prostovoljci in podčastniki. Vsi ti so deležni Najvišjega odlikovanja. Slava tem našim „kranjskim Janezom !"
Štajerske vesti.
—š - Napredovanje in odlikovanje.
Učitelj na deški okoliški šoli v Celju, j Franjo Voglar, praporščak v. r. pri J 87. pp., je postal poročnik. — Učitelj na Zidanem mostu, Josip Valenčič, nadporočnik pri 87. pp., je odlikovan s Signutn laudis. — Tovariš nadučitelj Ferd. S p r a- ! ger iz Veržeja, okr. Ljutomerski, je postal poročnik in učitelj Franc Čeh iz Ljutomera pa praporščak. — Vsem tovarišem iskrene čestitke!
—-š— Povišanje. Okraj, pom učitelj J os. Gosak, enoletnik - četovodja, je praporščak pri 29. domobranskem pohodnem polku.
—š— lz rodbine tovariša Armina Gradišnika, nadučiteija v Celju (okoliea). Obitelj Gradiščaikovega svaka Franja D r e-nika, polkovnika - brigadirja, ki je v 3. soški bitki dne 22. oktobra t. 1. padel junaške smrti, je dobila plemstvo s predikatom „Pietra Rossa". — Gradišnikov sin mag. pharm. Fedor, ki je ves čas vojne zaposlen v vojaški bolnici št 8, je postal voj. medicinski akcesist; sin K a m i 1 o pa, me-dicinec - enoletnik, je postal sanitetni praporščak, ter je dodeljen neki gorski brigadi na tirolski fronti.
—š— Šolskega ravnatelja Fr. Vrečka
v Slov Gradcu sin, Dr. medic. Vladimir V, sedaj črnov. asistenčni zdravnik, je odlikovan s častnim znakom „R. K." z vojno dekoracijo.
— š — Odlikovanji. Makso Viher, ki je umrl junaške smrti, bivši okr. pom. učitelj za pot okraj ok Maribor in poročnik v r. pri 26. domobr. pp. je bil naknadno odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo 1. reda. — Viktor Kristan, abs. učit. kandidat iz Ormoža, sedaj praporščak pri 27. domobr. pp., je bil odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo II. reda. — Pivemu ve-kovit spomin, drugemu naše čestitke!
—š— Nov šematizem. Štajerski „Leh-reibund" izda učiteljski šematizem za 1916/17. Potrebni material v to se nabira uradnim potom, t. j šolski vodje ga imajo poslati — Mimo običajnih dat bo obsegal ta šematizem tudi pregled vseh med sveto /no vojno zaposlenih štaj. učiteljev-kolegov ter bo tozadevno nudil absolutno interesantno gradivo. Cena enemu izvodu bo 3 K. — Zadnji po „Lehrerbundu" izdani tak šematizem je iz meseca januarja 1. 1913. — Čas je torej, da dobimo zopet novega!
—š— Ruše V nedeljo, dne 3. decembra so se zbrali k svečanostni seji občinski odborniki iz občin Ruše, Smolnik, Lobnica in Bistrica pri Rušah. Gospod župan ruški, nadučitelj J. Lasbacher, omeni žalostni dogodek, da je preminol slavni vladar naše monarhije Njegovo Veličanstvo cesar Franc Jožef I. Po prečitani žalni izjavi zakličejo navzoči v čast in spomin blagemu rajnemu: Slava! Slava! Slava! — Nadalje omeni že znano, veselo vest da je nastopil vlado prijazni in priljubljeni gospod, na bojnem polju izkušeni junak — Njegovo Veličanstvo cesar Karel. Po prečitani vdanostni izjavi se razlega po sobani kakor svečana prisega krepak: „Živio! Živio! Živio!" Župan ruški se pooblasti, da pošlje obe izjavi c. kr. okr. glavarstvu s prošnjo, da jih blagovoli ono poslati na najvišje mesto.
—š— V Kozjem na Štajerskem je bila šola zaprta od 23. oktobra do 4. decembra zaradi difterije. Bolezen je bila baje zanesena iz Poljčan. Umrli so štirje otroci; prva žrtev je bil sedemletni nsd-učiteljev sin Milutin Krajnik.
Goriške vesti.
ZA GORIŠKE LJUDSKOŠOLSKE UČITELJE.
Goriški deželni odbor je predložil spomenico učiteljev iz šolskih okrajev goriškega, tolminskega, tržiškega in gradiščanskega za ublaženje bednega položaja tega učiteljstva potom tržaškega namestništva centralni vladi s priporočilom, da dovoli okrajnim šolskim zalogom primerne dotacije, da bodo mogli dovoliti učiteljstvu draginjske doklade za vojno dobo. Deželni odbor sam ne more dovoliti take doklade, ker je edino deželni zbor kompetenten za to Deželni šolski svet je predložil vladi konkretne predloge. Dra-ginjska doklada naj bi iznašala 140—500 K za vsako učno osebo. — Kdor pravično in nepristransko sodi ter humanno čuti, more le želeti, da ta korak goriškega učiteljstva dožene svoj namen. Učiteljstvo je v sedanjih hudih ča>ih, ki so prišli nad deželo goriško in pod katerih težo mora trpeti zlasti tudi ono, take podpore potrebno in vredno. — O potrebi ni treba izgubljati niti besede. Saj jo občutimo v naših primorskih krajih vsi na lastni koži. A vredno je je, ker to učiteljstvo nadaljuje tudi ob teh strašnih razmerah svojo vzvišeno kulturno misijo z isto idealno ljubeznijo. Poleg te ljubezni do svojega poklica pa je slovensko
učiteljstvo sploh v sedanjih kritičnih časih sijajno dokazalo zvestobo in požrtvovalnost v veliko večji meri, nego bi mogli pričakovati- od njegovega inizernega financial-nega stanja. Saj je položilo na oltar domovine — za človekoljubne in vojnopo-možne namene — za njega razmere neverjetno vsoto nad tri milijone kron — poleg žrtev na bojiščih, kjer se toliki slovenski učitelji junaško bore in umirajo za domovino. — Koliko grobov se je odprlo slovenskim učiteljem tam na bojnih poljanah! Prosimo torej centralno vlado, naj ne zavrne — ne da bi uslišala — naših učiteljev, ki trkajo na njena vrata kot zares potrebni in vredni prosilci.
—g Goriškim učiteljicam — učiteljicam ročnih del in vrtnaricam, ki sedaj ne poučujejo, a bi bile pripravljene sprejeti službo v kakem begunskem taboru, se svetuje, naj svojo željo naznanijo na en ali drugi sledečih naslovov: Hilfskomitee für Flüchtlinge aus Süden, Wien I., Landskron gasse Nr. 1, Posredovalnica za goriške begunce v Ljubljani, Dunajska cesta št. 38, K. k. Barackenverwaltung a) in Bruck an der Leitha, b) in Wagna bei Leibnitz, c) in Steinklamni bei R.;benstein.
—-g— Pred goriško izpraševalno komisijo za ljudske in meščanske šole v Ljubljani je bil izredno pripuščen k uspo-sobljenostnemu izpitu Ivan Slavec, c. kr. poročnik v rez. ter je izpit prebil dne 7. decembra z ugodnim uspehom za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom ter za nemščino kot predmet.
—g— Posredovalnica za goriške begunce v Ljubljani je osnovala svojo podružnico v Kranju. Za tajnika tej podružnici je bil izvoljen Milan Volk, nadučitelj v Pliskovici, sedaj na Primskovem pri Kranju.
—g— Pred goriško izpraševalno komisijo za ljudske in meščanske šole v Ljubljani so prebili usposobljenostne izpite, ki so se izvršili v času od dne 21. do 27. novembra t. 1., nastopni učiteljski kandidat-je, ozir. kandidatinje: I. Za ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: 1. Bežek Milena (z odliko), 2. Eržen Albina, 3. Koser Julija, 4, Lah Alina, 5. Schweiger Jadviga, 6. Trobej Cecilija, 7. Vinšek Nada (z odliko), 8. Zupančič Terezija. II. Za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom: 1. Bratuž Davorin, 2. Culot Ivan, 3. Dell Cott Ciril, 4. Dietz Natalija, 5. Dolenšek Ivanka, 6. Droč Ivan, 7. Gabri-elčič Andrej (z odliko), 8. Jereb Marija, 9. Kemperle Evlalija, 10. Križnič Helena, 11. Kutin Josip, 12. Omahen Miroslava, 13. Pahor Marija, 14. Perhavec Marija, 15. Rauchekar Janko, 16. Sancin Karel, 17. Sardoč Alojzij, 18. Savelli - Mizerit Lilija, 19. Strel Ivanka, 20. Tomšič Alojzij, 21, Vendramin Andrej, 22. Vodopivec Leopoldina, 23. Vodopivec Milka, 24. Vouk Anton. III. Za ljudske šole z nemškim učnim jezikom: 1. Bremitz Regina, 2. Bru-netti Helena, 3 Demartini Karla, 4. Gayer Lina, 5. Hanich Marija, 6. pl. Hirschal Marija, 7. Hočevar Marija, 8, Merkuscha Marija, 9. Pachernigg Karolina, 10. Žigon Marija. — Tri priglašene kandidatinje niso prišle k izpitom.
—g— Slovensko bojno ozemlje na Goriškem. „Reichspost" objavlja slovenska imena laško - nemških spakedrank na goriškem bojnem ozemlju. S statističnimi podatki konstatira, da so kraji, ki jih hočejo Italijani „odrešiti", čisto slovenski. Končuje s pozivom, naj se napravi vendar en krat konec podpiranju teženj veliko-laškega imperializma od naše strani in naj se imenujejo slovenski kraji slovensko! Ali bo ta poziv držal? — Italijanska krajevna imena na Goriškem, ki se izključno rabijo v vojnih poročilih, dajejo tistemu, ki ne pozna razmer, povsem kriv pojm o narodnosti prebivalstva. „Reichspost" konstatuje, da je od Bovca do morja vse ozemlje grofije goriške zdržema slovensko. Šele od Gorice ; doli da tvori Soča jezikovno mejo. Od petih politiških okrajev da imata le dva — Tržič in Gradiška — italijansko večino. Pa tudi v pretežnih delih dežele tvorijo Slovenci 20 odstotkov prebivalstva. — Nič ne pomaga: Slovenci so bili, so in ostanejo ! In z njimi je in bo slovensko učiteljstvo!
Tržaške vesti.
—t— Komisija za prehranjevanje šolskih otrok v Trstu. V soboto, 18. novembra, je ekscelenca namestnik bar. Fries -Skene v spremstvu dvor. svet. pl. Glanza zgodaj zjutraj posetil vse tri nemške drž. in meščanske šole ter slovenske šole, da si ogleda razdeljevanje zajtrka ubožnim šolskim otrokom. Ta uredba se je uvedla po njegovi krepki iniciativi in se izvaja že od ponedeljka, 6. novembra. Namestnik je bil jako zadovoljen zaradi hitre uredbe in brezhibnega poslovanja ter je zaslužnemu predsedniku z izvedbo vse akcije poverjenega odbora, dež. sanitetnemu svetniku dr. Teodorju Escherju, članom odbora, šolskim rav-
nateljem, ki imajo tudi velike zasluge za akcijo, posebno pa aprovizacijski komisiji, ki na najumnejši in najradodamejši način poklanja živila, izrekel svoje priznanje. De želni sanitetni svetnik dr. Escher, ki je bil vodnik pri tem posetu, je potem kot podpredsednik društva prijateljev otrok v Trstu isti dan opoldne spremil namestnika, ki je posetil nekaj mestnih šolskih obednic, ki se nahajajo deloma v d.ugih primernih prostorih ter so v oskibi društva prijateljev otrok na račun mestne občine od jeseni leta 1916. Obstoje pa že od leta" 1897. in jih je do leta 1913. vzdrževalo društvo na svoj račun z letnimi prispevki. Danes se v sedmih prostorih vsak dan razdeli 1550 porcij krepke zakuhane juhe in kruha. Obrat je pod nadzorstvom društvenih odbornikov in mestnih oblasti. Jedilni list predpisuje mestni fizikat, ki tudi periodično nadzira kuhinje. Namestnik je izrazil navzočim odbornikom svoje polno zadovoljstvo na smotreni in vzorni uredbi kuhinj in od-borovem delovanju. Izrazil je željo, da se komisiji, ki jo je on ustanovil v ta namen, posreči v kratkem času da bodo tudi ostali ubožni otroci mestnih šol, ki doslej še niso bili upoštevani, dobivali primeren zajtrk ali obed.
—t— Najvišje odlikovanje primorskega lovskega bataljona. Nj. Veličanstvo je izdalo naslednje Najvišje povelje: „Lovskemu bataljonu št. 20 izrekam za njegovo odlično hrabro in smrtno pogumno vedenje, vdano, požrtvovalno in • zorno delovanje v bojih od 11. do 13. junija leto 1915. Svoje najpopolnejše priznanje. Vrlemu bataljonu pošiljam Svojo zahvalo in pozdrav. — Dunaj, 5. decembra 1916. — Karel 1. r." — Pri tem bataljonu služijo tudi naši primorski tovariši kot častniki, podčastniki ali pro-stovolci Delež od te Najvišje pohvale imajo torej tudi ti naši vrli slovenski junaki -učitelji. — Slava jim!
—t— Zaplemba imetja. Deželna sod-nija v Trstu je odredila zaplembo imetja Alojzija P e t e a.n i j a , rojenega v Gorici 1855, učitelja v Červinjanu, ker je osumljen, da je zakrivil zločin veleizdaje.
Is Dalmacije*
— d— Odprava italijanskega jezika iz javne uprave v Dalmaciji. „Naše Je-dinstvo"je naznanilo 30. novembra: „Iz Beča nam javljajo, da če brzo biti uvažene želje dalmatinskoga pučanstva glede odstranjenja talijanskoga jezika \i javne uprave."
—d— Gimnazija v Kotoru v Dalmaciji. „Narodni List" v Zadru piše: Zvedeli smo iz zanesljivega vira, da so povsem neutemeljene vesti o eventualni zatvoritvi gimnazije v Kotoru. Šolska oblast bi bila pripravljena, da odredi takoj otvoritev gimnazije in navtike v Kotoru, kakor hitro bi bilo poskrbljeno za potrebna poslopja.
Iz Zagreba»
Od mizarskega pomočnika do doktorja prava. Na zagrebškem vseučilišču je te dni promoviral za doktorja prava Mato Mintas, ki se je prvotno izučil mizarstva, Rojen je bil 1,1878. v Zlogonju na Hrvatskem, se izučil v Varaždinu za mizarskega pomoč nika ter ta poklic več let izvrševal. Leta 1900 se je začel učiti gimnazijskih nankov in 1. 1907. je napravil maturo. Nato se je vpisal na pravno fakulteto in obenem vstopil v službo na mestnem davčnem uradu, kjer je postal asistent, te dni je pa promoviral za doktorja prava. Za gimnazijskih študij se je vzd-ževal s poučevanjem.
Nove čitanke za hrvatske ljudske šoie. Za III. in IV. razred je izdala hrvatska vlada nove čitanke, v katere so uvrščeni članki, ki se nanašajo na svetovno vojno, posebno pa na junaštva hrvatskih vojakov.
Iz Prage.
Madžar o Čehih. Madžarski sociolog dr. Oskar Jaszi je napisal o znani knjigi „Češki narod", ki jo je izdal poslanec dr. Tobolka s pomočjo drugih čeških politikov in učenjakov-strokovnjakov, takole: „Iz teh krepko in strokovnjaško pisanih razprav se izteka za nas mnogostranska, plodovita in originalna kultura bogato nadarjenega naroda, s katerim se seznanjamo in s katerim bi morali ostati v stalnih stikih. To bi bilo za nas prijetna in koristna stvar. Ta knjiga je v meni ojačila vtisk, ki sem ga dobil na svojih potovanjih po raznih pokrajinah monarhije in o katerem sem pogostoma govoril z nekaterimi odličnimi avstrijskimi in ogrskimi kulturnimi delavci ... Po vojni bo jako potrebno, da postane monarhija velika kulturna liga napredno misleče inteligence vseh narodov in plemen. Prirejali j naj bi se kongresi, izdajale knjige. Po skupnem znanstvenem delovanju in drugih I sredstvih naj bi se spoznavali med seboj, j spoštovali in gojili solidarnost . . . Veliko
avstrijskih, ogrskih, češko in hrvatskih kulturnih delavcev je spoznalo, da bi samo tak program medsebojnega sodelovanja in solidarnih prizadevanj omogočil prepor d monarhije. V taki kulturni ligi bi za nas Madžare vsekakor bilo plemenitejše in koristnejše delo, kot pa da povišujemo disharmonijo proti-češkega kurza."
Člen XIX. državnih temeljnih zakonov in nekateri Nemci. Praška nemška „Bohemia" napada trgovsko zbornico v Pragi, ki ne proglaša samo enakopravnosti obeh deželnih jezikov, ampak jo tudi — izvaja dejanjski naprajn strankam in jo brani nasproti vladi. Členu XIX. priznava sicer nemški list veljavnost, toda načela, ki jih vsebuje, naj bi se ne izvajala, ker niso še izdani izvršilni zakoni. Na to odgovarja praška „Union": „Mt bi menili: Čim kak državni temeljni zakon postavlja kako na čelo, tu torej enakopravnost v deželi navadnih jezikov, treba to načelo tudi izvajati, in velja zato tudi za vlado in za trgovsko zbornico. Saj se vendar načela ne izrekajo z namenom, da se — ne bodo več uveljavljala!" Končno konštatuje „Union", da je bil znani nemški politik in poslanec Lien-bacher, ki je označil člen XIX. kot poz i tiven zakon! — Mi smo mnenja, da bo za vse narode v monarhiji dobro, kadar pride člen XIX. državnega temeljnega zakona do absolutne veljave v vsem našem javnem življenju. Prej ne!
Cesar Karel je dovršil gimnazijske študije na Dunaju, vseučiliške pouke pa je poslušal v Pragi od leta 1906-1908 - in sicer v juridičnih strokah, narodnem gospodarstvu,.zgodovini umetnosti, splošni in zgodovini Češke. Učitelji so mu bili profesorji s češke in nemške univerze. Med njimi je bil tudi profesor na češkem vseučilišču (o splošni zgodovini), dvorni svetnik dr. Goli, ki je priobčil sedaj v „Venkovu" zanimive spomine na sedanjega našega vladarja iz gori označenega časa. Učitelji so predavali tedanjemu nadvojvodi na njegovem stanovanju v kraljevem dvoru. Predavanja pa so se razlikovala od onih na vseučilišču v tem, da so često prehajale v dvogovore o predmetu. Nadvojvoda Karel Fran Josip pa je tudi gojil jezikovne študije. Čeeki jezik je poznal popolnoma in se je učil tudi francoščine in madžarščine. S svojimi češkimi profesorji je rad — predavanja sama so bila nemška — govoril češki. Vseučiliški pouk je trajal do poletja 1908, ko je nadvojvoda zapustil kraljevi dvor v Pragi in se preselil k svojemu polku. Slovo je bilo jako težko — pripoveduje dvorni svetnik Goli. Govoril je s svojim učiteljem jako presrčne besede v zahvalo. Usoda je bogato obdarila mladega nadvojvodo s svojstvi, ki jih imajo tisti ljudje, od katerih prihajata drugim luč in toplota in ki že s svojo osebnostjo — brez preračunjenega namena — pridobivajo srca. — Na zaključku pravi dvorni svetnik Goli: Nekdanji nadvojvoda Karel Fran Josip spominja s svojim imenom na svojega prednika na prestolu Čaške, ki ga imenujemo očeta domovine, ustvaritelja praške univerze, ki jo je utemeljil tudi za svojega naslednika, dušlega za njim po več nego polstoletja kot kralj Češke, tretji istega imena.
Smrt češkega profesorja Iz Prage poročajo z dne 4 decembra: Danes je skočil v Vltavo profesor botanike na češki tehniki dr. Ladislav Čelakovsky. Na bregu je pustil suknjo s pismom, da naj o njegovi smrti obvestijo sestro. Prof. Čelakovsky je obupal zaradi neozdravljive bolezni. Bil je 52 let star in nečak pred nekaj leti umrlega slavnega češkega historika in politika profesorja Celakovskega.
Splošni vesfitik.
OB MRTVEM IN ŽIVEM CESARJU.
Vsa slovenska šolska mladina po vsem slovenskem ozemlju se je v pobožnem spoštovanju klanjala manom pokojnega cesarja Franca Jožefa I. s tem, da je prisostvovala cerkvenim in šolskim žalnim slavnostim. Učiteljstvo je mladini v živih in prepričevalnih besedah slikalo življenje in delovanje velikega pokojnika. — Novemu cesarju Kariu so vse slovenske šole brez izjeme prisegle v najglobji vdanosti ljubezen in zvestobo, podžgane do tega od navdušenih besed svojega vrlega učiteljstva. — Padec Bukarešte so proslavile vse naše šole pod vodstvom svojega učiteljstva dne 9 t. m. — Hrast se omaja In hrib — zvestoba Slovencev ne gane!
Izjava finančnega ministra. Povodom petega vojnega posojila je finančni minister sprejel zastopnike časopisja ter med drugim rekel, da je nova vlada odstranila mnogo ovir, ki so bile doslej postavljene časopisju. — Mi o tej novi odredbi še ničesar ne vemo. Mi smo sploh veseli, da imamo le dolžnosti!
Pristopajte kot člani k „Rdečemu križu!
Razgled.
—	Znamenit belgijski pesnik Verha-eren se je ponesrečil na železnici. Vzlic svarilom sprevodnika, je skočil z vlaka, ko se je ta še pomikal, in padel je tako nes rečno, da ga je na kosce raztrgal. Pokopan je bil na narodne stroške z največjim sijajem.
—	Henrik Sienkiewlcz. Občinski svet v Krakovem je sklenil, stopiti v zvezo z rodovino Henrika Sienkiewicza, z gališkim deželnim odborom in z narodnim svetom poljskim ter prediagati, naj se truplo velikega poljskega pisatelja prepelje v Krakov in položi v častno rakev v samostanu Skalka.
—	Kirurg Doyen umrl. V Parizu je umrl slavni kirurg, preiskovalec raka, Louis
Doyen.
—	Avstrijske in nemške igrače na Francoskem. Pred vojno sta Avstrija in Nemčija izvažali ogromne množine vsakovrstnih igrač na Francosko in z njimi zaslužili prav mastne milijone. Začetkom vojne je francoska vlada sekvestrirala vse zaloge, kar jih je bilo last avstrijskih in nemških firm ter jih je zdaj razstavila, a samo za francoske izde'ovalce igrač da bi namreč ti posneli, kar bi jim moglo biti koristno in bi sami začeli izdelovati take igrače ter tako po vojni preprečili nov uvoz avstrijskih in nemških izdelkov.
—	Analfabetl. Analfabetov pride na 1000 ljudi: v Rusiji 917, v Srbiji 430, v Italiji 342, v Belgiji 101, na Francoskem 30, na Angleškem 10, v Nemčiji 004, v Avstro-Ogrski 340 (samo v Avstriji 165). Najmanj analfabetov v naši državi je na Predarlskem (0 8o °); na Koroškem jih je 12-3°/o, v Galiciji 40'6°/o, v Bukovini 53 9°/o, v Dalmaciji 62'8°/o. Po narodnosti je najmanj analfabetov pri Čehih (2-4°/o), potem pri Nemcih (3'l°/o), največ pri Malorusih (61°/o). Vseh analfabetov v Avstriji je 460.809.
—	Usoda poljskih otrok. Ko je ruska armada zapustila Poljsko, je odšlo z njo na stotisoče poljskega prebivalstva. Ti begunci so se razšli po vsej Rusiji in zdaj se, kakor pri nas, dostikrat zgodi, da iščejo otroci starše in starši svoje otroke. Med drugimi je tudi 14.000 otrok, ki sploh ne vedo, kako je njihovim staršem ime in kje so prebivali; dostikrat niti ne vedo svojega lastnega krstnega imena. Te otroke so spravili v sirotiščnice in če ne najdejo njihovih staršev, jim bodo dali nova imena.
—	Statistika poljskih šol na Ruskem. Berlinski tednik „Polnische Blätter" prijavlja statistiko poljskih šol na 'Ruskem. „Poljski občanski komite" v Moskvi vzdržuje dve šoli v Moskvi in v Mohilevu s 596 učenci. „Poljski odbor v Moskvi ima 6 šol s 1047 učenci in 597 učenkami. „Poljska šolska organizacija v Petrogradu" vzdržuje šolo s 300 učenci, „Poljski pomožni odbor za žrtve vojne" vzdržuje v Harkovu, v Kijevu, v Minsku, v Orlu, v Smolensku in v Vitebsku 7 šol s 1143 učenci, „Poljske organizacije v Kuluzi, Kursku, Odesi in Saratovu" vzdržujejo srednjo šolo z 220 dijaki, Skupna poljska organizacija za vso Rusijo vzdržuje 17 srednjih šol s 3086 dijaki, v Suvalku obrtno šolo in v Petrogradu višjo dekliško šolo, ki je bila pred vojno v Rigi.
—	Draginjska doklada učiteljstva na Češkem je skrajno majhna, a še to beračijo jim je birokratizem prikrajšal. Davkarija v Falkenauu na Češkem je namreč naročila šolskim vodstvom, da morajo draginjske doklade v mesečnih plačilnih listah posebe navesti, ker je zanje plačati poseben kolek. Tako se je zgodilo, da je morala učiteljica v Falkenauu, ki je dobivala mesečno po 15 vinarjev draginjske doklade, plačati kol-kovine 14 vinarjev in ji je ostal na mesec en vinar! Kakor znano, so pa bile pred kratkim časom zvišane vse pristojbine, in nesrečna učiteljica, ki je dobivala mesečno 15 vinarjev draginjske doklade, bo morala plačevati zanjo 5 vinarjev kolkovine, imela bo ted?j mesečno 20 vinarjev izgube, ker se tej „izredni draginjski dokladi" ne sme odpovedati! — To se čuje v današnjem veku, kakor pravljica iz 1001 noii, pa je žal — bridka istina! Potlej pa naj človek živi!
—	Henryk Sienkiewicz t Dne 15. novembra t. 1. je umrl v Veveyu v Švici za srčno kapjo najznamenitejši poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz v 70. letu svoje dobe. — Henryk Sienkiewicz je bil rojen 1. 1846. v Voli Okrzejski na Ruskem Poljskem ter je študiral v Varšavi. Tam se je posvetil pisatevljevanju in postal časnikar, urednik varšavskega dnevnika „Slowo". Ze zgodaj so zbudile njegove povesti in črtice splošno pozornost, svetovno slavo pa si je pridobil s svojimi historičnimi romani: „Z ognjem in mečem", „Potop", „Gospod Volodijevski", „Križarji". Med najpopularnejša dela svetovne literature se prišteva njegov rimski roman „Quo vadiš". Zadnje njegovo veliko poljsko-narodno zgodovinsko delo so „Le-giony", ki jih je začel pisati likoma pred vojno ln ki so ostali najbrže nedovršeni. —
Henryk Sinkiewicz je mnogo potoval, bil je v Ameriki in Afriki, živel je mnogo v ljubljenem Parizu. Doma na Poljskem je imel veliko posestvo, kamor je zahajal med svoj narod, ki mu je bil vedno iz dna srca vdan in zvest. To posestvo mu je poklonilo poljsko plemstvo kot dar poljskega naroda. — Po izbruhu vojne se je nastanil v Švici ter se je tam posvetil poljskemu pomožnemu delu. Politiško ni nastopal. Njegove simpatije so bile pač bolj na strani entente, toda zaman je bil ves trud četve-rozveze, da bi ga pridobila za izjavo, ki bi se protivila onim poljskim narodnim stremljenjem, ki hočejo v zvezi s centralnima državama zasigurati poljskemu narodu nove svetle čase. — S Poljaki žaluje za njim ves slovanski svet, katerega duševna last so postali njegovi veliki romani, vence mu polaga na grob vse kulturno človeštvo, saj ga menda ni jezika, ki bi nanj ne bila prevedena vsaj njegova glavna dela. — Slava spominu tega pisatelja-orjaka in velikega Slovana.
— Slikar Ženišek t. V Pragi je umrl dne 15. novembra slavni češki slikar Fran Ženišek, profesor na praški umetniški akademiji. Doživel je starost 67 let.
Vilko Mazi:
Prišla je moja iti,..
Sredi noči sem planil iz težkih sanj. Ves potan sem bil in ko sem se razgrnil, me je oblil mraz po vsem životu . „.
Blodil sem po tem silnem pragozdu brez smotra in potov. Blodil sem med smrekami, visoko štrlečimi v mesečino. Da, prav tu v bližini je bilo nekje, kjer je zdaj moj resnični dom, tesna lesena halupa, skoro do strehe zakopana in skrita v zemljo. Ali ni bilo že dovolj potov v štirih dolgih urah službe pri predstražah in v postojanki? Mrzle sape so se preganjale med vitkimi debli, stresale ohlapne žice na kolih, lomile suhe veje in dvigale rjave liste s tal. Človeku pa so hotele seči do mozga. Jaz sam bi si bil rad zakril ušesa s čepico ali ovratnikom, toda kako bi mogel potem tirjati od straž, ki se ne smejo dve dolgi urt ganiti z mesta, da bi imele proste uhlje ? V noči se je treba bolj zanašati na sluh nego na vid. Sovražna črta je pred nami komaj lučaj daleč. Treba skrajne opreznosti. Kdo ve, ali se ne dvignejo ta ali oni trenutek celi roji, izkoristijo priliko, pa se priplazijo do žic ali planejo v nekaj skokih nanje in hipoma so tu. Vsa odgovornost je v teh urah na mojih ramah.
Postajal sem pri predstražah. Od postojanke drže do njih mnogokrat zavijuženi in globoko izkopani jarki. Na koncu vsakega jarka stojita po dva moža na pažnji. Toliko, da jima gleda glava iz zemlje. Puška je zmerom nabita in pripravljena. Ko se le kaj zgane v bližini, že zdrvi košček jekla v ono stran — mnogokrat tudi na suho vejo, ki jo je sapa mimogrede odlomila. Nobene besede ni med temi ljudmi. Ali dve dolgi uri človek ne more biti brez misli, tudi če je vse naokolo mir. Kam romajo misli teh ljudi ? Bog znaj 1 — Tam na levem krilu je stal sinoči v prvih urah postaren mož, oče štirih otrok, poleg njega mlad fant, črnih, kuštravih las, pravi tržaški otrok. Tega fanta sem že tolikokrat čul med dnevom prepevati kje v gozdu sen timentalne južne arije. Krasen tenor ima v njem podlago. Kam so pojadrale misli tega mladeniča? Preletale so nemara južne gaje, vse svobodne in tople. Sosed njegov pa pri svoji družini. Vsak zase sta utonila v mislih in se pozabila. Dolgo sem tako stal poleg njiju. Vsi trije brez besed . . . Sovražen strel v bližini. Divje je plusknilo jeklo v smreke, in zategnjen, droban glas je jokal skozi gozd. Oba sta planila k puškam, misli so se vrnile iz gajev in doma ...
To so podobe teh noci, teh dolgih noči. Počasi se vlečejo minute, strašno se o-botavlja čas. Noč za nočjo je tako.
Nocoj sem bil utrujen in komaj sem pričakal, da so potekle moje ure. Prezebel sem se vrnil v bajto. Skodelica čaja, ki mi ga je pripravil sluga, se rni je vrlo prilegla. Nenavadno hitro me je zajelo spanje, in kakor mi je že ležišče borno, usnul me je kraljevi sen.
Ali sredi noči sem planil iz težkih sanj. Prišla je moja mama ... Ko so me sanje nosile po gozdu brez potov in smotra, sem jo mahoma ugledal, kako se je izluščila iz mesečine. Obstal sem na mestu kakor o-kamenel. Kaj išče moja mati tu? — Vse tiste poteze obraza mi je pokazala meseči na, ki sem jih naposled videl v svojih najzgodnejših letih. Moj Bog, resnično, moja mati je bila to 1 Komaj korak sva si še stala narazen, in hotel sem ji baš plani*' j-krog vratu, ali v tem trenutku se je obrnila in zdirjala proč. Tekel sem za njo, "kar so me mogle nesti noge, ali dohiteti je nisem mogel. Klical sem jo kakor izgubljeno dete, ali zaman ... Ko sem jo lovil tako že daleč, daleč, da so mi že odpovedovale noge, se je mahoma obrnila, dvignila roko in mi zažugala. V tem trenutku sem planil iz sanj ...
Prižgal sem luč, zakaj resnična groza me je zajela. Kaj je hotela moja mati? — Čemu je bežala od mene, čemu mi zažugala? —
Cela vrsta let je, kar mi jo je skrila skopa gomila tam v Vojni vasi. Moja mladost je morala zoreti brez njenega varstva, moja bedna mladosti Bila mi je neštetokrat v mislih, ali v sanjah malokdaj. Ali kadar je že prišla v sanjah, mi je prinesla zmerom blagoslova in pozdravov in je šla s poljubom od mene. Moja mati!
Topot pa je bežala in žugala ... Ali nisem bil zdaj več njen sin ? S čim sem jo užalil? —
Premišlal sem dolgo, ali ničesar mi ni očitala vest. Saj sem hodil do danes verno vsa tista pota, ki mi jih je naročila še ob poslednji uri. Hodil sem jih vkliub vsem bridkostim in bolestim, ki so mi bile tako zveste spremljevalke. Hodil sem jih vkljub vsem razočaranjem in težkim preizkušnjam mladosti. Hodil sem jih s trdno voljo in upom. Zmerom sem imel smoter pred očmi, ki je dejala mati, da leži v neznani dalji, ali da leži tam gotovo in da treba do njega. Ali sem se mu že približal? — Nekaj toplega diha do mene, nekaj proseva bližino. Tu bo nemara vendarle? —
Segel sem po vizitje, da bi pogledal materino sliko. V vseh teh neštetih nevarnostih sem jo nosil varno s sabo. Bila mi je čudapolni talizman v vseh težkih urah. Kolikokrat sem moral vreči že vse od sebe, njena slika pa je bila cena mojega življenja! Kolikokrat je bilo treba v blazni naglici pograbiti borno imetje. Kar sem pograbil najprej, je bila vedno podoba matere!
Kolikokrat smo dali slovo življenju! Nikdar bi ne verjel poprej, da se more za-glodati groza res tako globoko v človeški mozeg. Kaj se pravi zaničevati življenje, če ima človek res nekoga, ki ga veže sila ljubezni nanj, in naj je to tudi mati, ki jo že davno zakriva grob 1 .. . Jaz sam sem bil kdaj med onimi, ki so smešili ljubezen, ali danes vem, da sem storil to, ker nisem poznal ljubezni. V tem spoznanji je dozorela moja mladost. Da, da, smoter se razgrinja, ki ga je napovedala mati pred smrtjo . ..
Segel sem zdaj po vizitje, toda — kje je materina slika? Moj Bog, ali je res ni? Zaman iščem! Kje, kdaj mi je izginila? — Groza me je! Moj talizman, cena mojega življenja! Kadar je bojna furija divjala, sem se zatekel k njemu. Nobene druge molitve nisem potreboval, da sem si ublažil razpa-ljene možgane. Drugi so poljubovali slike svoje dece, žene, neveste, sester in bratov. Jaz sem imel samo podobo svoje mrtve matere, druga duša ni čutila z mano pod nebom!
Kam se bom zatekel zdaj, ko zopet prihrume grozote? Zapravil sem svoj taliz
man — ceno svojega življenja! — Ali je zato prišla moja mati? — Ali je zato bežala od mene in mi zažugala? — — —
V Gozdnatih Karpatih, meseca novembra 1916.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba „Zaveze avstrijskega jugo slovanskega učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Preden izide prihodnja štev. našega lista, imamo tri praznike združene (24,—26. t.m) Da bodo mogli delo v tiskarni pravočasno dovršiti, prosimo vse sotrudnike, naj nam pošljejo takoj svoje prispevke'za zadnjo štev. v tekočem letu. — Vsem naročnikom in naročnicam, sotrudnikom in sotrudnicam, posebno pa vrlim tovarišem na bojnem polju želimo vesele božične praznike, kolikor je to v teh časih in razmerah kar največ mogoče! Upajmo, da nas vsaj prihodnje leto obja-mejo blagoslovljene dobrote zaželjenega miru.
NaS denarni zavod«
Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
HraniiKšca in pesojšlnica „UčileEJ-s&ega komrikfa" v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 30. nov. 1916 K 132.1 10-29
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od j '/25. do '/26. ure popoldne.
I |»TŽrly		■g	Se!)		jfgipl
					
Ali ste že pidobili maldinskemu listu „Zvonček novega naročnika?
Staršem, mladinoljubom, šolskim vodstvom, krajnim šolskim svetom in cenj. knjižnicam
priporoča „Učiteljska tiskarna 5 v Ljubljani sledeče
„Mladinske spise
1.	Mišjakovega Julčka zbrani spisi I., II., III., IV., V
VI. zvezek..............
2.	A. Rape: Mladini, I II., III., IV. in V. zvezek .
3.	E. Gangl: Zbrani spisi, I., II. in III. zvezek . .
4.	A. Rape: Dane.............
5.	J. Slapšak: Turk pred Sv. Tlnom.....
6.	Jos. Ribičič: Kraljestvo čebel.......
7.	Jos. Ribičič: Vsem dobrim....... .
8.	Pav. Flere: Babica pripoveduje I. in II. zvezek.
9.	Tav. Flere: F. Palnakovi spisi, I. in II. zvezek
10.	Ivo Trošt: Moja setev I. in 11. zvezek ....
11.	Janko Žirovnik: Narodne pesmi za mladino, I., II
III. zvezek..............
m
in
ripravnojša in najlepša darila za Božič in Hovo Iglo:-:
so
MLADINSKI SPISI,
ki jih je izdalo in založilo
„Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta v Ljubljani".
Cena vsaki knjigi, ki je lepo vezana in bogato
ilustrirana, je s poštnino vred le 1 K 30 vin.
-«-
i i
ZVONČEK".
List s podobami za slovensko mladico.
:-: :-: Letniki od III. do XVII. :-: :-: V navadni vezbi 6 K, elegantno vezan 7 K.
-- ♦ s -
Vsi ti spisi se naročajo v „Učiteljski tiskarni" v Ljubljani in v vsaki knjigotržniei.
Učiteljska
¥ Ljubljani
reg. zadr. z omefeno zavezo :=========== Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča slavnim kraj. šolskim svetom in cenj. učiteljstvu v naročilo vseh nradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse postne tiskovine za šol. uporabo itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko spadajočih tiskovin. mt v zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO".
#