Desimira: Dobra glava. 595
Dobra glava.
Na sredi sobe župnik ob mizici stoji,
Prijazno prišlej ženi talio le govori :
»Kaj novega si, žena, povedat prišla mi?
Imaš bolnika v hiši, al' hcetka se   moži?«
»»O vsi doma so zdravi, naj Bogu hvala bo.
Za svatbo ne pripravljam, saj čas je še zato.
Bolj važen, zarad Mihca, je danes moj prihod.
Ga hočem dati v šolo, da bo postal gospod.
Do zdaj še ni imela gospoda naša vas
In nova ni se pela še maša tu pri nas.
Saj ne sama z očetom, vsakteri bo vesel,
Ko jNIihec naš bo prvi nam novo mašo pel««.
»Res, lepa to je želja, a žali Bog — zaman,
Ker vedi, zanj premoder duhovski naš je stan.
Preslabo glavo, Mihec, za šolanje ima.
Pri cedi in na polji ostane naj doma.
Tako ji župnik reče gledaje ji v oči,
A žena, hitre jeze, se hudo razsrdi.
»»Pa dobro glavo ima, vedo sosedje vsi.
Je padel nanjo z lestve in vbila se mu ni««.
»Pretrda je! zatorej tej želji daj slovo,
Zvon farni k novi maši nas vabil Se ne bo«.
Desimira.