126
Etimologične drobtinice.
Ne vroki, pa tudi ne virooki, ampak uroki.
Kakor sem že omenil, ne verujejo samo ljudi dnešnje-ga sveta, temoč tudi verovali so ljudi starega sveta, da človek človeka lahko po samem pogledu zabaja. K že omenjenim izrazom še pristavim talijanski: gettare gli sguardi, neapolitanski jettatura, fascino dei raal-vagi o cehi, in grški (ta<jxcuveiv, fascinare.
Jaz sem se te vere spomnil iz svoje detinske dobe, kjer so mati rekli, da, kader me je glava bolela, imam „v ii r o k e".   -
Ko je gosp. Križnogorski to vero omenil in bolezen imenoval vrok, vroki, nisem mogel zapopasti, kzrkv fe mogoča narečna oblika vurok, in mislil sem na sansk. vi-rubakša „fortes oculos habens" starkaugig. Vendar hitro se spomnim, da Slovenci tudi imajo vero, da lahko se mlado dete zabaja, ako se mu kaj lepega reče, ako se pohvali. Ruska pesternja ven pljune, kadar kdo njeno dete hvali, pa ne pristavi: Bog je obvaruj I
Od tega pljuvanja „exspuere, despuere, adspuere, in-spuere" pri hvalenji se more obširniše pri Pliniji brati (Hist. nat. 28, 4.), tudi Virgil piše (Eclog 7,27.), da hvala škoduje itd. Toraj uroki, od u — rek, beschreien, berufeo, besagen, kakor porok, od porek itd.
Glagol ure k je iz prepozicije u in pa rek česk. užknouti, zato v dialektih slovansk. urok, uroči, v štirskoslovenskih narečjih uroki, viiroki (kraj Šavnice in Pesnice), ur k i (na Pohorskem), slov. causal. určiti; in ker je glas (Ton) po e k tli psi glasnika o v besedah: urok — vrok — urk na prepozicijonalni u padel, je tedaj prešlo po zapadnoštirskem narečji v u — s prosteso glasnika v, kakor postavimo, v besedi ura, pri nas: viira.
Popravšemu svojo zmoto mi pa tudi častito vredništvo zamerilo ne bode, ako povem, da „vroka iz „vroča nikdar ni mogoče izpeljevati, bilo bi tudi zoper gramatične pravila.
Vroč ima thema vroniti iz vre m „ferverea, in je particip. praes. act, kakor: fervens — ferventis. Končni ti se je umehčil ve, on pa skerčil v d — zato bi dobro bilo, da bi čerko c sopet rabili in bi ž njo besede pisali, v kterih je e iz ti, tj, nastalo.           Davorin Terstenjak.
*) V znanstvenih pretresih ne more menda nikoli biti nobene zamere pri možeh, kterim je resnica najvišje pravilo. Memo-grede le to omenimo, da nismo terdili, da se more „vroka izpeljevati iz „vroca, ampak to, da „vroktt, „vrocenu in „vroe" bi utegnili edino korenino imeti.                                       Vred.