Časopis za kritiko znanosti; 1991; 138/139; 171-12
103
Predstavitev psihiatričnega testamenta*
Darja Zaviršek
Razlika med sedanjo situacijo prisilne hospitalizacije in tisto, ki j« veljala ne dolgo nazaj je, da je psihiater nekoč potrdil, da psihiatrični pripor pacienta oropa svobode, danes pa velja prepričanje, da služi takšen pripor za to, da zaščiti pacienta pred "pravo svobodo".
Thomas Szasz, Psihiatrični testament
Besedilo Psihiatričnega testamenta, katerega namen in uporabo objavi znani ameriški antipsihiater Thomas Szasz leta 1982, že v podnaslovu izda, da gre za "nov zakonski mehanizem, ki naj ščiti ljudi pred "psihozami" in psihiatrijo". Ta dokument naj bi omogočal, da osebe v stanju racionalne zavesti načrtujejo katero obravnavo želijo v prihodnosti, če jih bodo drugi prepoznali za nore ali bolne. Svojo idejo navezuje Szasz izvorno na dva podobna dokumenta, ki ščitita človeka v primerih smrti ali neozdravljive bolezni. To sta Poslednja volja in dokument o Volji za ¿asa življenja (Wille zu Lebzeiten). Psihiatrični testament pa je tretji tip izražanja svoje volje, ki ščiti tudi gornja dokumenta pred močjo psihiatrije. Psihiatrični testament lahko podpiše vsak/vsaka, kakor je lahko vsakdo zaupna oseba, tudi če gre za psihiatrično prizadetega človeka (čeprav skupina Irren Offensive iz Berlina, ki je priredila psihiatrični testament za nemške razmere in nemško pravo svetuje, naj bo zaupna oseba zaradi obstoječe socialne klime, raje oseba, ki še ni bila psihiatrično obravnavana).
Szaszov model za psihiatrični testament je torej Volja za časa življenja, natančneje dokument o odklonitvi transfuzije krvi pri Jehovih pričah.
* Thomas Szasz: Psihiatrični testament (Orig.: "The Psychiatric Will", American Psychologisl 37, 1982; nemški prevod: Das Psychiatrische Testament, Peter Lehmann Antipsychiatrieverlag, 1987, Berlin).
158
Darja Zaviriek
Gre torej za zahtevo po tem, da se človeka, v skladu z njegovo voljo "pusti pri mini", kot je to označil ameriški sodnik Louis Brandeis, četudi mu je mogoče rešili življenje.
Podoben temu je dokument, ki lemelji na "pravici do smrti", za katerega se v ZDA zavzema Society for the Right to Die. Gre za primere starih ali neozdravljivo bolnih, ki ne želijo, da uporablja medicina za podaljšanje njihovih življenj, zapletena in draga medicinska sredstva (sodišče je dokument potrdilo kot veljaven, v vseh primerih, tudi če pomeni prenehanje človekovega življenja).
Thomas Szasz utemeljuje potrebo po Psihiatričnem testamentu v opravičevanjih azilame, "prisilne" psiliiatrije (Zwangspsycliiatrie) same, ko ločuje ljudi od vsakdanjih socialnih proslorov. Prvo opravičilo za prisilne hospitalizacije je prepričanje o obstoju duševnih bolezni, ki napadajo človeka tako kol vse druge telesne bolezni in ki potrebujejo medikamentno zdravljenje. Za Szasza je duševna bolezen metafora in mil, sam pojem pa le etiketa, ki se pripenja na nezaželena in moteča obnašanja in delovanja. Njegov sklep, ki ga zapiše že leta 1963 v delu Pravo, svoboda in psihiatrija (Law, Liberty and Psychiatry, New York) in ga v Psihiatričnem testamentu še enkrat ponovi je, da obravnavanje duševne bolezni ne more obstajati, če bolezen sama ne obstaja.
Drugo opravičilo azilame psihiatrije je skrito v sintagmi "nevaren/nevarna samemu/sami sebi", ki naj označi stanje duševne bolezni v katerem ljudje stradajo, se pnhabljajo ali celo usmrtijo. V tem primeru prevzame psihiatrija nase odločitve, ki naj bi bile za pacienta/pacientko "najboljše" in tako ščitijo ljudi "pred njimi samimi". Ugovor Thomasa Szasza temelji na deklarativni, temeljni pravici posameznika in posameznice v svobodni družbi, da sam/a odloča o lastnem telesu in osebnosti, ne da bi bilo mogoče postaviti mejo, ko človek začenja škodovati samemu sebi.
Tretje opravičilo azilame psihiatrije je povezano s predstavo o divjih norcih, ki so "nevarnih za druge", in jih je zato treba zapreti in pred njimi zaščititi vso družbo. Temu psihiatričnemu argumentu postavlja Szasz nasproti pravico odločanja o svojem življenju in svoji osebnosti, ki je tudi v tem, da Čovek "vzame nase" pravico, da je nevaren sebi in drugim. Dolžnost države pa je, da ljudi, ki ogrožajo življenje, svobodo in lastnino drugih, preganja in pravno kaznuje.
Po vsem tem, je torej upravičena njegova primerjava med psihiatrom, ki je prepričali, da si ga "psihotik" želi, da hoče biti interniran in proti svoji volji obravnanvan s psihiatričnimi sredstvi ter duhovnikom, ki
PrrJilatUrt ptthiairtfnrga trUamrnta
173
prav tako globoko veruje v to, da si človek na smrtni postelji želi religiozne obravnave in duhovnikovo spremstvo.
Psihiatrični testament naj bi dosegel torej dvoje: prvič, varoval naj bi potencialne paciente in pacientke pred nezaželenimi psihiatričnimi sredstvi in postopki ter drugič, varoval naj bi tudi liste terapevte in psihiatre, ki hočejo uporabljati dnige metode (psihoterapijo), pa se bojijo morebitnih negativnih posledic in zato pristanejo na tradicionalne oblike psihiatrične pomoči. Szasz opozarja, da tudi mnogi psihiatri pogosto obtičijo v situaciji, ki jo imenuje "catch-22", kjer so, karkoli že storijo, obtoženi napake (bodisi če pacienta/pacientko zaprejo in prisilno obravnavajo bodisi da tega ne storijo).
Psihiatrični testament naj bi v tem smislu predstavljal pogodbo med potencialnimi psihiatričnimi pacienti/pacientkami in njihovimi potencialnimi psihiatri. Prve naj bi ščitil pred prisilnimi sredstvi in zanemarjanjem, druge pa pred obtožbami nepravilne obravnave in nestrokovnosti.
Za tiste, ki se odločijo (aktivo ali pasivno) za tradicionalna psihiatrična sredstva, ne prinaša psihiatrični testament ničesar novega. Za tiste pa, ki takšna sredstva odklanjajo, prinaša pravico, da jih "pustijo pri miru". Psihiatrom naj bi psihiatrični testament pomenil tudi spodbudo za iskanje novih poli pri problemih in trpljenju, ki so danes označeni kot duševna bolezen.