Naše kričeče razmere. Najuglednejši stan je vojaski stan. Vojak-prostak je sicer velik siromak, a častniki so imenitni gospodje, in sicer gospodje, s katerimi ni dobro zobati črešenj. Povsod uživajo velik ugled in spoštovanje, se sukajo v najodličnejših dražbah, so ponosni na svoj stan in gledajo na svojo čast s pedantno natančnostjo. Milijoni, ki se porabljajo za Tojaštvo vsako leto, so grozna butara za davkoplačevalce; vsi se pritožujejo nad tem neznosnim bremenam, a ko pride čas za odmerjenje in pokritje stroškov v obeh naših državnih parlamentib, pade sicer tupatam kaka opomba, a končno se odobrijo v delegacijah vse vojaške zahteve, čeprav so od leta do leta večje in neznosnejše. Vse države ječijo pod bremenom militarizma, sevede pri nas ne more biti drugače kakor je drugod: žrtvuje se za oboroženi mir vse — vse. Da bi se le en del teh stroškov porabilo za ljudsko izobrazbo, za ljudsko šolo, koliko koristi bi to donašalo! Ali naša slavna vlada ima t tem ozim gluha ušesa, za vojaštvo žrtvuje vse — za ljudsko šolo pa ničesar. čeprav je šolska izobrazba podlaga blaginji države, vojaštva in posameznega človeka, se ozira nanjo le z neko površnostjo. Ljudske šole je država prepustila posameznim deželam v milost in nemilost, ne meneč se za to, če imajo te za pokritje stroškov dovolj sredstev ali pa ne. Ona si je prisvojila vrhovno oblast nad šolstvom, za drugo ji ni nič mar. To je krivica, in sicer največja krivica v naši nstavni držari; dokler se ne reši ta zadeva na kak boljši način, zaman pričakujemo boljših časov na ljudsko šolskem polju, zaman izdatnih napredkov in uspebov, zaman tadi stanu primernega gmotnega stanja pri učiteljstvu. Naši učenci priliajajo v vojaški stan izšolani in izobraženi iz naših šol. Siromak je, kdor nič ne zna. Pri vojakih se jako slabo godi tistim, ki niso hodili nič v šolo, ali so se zaradi nemarnosti slabo izobrazili. Človek bi mislil, da bi morali biti vojaški predstojniki hvaležni učiteljstvu za izobrazbo naših izšolanih učencev — vojakov. Žal, izkušnja nas uči, da ni tako. Dobro se še spominjamo od ministrstva za uk in bogočastje pred več leti izdanih dveh odlokov na vsa šolska vodstva. Prvi odlok je bil izdan radi avstrijske zgodovine. Nekje gori v Galiciji, kjer umira učiteljstvo gladu radi mastnih dohodkov, so se oglašali k izpitom v kadetne šole ljudje z nezadostnim znanjem iz tega predmeta. Pritožba je prišla zaradi tega na najvišje mesto, in od tukaj smo do- bili vsi avstrijski učitelji svarilo, da se mora gojiti po ljudskih šolah z večjo marljivostjo avstrijska zgodovina. Seveda, na vojaške pritožbe se mora ozirati ter dati vsemu stradajočemu učiteljskemu stanu ukor radi nemarnega izpolnovanja stanovskih dolžnosti, za izboljšanje našega bednega stanja pa ne dobimo drugega kakor odgovor, da ni denarja. Najbolj čudna pa je bila pred leti pritožba tega stanu radi navadnih vojakov prostakov, ki je baje izšla iz tožne Istre, in sicer iz Pulja. Pritožba se je glasila radi nezadostnega znanja iz navadnih ljudskošolskih predmetov, in da ti vojaki ne znajo imenovati niti najslavnejših generalov, pa tudi da o rodu našega presvetlega vladarja nimajo nobenega pojma. Zopet smo dobili odlok s pojasnilom, da se moramo na to bolje ozirati. V prvi vrsti, seveda, so bile prizadete šole in učiteljstro na Primorskem. Kdo se ne bo smejal, boljše rečeno jezil? Iz tiste slavne Istre prihajajo pritožbe, kjer se skrbi za slovansko ljudsko izobrazbo kakor za lanski sneg! Tam je še blizo polovica, če ne več, analfabetov zlasti med Čiči, pa tudi med Hrvati in Slovenci jih je več kakor preveč. Za Italijane se skrbi vse drugače, oni imajo šol dovolj. Ni čuda, da prihajajo k vojakom mladiči brez najmanjše šolske izobrazbe ter da ue znajo nič o generalih in o samen presvetlem cesarju. Kje naj se pa vsega tega nauče, ako še nobene šole nikoli niso videli? Slavna vlada naj bi rajša trdo prijela deželni šolski svet istrski, ki Slovanom vse druge šole usiljuje, le slovanske nobene. Ona tega ni gotovo storila, marveč je dala stradajočemu učiteljstvu moralično zaušnico mesto kruha za trud. Poleg vojaškega stanu uživa veliko čast tudi duhovski stan. Čast, komur gre čast. Mi učitelji spoštujemo ta stan iz ozirov na njegov velevažni poklic, in pa tudi zato, ker se bavi z odgojo šolske mladine. Vera je med narodi potrebna, brez nje bi ne bilo obstanka, zlasti med preprostim ljudstvom. Našo vero uči duhovski stan po cerkvah in šolah. Imeniten stan, pa tudi odgovora poln stan. Učiteljstvo sodeluje z duhovščino pri odgoji, v potrebi je celo sposobno poučevati verouk. Naše ljudstvo je verao, iz tega Ijudstva je izšlo tudi naše učiteljstvo, in to ne more biti nič drugačno kot verno. Neveren učitelj ne sodi v šolo, ker takšen bi bil v protislovju z ljudstvom, torej tudi z v odgojo dano mu šolsko mladino in s šolskim zakonom. Nravna verska odgoja je po šolskem zakonu zaukazana, iu te se mi učitelji tudi strogo držimo. Kateri učitelj bi se pa predrznil trgati vero iz src nedolžnih otročičev v vsegamogočnega Stvarnika? Še celo lahkovemi Rousseau je prišel po svojem natornem razmotrivanju do prepričanja, da naša vera ni delo človeške domišljije. Naše učiteljstvo je in ostane verno, odgojuje verno, pa tudi kot vemo živi, da ni v izpotiko našemu vernemu ljudstvu. Da, ponavljati moramo ob tej priliki izrek, ki smo ga že večkrat zapisali: ,,Pokažite nam brezvernega učitelja med Slovenci, mi smo prvi, ki ga hočemo kamenati." Žal, da se je v novejšem času pojavila neka struja ljudi, ki jim je vse naše dokazovanje bob ob steno. Šolo hočejo ti Ijudje iztrgati iz naših rok, rekoč, da je sedanja šola brezverska. Pišejo o nas v javnih listih sramotilno in poniževalno, ker jim nočemo upogniti svojega tilnika in jim biti vdani in ponižni sluge kakor nekdanji nStiefelputzerji" in mežnarji. Jeze se in bode jih jako v oči, da smo organizovani ter odbijamo vse napade zlasti potom naše ,,Zavezeu. Vsaka najmanjša pregreha, katero zagreši kdo izmed naših bednih sodrugov, mora priti v javnost, ter vpijejo: nGlejte, taki so naši užitelji!" Pa tudi zavijati znajo prav mojstrski resnico, samo da nas bolj počrnijo. Ako se pa predrzne kateri naših se zagovarjati, se potezati za sveto resnico ali pa celo trditi, da tudi v njihovih vrstah ni vse tako, kakor bi moralo biti, takrat začnejo streljati kar s topovi na nas. Ti ljndje imajo v rokah moč, to oui dobro vedo. Mnogo preprostega, pobožnega — pa tudi zlobnega ljudstva jim je slepo vdano, ker že od pamtiveka zauživajo čast, slavo in zaupanje ljudstva. Oni hočejo imeti šolo in učiteljstvo pod svojo oblastjo, trdeč, da jim to pripada. Nastala je za šolo prava vojska. Piše se o brezverski šoli in trosi se to obrckovanje med preprosto ljudstvo, da se na ta način jemlje ugled in spoštovanje učiteljstvu in šoli. Niti na najsvetejšem kraju, v cerkvi, se nam in Soli ne prizanaša. Gorje mu, kdor se postavi v bran! BUčiteljski Tovariš", ki se je potezal za naše pravice, za šolo in bedno učiteljvo — ta je sedaj proklet, kdor ga bere, je nferdaman". Učiteljstvo naprednega duha se preganja, prezira in zasramuje. Kakšno pa naj bo drugačno kot napredno? Ali naj bo hinavsko, svetohlinsko in breznačajno ? Znabiti nazadnjaško, da bi ne sodelovalo za prosveto, omiko in napredek med Ijudstvom, kakor oni želijo ? Nikakor ne! Ono mora biti napredno, ker že stan to zahteva, pa tudi verno, značajno in neumomo delavno, in te lastnosti naj použiva od njih šolska mladina, da postane tudi narod nekdaj podoben svojim odgojiteljem. Te lastnosti pa našim nasprotnikom niso drage, zato se pa bije boj na življenje in smrt. Udarci, katerih dobivamo od te struje ljudi, niso več moralični, ampak pogubonosni. Gorje nam, šoli in narodu, ako pridejo ti do neomejene oblasti. Zgledov, kako bi se ravnalo potem z nami, imamo v naši državi in drugod. Nehote nam prihaja na misel slavni poljski pisatelj Sienkiewicz in njegovo delo nKrižarji". Hudobije, ki so jili uganjali križarji pod znakom sv. križa in naše vere so tu popisane natančno. (Dalje.)