»Kovidni režim« je sistem ukrepov, 
ki so bili sprejeti za obvladovanje epidemije 
kovida-19. Narekujejo ravnanje, ki naj bi nas 
obvarovalo pred okužbo in prenašanjem 
okužb in pripeljalo nazaj v normalno 
življenje. Toda uspeh ukrepov je vprašljiv 
in vrnitve nazaj skoraj zagotovo ne bo. 
Kovidni režim korenito spreminja družbo. 
Ukrepi proti kovidu prizadevajo družbo 
bolj, kot jo prizadeva bolezen sama. 
Kovidni režim je za nas nevarnejši od 
virusa, hujša grožnja od okužbe z njim. 
Družbena sprememba, ki jo udejanja 
kovidni režim, ne spreminja samo tega 
ali onega družbenega podsistema, 
razmerij med njimi in našega položaja 
v družbi, temveč družbo uničuje, 
izničuje in dobesedno ukinja.
6 Pamflet 6          TOMAŽ MASTNAK        KOVIDNI REŽIM   Kje smo?
3 EUR
KOVIDNI REŽIM
Kje smo?
Tomaž Mastnak
pamflet-MASTNAK-ovitek-tisk.indd   1 16/2/22   11:13:11
Tomaž Mastnak
KOVIDNI REŽIM
Kje smo?
Pamflet 6
2
Tomaž Mastnak
KOVIDNI REŽIM
Kje smo?
Pamflet 6
Spremno besedilo Oto Luthar
Risba na naslovnici Franco Juri
Fotografija avtorja Igor Lapajne
Lektura T atjana Capuder
Oblikovanje in prelom T anja Radež
 
Založnik ZRC SAZU, Založba ZRC
Zanj Oto Luthar
Glavni urednik založbe Aleš Pogačnik
Tisk Birografika Bori
Naklada 600
Prva izdaja, prvi natis.
Ljubljana 2022
Prva e-izdaja je pod pogoji licence Creative Commons 
CC BY 4.0 prosto dostopna:
https://doi.org/10.3986/9789610506171
-------------
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
316:616.98-036.21:578.834
MASTNAK, T omaž
    Kovidni režim : kje smo? / T omaž Mastnak ; [spremno besedilo Oto Luthar ;]. - 
1. izd., 1. natis. - Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 2022. - (Pamflet ; 6)
ISBN 978-961-05-0616-4
COBISS.SI-ID 95950851
ISBN 978-961-05-0617-1 (PDF)
COBISS.SI-ID 95984387
4 5
KOVIDNI 
REŽIM
Kje smo?
6
Tomaž Mastnak
6 7
TOMAŽ MASTNAK, rojen leta 1953 v Jugoslaviji, 
je doštudiral sociologijo na Fakulteti za sociologijo, 
politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Magistri-
ral in doktoriral je na ljubljanski Filozofski fakulteti, 
na oddelkih za filozofijo in sociologijo. Podoktorski 
študij je opravil na univerzah v Cambridgeu in  
Edinburghu in na univerzi Johns Hopkins v Balti-
moru, pozneje se je izpopolnjeval in gostoval še na 
nekaterih drugih ameriških univerzah. Zaposlen je 
bil kot urednik za družboslovje na Cankarjevi založ-
bi, potem kot strokovno-politični delavec na Marksi-
stičnem centru CK ZKS, zatem pa je bil premeščen 
na Inštitut za marksistične študije ZRC SAZU, ki se 
je preimenoval v Filozofski inštitut, in tam kot znan-
stveni svetnik dočakal upokojitev. Po upokojitvi je 
bil gostujoči raziskovalec in predavatelj na univerzi v 
Princetonu.
Študirati je pričel ob koncu študentskega gibanja, 
doživel proces proti njegovim voditeljem in bil pu-
blicistično in politično aktiven v svinčenih 70., civil-
nodružbenih 80., liberalnodemokratičnih 90. letih 
prejšnjega stoletja in v postdemokratičnem 21. stole-
tju. Zadnjih 15 let piše redne kolumne za Dnevnik. 
Njegovo osnovno raziskovalno področje je zgodovi-
na politične in družbene misli. Napisal ali uredil je 
dobra dva ducata knjig, nazadnje Liberalizem, fašizem, 
neoliberalizem (2 01 5), Črno internacionalo(2019) in 
Bonapartizem (2021).
8 9
Ko sva s Tomažem Mastnakom pred slabima 
dvema letoma razmišljala, da je morda nastopil 
čas za rehabilitacijo žanra, ki od visokega sre-
dnjega veka sliši na ime pamflet, nisva niti po-
mislila na to, da se bo med objavljenimi besedi-
li znašlo katero od najinih. Prej nasprotno, to, 
kar se nam dogaja v zadnjih dveh letih, sva žele-
la osvetliti skozi razmišljanja drugih, predvsem 
pa naju je zanimala historična perspektiva pro-
cesov, ki so se nama zdeli vredni nagovora. Po-
dobno kot pri siceršnjem raziskovalnem delu 
sva se tudi tega projekta lotila z zavestjo, da je 
vedno treba najprej pogledati začetke oz. izvor 
vsakokratnega  družbenega procesa.  In pri tem,  
znotraj obvladljivega obsega seveda,  upošteva-
ti različne perspektive. 
Že pri tretjem pamf letu se je izkazalo, da pri 
tem ne bova mogla ostati v predpisanih okvir-
jih (od 5 do 48 strani), ki jih je za standardni 
pamflet predpisal UNESCO. Prav tako je bilo 
že pri ponatisu odlomkov Orwellovega razmi-
sleka o razmerju med fašizmom in demokracijo 
Proti 
samoumevnosti 
in neizbežnosti
10 11
jasno, da pri najinem izboru ne bo šlo za naklo-
njeno in še manj razvedrilno tematiziranje 
družbenih stanj. Da se v najin izbor ne bodo 
uvrstili  priljudni in zato iz vseh strani prilju-
bljeni spisi. In da bo v njih verjetno bolj malo 
tega, kar najdemo v Pamphilus, seu de Amore.
1
 
Skratka, ugotovila sva, da pamflet razumeva 
tako, kot so ga razumeli od 17. stoletja  naprej. 
Od časov, ko je razburljiva razprava o položaju 
na Angleškem pripeljala celo do državljanske 
vojne. V tistem času se pojavi tudi izraz libellus 
oz. »mala knjiga«, ki ni niti knjiga niti revija, 
temveč kratka razprava oz. poziv k delovanju. 
Tudi zato pamflet  ni namenjen uravnoteženi 
obravnavi vseh aspektov določene teme, proce-
sa ali dogajanja. Pamf let je bil in je namenjen 
izražanju perspektive, po drugi strani pa nago-
varja vse in zato pričakuje odziv vseh. 
1   Lahkotna komedija v latinščini iz 12. stoletja, ki je nastala na 
tleh današnje Francije in ki ponuja nasvete v »zadregah lju-
bezni«.
V zahodnjaški zapuščini tovrstne tematizacije 
družbenih razmer se je nabralo ogromno števi-
lo pamfletov, med katerimi prevladujejo tisti, 
ki želijo spodbuditi politično ali religiozno raz-
pravo. V začetku 19. stoletja v ZDA izstopajo 
tisti,  ki se zavzemajo za ukinitev suženjstva, 
tem pa sledijo milenaristični pozivi k večnemu 
miru in razumevanju.
Skupno vsem evropskim in severnoameriškim 
pamfletom pa je interes za družbene spremem-
be, čemur sledi tudi jezik pamf leta. Prav zaradi 
njega avtorice in avtorji pamf letov nastopajo 
kot angažirani in nepopustljivi motivatorji raz-
mišljanja in delovanja. In v tem oziru je Ma-
stnakovo spraševanje o tem, kaj se bo zgodilo s 
svetom, ki ga začenjajo uravnavati kovidni reži-
mi, šolski primer pamfleta.
In prav zaradi upoštevanja vseh prvin pamfleta 
je avtor Kovidnega režima neizprosen kot še  
nikoli prej. To bodo morali priznati tudi bralke  
in bralci, ki ga poznajo iz osemdesetih let   
12 13
prejšnjega stoletja in so spremljali njegovo po-
lemiko z  vodstvom Jugoslovanske ljudske ar-
made. Prav tako vsi, ki vedo, da je po aretaciji 
Janeza Janše, Davida Tasiča in Ivana Borštnerja 
prav on predlagal oblikovanje Odbora za člove-
kove pravice, obenem pa neizprosno kritiziral 
nacionalizem, ki je vzporedno kontaminiral 
proces osamosvajanja. Vsi ti bodo ob branju 
tega pamf leta kaj hitro ugotovili, da ostaja zvest 
sebi. Da je ostal nepristransko kritičen do vseh, 
ki družbeno pogodbo instrumentalizirajo za 
svoje partikularne interese, pri čemer v za-
dnjem času v njegovih besedilih ob politikih 
vse pogosteje nastopajo zastopniki neoliberal-
nih korporativnih interesov.
In tako je v besedilu, v katerem se Mastnak ne 
sprašuje samo o tem, »kje smo«, temveč tudi o 
tem, »kdo je kje«. Pri tem ni pozoren samo na 
»nevarne besede« (Snyder), temveč ga zanima, 
kaj se skriva za njimi in zakaj tisti, ki jih upora-
bljajo, prikrivajo resnico. Podobno kot pri svo-
jem siceršnjem delu tudi v razpravi o tem, kaj nas 
čaka v  (post)pandemijskem svetu, ostaja prepri-
čan, da je znanost kompleksen sistem ustvarja-
nja, organiziranje, predvsem pa preverjanje vsa-
kokratnega znanja.
In prav zato ostaja prepričljiv tudi za tiste, ki se 
z njim ne strinjamo v celoti. Z njim pa se ne mo-
remo strinjati tudi zato, ker iz vsakega stavka 
veje za pamf let značilna, če ne celo obvezna, 
polemičnost. Bolj kot sicer se prav v času kovi-
da zaveda, da mora biti kot družboslovec pozo-
ren na širok nabor stališč, argumentov in inter-
pretacij. Kot sociolog se ne more izgovarjati na 
pomanjkanje prostora, ki da onemogoča širši 
pogled na družbo. Nasprotno, kompleksne 
družbene spremembe mora biti sposoben mi-
sliti skozi različne perspektive, po drugi strani 
pa prispevati svojo. In če se ob tem odloči napi-
sati pamflet,  mora biti ta perspektiva predsta-
vljena jasno in brez omahovanja. 
Kot tak močno spominja na Timothyja Snyder-
ja in njegov pamflet O tiraniji. T o, kar izdajatelja 
14 15
Tomaž Mastnak
KOVIDNI 
REŽIM 
Kje smo?
pri založbi Totaliteta imenujeta »drobna knji-
žica«, je dejansko pamflet, v njem pa avtor po-
dobno kot Tomaž Mastnak  opozarja, da je 
»naš politični red ogrožen« in da je mnogim 
demokracijam, ki so se začele vzpostavljati po 
letu 1989, spodletelo (Snyder 2017: 10–11).  
Deloma tudi zato, ker so mnogi od tistih, ki so 
se v osemdesetih upirali, začeli slediti oz. neha-
li izstopati. Mastnak se je odločil za težjo pot. 
Mnogo težjo pot. Že kmalu po uresničitvi  
slovenskih »tisočletnih sanj« se je odločil, da 
bo izstopal še bolj. Da bo (znova) ponudil zgled 
in s tem presekal urok »politike neizbežnosti« 
(ibid 131). Slednje namreč ni samo intelektual-
na, temveč vsesplošna družbena koma.
Oto Luthar
LIt ERatu Ra
Timothy Snyder, O tiraniji. Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz 
dvajsetega stoletja, Totaliteta, Ljubljana, 2017.
16 17
Predgovor
S »kovidnim režimom« razumem sistem ukrepov, 
ki so bili sprejeti za obvladovanje epidemije CO-
VID-19. Da gre za obvladovanje epidemije, je ura-
dna razlaga, ki jo sprejema večina prebivalstva. 
Ukrepi narekujejo ravnanje, ki naj bi nas obvarova-
lo pred okužbo in preprečilo širjenje okužb, njiho-
vo dosledno izvajanje pa naj bi nas pripeljalo nazaj 
v normalno življenje. Toda uspeh ukrepov je v tem 
oziru, evfemistično rečeno, vprašljiv in vrnitve na-
zaj skoraj zagotovo ne bo. Kar je bilo normalno, 
nikdar več ne bo, in kar je danes še videti nenor-
malno, morda že pred iztekom dneva ne bo več. 
Kovidni režim globoko, korenito spreminja druž-
bo. Ukrepi proti kovidu prizadevajo družbo bolj, 
kot jo prizadeva bolezen sama. Kovidni režim je za 
nas nevarnejši od virusa, hujša grožnja od okužbe z 
njim. Družbena sprememba, ki jo udejanja kovidni 
režim, ne spreminja samo tega ali onega družbene-
ga podsistema, razmerij med njimi, našega položaja 
Šesti Pamf let prinaša izvirno besedilo Tomaža Mastnaka. 
Gre za kritično analizo »kovidnega režima«– sistema ukrepov, 
ki so bili sprejeti za obvladovanje epidemije kovida-19 –  
in radikalnih družbenih in političnih sprememb, ki jih uvaja.
18 19
v družbi ipd., temveč družbo uničuje, izničuje in 
dobesedno ukinja. Kdo ve, ali bomo morebitno 
»zmago« kovidnega režima nad epidemijo sploh 
preživeli kot politična, družbena bitja?
Ta knjižica je vabilo k razmišljanju o današnji »ve-
liki transformaciji«, ki je verjetno še korenitejša od 
tiste, o kateri je pisal Karl Polányi. Kot vabilo k raz-
mišljanju je prispevek k boju »proti epidemiji eno-
umja«, kakor je Gorazd Kocijančič naslovil zbor-
nik, ki je izšel lani jeseni. Moj podnaslov, Kje smo?, 
je aluzija na naslov drobne knjige, v kateri je Gior-
gio Agamben zbral svoje publicistične intervencije 
iz prvega kovidnega leta: A che punto siamo? 
L ’epidemia come politica. (Kje smo? Epidemija kot  
politika; angleški prevod je izšel pod naslovom 
Where Are We Now? The Epidemic as Politics.) Kar 
sledi, je v precejšnji meri dialog z Agambenom,  
ki je s svojimi stališči do kovidnega režima iz  
obvezne reference v levičarskih publikacijah postal 
čtivo ameriških konservativcev. To seveda ne meče 
sence na Agambena, meče jo na levičarje. Pišem,  
da bi po svojih močeh prispeval, da bi bilo o teh 
vprašanjih še mogoče javno razmišljati in razprav-
ljati.
Nasprotja in protislovja
Ljudem se je v obdobjih velikih sprememb večkrat 
v zgodovini zdelo, da se je njihov svet obrnil na gla-
vo. Danes bi lahko prej rekli, da je padel na glavo, 
ali še raje, da je izgubil glavo. Glavo je izgubil zato, 
ker drsi – ne le drsi, marveč naravnost drvi – v smer, 
ki je videti pogubna, pa tudi zato, ker tega napredo-
vanja v pogubo večinoma ne reflektiramo in ne ra-
zumemo. Zakaj je s tem tako, ali torej refleksije in 
razumevanja nismo sposobni, ali se nam ne zdita 
pomembna in potrebna, ali morda celo menimo, da 
že vemo, kaj se dogaja, ali pa verjamemo, da naši 
»voditelji« vedo, kaj nam je treba storiti, in se nam 
na koncu zdi prav, da je, kakor je, oziroma se s tem 
pač sprijaznimo, so vprašanja, na katera se bo, 
upam, nakazal kak odgovor na naslednjih straneh.
Potreba ali vsaj želja po razumevanju ne bi smela 
biti tako šibka, kakor je videti, da je. Diskrepance 
kovidne politike, njene neskladnosti, neusklajeno-
sti, protislovja, očitne neutemeljenosti, nesmisel-
nosti in nelogičnosti kar silijo k razmišljanju. Na-
sprotja med njenimi deklariranimi cilji in rezultati 
naravnost bijejo v oči. Informacij, podatkov, študij, 
20 21
ki to politiko in njeno samopredstavljanje radikal-
no problematizirajo ali postavljajo na laž, je nič ko-
liko, srečujemo jih na vsakem koraku, le včasih je 
treba malo pobrskati. In konec koncev nas vse to 
eksistenčno, živo zadeva.
Naj uvodoma orišem nekaj osnovnih nasprotij in 
protislovij. Kovid je po doslej zbranih podatkih  
kužna bolezen z relativno nizko smrtnostjo. Sto-
pnja smrtnosti pri infekcijah v zahodnem svetu je 
po višjih ocenah 0,3-odstotna, pogosta ocena je 
0,15-odstotna. Pri mlajših od 70 let je stopnja  
smrtnosti 0,05-odstotna, pri otrocih pa ničelna. 
Hude oblike te bolezni praviloma prizadevajo ran-
ljive demografske skupine (starejše, ljudi z drugimi 
težkimi boleznimi, imunsko kompromitirane), 
otrok in mladostnikov se bolezen večinoma komaj-
da dotakne, večina ostalih okuženih pa jo preživi s 
simptomi, podobnimi gripi ali prehladu. Kljub 
temu je bila na globalni in nacionalnih ravneh uvr-
ščena med najnevarnejše prenosljive bolezni z viso-
ko smrtnostjo. Takšna klasifikacija je bila osnova 
za obsežne in stroge varnostne ukrepe, ki so vpelja-
li izredno stanje in globalno vladavino strahu in 
globoko posegli v naše politično in osebno življenje. 
Med dejansko nevarnostjo kovida na eni strani ter 
strahom in obsegom in radikalnostjo in intenziv-
nostjo ukrepov na drugi je očitno nesorazmerje.
Poglavitni med protikovidnimi ukrepi so nošenje 
mask, zapiranje šol in vsesplošna zaprtja (lockdo-
wni). Po skoraj dveh letih je mogoče na podlagi 
zbranih podatkov in analiz skleniti, da tem nefar-
makološkim ukrepom ni uspelo ustaviti širjenja 
okužb. Poleg tega, da so bile te restriktivne politike 
neuspešne pri doseganju postavljenih ciljev, so ne-
gativno učinkovale, najhuje na revne in socialno 
šibke sloje prebivalstva. Pred sabo imam 162 razi-
skav, ki dokazujejo to za zaprtja, 75 raziskav, ki ka-
žejo na neučinkovitost in škodljivost zapiranja šol, 
97 raziskav o neučinkovitosti obveznega nošenja 
mask in 61 o škodljivosti nošenja mask za zdrave 
osebe. Seveda slišimo tudi nasprotna stališča, toda 
tu gre pogosteje za zatrjevanje kot za dokazovanje, 
oprto na raziskave.
Kljub vse večjemu številu strokovnih in znanstve-
nih raziskav, poročil in pričevanj, ki dokazujejo ne-
uspeh teh ukrepov pri obvladovanju epidemije, pri-
stojne svetovne organizacije in nacionalni oblastni 
organi vztrajajo pri njih in jih celo stopnjujejo,  
22 23
osrednji mediji pa jih po eni strani zagovarjajo kot 
nujne in poveličujejo njihovo dobrodejnost, po 
drugi pa praviloma zamolčujejo, v boljših primerih 
pa zgolj relativizirajo, minimalizirajo ali omalova-
žujejo njihove negativne posledice: razvojne in psi-
hične poškodbe, ki jih povzročajo otrokom, nedia-
gnosticirane in nezdravljene težke bolezni, depresi-
jo, anksioznost, suicidnost in druge psihološke 
motnje, zlorabo drog, družinsko nasilje, spolne zlo-
rabe, pa tudi izgubo zaposlitve in virov dohodka, 
veliko propadanje malih in srednje velikih podjetij 
ter gigantsko povečevanje lastnine v rokah mono-
polistov, in še bi lahko naštevali. Statistik o smrtih, 
ki so jih povzročili ti ukrepi, ni. Verjetno velja, kar 
je o moriji v Iraku rekel neki ameriški general: nji-
hovih mrtvih ne štejemo.
Med ukrepi, katerih učinke na omejevanje širjenja 
kovida je težko meriti, je zapovedano socialno dis-
tanciranje, ki pa ima hudo destruktivne učinke na 
družbo (o čemer bom še pisal). Med bolj benignimi 
ukrepi je razkuževanje rok in površin, ki na širjenje 
kovida ne more imeti omembe vrednega učinka, 
ker se virus širi aerosolno. Ima pa psihološke učin-
ke (ker, splošno rečeno, spreminja navade in pogled 
na svet), uničuje kožno floro in prispeva k onesna-
ževanju okolja – tako kot milijarde odrabljenih 
mask, ki so doslej končale v svetovnih morjih. Gle-
de na način širjenja virusov SARS, med katere sodi 
kovid-19, je tudi sledenje kontaktov okuženih, ki je 
smiselno pri prenosljivih boleznih, kakršni sta na 
primer ebola ali AIDS, brez vrednosti pri omejeva-
nju epidemije.
Testiranje s hitrimi antigenskimi testi in testi PCR 
je notorično nezanesljivo. Statistike o razširjenosti 
kovida temeljijo na testu RT-PCR, ki je bil razvit po 
hitrem postopku na podlagi recepture nemškega 
virologa Drostena. Njegov referat je bil predložen 
21. januarja 2020, recenziran v enem dnevu in ob-
javljen dan pozneje, Svetovna zdravstvena organi-
zacija (WHO) pa je objavo celo prehitela s priporo-
čilom na svoji spletni strani, naj test postane osnov-
ni diagnostični instrument. Drosten je še pred kon-
cem januarja objavil tudi stališče, da je asimptoma-
tični prenos virusa (ki so mu takrat rekli še 2019-
nCoV) epidemiološko relevanten, tako da je bilo, 
seveda v sodelovanju z WHO, vse nared za množič-
no generalno testiranje in lansiranje eksperimen-
talnih cepiv.
24 25
Številni zdravniki in drugi strokovnjaki opozarja-
jo, da testiranje simptomatskih bolnikov s hiper-
senzitivnim in nespecifičnim testom RT-PCR z 
namenom odkrivanja enega samega izmed števil-
nih respiratornih virusov nujno vodi k visokemu 
številu lažnih pozitivnih rezultatov. Zato ta test ne 
more biti verodostojno diagnostično sredstvo za 
število okuženih, obolelih in umrlih za kovidom-
19. Oporekajo tudi smiselnosti testiranja zdravih 
in asimptomatskih posameznikov. Naša vednost o 
razširjenosti kovida, na katero se opirajo ukrepi, je 
torej v osnovi nezanesljiva. Ameriški Center za 
nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) je z novim 
letom 2022 umaknil avtorizacijo za uporabo testov 
RT-PCR za diagnosticiranje kovida, ob izredno hi-
trem širjenju seva omikron pa vedno pogosteje sli-
šimo predloge iz stroke, da se velja množičnemu 
testiranju odpovedati.
Zame najšokantnejše dejstvo v zvezi s to epidemijo 
je, da kovida ne zdravijo. Tako pri nas kot v svetu je 
okuženi napoten domov, prepuščen samemu sebi 
brez zdravniških nasvetov in pomoči. Medicinski 
odnos do obolelih s kovidom je laissez-faire. Šele če 
se oboleli v dveh tednih sam ne izliže, če se torej 
stanje hudo poslabša, tako da je tako rekoč na pra-
gu smrti, postane zanimiv za medicinski industrij-
ski kompleks, in takrat ga hospitalizirajo. Za tem je 
konec koncev finančna preračunljivost. Kovidni 
bolniki prinašajo bolnišnicam veliko več denarja 
od ostalih. Mediji nam kažejo občudovanja vredne 
požrtvovalne in zgarane zdravstvene delavce – in 
tudi strah in grozo zbujajoče posnetke umirajočih 
pacientov (kar nekateri kritiki ne brez razloga ime-
nujejo fear porn, pornografija strahu) – v ozadju pa 
gre za pridobitniško dejavnost. Pri tem pa obstajajo 
dokazano učinkovite, varne in poceni terapije s 
protivnetnimi zdravili, hidroksiklorokinom, iver-
mektinom, antikoagulanti in še čim.
Seveda vem, da se zlasti okrog hidroksiklorokina in 
ivermektina pletejo kontroverze, natančneje, pre-
ganja ju scientistična inkvizicija. Vem pa tudi, da 
obstajajo obsežna ambulantna dokumentacija ter 
številne raziskave, ki dokazujejo uspešnost zgo-
dnjega zdravljenja kovida-19 s temi zdravili. Prav 
tako vem, da je bila z vrha svetovnega farmacevt-
sko-medicinskega kolesja vodena sistematična 
kampanja ne le proti tem zdravilom in zdravnikom, 
ki so z njimi pomagali bolnikom, temveč tudi proti 
26 27
zgodnjemu in nebolnišničnemu zdravljenju kovida 
sploh. Ta kampanja je bila – tako kot vse druge 
kampanje zapovedane kovidne ortodoksije – poli-
tikantska, manipulativna, umazana, polna pritleh-
nih diskvalifikacij in ni imela nobene zveze z 
»znanstvenostjo«. Nasprotno. Vodilnima medi-
cinskima revijama Lancet in New England Journal 
of Medicine so celo podtaknili lažni študiji, ki sta 
zavračali hidroksiklorokin, in njune »izsledke« 
propagandno razširili. To je v znanstveni publici-
stiki dogodek brez presedana, ena najhujših sleparij 
doslej. Pri nas pa zdravniški establišment ni dopu-
stil raziskave o učinkovitosti ivermektina (kot smo 
19. januarja slišali na okrogli mizi »Epidemija in 
znanost«) in je njegovo uporabo prepovedal.
Zakaj zgodnje in izvenbolnišnično zdravljenje ko-
vida ni dopuščeno? Mnoge razlage, zelo verjetne, 
se ponujajo tako rekoč same od sebe. Ena je, da je 
cena ivermektina nekaj dolarjev, konkurenčni zdra-
vili molnupiravir in remdesivir, ki sta zdaj na trgu 
(in imata hude stranske učinke), pa staneta 700 
oziroma 3.000 dolarjev. Več o tem ne bom pisal. 
Omeniti pa velja, da zdravniki, ki so sicer – žal – v 
manjšini, na podlagi svojih terapevtskih izkušenj 
in raziskav trdijo, da bi bilo z zgodnjim zdravlje-
njem kovida mogoče zmanjšati njegovo smrtnost 
celo za 85 %. In četudi bi bila ta hipotetična števil-
ka pol manjša, bi bilo to še vedno zelo veliko člove-
ških življenj. Poleg tega bi se – bognedaj! – zmanj-
šal pritisk na bolnišnice, olajšalo breme zdravstve-
nih delavcev, upadla bi prestrašenost ljudi in spro-
stilo bi se družbeno življenje.
Dodati je treba, da ne gre le za nedopuščanje zgo-
dnjega zdravljenja kovida, temveč tudi za odsotnost 
preventivnih ukrepov. O tem naše medicinske avto-
ritete in oblasti ne govorijo, razen takrat, ko čutijo 
potrebo zasmehovati nasvete (ki seveda ne prihajajo 
iz njihovih vrst), kako si krepiti telesno in psihično 
odpornost – ne le z vitamini in minerali, gibanjem 
na svežem zraku, temveč tudi z medčloveškimi stiki, 
družabnim in družbenim življenjem. V Bangladešu 
in nekaterih indijskih državah, na katere gledamo v 
naših krajih s tako superiornostjo, so na primer do-
segli velike uspehe pri omejevanju okužb z izpira-
njem nosne votline in/ali grgranjem. Sol za to je del 
zdravstvenega kompleta, ki ga oblasti delijo prebi-
valcem, v katerem so med drugim tudi multivitami-
ni, vitamina C in D 3, cink in ivermektin.
28 29
Na podlagi tabuiziranja in eliminacije zgodnjega 
zdravljenja kovida je obveljalo, da obstaja (poleg 
nefarmakoloških ukrepov) ena sama rešitev pred 
njim: množično cepljenje. Cepljenje je bilo napih-
njeno v ideologijo in politiko cepilništva, tisti z za-
držki do te rešitve pa so bili očrnjeni kot »antice-
pilci« in postavljeni za notranjega sovražnika, ki 
širi epidemijo.
Cepilništvo je novi evangelij, evangelij medicinske 
religije, evangelij po kovidu: ena pot, ena resnica, 
eno življenje – cepljenje! Ali pa pogubljenje in smrt. 
O cepivih in cepljenju je bilo že veliko povedanega. 
Zadostuje, da povzamemo izkušnje po letu dni ce-
pljenja in ugotovimo, da je njegova učinkovitost 
omejena in da s časom še upada. Posameznikom 
lahko blaži potek bolezni, sicer pa niti ne varuje 
pred okužbami niti ne preprečuje širjenja okužb. 
Od odmerka do odmerka upada imunska odziv-
nost, ker vedno novi »poživitveni odmerki« slabi-
jo imunski sistem. Zdaj že Evropska agencija za 
zdravila (EM A) pravi, da takšno nenehno cepljenje 
ni primerna strategija, ker tvegamo, da »bomo na 
koncu [...] imeli težave z imunskim odzivom«. Za 
kovidom umirajo tudi cepljeni.
Poleg tega, da ta cepiva niso varna, so nevarna. Vsa, 
ki so na voljo v našem delu sveta, so še vedno v tretji 
fazi kliničnih preiskav (rezultati katerih so skriv-
nost) in imajo samo pogojno, se pravi začasno, do-
voljenje za uporabo. Gre za ekperimentalna cepiva, 
izdelana in sprejeta po hitrih, izrednih postopkih. 
Podatkov o negativnih stranskih učinkih cepiv, 
vključno s hudimi poškodbami in smrtjo, za katere 
so proizvajalci pravno odvezani odgovornosti, pri-
stojni organi ne zbirajo sistematično in jih tudi pri-
krivajo. Medtem ko medicinski establišment, ki 
nenehno zagotavlja, da so cepiva varna, po eni stra-
ni pripisuje kovidu tudi smrti, ki so imele druge 
vzroke, pa po drugi zanikuje vzročno zvezo med 
cepljenjem in smrtmi, ki so nastopile (neposredno) 
po njem. Medtem ko je bila smrtnost v prvem letu 
kovida v statističnem povprečju prejšnjih let, je v 
letu po uvedbi množičnega cepljenja proti kovidu v 
številnih zahodnih državah zabeležen nezanemar-
ljiv porast še nepojasnjenih čezmernih smrti.
Kljub neuspehu cepljenja pri obvladovanju epide-
mije, kljub znanim negativnim stranskim učinkom 
cepiv in kljub temu, da ne vemo, kakšne utegnejo 
biti njihove dolgoročne posledice (zlasti dolgoročne 
30 31
posledice novih celičnih in genskih terapij), se ce-
pljenje še kar nadaljuje, cepilska kampanja pa se še 
stopnjuje. Še pred koncem leta je zahtevana že tre-
tja doza cepiva, ponekod že četrta. Grozi nam uved-
ba obveznega cepljenja, ki je v nasprotju z veljavno 
slovensko, skupno evropsko in mednarodno zako-
nodajo, denimo z Nürnberškim kodeksom, Helsin-
ško deklaracijo in Oviedsko konvencijo, ter med 
drugim z Ženevsko konvencijo Svetovnega zdrav-
niškega združenja – ne nazadnje pa tudi s temeljno 
zapovedjo bioetike in medicine: Primum non noce-
re. Predvsem ne škoditi!
Pred cepljenjem nas ne reši niti naravna imunost, 
ki v nekaterih državah uradno ne šteje sploh nič, 
drugod pa je njena »veljavnost« arbitrarno časov-
no omejena. Ob tem pa mnogi zdravniki o njej do-
kazujejo, da je učinkovitejša in dolgotrajnejša od 
tiste, ki se (kot kaže, vse bolj začasno) pridobi s ce-
pljenjem. Je konkurentka tehnološkim rešitvam, ki 
jo je treba diskvalificirati. V drugi polovici januarja 
je vrhovno-uradni CDC objavil raziskavo, ki doka-
zuje, da je verjetnost, da bi se cepljeni okužili s ko-
vidom-19, šestkrat manjša kot pri necepljenih, pri 
prebolevnikih pa petnajstkrat do devetindvajsetkrat 
manjša. Kljub temu študija zagovarja cepljenje kot 
najboljšo strategijo – tudi za prebolevnike.
Vsa ta nasprotja in nekonsistentnosti lahko povza-
memo v eno protislov je: očitneje kot postaja, da ko-
vidna politika z nefarmakološkimi in farmakolo-
škimi ukrepi ne dosega svojih deklariranih ciljev – 
obvladanja epidemije in varovanja (javnega) zdrav-
ja –, intenzivneje in obsežneje ter nepopustljiveje 
jo uveljavljajo. Namesto da bi izkušnje prvih dveh 
let epidemije vodile k premisleku, je okrepenela v 
nedotakljivo ortodoksijo. Namesto da bi jo na pod-
lagi izkušenj revidirali in izboljšali, postaja vse bolj 
rigidna, zadrta in agresivna.
Epidemija kot oblikovanje  
družbe in kot politika
Zakaj pri protikovidni politiki vztrajajo in jo celo 
stopnjujejo kljub njenemu zdravstvenemu neuspe-
hu? Kaj se dogaja? Za kaj gre? Najbolj logično vpra-
šanje, ki se zastavi, je: kaj pa, če njen osnovni na-
men ni zdrav je prebivalstva? Če vztrajamo pri zdra-
vstveno neuspešni politiki, to v osnovi ne more biti 
zdravstvena politika. Še sploh ne, če ne dopušča 
32 33
zgodnjega zdravljenja kovida in je zdravljenje obo-
lelih pred njihovo morebitno hospitalizacijo z njo v 
nasprotju. Kovidna politika v resnici prej ustvarja 
epidemijo, kot pa jo zaustavlja. In ko ustvarja epi-
demijo, ko s svojimi ukrepi in narativi oblikuje epi-
demijo v to, kar je, v epidemijo, ki jo živimo, preo-
blikuje družbo in spreminja naša življenja.
Nihče ne more ne spregledati ne zanikati, da so se 
naša življenja močno spremenila in da se je močno 
spremenilo tudi naše skupno življenje. Razlikuje-
mo se po tem, kako ocenjujemo te spremembe in za 
kako potrebne, neizogibne ali nujne jih imamo, kar 
nas vodi ali v nasprotovanje spremembam ali v pri-
stajanje nanje in tudi v podporo kovidnemu reži-
mu. In razlikujemo se po tem, da nekateri menijo, 
da se bo po koncu epidemije življenje vrnilo v stare 
tirnice, drugi pa mislimo, da poti nazaj ni več in da 
je, kot je nekoč zapisal Hegel, en lik življenja ostarel 
(le tista Minervina sova noče vzleteti).
Epidemija je pot v prihodnost – epidemija kot for-
matiranje in oblikovanje družbe in kot politika. V 
tem smislu je epidemija način proizvodnje priho-
dnosti. Lahko smo konkretni: epidemija, kakor  
so jo oblikovali, je nosilec tiste prihodnosti, ki jo  
vsiljujejo vladajoče globalne elite. Pot v prihodnost, 
ki nam jo vsiljujejo, na katero nas silijo, spominja 
na zloglasna zastonjska potovanja v zaplombiranih 
vagonih. Na obrobjih skoraj nepredušno zaprtih 
osrednjih medijev se množijo asociacije na tisto 
grozljivo zgodovinsko izkušnjo. Vedno več ljudi s 
tesnobo v srcu vidi podobnosti med takratnim in 
današnjim dogajanjem. Mnoge je strah, da nas na 
koncu poti čaka tuširanje.
Ta zaprta prihodnost, prihodnost dejanskega ali 
metaforičnega zaplombiranega vagona, je realna 
grožnja, dokler smo zaprti v epidemijo. Za kakršno 
koli drugo, drugačno prihodnost bi se morali osvo-
boditi epidemičnega zaprtja. To pa je vprašanje se-
danjega konkretnega trenutka, vprašanje, kam in 
kako se bomo v sedanjih razmerah postavili, kaj 
lahko naredimo zdaj in tu. Zato več kot toliko o 
prihodnosti nima smisla govoriti. Naš temeljni pro-
blem je sedanjost: kje smo?
Sedanja epidemija kot način proizvodnje priho-
dnosti je prav to: način spreminjanja družbe, mo-
dus transformacije, in v določeni meri tudi sred-
stvo. Kot sredstvo nosi s sabo cilj. Ni pa epidemija 
po sebi vzrok teh sprememb. V epidemiji so se  
34 35
skoncentrirale, skondenzirale, izkristalizirale in in-
tenzivirale razvojne težnje zadnjih nekaj desetletij. 
Nekatere od poti, ki so vodile do nezavidljivega po-
ložaja, v katerem smo, pa so bile utrte že pred dol-
gim časom. Začel bom z njimi, da bi videli, ali vodi-
jo v kovidni režim ali samo k njemu. Ali je kovidni 
režim njihovo nadaljevanje ali prelom z njimi, kon-
tinuiteta ali diskontinuiteta, ali morda oboje?
Konec sveta  
industrijske revolucije
Svet, ki se danes končuje, je svet, ki se je začel s prvo 
industrijsko revolucijo. To mnenje med drugimi 
zastopa Agamben. Ali je to res? In če je, v kakšnem 
smislu je res?
Menim, da industrijske revolucije ni mogoče razu-
meti mimo tako imenovanih demokratičnih ali 
buržoaznih oziroma buržoazno-demokratičnih re-
volucij. Da bi bila teza o današnjem koncu sveta, ki 
se je začel z industrijsko družbo, prepričljivejša, bi 
bilo treba dodati, da se končuje svet, ki so ga poro-
dile industrijska revolucija in buržoazno-demokra-
tične politične revolucije. Industrializacija se je  
namreč razvijala v povezavi s tistimi revolucijami, 
toda ne le v popreproščenem progresističnem smi-
slu, po katerem so politične revolucije čistile pot 
napredku, ki so ga enačili z industrializacijo. Indu-
strializacija je bila v veliki meri odgovor na revolu-
cije, proces derevolucioniranja, gašenje revolucio-
narnega vrenja, kanaliziranje ljudskih strasti in 
energij iz politike v sfero dela, sklenitev revolucije. 
Ekonomska revolucija je nastopila kot alternativa 
politični revoluciji. Razmahnila se je po zajezitvi in 
izsušitvi revolucionarnega političnega gibanja, na 
temelju njegovega končanja.
Kar se danes končuje, je svet industrijske revolucije 
in demokratične revolucije. Glede demokracije ni 
nobenega dvoma, da jo kovidni režim pokončuje. 
Tako imenovana vojna proti kovidu je vojna proti 
demokraciji. Kovidni režim je zamišljen kot konec 
demokratične dobe. Kar se industrijskega obdobja 
tiče, pa zadeva ni tako jasna. Današnja tranzicija, ki 
jo vsiljujejo s kovidnim režimom, velja za četrto in-
dustrijsko revolucijo. Ne odpoveduje se industriji, 
temveč jo ponovno revolucionira. Ta revolucija je 
znanstvena in tehnološka, tako kot tudi na prvo in-
dustrijsko revolucijo gledamo kot na znanstveni in 
36 37
tehnološki preboj. Toda industrijska revolucija je 
bila predvsem brutalno preoblikovanje družbenih 
razmerij in nov način podrejanja brezlastniških – v 
veliki meri obenem razlaščenih – razredov lastni-
škim. Kot so (še pred Marxom) opozarjali sodob-
niki, je industrializacija uvajala podrejanje dela ka-
pitalu, in industrijska družba je slonela na podredi-
tvi dela kapitalu.
Industrializacija je bila družbeni sistem gospostva, 
ki sta ga pomagali vzpostavljati in ohranjati zna-
nost in tehnologija. Tudi zdaj se vzpostavlja sistem 
gospostva s pomočjo znanosti in nove tehnologije. 
Industrijska logika vzpostavljanja družbenega go-
spostva se torej ohranja. Povezava med industrijo 
in gospostvom ni pretrgana, ampak je predrugače-
na, reartikulirana skladno z današnjimi znanstve-
no-tehnološkimi možnostmi. Skozi to reartikulaci-
jo je gospostvo kapitala prestrukturirano in reorga-
nizirano, prenovljeno in okrepljeno. Ne gre več 
samo ali prvenstveno za podrejanje dela, se pravi 
delavcev. Delo je s procesi, ki jih konvencionalno 
imenujemo dezindustrializacija in ki so v pretekle-
ga pol stoletja predrugačili zlasti zahodni svet, v 
teh krajih izgubilo pomen. Podrejanje in nadzira-
nje dela seveda ostaja, vendar ne zadošča več za 
uspešno ohranjanje gospostva kapitala. Postalo je 
preozko, kar je začelo resno ogrožati gospostvo za-
hodnih oblastnih elit.
Bazo družbenega podrejanja in nadziranja je bilo 
treba razširiti – in razširjajo jo na vso družbo. Zdaj 
gre za podrejanje celotne družbe kapitalu in za nad-
ziranje celotne družbe – delovne, nedelovne, neza-
poslene, polovično zaposlene, prekarne, samozapo-
slene, upokojenske, otroške od rojstva pa do konca 
šolanja, prostočasne, rekreacijske, konzumirajoče, 
zabavajoče se in umirajoče. In ne le to, gre tudi za 
vse bolj neposredno podrejanje kapitalu: za podre-
janje, ki ga vse manj posreduje država. Natančneje, 
vse manj ga posredujejo državni pravni red, zakoni, 
pravice in svoboščine, v vse večji meri pa se upora-
bljajo državni represivni aparati. Takšno gospostvo 
je bilo po Franzu Neumannu značilno za nacizem. 
Medtem ko so nacisti razmontirali državo, mitič-
nega leviatana nadomestili z behemotom, pa dana-
šnji nasledniki preuranjenega nacističnega revolu-
cioniranja kapitalskega gospostva dekonstruirajo 
tudi družbo. Gospostvo, ki ga uvaja kovidni režim 
neposredno nad celotno družbo, sloni na razbijanju 
38 39
družbe, na odpravi družbe, in cilja na podrejanje 
življenja samega, razdružbljenega življenja, »biolo-
škega življenja«.
Tehnokracija
Razbitje družbe, brutalizacija države ter zadušitev 
pravic in svoboščin so plod nevarne iluzije, da ozka 
elita samoizbrancev lahko obvladuje družbo s po-
močjo znanosti in tehnologije, torej znanstveno, 
kot da bi bila stroj – in da je celo poklicana za to. 
Iluzija je stara dvesto let. Uvrstimo jo lahko v dru-
žino zamisli o racionalnem upravljanju družbe ali o 
racionalni ureditvi družbe. Zgled zanje kakšno ge-
neracijo prej je bil recimo Condorcetov ali Godwi-
nov hiperracionalizem, s katerim je učinkovito ob-
računal Malthus. Znanstveno-tehnološki utopizem 
pa je bil tesno povezan z razvojem industrije in in-
dustrijske družbe.
Utopizem mu pravim, ker so ga prvi formulirali 
utopični socialisti, se pravi zgodnji socialisti, ki so z 
vidika poznejšega razvoja socializma v »znanost« 
postali »utopični«. V resnici so bili bolj industrij-
ski navdušenci kot pa utopisti. Stali so trdno na tleh 
industrializacije in ekstrapolirali njene razvojne te-
žnje in logiko delovanja na vso družbo. Bili so najo-
dločnejši govorci novega »industrijskega in znan-
stvenega sistema«, kot so mu rekli, idejna avantgar-
da industrializma. Industrializem kot ideologijo 
industrializacije so formulirali prav oni.
Govorim o Henriju de Saint-Simonu in njegovih 
učencih in slednikih. Njegov sodobnik Charles Fou-
rier, prav tako utopični socialist, je tudi verjel v moč 
znanosti in je med drugim razmišljal o načrtnem 
spreminjanju podnebja, o industriji pa je imel veliko 
bolj kritično mnenje. Po njegovem je moderna indu-
strija vodila v neofevdalizem. Za Saint-Simona pa je 
bila industrija temelj družbe in integracijski dejav-
nik nove družbene ureditve. Ni mu šlo zgolj za to, da 
bi celotno družbo organizirali tako, da bi služila in-
dustriji. Družba sama bi morala biti organizirana in-
dustrijsko, po načelih »industrijskega podjetja«. 
Francija je bila zanj »velika tovarna«, ki bi jo bilo 
»treba upravljati na enak način kot katero koli drugo 
delavnico«. Za saintsimoniste sta bili znanost in  
industrija tesno povezani. Industrijska proizvodnja 
je bila znanstveno organizirana in družba bi mora - 
la biti znanstveno organizirana za industrijo, za  
40 41
potrebe ekonomije, se pravi velikih industrialcev. In 
ker je bila industrija, kakor so jo razumeli, nadaljeva-
nje božjega stvarjenja, je bil v tej zmesi še religiozni 
element. Industrija je bila nekaj kultnega.
Saintsimonisti so te obče ideje prevajali v konkre-
tno vizijo vladanja družbi. Politično so se imeli za 
centriste, ne na levi ne na desni, o tem, kdo naj bo 
na vrhu, pa so imeli zelo jasno zamisel. Oblast v in-
dustrijski družbi bi morala biti v rokah »načelni-
kov industrije«. Vladati bi ji morali »najpomemb-
nejši industrialci«. Osrednjo vlogo pa bi imeli ban-
kirji kot »splošni agentje industrije«, ki bi s krediti 
regulirali ekonomske vire in organizirali gospodar-
stvo. In ker je družba, kot smo videli, morala služiti 
gospodarstvu, bi banke morale organizirati tudi 
družbo – na primerno znanstven način.
Tu so vsi elementi, vsa temeljna logika, ki ženejo da-
nes vizijo in zarotniško delovanje Svetovnega gospo-
darskega foruma (WEF), njegovo veliko transforma-
cijo, »véliko resetiranje (ponastavljanje)«. Vendar 
teh samozvanih svetovnih voditeljev, ki nas silijo v 
znanstveno, tehnološko visoko razvito digitalizirano 
družbo pod njihovim vodstvom, ne moremo imeti za 
dediče socializma. Takšno gledanje je mogoče samo 
v Ameriki po stotih letih intenzivne protisocialistič-
ne propagande. Zato je tam bolj kot po Evropi kritika 
kovidnih ukrepov zasmetena z antisocializmom in 
celo antikomunizmom.
V razvojni liniji od saintsimonističnega tehnokrat-
skega fundamentalizma do WEF si je treba pogle-
dati še vmesni člen. Saint-Simonov industrializem 
so namreč vzeli za svojega njegovi liberalistični 
mlajši sodobniki. Tudi ti liberalistični industriali-
sti so zagovarjali odločno »znanstven« pristop k 
družbi in pomembno vplivali na razvoj liberalizma 
v Franciji. Njihove naslednike je fascinirala kombi-
nacija med družbenim planom, znanostjo in božjo 
previdnostjo. Frédéric Bastiat, ki je sam iskal nače-
la za znanstveno organiziranje družbe v politični 
ekonomiji, je jedro liberalističnega industrializma 
povzel takole: »sama božja previdnost« je »ustva-
rila« »družbeni plan« in ga predstavila javnosti z 
avtoriteto znanosti.
Znanost kot način prezentacije, kot zunanja podo-
ba političnih dekretov, je močno prisotna pri vzpo-
stavljanju, ohranjanju in razširjanju kovidnega re-
žima. Prav tako imamo opraviti tudi z značilno vez-
jo med znanostjo in religioznostjo. Ničkolikokrat 
42 43
se od ljudi terja vera v znanost in znanost sama na-
stopa kot nova vera. V imenu te vere, za katero je 
krst zdaj cepljenje z visokotehnološkim znanstve-
nim izdelkom, torej znanstveno pokrščevanje, bi 
tako kot nekoč spet vladala industrijska elita, elita 
četrte industrijske revolucije z bankirji kot njenimi 
generalnimi, »splošnimi agenti«. V nasprotju s  
Saint-Simonom bi bila ta vladavina zdaj globalna, 
planetarna, njen notranji mehanizem, njena logika, 
pa nedvomno izraža kontinuiteto s tehnokratskim 
industrializmom devetnajstega stoletja.
Kriza liberalizma  
in liberalisticni totalitarizem
Ta bežni pogled v zgodovino tehnokratizma, v zgo-
dovino iluzije o znanstveno-tehnološkem obvlado-
vanju družbe, nas je pripeljal tudi do liberalistične-
ga industrializma, ki bi mu lahko rekli znanstveni 
liberalizem ali natančneje scientistični liberalizem. 
Ta scientizem je seveda povezan z liberalističnim 
progresizmom, naprednjaštvom, vero v napredek. 
Oba, scientizem in progresizem, pa lahko izkazujeta 
dobro mero misijonarske gorečnosti. Te ideološke 
komponente liberalizma so relevantne za razume-
vanje kovidnega režima. Liberalizem pa je ključne-
ga pomena še v drugih ozirih. Reči je mogoče, da je 
kovidni režim kot trenutno glavno gonilo velike 
transformacije odgovor globalističnih elit na krizo 
liberalizma.
Kovidni režim se kaže kot opuščanje liberalizma, 
demontaža liberalizma, njegov zaton. Vsakdo lah-
ko vidi, da so volitve izgubile pravi pomen, da so 
izvotljene ter skrajno kupljive in manipulabilne, 
poleg tega pa tudi sliši v več kot eni evropski državi 
govorjenje o možnosti suspendiranja volitev, napo-
vedanih za pomlad 2022. Reprezentativni sistem je 
zlomljen, parlamentarizem je postal sinonim za po-
litiko, ki je ne le odrezana od ljudstva, marveč tudi 
uperjena proti njegovim temeljnim interesom, si-
nonim za partitokracijo, vladavino strank. Postaja 
simbol skorumpiranosti in vsakršne neodgovorno-
sti. Zakonodajna oblast je postala izvrševalka poli-
tike izvršilne oblasti, eksekutiva eksekutive. Izvr-
šilna oblast vse bolj nastopa kot zakonodajalka in 
sodnica. Nekdaj postulirana delitev oblasti na tri 
veje izginja. Izginjajo tudi pravice in svoboščine, v 
vse večjem obsegu so teptane ali suspendirane. 
44 45
Ideološki individualizem se umika (razen na pose-
bej določenih področjih, kjer se stopnjuje ad absur-
dum). Politični pluralizem je shiral. Zveden je na 
tržno oglaševanje političnih strank, ki vse stojijo 
na istih temeljnih političnoekonomskih stališčih. 
V današnjem večstrankarskem sistemu vlada tako 
znotraj strank kot med njimi verjetno večje enou-
mje, kot je njega dni vladalo v enopartijskih siste-
mih. Ustava je postala neobvezujoča, znamenito 
»vladavino zakona« je nasledila vladavina tistih, 
ki so nad zakonom. Namesto »pravne države« 
imamo »pravniško državo«, v kateri nosilci eko-
nomske moči in njihovi politični pomočniki v naj-
boljšem primeru z legalističnimi prijemi delajo 
ovinke mimo pravnega reda.
Ponosna, ošabno razkazovana in vsepovsod obču-
dovana politična fasada liberalizma se več kot kru-
ši, zdaj se že ruši. Zato govorimo o krizi liberaliz-
ma. Med najglasnejšimi so prav liberalci, ki pa za 
krizo liberalizma krivijo rast »avtoritarnih reži-
mov«, »desnega populizma« in »iliberalizma«. 
Da bi liberalizem ubranili pred temi sovražniki, 
kličejo po omejevanju pravic in svoboščin domnev-
nih sovražnikov pravic in svoboščin. Marsikomu je 
vsemu temu vrtenju in vrtinčenju, izvijanju, zvija-
nju in zavajanju težko slediti in najti v megli, ki jo 
vse to ustvarja, pot – najprej k razumevanju. V po-
membnem oziru pa vse to ni nič novega, je del zgo-
dovine liberalizma, ponavljanje zgodovinskih vzor-
cev. Zgodovina je še vedno magistra vitae.
O krizi liberalizma se je prvič spregovorilo na pre-
hodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Vendar to 
ni bila prva kriza liberalizma. Prva kriza liberaliz-
ma se je pokazala med tako imenovano pomladjo 
narodov, zlasti takoj po revoluciji leta 1848 v Fran-
ciji. Liberalizem je takrat komaj zlezel iz plenic. Kot 
beseda, pojem, ideologija in pogled na svet ter kot 
prepoznavno politično stališče in gibanje oziroma 
grupiranje se je pojavil v prvi četrtini devetnajstega 
stoletja, nič prej. Leta '48 je francoska liberalistična 
buržoazija po zaslugi delavskih in kmečkih mno-
žic, ki so bile pogonska sila revolucije, prišla na 
oblast in hitela z nasiljem izriniti prav te ljudske 
množice s političnega odra. Potem je, da bi utrdila 
oblast, ki je ni bila sposobna izvajati, tri leta delala 
vsakršne kupčije, spletkarila, manipulirala, govori-
čila, odpravila splošno volilno pravico, zadušila 
razpravo v nacionalni skupščini, omejila pravice in 
46 47
svoboščine ter razpihovala strah pred »rdečo ne-
varnostjo«, dokler ni z vsem tem odprla poti na 
oblast Ludviku Bonapartu in njegovi politični dik-
taturi, ki si je hitro nadela cesarske insignije.
S politične desnice so takrat liberalce napadli, češ 
da so s propagiranjem svojih idej in načel skovali 
orožje, ki se je nazadnje znašlo v rokah ljudskih 
množic, in te so ga seveda uporabljale v svoj prid. 
Družba, zgrajena na liberalističnih načelih, ni mo-
gla obstati. Liberalizma je bilo konec, obsodil se je 
na smrt, so razglasili že leta 1850. Z levice so kazali 
na to, kako so se liberalci odpovedali svojim ide-
jam, izdali svoja politična načela in se celo odrekli 
politični oblasti v prid politični diktaturi, samo da 
bi ljudske množice ostale odrinjene od vzvodov od-
ločanja in podrejene – in da bi sami ohranili svojo 
ekonomsko moč, bogastvo in privilegije. V zameno 
za lastno ekonomsko svobodo so zavrgli politične 
ideale in principe ter odprli vrata diktaturi. Libera-
lizem se je poslej razcvetal in razvijal v simbiozi s 
politično diktaturo. Ko se je močno povečala nje-
gova ekonomska moč, pa si je spet vzel politično 
besedo. Devetnajsto stoletje je bilo čas zmagoslavja 
liberalizma.
O »krizi liberalizma« se je, kot rečeno, začelo go-
voriti na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stole-
tje. Najprej so nanjo opozorili britanski »novi libe-
ralci« (ki jih ne smemo zamenjevati z neoliberalci, 
kajti med njimi je ostro nasprotje). Sredi devetnaj-
stega stoletja se je liberalizem, da bi se ohranil na 
vrhu, da bi zavaroval svoje interese, moč in boga-
stvo, odpovedal samemu sebi, kajti če bi si ostal 
zvest, bi vrata k političnemu odločanju odprl druž-
benim silam, ki so liberalizmu nasprotovale. Zdaj, 
pol stoletja pozneje, so »novi liberalci« ustaljene-
mu »staremu« liberalizmu očitali, da ni bodisi 
sposoben bodisi voljan konstruktivno reševati hu-
dih, zlasti socialnih, problemov, ki jih je ustvarilo 
njegovo zmagoslavje. Guido de Ruggiero, italijan-
ski filozof in politik – sam liberalec, toda drugače 
kot preštevilni liberalistični sodobniki nasprotnik 
fašizma –, je leta 1925 v svoji Zgodovini evropskega 
liberalizma zapisal, da je liberalizem prav v trenut-
ku zmagoslavja liberalistične države padel v globo-
ko krizo.
V resnici je bil liberalizem v krizi večji del svoje 
zgodovine. Je namreč neločljiv od krize – od kriz, 
ki jih proizvajajo njegove krize. Kriza pred sto leti 
48 49
je bila razrešena z vzponom in zmago fašizma. Spet 
so bile ljudske množice, prvenstveno delavsko gi-
banje, izvržene iz političnega odločanja in nasilno 
utišane, politični reprezentativni sistem izničen, 
zakoni podrejeni vladanju z dekreti, pravice in svo-
boščine pa suspendirane in odpravljene. Nasilje, s 
katerim so italijanski fašisti prišli na oblast in si jo 
utrdili, je Curzio Malaparte, takrat še sam fašist, 
označil za »najbolj znanstveno od vsega nasilja«. 
Tudi fašizem je bil »znanstven«. Za obrambo eko-
nomske svobode – svobode ekonomske moči ter 
bogastva in privilegijev, povezanih z njo – je bila 
zopet vzpostavljena politična diktatura. »Politični 
liberalizem« je bil žrtvovan »ekonomskemu«.
Reševanje naše sodobne krize liberalizma, v katero 
smo prispeli po neoliberalistični poti, poteka po 
isti logiki. Matrica je v marsičem ista. Spet gre za 
izničevanje mehanizmov političnega predstavni-
štva ljudstva, za odrinjanje ljudstva od vzvodov po-
litičnega odločanja in njegovo podrejanje elitam 
oblasti, za suspendiranje pravic in svoboščin, za ne-
upoštevanje in kršenje zakonov ter za ohranjanje in 
povečevanje svobode ekonomske moči z diktator-
skimi prijemi. Specifika današnjega trenutka je, da 
so liberalistične elite same prevzele vlogo Bonapar-
ta ali fašistov.
Liberalistične elite so po koncu hladne vojne kon-
solidirale svojo oblast na globalni ravni. Prav ta li-
beralistična strnitev in okrepitev elit, njihova utrdi-
tev v političnem centru oziroma njihova utrditev 
samih sebe kot političnega centra, torej zmagoslav-
je centrističnega liberalističnega fundamentalizma 
– ne pa rast »desnega populizma« in »skrajne de-
snice« in nasploh »iliberalizma« –, je najpomemb-
nejši politični premik v preteklih treh desetletjih. 
Konsolidacija politične moči je tem elitam omogo-
čila, da same rešujejo krizo liberalističnega politič-
noekonomskega modela, ki se vleče od 70. let prej-
šnjega stoletja in ki je pretresla svet z izbruhom 
tako imenovane finančne krize leta 2008. Pobuda 
je v njihovih rokah. Ustvarjajo ne le realnost, ki jo 
kritiki potem interpretirajo, temveč tudi narative, 
ki uokvirjajo in usmerjajo kritične interpretacije.
Ključno pri tem je, da liberalizem krizo, ki jo je 
ustvaril, zdaj sam neposredno rešuje. Zato je dikta-
tura neposredno liberalistična: liberalizem se je 
preobrazil v diktaturo. Medtem ko so se liberalci 
po revoluciji 1848 odpovedali politični oblasti, da 
50 51
bi ohranili ekonomsko, so zdaj s svojo politično 
oblastjo sami ukinili dekor političnega liberalizma, 
da bi reafirmirali ekonomskega. Medtem ko so 
pred sto leti »reševanje zahodne civilizacije« pre-
pustili fašistom, so zdaj fašizem inkorporirali. Li-
beralizem se preobrača v totalitarizem, ne da bi 
prenehal biti liberalizem.
Liberalistični totalitarizem je odgovor liberalcev 
na totalno krizo liberalizma. Kriza je totalna, ker se 
je liberalistični političnoekonomski model v svo-
jem neoliberalističnem stadiju, ki je prežel vse vidi-
ke družbenega življenja, izkazal kot nevzdržen. Za 
reševanje krize je osrednjega pomena, da so vlada-
joče elite spoznale, da je ne morejo reševati ne v 
okviru zakonov ne na ravni posameznih držav, in 
so reševanje torej prenesle na nov teren. Kovidni 
režim je zakoličil nov teren za reševanje krize zunaj 
zakonskih spon in na planetarni ravni.
Izredno stanje in pravila igre
Logika izrednega stanja je jasna, po Carlu Schmit-
tu ali brez njega. Kdor ga razglasi, je suveren. Me-
dicinsko izredno stanje ima to prednost pred  
vojaškim, da je lahko videti, kakor da je v interesu 
ljudi, v življenjskem interesu vsakega posamezni-
ka. Oblast se lahko kaže, kot da dela v interesu 
ljudstva. Salus populi suprema lex – dobesedno. 
Gre pa za to, da globalne liberalistične elite ne 
morejo več reševati svoje moči in oblasti v okviru 
obstoječih zakonov. Njuno perpetuiranje je ali pa 
prej ali slej postane nezakonito, protizakonito. 
Spet smo na točki, ki jo je Franz Neumann identi-
ficiral v svoji analizi nacizma, namreč na točki, ko 
je biznis kriminal in kriminal biznis. Razglasitev 
izrednega stanja poleg tega, da pokaže, kdo je su-
veren, s suspendiranjem zakonov ustvarja idealne 
razmere za reprodukcijo oblasti liberalističnih 
elit. Legalizira nezakonitost. Brezzakonje postane 
zakon.
Specifika kovidnega izrednega stanja je, da je glo-
balno, planetarno. Ne glede na to, da se protikovi-
dni ukrepi na različnih koncih sveta deloma razli-
kujejo med sabo, so vseprisotni. Konec koncev 
imamo pandemijo. Tako se kovidni režim vpenja 
v mednarodne odnose, v aktualna geopolitična 
trenja in spopade. Njegova planetarnost je zato 
nepopolna, konfliktna, teren spopadov, in zato 
52 53
element ali pri ohranjanju svetovnega reda, ki je v 
interesu zahodnih globalnih elit, a se je zamajal, 
ali pri njegovem preoblikovanju (prav tako v inte-
resu teh elit).
Geopolitični center globalnega liberalizma so ZDA. 
Položaj te države zaznamuje zaton njene svetovne 
nadvlade in hegemonije, čemur se na vse kriplje upi-
ra. Ker nima več vojaške premoči nad neposrednimi 
tekmicami, ker ni več ekonomsko kompetitivna, po-
litično verodostojna in diplomatsko uspešna, bledi 
pa tudi njen popkulturni in ideološki lesk, skuša 
konflikt z državami tekmicami in nasprotnicami 
prenesti na raven, kjer bi lahko še naprej narekovala 
pravila igre. Ta želja po narekovanju pravil igre v sve-
tovnih razmerjih vodi k razveljavljanju in potiskanju 
mednarodnega prava vstran. Privilegirani teren za 
postavljanje in diktiranje »pravil igre« so planetar-
na izredna stanja, kakršni sta pandemija kovida-19 
in podnebna kriza, kakor jo definira »zeleni« kapi-
tal. S postavljanjem mednarodnih meril oziroma 
metrik, diagnostike in protokolov za definiranje in 
tako imenovano obvladovanje svetovne zdravstvene 
krize je mogoče vzpostavljati hegemonijo na nadna-
cionalni ravni. Na njej utegne biti obvladljiv spopad, 
ki ga ni več mogoče izbojevati v lasten prid v medna-
cionalnih odnosih.
Ko je izbruhnila epidemija, se je zdelo, da je vsaka 
država prepuščena sama sebi, naj se torej znajde, 
kakor najbolje ve in zna. Priče smo bili dramatične-
mu razpadu solidarnosti med zahodnimi državami, 
ki so prepovedovale pošiljanje pomoči druga drugi 
in si celo kradle zaščitna sredstva in medicinsko 
opremo. (Ta razpad solidarnosti je seveda manj 
presenetljiv, če priznamo, da je bila »solidarnost« 
v resnici predvsem propagandni balon, ki so ga na-
pihovali med vojnopsihološkimi operacijami, kakr-
šna je bila na primer »zastrupitev« očeta in hčere 
Skripal, da bi demonstrativno oblikovali skupno 
fronto proti Rusiji.) Hitro pa so se povsod, nekje 
strožje in drugje manj, uveljavili na splošno enaki 
ukrepi in protokoli ter enaka pripoved o epidemiji, 
uniformni medijski diskurz, obarvani s kakšno lo-
kalno posebnostjo, ki jo je pogosto določal psiholo-
ški (ali psihiatrični) profil državnih voditeljev.
Največjo enotnost zagotavljajo farmakološka sred-
stva, ki so ključni element »protikovidnih« ukrepov 
in protokolov: prepoved uporabe obstoječih zdravil 
za zgodnje zdravljenje kovida in vseprisotnost cepiv. 
54 55
Monopol, ki ga je politična veja oblasti na zahodnih 
ozemljih zagotovila ameriško-evropskim cepivom 
in izključila vsa druga, je vzpostavil farmakološko 
enotnost Zahoda. Ko se je to farmakološko poeno-
tenje prevedlo v »zdravstvene prepustnice«, brez 
katerih ni mogoče mednarodno potovati, smo pre-
novili blokovsko delitev sveta. Ta ni več ideološka, 
ampak je biokemična.
Z ustvarjanjem izrednih razmer, ki že sámo v sebi 
afirmira suverenost in z definiranjem pravil ravna-
nja vzpostavlja hegemonijo, se oblikuje okolje, izo-
lirano pred motečimi vplivi nacionalnih zakonodaj 
(in s tem ljudstva), v katerem bi bilo načelno mogo-
če izpeljati veliko transformacijo v »zdravo« in 
»zeleno« digitalno ter predvidoma postmonetar-
no družbo, ki bi bila v interesu globalnih liberali-
stičnih kapitalskih elit. Nič čudnega, da so te elite v 
letih pred pandemijo kovida-19 v ZDA organizirale 
več simulacij svetovne zdravstvene krize in prei-
grale različne scenarije za njeno obvladovanje – na-
mreč za takšno obvladovanje krize, v katerem bi 
imele glavno besedo. Politične sile, institucije, enti-
tete in kriminalno bogati posamezniki, ki so orga-
nizirali te »war games«, vojne igre, so zdaj v resnici 
na čelu »boja« s pandemijo kovida-19 – potem ko 
je Trump ukinil organ za obrambo pred pandemi-
jami pri ameriški zvezni vladi. Podobnosti med hi-
potetičnimi scenariji v simulacijah pandemije in 
tem, kar se dogaja med sedanjo pandemijo, so šo-
kantne. Človek bi rekel, da so bile te simulacije tista 
prava, dejanska teorija zarote.
To ne pomeni nujno, da je bila pandemija načrtno 
sprožena, a niti tega ni mogoče izključiti. Ko je na 
novice o novem virusu v Wuhanu reagirala kitajska 
centralna oblast (potem ko je lokalna najprej sku-
šala vse skupaj prikriti), je bilo iz njene formulacije 
problema mogoče razbrati, da so ocenili, da gre za 
biološko vojno, kar ne nazadnje razloži odločnost 
in energičnost, s katerima so se lotili omejevanja 
epidemije. A o izvoru te epidemije lahko na podlagi 
javno dostopnih informacij za zdaj samo ugibamo. 
Kar ni predmet spekulacij, vendar problem, pred 
katerim si zatiskamo oči, pa je velika nevarnost bi-
ološke vojne. ZDA imajo laboratorije za biološke 
raziskave na gosto posejane v bližini ruskih in kitaj-
skih meja. Medtem ko se ob sedanjih napetostih ob 
zahodni meji Ruske federacije bojimo, da bi vojaški 
spopad lahko hitro prerasel v nuk learno vojno, bi se 
56 57
morali vsaj toliko bati tudi nevarnosti biološke voj-
ne. Iz zgodovine vemo, da Američani nimajo pomi-
slekov do uporabe biološkega orožja. Morda imajo 
samo še na tem področju primerjalno vojaško pred-
nost pred svojimi tekmeci oziroma nasprotniki.  
In biološka vojna je vojna, ki se najbolj prilega  
zdravstvenemu izrednemu stanju – to je vojna za 
naš čas, čas »biološkega življenja«.
Biološko življenje
Biološko življenje je nenavaden pojem. Videti je 
pleonastičen. Bios je življenje, »biološki« se nana-
ša na življenje oziroma na vedo o življenju, in s tem 
izrazom torej opisujemo »življenje«. Toda če je po-
jem nenavaden, je še bolj nenavadna realnost, na 
katero se nanaša. Pojem razkriva nenavadnost te 
realnosti. Če kot besedna tvorba izraža preobilje 
življenja, gre dejansko prav za nasprotno. Agamben 
piše, da je epidemija oziroma reakcija nanjo zvedla 
naša življenja na golo ali biološko življenje, da smo 
postali družba, ki ne verjame več v nič drugega kot 
v golo življenje. Razglasitev epidemije nam je vlila 
strahu v kosti. Skoraj dve leti že živimo v strahu, ki 
nam ga domače in nadnacionalne oblasti, njihovi 
»strokovnjaki« in mediji nenehno, sistematično 
vcepljajo. Cepljeni smo bili s strahom, še preden so 
prišla cepiva, ki tudi nosijo s sabo strah. Cepljeni 
smo bili s strahom, da bi bili cepljeni. V tem strahu, 
v tem smrtnem strahu, strahu za življenje, se krče-
vito oklepamo golega življenja – životarimo.
Golo življenje pomeni, da si posameznik rešuje ži-
vljenje za ceno vsega drugega. Vse bi dal, in v resni-
ci daje, da bi si ga rešil: stik s soljudmi, medsebojne 
odnose, družinske vezi, prijateljstva, druženje, lju-
bimce in ljubimke, delo, razvedrilo, rekreacijo, svo-
je prepričanje, vero, svoj obraz in svobodno diha-
nje. Ta vzgib, ki ga porajajo zastraševanje, straho-
vanje in strah, krepijo tako imenovani ukrepi za 
preprečevanje epidemije, za varovanje zdravja, ki 
obenem zapovedujejo, sistematizirajo in institucio-
nalizirajo vse odpovedi, v katere nas sili strah in 
smo jih v strahu pripravljeni sprejeti: zapiranje med 
domače štiri stene, izolacijo, delo od doma, šolanje 
na daljavo, pogovore prek telefona ali ekrana, ži-
vljenje v »mehurčkih«, kar je olepševalni izraz za 
zamehurjenje, upoštevanje »medsebojne razda-
lje«, ki ne sporoča vse grozljivosti angleškega izvirnika 
58 59
social distancing (»socialno distanciranje«), zakri-
vanje obraza ...
Golo življenje živimo, če slečemo svojo družbeno, 
politično, skupnostno eksistenco. Gole, kot smo, 
nas lahko potem varuje samo še oblast, kdor koli že 
se postavi na njeno mesto, si jo prisvoji. Svojega bli-
žnjega držimo na distanci in obenem dopuščamo, 
da nam oblast pride pod kožo. Ne le z injekcijsko 
iglo, a tudi z injekcijsko iglo. To je kakor iniciacija v 
polno, odgovorno (kot nam dopovedujejo) življe-
nje pod kovidnim režimom, v golo življenje.
Samo strah pa je premalo. Da bi deloval, potrebuje-
mo tudi upanje, četudi se utegne izkazati za pogub-
nejše od strahu, strašljivejše od pogubljenja. Tu je 
znana Benjaminova sentenca – da nam je dano upa-
nje samo zaradi tistih, ki so ga izgubili, ki so brezu-
pni – sprevihnjena, »umgestülpt«. Tisti, ki imajo 
upanje – ki sprejemajo ponujeno upanje –, nam 
upanje jemljejo. Tu upanje krepi pokornost v člove-
ku. Dana, ne dana, vsiljena nam je rešitev, ena in 
edina, in to bodi naše odrešenje. Nobenega iver-
mektina in hidroksiklorokina, nobenih vitaminov 
in podobnih lažnih bogov, samo eno pravo božan-
stvo – cepivo. Cepilski monoteizem. Medicina, ki 
nam prinaša odrešitev, postane nova religija. Kot 
novoreligiozna znanost golega življenja je idealna 
za razvezovanje in uničevanje družbe: je perfektna 
opora oblasti. Opora, ki v oblasti sama uživa.
Če smo postali družba, ki ne verjame več v nič dru-
gega kot golo življenje, smo nehali biti družba. Če 
medčloveški odnosi nazadujejo, izginjajo, če bli-
žnjih ni več, če izginja javno življenje, če življenje 
izgublja politično in družbeno razsežnost, kaj sploh 
ostane od družbe? Ohranjanje golega življenja, ab-
strahiranega, ločenega od družbenih razmerij, izlo-
čenega iz njih, je obsojanje družbenih razmerij na 
smrt, uničevanje družbe. Ta sprva stranski učinek 
liberalizma je postal program neoliberalizma, ki se 
zdaj izpolnjuje v kovidnem režimu.
Toda problematika kovidnega režima se ne kon-
čuje pri redukciji našega življenja na biološko ra-
ven. Ne gre samo za to. S to redukcijo so naša  
življenja odklenjena za medicinske posege, ki bi 
jih, kot je pred kratkim prostodušno priznal  
Stefan Oerlich, član vodstva Bayerja in vodja  
farmacevtskega oddelka te korporacije s ponosno 
nacistično zgodovino, pred dvema letoma zavrni-
lo 95 % ljudi. Te posege je označil za »celično in 
60 61
gensko terapijo«, govoril pa je seveda o cepljenju 
proti kovidu-19.
Odprta je bila pot za množično obdelavo naše bio-
logije, za gensko redigiranje našega biološkega  
materiala, tega, kar ljudje biološko smo. Na široko 
so se odprla obzorja transhumanizma, ki je ključna 
komponenta vélikega resetiranja. Strogo vzeto to 
pomeni, da so nam bila ugrabljena tudi biološka  
življenja. Naše življenje je bilo zreducirano na  
biološko raven, da bi bili eksistencialno lahko  
ekspropriirani tudi na tej ravni, da bi izgubili tudi 
biološko življenje – in vendar nekako ostali živi. 
Šele s tem, ne zgolj z redukcijo na biološko življe-
nje, smo zares izgubili to, kar je skozi doslejšnjo 
zgodovino, kakor koli ohlapno in megleno že, velja-
lo za človeškost – to, čemur se je reklo »biti človek«.
Razkrajanje družbe
Poglejmo si, še vedno v splošnih obrisih, a nekoliko 
konkretneje, uničevanje družbe, ki ga povzroča 
epidemija, se pravi način spoprijemanja z njo, ukre-
pe, sprejete za njeno obvladovanje, torej ves ta kovi-
dni režim. Če virus lahko prinese smrt, ukrepi  
proti virusu ne prizanesejo niti smrti. Ljudje ne 
morejo več umirati po človeško, pa nismo niti v voj-
ni – razen seveda v »vojni proti virusu«. Agamben 
upravičeno opozarja na kardinalni pomen, ki ga 
ima pri razgradnji družbe kovidna smrt. Ne smrt 
zaradi virusa kovida, temveč smrt, ki jo dizajnira in 
zapoveduje kovidni režim. Ljudje morajo umirati 
sami v sterilni izolaciji. Ne morejo se posloviti od 
svojcev in bližnjih in ti se ne morejo posloviti od 
umirajočega. Na koncu poti je človeško življenje 
razčlovečeno.
Tudi od mrtvega se je težko posloviti. Če pogreb 
sploh je, je primerno socialno prikrajšan – z uteme-
ljitvijo, češ da gre za »preprečevanje širjenja 
okužb«. Velikokrat umrle zagrebejo mehanizirani 
maskirani delavci na improviziranih množičnih 
grobiščih. V spomin so se mi vtisnile fotografije iz 
New Yorka. Kot da bi šlo za pospravljanje žrtev  
kakšnega vojnega zločina. Mnogi umrli pa so zaž-
gani brez pogreba, pa še na sežig morajo čakati v 
prenatrpanih hladilnicah, ker je bila pogrebna  
industrija prav tako kot zdravstvena pred epidemi-
jo »racionalizirana« s profitnega vidika. (Zakaj 
zdaj nihče ne napiše Antigone?)
62 63
Z razčlovečenjem smrti se začne družba razkrajati, 
saj je smrt eno tistih vozlišč, v katerih se stekajo ne-
štete niti, iz katerih so stkani običaji, ki so tkivo 
družbenih odnosov. Ni naključje, da so bile impo-
zantne zgodnjemoderne, razsvetljenske družbene 
teorije in zgodovinske pripovedi zgrajene okrog 
preučevanja običajev: moeurs so bile za Voltairja, 
manners pa za njegove angleške sodobnike pojmov-
ni ključ za razumevanje družbe in zgodovine družb. 
(Ideologues so prišli za njimi, pojem ideologije še 
pozneje, »kulturne študije« pa danes z vsem tem 
nimajo več nič skupnega.) To družbeno tkivo se 
zdaj pod kovidnim režimom cefra.
Lahko smo arogantni v nevednosti in ta vidik druž-
benega življenja pripišemo tradicionalnim druž-
bam in opozarjanje nanj konservatizmu. To bi bil 
kvečjemu kompliment konservativcem. Dejansko 
lahko pri konservativnih mislecih prej najdemo 
razmišljanja o tem, da družbo sestavljajo poleg ži-
vih tudi mrtvi in še nerojeni. Na militantni liberali-
stični levici (in na drugem koncu sveta med mili-
tantnimi postkomunističnimi antikomunisti) ima-
mo danes val novega ikonoklazma, ki ukinja mrtve 
tako, da ruši spomenike. Kar je ostalo po cerkvah 
za protestantskimi ikonoklasti iz časa reformacije, 
so kipi svetnikov z odbitimi obrazi. Današnji iko-
noklasti si sami zakrijejo obraz. Za »posttradicio-
nalistično« kovidno družbo pa je značilno, da ne le 
mrtvi niso del družbe, marveč tudi živi ne več. Ne 
nazadnje tudi zaradi tega ne, ker ne morejo biti s 
svojimi umirajočimi in mrtvimi bližnjimi. Ker 
družba izginja.
Bližnjih po načelih kovidnega režima sploh ni več. 
Agamben pravi, da je bližnji odpravljen. S tem je 
odpravljeno tudi zlato pravilo medsebojnih odno-
sov. Ko odpravimo ta etični center, naši medseboj-
ni odnosi postanejo nevarni, in to ne le zaradi pri-
čakovanega širjenja virusa. Še huje, začnejo izgi-
njati. Dejansko kovidni režim generira nazadovanje 
družbenih odnosov, ki napreduje proti njihovemu 
ukinjanju. Strah, ki nam ga vceplja kovidni režim 
kot svoje vezno tkivo, je ločevalni strah. To je strah, 
ki ne združuje, temveč ločuje ljudi. Če ob velikih 
nesrečah ljudje običajno stopijo skupaj, pa kovidni 
režim spominja na sušo – na takšno hudo sušo, ka-
kršna je naredila konec civilizaciji pueblo Indijan-
cev –, ko življenje počasi odteka z vsako kapljico 
vode, družbene vezi in solidarnost se izsušijo in  
64 65
sesujejo, ljudje pa so z vsakim neskončno dolgim 
dnem bolj nastrojeni drug zoper drugega. Kovidni 
strah ni strah pred skupnim sovražnikom, ki se mu 
upremo s skupnimi močmi, temveč strah pred bli-
žnjim, pred sočlovekom kot sovražnikom, ki je lah-
ko prenašalec smrtonosnega virusa. To je strah, ki 
hromi upor.
Najčistejša oblika ukinjanja družbenih odnosov je 
socialno distanciranje, uzakonitev družbene dis-
tance med nami. Družbena distanca je postala te-
meljni družbeni odnos, kar spodkopava vse druž-
bene odnose. Ta distanca se institucionalizira z 
drugimi zapovedanimi tako imenovanimi protiko-
vidnimi ukrepi.
Delo od doma je dobitek za delodajalce, ker zmanj-
šuje njihove stroške, preprečuje povezovanje in so-
lidarnost med zaposlenimi in podreja njihovi kon-
troli cel dan zaposlenega, zaposleni pa izgubijo 
ključni element socialnega življenja.
Učenje na daljavo je usmerjeno proti psihosocial-
nemu razvoju otrok kot jedrska bomba. Nekaj otrok 
bo skvarila ali pokončala takoj, drugi bodo imeli 
posledice vse življenje. Starejši so oropani dijaškega 
in študentskega življenja z vsem bogastvom medo-
sebnih odnosov in izkušenj, tako lepih kot bolečih, 
ki jih tovrstno življenje nosi s sabo. Obenem gre za 
velik korak pri uničevanju izobraževanja, uničeva-
nju, ki je sicer zelo napredovalo že pod hegemonijo 
neoliberalizma. Govorimo lahko o razizobraževa-
nju družbe. Pripadniki cepilskega kulta radi zmer-
jajo kritike kovidnega režima s kovidioti. Vendar 
kovidni idioti niso tisti, ki dvomijo o uradni resnici 
o epidemiji in sprejetih ukrepih proti njej. Kovidni 
idioti so proizvod teh ukrepov.
Naročanje hrane na dom je pristajanje na smetno 
hrano (junk food), ki onesnažuje telo, duha in oko-
lje. Vendar je tudi veliko več od tega. Hrana je, po-
dobno kot smrt, eno od tistih simbolnih vozlišč, 
okrog katerih se je vedno organiziralo družbeno ži-
vljenje. Naročanje hrane na dom in njeno použiva-
nje v izolaciji je uničujoč udarec ključnemu organi-
zacijskemu vozlišču družbe.
Pri srečevanju na Zoomu in suspendiranju družbe-
nih in družabnih dogodkov gre za to, kar povedo že 
besede same: za ukinjanje družbenega življenja. 
Študentje na neki ameriški univerzi, ki so jih vse 
precepljene ponovno spustili na campus, so morali 
66 67
podpisati izjavo, da ne bodo imeli seksa. Novi mo-
dus odnosa do sočloveka, ki ga je uveljavil Zoom in 
ki vsebuje eliminacijo čutne izkušnje (razen zaste-
kljenega oddaljenega pogleda na ekranu), je zdaj 
prenesen v realno življenje. Namesto da bi realno 
življenje poslalo Zoom v ropotarnico, Zoom zdaj 
oblikuje realno življenje. To je zgled »vrnitve v 
normalnost«. Agamben ima prav, ko pravi, da sku-
pnost, ki temelji na družbenem distanciranju, ne 
more preživeti ne v človeškem ne v političnem smi-
slu. Družbeno distanciranje je distanciranje od 
družbe.
Če družbeno distanco dopolnimo z masko, še bolj 
zreduciramo komunikacijski register. Ne gre le za 
to, da smo oropani dotika kot elementarnega člove-
škega stika – kar je ostalo od nedotakljivosti člove-
škega življenja, je le še to, da se ne smemo dotakniti 
sočloveka. Gre za to, da so nam z zakritjem obraza 
vzete izrazne možnosti, ne nazadnje tiste, ki v veli-
ki meri hranijo in krmilijo naše čustveno življenje. 
Brez obraza je neverbalna komunikacija drastično 
osiromašena, brez neverbalne komunikacije pa 
hudo okrnjena vsakršna komunikacija. Konec  
koncev bo vse skupaj zreducirano na brezosebno 
izmenjavo sporočil, kakor si jih izmenjujemo po 
elektronski pošti (tudi če jih podpišem s toplimi 
pozdravi ).
Kakor kovidni režim trže vezi med živimi in mrtvi-
mi, kakor umirajoče ropa za slovo od svojcev, žive 
pa poleg slovesa tudi za žalovanje, tako uničuje tudi 
vezi med mladimi in starimi. Eden od skrbno pre-
mišljenih »protikovidnih« ukrepov je bilo straše-
nje otrok, da lahko okužijo in umorijo stare starše. 
Tega si niso izmislili pri nas, so pa zlasti zdravniki 
tudi pri nas širili to sporočilo, ker pač slepo sledijo 
»svetovnim trendom« in so prepričani, da je treba 
tudi otroke pocepiti. Rad bi verjel, da gre le za okru-
tnost iz neumnosti, ne za neumnost iz okrutnosti. 
Na otroke so naložili neznosno psihično breme, 
stare starše oropali za veliko radosti in veselja ter 
raztrgali pomembno družbeno vez. In pri tem je ta 
sentimentalistična lažna skrb za starejše le hrbtna 
plat senicida v domovih za ostarele, ki so postali 
hujši od nekdanjih hiralnic.
Na to lahko gledamo tudi z vidika uničevanja  
družine. To je spet ena od tem, ki jo levičarji  
posmehljivo pripisujejo konservativcem, sami pa 
se postavljajo na stran destruktivne kapitalske  
68 69
transformacije. Ena od točk vdora kovidnega reži-
ma v družino je bilo cepljenje. Tako kot zlasti v an-
gloameriškem svetu propagandni stroj (včasih ob 
podpori sodne veje oblasti) vsiljuje stališče, da se 
lahko otroci sami odločijo za menjavo spola, tudi 
če starši temu nasprotujejo, so zdaj zagovarjali sta-
lišče, da lahko nedoletni sami odločajo glede ce-
pljenja. V ozadju tega »zagovorništva« je potekala 
reklamna kampanja za cepljenje, posebej kalibri-
rana za to starostno skupino. Našli so se tudi misi-
jonarji cepilskega kulta, ki so otrokom ponujali 
brezplačen prevoz do cepilnih centrov, lepo na-
skrivaj, če starši cepljenja ne bi dovolili. Drugi spet 
so po »družabnih« medijih napadali »kovidiot-
ske« starše, ki so cepljenju nasprotovali. Vemo 
tudi, da vprašanje cepljenja povzroča nič koliko 
konf liktov med zakonci ali partnerji, da o razdrtih 
prijateljstvih niti ne govorim. Kar koli kritičnega 
že lahko morda povemo o družini, gre pri njenem 
razkrajanju za razvezovanje temeljnih družbenih 
odnosov, natančneje, za dekonstrukcijo enega od 
ključnih generatorjev družbenih odnosov. Druži-
na je lahko celica represije, lahko pa tudi dejanske 
ali potencialne solidarnosti in upora. Ampak taka 
je narava večine družbenih institucij. In prav zara-
di te ambivalentnosti, se pravi potencialne nevar-
nosti, jih kovidni režim uničuje.
Razdiranje družbe je tudi ustvarjanje nasprotja 
med »cepilci« in »necepilci«. Pustimo ob strani, 
da je med »necepilci« kar veliko takih, ki cepljenju 
ne nasprotujejo načelno, in tudi kar nekaj že ceplje-
nih. »Necepilci« (natančnejši izraz bi bil nece-
pljenci) so pač družbeni konstrukt, priročna kate-
gorija, ki so jo za označevanje skeptikov in kritikov 
kovidnih ukrepov ustvarile oblasti. S tem so obe-
nem dale orodje oziroma orožje »cepilcem« in jih 
poenotile v militantni kult, ki ustvarja realno in ne-
pomirljivo družbeno nasprotje. Razrešitev tega na-
sprotja pelje v izobčenje in izolacijo nasprotnikov 
kovidnega režima. Po modelu socialne distance 
med posamezniki se ustvarja kolektivna socialna 
distanca med družbenimi skupinami. To distanci-
ranje eno celo skupino prebivalstva ekskomunicira, 
izobčuje, izloča iz družbe – in s tem spodkopava 
sámo družbo.
Nazadnje uničuje družbo oziroma onemogoča njen 
obstoj eliminiranje politike. Goloživljensko živo-
tarjenje izključuje politično življenje. Politika pa  
je po definiciji urejanje skupnih zadev, se pravi  
70 71
organiziranje družbenega življenja. Z izbrisanjem 
politike ne izgubimo le posebne sfere družbenega 
življenja, temveč sposobnost organiziranja družbe-
nega življenja. Ko nam je ta sposobnost odvzeta, 
izgubimo družbo. Rezultat delovanja kovidnega re-
žima je izguba družbe kot takšne.
Skrb za zdravje
Kamor koli se obrnemo, povsod nas obkroža skrb za 
zdravje in nam je zapovedovana skrb za zdravje. Nik-
dar še ni bilo več »zdravja«, kot ga je sredi te bolezni. 
Nikdar se še ni toliko govorilo in pisalo o njem kot 
zdaj. T oda na individualni ravni, na ravni kovidnega 
individualizma, ki razkraja družbo in je postal naš 
način bivanja, skrb za zdravje pomeni zgolj lovljenje 
za bilko golega življenja. Zdravje je izenačeno z golim 
življenjem. Kolikor skrb za zdravje dejansko postaja 
naša dolžnost, ki jo izpolnjujemo s cepljenjem, posta-
ja imperativ golo življenje.
Na drugi ravni, od zgoraj, nam perejo glavo z ne-
nehnim dopovedovanjem, da oblasti razglašajo 
protikovidne ukrepe v skrbi za naše zdravje in ži-
vljenje. Država se predstavlja kot skrbnica našega 
zdravja, postaja zdravstvena država. Varnost, za ka-
tero smo po teorijah družbene pogodbe zamenjali 
svojo svobodo, je zdaj definirana kot zdravstvena 
varnost. In ko skrb za zdravje preide v roke varno-
stne države – ki jo ta tu in tam potem preda v roke 
vojski –, postane naše zdravje naša odgovornost do 
države. Postanemo zdravstveni podložniki. Zdravje 
– in s tem zdravljenje – je ločeno od naše svobode.
A tudi če bi imeli izbiro, kako ne bi sprejemali obla-
stnih zdravstvenih ukrepov, če pa jih uvajajo za 
naše dobro in če njihovo neupoštevanje prinaša 
smrt? Silna propaganda skrbi, da grožnja smrti kot 
Damoklejev meč nenehno visi nad našimi glavami. 
Zavračanje cepljenja je poleg tega prikazovano kot 
smrtna grožnja soljudem. Necepljeni – ne pa oku-
ženi – so obča eksistenčna nevarnost, prenašalci 
virusa, še več: najnevarnejši virus. Krivijo jih celo 
za neučinkovitost cepiv. Trópi o necepljenih mno-
ge spominjajo na nacistične trópe o judih – toda 
velik problem postanejo ljudje, ki imajo te asociaci-
je (hitro in učinkovito so ožigosani za »antisemi-
te«), ne pa tisto, kar asociacije zbuja. Necepljeni so 
tako huda nevarnost, da jih je treba izobčiti, druž-
beno izolirati, jim odreči življenjske potrebščine in 
72 73
zdravljenje, če bi ga potrebovali, ali jih preprosto po-
gubiti, preden oni pogubijo naše otroke in nas same.
Izjave na to vižo se razlegajo od Amerike prek Nem-
čije do Litve (kjer bivši premier poziva necepljene, 
naj si izkopljejo grobove) in jih seveda slišimo tudi 
pri nas. Znotraj kovidnih obzorij je v njih nekaj lo-
gike. Če je zdravje imperativ, tako rekoč moralni 
imperativ, so tisti, ki ga ne izpolnjujejo, družbeni 
izmečki. Problem s to logiko je, da ne prestane pre-
izkusa z dejstvi. Glavni problem z »antivakserji« 
tu ni, da dejansko ogrožajo soljudi. Govoranca o 
»epidemiji necepljenih«, ki jo je agresivno lansiral 
Biden, za njim pa so jo ponavljali po »zavezni-
škem« svetu, je zaradi nevzdržnosti še pred kon-
cem lanskega leta potihnila in jo je celo v mainstre-
am medijih nasledilo govorjenje o »epidemiji ce-
pljenih«. Problem z »antivakserji« ni, da ogrožajo 
golo življenje, temveč da ga zavračajo.
Oblastniško govorjenje o skrbi za zdravje ljudi je 
tako neverodostojno, kot je sploh mogoče, ker delo-
vanje globalnih elit dosledno izpričuje absolutno 
brezbrižnost do človeškega življenja, kaj šele do 
zdravja ljudi. Od atomskih bomb, odvrženih na Hi-
rošimo in Nagasaki dalje, od tega zločina, ki ga ni 
narekovala niti logika vojaške nujnosti, vodijo ti 
oblastniki nenehne, skrajno brutalne vojne po vsem 
svetu, v katerih je bilo pobitih več deset milijonov 
ljudi. Koliko jih je bilo pohabljenih in pregnanih, 
koliko jih je izgubilo svojce, kolikim so uničile ži-
vljenje, ne zna ali noče prešteti nihče. Zločini, ki so 
jih zagrešili diktatorski režimi, ker so jih postavile 
in podpirale te elite globalne oblasti, pa njihove po-
možne teroristične vojske od odredov smrti v La-
tinski Ameriki do Islamske države danes, so nepre-
števni. Preštejemo lahko seveda države, ki so jih 
razkosale in razbile, že težje mesta, ki so jih razruši-
le, vseh vasi, ki so jih razdejale, pa verjetno nikakor 
ne. Še ostalin starih zgodovinskih mest niso pustile 
pri miru, kot pričata recimo Babilon in Palmira. A 
vse te zločine večina pri nas še vedno odriva vkraj, 
ker zadevajo »manjvredne« ljudi zunaj našega sve-
ta in nas torej na Zahodu ne ganejo in ne bolijo. V 
resnici pa pred delovanjem globalnih elit oblasti ni-
smo zaščiteni niti v tako imenovanem zahodnem 
svetu. Ne gre samo za to, da se nasilje, ki so ga  
izvažale v zunanji svet, zdaj vrača k nam domov. 
Njihovo zastrupljanje in uničevanje okolja, zraka, 
pitne vode, hrane in potrošniških dobrin, njihovi 
farmacevtski izdelki in droge, vse to nas zastruplja  
74 75
nediskriminatorno in uničuje tudi naša življenja. 
Njihova sistematična degradacija človeškega življe-
nja je vseprisotna.
Poleg tega smo v fazi, ko kapitalizem – če sedanje 
gospostvo kapitala še lahko imenujemo kapitali-
zem – ne potrebuje več ljudi v takšni meri kot ne-
koč. V digitalni in robotizirani prihodnosti jih bo 
potreboval še manj. Rezervno armado dela je zlasti 
na Zahodu nasledilo odvečno prebivalstvo, ki zara-
di naraščajoče revščine ni več zanimivo niti kot po-
trošniška množica. Dobršen del tega prebivalstva 
so razbitine delavskega razreda. Na ta prežitek sta-
re industrijske družbe, ki ga ne potrebuje nihče več, 
sam s sabo pa ne ve, kaj bi, urbana liberalistična le-
vica projicira svoje negativne vrednote, in ga, tako 
stigmatiziranega, iskreno zaničuje. V Ameriki je 
gospa Clinton za te ljudi uporabila izraz deplora-
bles, kar bi lahko prevedli kot bedna svojat. Lju-
bljanska levica ima svoje deplorables na podeželju. 
Liberalistično zaničevanje ljudstva je univerzalno.
Kovid je najbolj kosil med to presežno, odvečno 
populacijo ter med starimi in odsluženimi. Videti 
je, da se je to za zdaj dogajalo v glavnem po logiki 
stvari, po logiki maksimiranja dobička (zaradi  
česar ni nič manj okrutno in zavržno). Obenem  
pa ni skrivnost, da so vsaj nekateri vodilni vakcino-
krati evgeniki. Ne maltuzijanci, temveč prav evge-
niki – pravi evgeniki. Malthus ni zagovarjal nobene 
politike za prebiranje, čiščenje in redčenje prebi-
valstva. Tako politiko so promovirali in financirali 
ameriški milijarderji na začetku prejšnjega stoletja, 
z njihovo finančno pomočjo so jim sledili nacisti, 
zdaj pa najdemo njihove potomce in naslednike 
med scenaristi pandemičnega menedžmenta in na 
vrhovih aktualnega odziva na pandemijo, med  
arhitekti kovidnega režima.
Kakšno kognitivno disonanco je treba premagati, 
da bi lahko v ravnanju teh elit in njihovih ukrepih 
videli dobronamerno skrb za naše zdravje? Česa 
vsega ne smemo videti ali nočemo videti ali si ne 
upamo videti, da bi lahko gledali nanje kot na do-
bronamerne? Naš kardinalni problem je, da podce-
njujemo zlo teh elit. Njihovo zlo presega predstav-
no moč in moralna obzorja običajnih ljudi.
Te oblastne elite so poleg vsega drugega program-
sko razgradile javno zdravstvo – kar Agamben 
upravičeno imenuje zločin (dodali bi lahko: zločin 
proti človeštvu). Zdaj pa naj verjamemo, da jih je 
76 77
prevzela skrb za javno zdravje? Zdravje ljudstva je 
sistemsko izključeno. Sistem, ki ga zdaj skušajo re-
ševati s svojo veliko transformacijo, je že zelo zgo-
daj vzpodbudil rekonceptualizacijo zdravja. V pio-
nirskih ekonomskih traktatih iz 17. stoletja najde-
mo navdušene misli o tem, kako je bolezen lahko 
vir zaslužka, torej nekaj dobrega in celo v splošno 
korist, in kako je mogoče služiti na račun zdravja. 
To je veljalo za spodobni del družbe. Delovno ljud-
stvo pa so potisnili v nepredstavljivo bedo, ki je bila 
zdravju v pogubo, lastniškemu razredu pa je prina-
šala dobiček. Dobiček je bil vedno in načeloma pred 
zdravjem, razen ko je bilo zdravje v funkciji dobič-
ka. Zdajšnja novost je, da je zdravje postalo tudi 
medij uveljavljanja gospostva. Postalo je zakonska 
obveznost v tem smislu, da so ljudje v imenu zdrav-
ja prisiljeni podrejati se dekretom oblasti, ki se je 
osvobodila spon zakonitosti.
Brezbrižnost vladajočih elit do zdravja in življenja 
ljudi je, kot se kaže, tudi brezbrižnost do golega ži-
vljenja. Če so naša življenja zvedena na životarje-
nje, na golo življenje, s tem ni rečeno, da nam je  
slednje zajamčeno. Oklepanje golega življenja,  
silna nuja, da ga ohranimo za vsako ceno, je  
občutje, gon in iluzija posameznikov, ne program 
oblasti. Programsko sredstvo oblasti je ohranjanje 
te iluzije, ne življenj. Oklepanje golega življenja je 
sprejemanje redukcije življenja na golo življenje,  
ne pa zagotovilo, da bomo živeli. Cepljenje kot  
iniciacija v polnost golega življenja, ki je obenem 
potrditev polnosti oblasti, kovidni plenitudo potesta-
tis, lahko prinaša tudi smrt.
Podrejanje kovidnemu režimu
V zgodnjih dneh letošnjega leta je francoski predse-
dnik Macron v zvezi s svojimi tako imenovanimi 
protikovidnimi ukrepi javno izjavil, da kolikor le 
more, »izvaja pritisk« na necepljene. S tem, da jim 
omejuje »dostop do družbenega življenja«, želi 
zlomiti njihov odpor. To oporečniško manjšino, je 
rekel, bomo toliko bolj skrčili, »kolikor bolj jo 
bomo gnjavili« oziroma »jebali« ali ji »srali na 
glavo«. (Francoski izvirnik je mnogopomensko 
vulgarni emmerder.) V enako klenem jeziku je do-
dal, da bo necepljene jebal »do konca. To je strate-
gija.« Mali mož, veliki diktator. Napoléon le Petit 
redivivus. Nič se več ne skriva, vse je povedano  
78 79
odkrito in brutalno. Nobenega zavijanja v celofan, 
da gre za naše zdravje. Ti ukrepi so (v macronovskem 
jeziku) jebanje ljudstva. Gre za to, da se zlomi ljud-
ska volja, da se zlomi odpor. Gre za podjarmljenje. 
Za podreditev medicinski igli, podreditev, potrje-
no in zapečateno z medicinsko iglo. Vsi ti ukrepi so 
tu zato, da ljudi pripravijo do cepljenja. Cepljenje  
je sredstvo podrejanja in etapni cilj. Cepljenje je 
zmaga za oblast, za cepljene pa predaja in podredi-
tev. Za ene prostovoljna, za druge prisilna.
Zakaj to sprejemamo? Natančneje, zakaj toliko ljudi 
to sprejema, še vedno sprejema? Zakaj jih je toliko, 
ki to brutalnost sami zavijajo v celofan dobronamer-
nosti, ko tega ne počne več niti oblast sama? In zakaj 
ni več tistih, ki bi ta celofan odmotali, kadar oblast 
svojo dekretistično politiko zavija vanj? Seveda, ko  
si na smrt prestrašen, ti je v neznansko olajšanje,  
če se najde kdo, ki zagotovi, da bo vse v redu, in  
obljubi, da te bo popeljal na varno. In zagotovo se bo 
našel, sicer te ne bi strašili. V tem je verjetno velik  
del razlage. Kaj pa takrat, ko ti z vrha oblasti v obraz 
vulgarno povedo, da te jebejo? Morda se jim boš še 
toliko bolj trudil verjeti, da so v resnici benevolentni, 
da se ti ne bo posvetilo, da si (bil) tepec.
So se ljudje v tolikšni meri podredili kovidnemu 
despotizmu ne le zaradi groze pred pandemijo, 
temveč morda tudi zato, ker so, četudi motno, ne-
vede vedeli, da svet, v katerem smo živeli, ni vzdr-
žen, da ne more obstati, ker je preveč nepravičen in 
preveč nečloveški? Tako sugerira Agamben. Do 
neke mere to gotovo drži ali pa je vsaj verjetno. 
Dvomim pa, da s tako razlago pridemo problemu 
do dna. Kolikor vidim in vem, ne refleksija ne nere-
f lektirana ref leksija o včerajšnjem svetu nista igrali 
opazne vloge pri vdaji in predaji kovidnemu reži-
mu. Ref leksija je usahnila že pred pandemijo. Če bi 
kdo razmišljal o nepravičnosti in nečlovečnosti 
včerajšnjega sveta, bi zelo verjetno prepoznal tudi 
še hujšo nepravičnost in nečlovečnost današnjega 
in jutrišnjega, ki ga ta današnji nosi v sebi. Kdor je 
ref lektirano nasprotoval včerajšnjemu svetu, bi se 
verjetno prej znašel med oporečniki današnjemu 
kot med tistimi, ki se mu predajajo. Morda lahko 
prav na podlagi množične prepustitve kovidnemu 
režimu, zlasti med intelektualci, sklepamo o tem, 
kako miselno nemočni smo bili že pred včerajšnjim 
svetom, kako smo bili v resnici sprijaznjeni z njim 
in v kolikšni meri smo nanj pristajali.
80 81
Kar nekaj teh, ki sprejemajo kovidni režim, pa je 
bilo po lastnem prepričanju kritičnih do včerajšnje-
ga sveta, ki ga v širokih potezah označujemo za  
neoliberalizem. Med njimi so ti, ki menijo, da je to, 
kar se dogaja zdaj, mogoče videti kot konec neo- 
liberalizma. Vrnila se je država, centralno upravlja-
nje, plansko delovanje ipd. Ker je bil neoliberalizem 
bête noire, zapopadek slabega, in je odpisal državo, 
mora biti vrnitev državne avtoritete nekaj dobrega. 
Žal gre za elementarno nerazumevanje neolibera-
lizma, ki se državi ni nikdar odpovedal, še zlasti  
ne njenemu represivnemu aparatu, temveč se je  
nanjo opiral. Kolikor to nerazumevanje neolibera-
lizma pelje k naklonjenosti do kovidnega režima, 
imamo opraviti še z nerazumevanjem slednjega,  
torej z dvojnim nerazumevanjem. In dodamo lahko 
še tretje: gledanje na kritike kovidnega režima in 
zlasti na necepljene kot na zadrte neoliberalce.
Sorodno temu stališču je naziranje tistih liberalcev, 
ki so pod kovidnim režimom na vsem lepem odkri-
li polis, skupnost, dolžnosti, obveznosti in solidar-
nost. Posameznik nima samo pravic, pravijo zdaj, 
ampak ima tudi dolžnosti. To res véliko odkritje je 
polemična izjava. Njeno sporočilo je, da ljudje  
nimajo pravice odklanjati cepljenja, da nimajo  
pravice do necepljenja in da je cepljenje – in spošto-
vanje drugih kovidnih ukrepov – dolžnost, ki jo 
nalaga odgovornost do soljudi, do skupnosti, do 
polisa. To stališče poleg slepote do oblasti razkriva, 
kako krhka je filozofska utemeljenost liberalistične-
ga individualizma, da omogoča tako lahek, netrav-
matičen prehod v cepilski komunitarizem. Ali gre 
pri tem za racionalizacijo in upravičevanje podpore 
kovidnemu režimu ali pa je moralno spreobrnjenje 
narekovalo sprejemanje in podpiranje tega režima, 
niti ni pomembno. Kar šteje s praktičnega vidika,  
je podpora dinamičnemu jedru kovidnega režima. 
Te ne omaja notranje protislovje te pozicije, ki je v 
tem, da v imenu dolžnosti do skupnosti zagovarja 
skrb za samega sebe. Cepljenje namreč lahko daje 
individualno zaščito pred kovidom, ne ščiti pa  
skupnosti.
Možni element razlage pri iskanju odgovora na 
vprašanje, zakaj se toliko ljudi podreja kovidnemu 
režimu, je tudi, da je današnji svet obstajal že v vče-
rajšnjem in da je za mnoge kovidni režim v bistvu 
nadaljevanje življenja, ki so ga že živeli – izolirane-
ga, asocialnega, priklenjenega na pametne telefone, 
82 83
digitaliziranega, brezobraznega, medikaliziranega. 
Medikalizacija je bila na primer postavljena v sre-
dišče liberalistične ideologije in propagande že 
pred epidemijo, med drugim v LGBT++ paketu. 
Če se ne zapletamo v ideološke in propagandne 
konstrukte, s katerimi vladajoča kultura ter zava-
rovalniška in medicinska industrija podpirajo in 
promovirajo spolne tranzicije, lahko bolj prozaič-
no gledamo nanje kot na izročitev »dotičnika/do-
tičnice« medicinski obdelavi, medicinskemu kre-
iranju in uresničevanju življenjskih izbir, medi-
cinski odvisnosti do konca dni. Javni diskurz, ki 
obkroža te male osebne tranzicije znotraj velike 
družbene in osebno izbiro napihne v kulturni ter 
družbeni simbol, daje vtis, da gre za reklamo me-
dikalizacije življenja, normalnosti, še več, atrak-
tivnosti in progresivnosti permanentne medicin-
ske odvisnosti. In to je tudi ena od prioritet ame-
riške (in britanske) zunanje politike. Toda ne gle-
de na to, kaj si mislimo o tem, so številni vstopili v 
kovidni režim že bosi in goli. Golo življenje so bolj 
ali manj živeli že prej. Podrejanje kovidnemu reži-
mu je torej prej kontinuiteta nepravičnega in ne-
človeškega sveta kot pa odpoved temu svetu.
Miselni razkroj
Poleg psiholoških momentov ter prisile in »jebanja« 
(© &    Macron) igrata vlogo pri sprejemanju kovi-
dnega režima tudi izključitev razprave in miselni  
razkroj. Najprej gre za izključevanje mišljenja.
Že na prvi pogled vidimo, da kovidni režim izklju-
čuje razmišljanje. Uradniki se celo hvalijo, da ni-
majo časa za razmišljanje, tako zagnano sprejemajo 
in izvajajo ukrepe. Javna razprava, znanstvena, 
strokovna in laična, je onemogočena. S svetovnega 
vrha pandemičnega menedžmenta so takoj na za-
četku pandemije ideološko, politično in osebno-
stno brezkompromisno diskreditirali in diskvalifi-
cirali zdravnike, strokovnjake in znanstvenike, ki 
so se najprej zavzemali za drugačen pristop k obvla-
dovanju pandemije, potem pa oporekali sprejete-
mu. Žrtvam te diskvalifikacijske kampanje je še 
vedno onemogočen dostop v javnost, kaj šele da bi 
se mogli vključiti v procese odločanja.
V medijih vlada cenzura, ki jo inovativno izvajajo v 
javno-privatnem partnerstvu med politično obla-
stjo in medijskimi korporacijami. Razvili so kopico 
84 85
prijemov, s katerimi so cenzuro sistematizirali in 
totalizirali. Vladajoča kovidska ortodoksija je 
ustvarila »dejstva« in sámo sebe postavila kot dej-
stvo. Potem pa so s »preverjanjem dejstev«, se pra-
vi skladnosti izjav z ortodoksijo, izločali iz javnosti 
vse kritike in odklone. Ko je kdo enkrat izločen in 
nima dostopa do uradnih medijev, se okoliščina, da 
ne objavlja v njih, pač pa kje drugje, uporablja proti 
njemu kot dokaz, da ni »znanstven«.
Vendar ne gre za znanstveno razpravo, sploh ne 
prihaja več do konfrontacije z argumenti. Gre za 
simulacijo znanstvenosti: oblast se s tem, ko blo-
kira normalne znanstvene procese, katerih nujni 
del je odprta znanstvena razprava, vzpostavlja kot 
arbiter znanosti in hkrati njeno utelešenje. Name-
sto da bi oblastniki argumentirali in dokazovali, 
preprosto identificirajo specifični medij kot neu-
raden in zato »neznanstven« ter nalepijo nanj 
oznako, da ni »vreden zaupanja«, iz česar sledi, 
da je vse, kar objavlja, neverodostojno. In to se po-
tem izloči, ekskomunicira. Gre za eliminacijo ar-
gumentov. Kovidokrati ne argumentirajo. One-
mogočanje razprave je seveda onemogočanje raz-
mišljanja in pohaba mišljenja.
 Če je glavni izgovor za eliminiranje skeptičnih in 
kritičnih stališč njihova »neznanstvenost«, kar je 
sinonim za herezijo, pa širša cenzurna mreža polovi 
in izloči vse politično nepravšnje, »nekorektne«, 
izjave, podatke, stališča in kratko malo tudi njihove 
avtorje. Cenzura ni več administrativni postopek v 
skladu z zakoni, temveč se opira na poslovne odlo-
čitve privatnih korporacij in njihova ad hoc »pravi-
la«. Je nekje med vojaško operacijo (vidno vlogo 
imajo Natovi kadri) in moralnim poslanstvom. Je 
križarska, sveta vojna.
Kakor ni razprave z znanstveniki in strokovnjaki, 
ki imajo drugačna mnenja, kakor torej ni znanstve-
ne razprave, tako ni niti razprave z delom prebival-
stva, ki je skeptičen do cepljenja in drugih ukrepov. 
Koncept odgovora na epidemijo je vojaški: vojna 
proti epidemiji. Od tod ni velik korak do državljan-
ske vojne, vojne proti delu prebivalstva, ki je zadr-
žan ali kritičen do kovidnega režima. Vojna proti 
epidemiji se, kot piše Agamben, razpotegne v póle-
mos epidémios, v vojno proti notranjemu sovražni-
ku, proti sovražnikom medicinske varnosti. Ker tu 
ne gre za ideje, tudi ni razprave in dokazov in argu-
mentov, je samo cepljenje ali pa grozeča – in gro-
zljiva – izolacija in izločitev iz družbe.
86 87
V teh praksah gre za izključevanje razmišljanja. Po-
leg tega vnanjega napada na mišljenje pa gre tudi za 
razkrajanje mišljenja od znotraj. Zanimiv uvid – in 
uvod – v to problematiko najdemo v razpravi med 
ameriškimi liberalističnimi intelektualci leta 1940 
(takrat, ko so v Ameriki še bile intelektualne raz-
prave in so tudi med liberalci bili sijajni intelektual-
ci). Razpravo je spodbudila nemška okupacija 
Francije. Šele tedaj se je ta intelektualni krog zga-
nil. V razpravi ja Archibald MacLeish kritiziral 
svoje kolege, češ da fašizma niso razumeli, da so 
podcenili njegovo nevarnost in zato svojih sodrža-
vljanov niso pripravili na spopad z njim. Naspro-
tno, spodkopavali so voljo do spoprijema s fašiz-
mom. Zato jim je očital neodgovornost, imenoval 
jih je the irresponsibles (»neodgovorneži«). Za  
MacLeisha je bil fašizem skrajno radikalna grožnja 
»zahodni civilizaciji« (ta izraz je bil na široko v 
rabi) zato, ker je napadal sámo formo mišljenja.
Nekaj podobnega se dogaja danes. En vidik je 
»tehnološki« in se ga samo mimogrede doti-
kam: logaritmizacija mišljenja, stlačenje misli v 
formate tviterja ali enominutnih televizijskih 
spotov, utopitev mišljenja v (dekontekstualiziranih) 
informacijah, odvajanje od miselne pozornosti in 
koncentracije, kaj šele poglabljanja. Nedoumljiva 
vulgarnost tega skrčenega mišljenja, v katerem se 
misel ne more razviti, mišljenja, v katerem ni več 
prostora za logiko, oblikuje naše doumevanje sve-
ta. Podobnemu mučenju je mišljenje podvrženo s 
socialno tehnologijo tako imenovane politične 
korektnosti. Ta je začela dekonstruirati sam jezik. 
Jezik ni več, kot je v mitičnem letu 1492 škof An-
tonio de Nebrija razložil kraljici Izabeli, »sred-
stvo vladanja«. Zdaj je sredstvo vladanja uničeva-
nje jezika.
Vse to je na delu v kovidnem režimu, vpreženo 
vanj. Bolj v ospredju pa je nekaj drugega. MacLei-
sha je najbolj pretreslo, kako so nacisti lagali. La-
gali niso v nobenem od tistih pomenov, o katerih 
so v starih časih razpravljali filozofi, ko so se vpra-
ševali, ali je laž kdaj – in pod kakšnimi pogoji – 
dopustna in opravičljiva. Nacisti niso lagali v inte-
resu kakšnega višjega dobrega, resnice. Lagali so, 
da bi lagali. Tako danes kovidokrati od Faucija 
navzdol ter levo in desno lažejo, da bi lagali, laže-
jo, ker lažejo, lažejo, ker živijo v laži in se nas tru-
dijo omrežiti v življenje v laži. Ta laž ima koruptiven 
88 89
in koroziven učinek na družbeno in politično ži-
vljenje in je kraljevska pot v totalitarizem. Spo-
mnimo se, da je Václav Havel nekoč pisal, da je 
totalitarizem »življenje v laži«. Toda laž takrat, 
pod socialističnim »totalitarizmom« – za katere-
ga je Leszek Kołakowski dokazoval, da ni bil tota-
len, in s tem odpiral obzorje opoziciji –, ni zaduši-
la mišljenja. Zdaj ga razkraja.
Agamben v svojih razmišljanjih o kovidnem reži-
mu načenja vprašanje izgube jezika in jo tematizi-
ra na relaciji resnica–laž. Živimo v razmerah, ki 
jih določa velikanska kampanja za potvarjanje re-
snice, piše. Od tega potvarjanja so odvisna naša 
življenja in naš način življenja, in četudi je lažnost, 
zlaganost vladajočega diskurza dokazana in doku-
mentirana, ga pasivno sprejemamo. Toda ko spre-
jemamo lažni diskurz kot resnico, četudi je njego-
va neresničnost razkrita, izgubimo jezik. Tako 
nam je ugrabljen tudi jezik. Menim, da je ta uči-
nek še hujši, še pogubnejši, če je resnica kratko 
malo izpuščena, izprta, zavržena, če smo se je 
otresli, ko vladajoče elite lažejo, da bi lagale.
To laganje je tako destruktivno ne zgolj zato,  
ker uveljavlja poglede in stališča, ki so nasprotna  
dejstvom, ne zgolj zato, ker je nasprotno dejstvom, 
temveč zato, ker se je od dejstev emancipiralo. 
Dejstva sploh niso več pomembna. S tem oblastno 
laganje tudi naše mišljenje odvezuje od dejstev in 
realnosti in mu jemlje moč in dejanskost. Osvo-
bojeno od dejstev in realnosti, nedovzetno za dej-
stva in realnost, laganje samovoljno ustvarja dej-
stva in oblikuje realnost, v katero vklepa naša ži-
vljenja. Opira se samo na moč in oblast, ki ji ni 
mogoče oporekati ne z dejstvi ne z logiko, ne v 
imenu realnosti in ne v imenu resnice.
Kovidna levica
Med razlogi za dokaj široko podrejanje kovidnemu 
režimu je tudi dejstvo, da je levica, ki je bila tradici-
onalno pač opozicijska sila, tu katastrofalno odpo-
vedala. Nihče ne ve, koliko ljudi je umrlo zaradi 
kovida, ker so statistike prikrojene višjim intere-
som in nezanesljive. Še toliko manj vemo, koliko 
ljudi je umrlo zaradi cepiv proti kovidu, ker teh po-
datkov ali sploh ne zbirajo ali pa jih skrivajo. Skoraj 
gotovo pa je, da je ena od žrtev pandemije – levica.
90 91
Levica je nastala skupaj s svetom, ki sta ga obliko-
vali industrijska in zlasti velika francoska revoluci-
ja. Takrat se je (glede na razpored sedežev v franco-
skem revolucionarnem konventu) pojavila politič-
na delitev na levico in desnico, in levica je od vsega 
začetka zagovarjala interese zatiranih in izkorišča-
nih, ponižanih in razžaljenih in se bojevala za soci-
alno pravičnost in politično svobodo. Bila je opozi-
cija gospostvu kapitala in gonilo družbenih spre-
memb, ki naj bi prinesle boljše življenje. Morebiti 
niti ne more biti drugače, kot da se s koncem sveta, 
ki so ga oblikovale industrijska revolucija in buržo-
aznodemokratične revolucije, izteka tudi zgodovi-
na levice. Toda tako kot ni konec industrijske druž-
be, marveč se skuša reorganizirati in prestrukturi-
rati s tako imenovano četrto industrijsko revoluci-
jo, bo morda tudi levica le ostala pri življenju, ven-
dar primerno spremenjena. Zdi se, kot da se je med 
spanjem, v katerega se je pogreznila po koncu hla-
dne vojne, kafkovsko preobrazila v nenavaden stvor.
Metamorfoza se je verjetno začela že s študentskim 
gibanjem v 60. letih prejšnjega stoletja in se nada-
ljevala s kapitulacijo pred neoliberalizmom. Zdaj se 
je dopolnila in naenkrat imamo pred sabo kovidno 
levico. Medtem ko levica v predhodnem stadiju ni 
zmogla učinkovitega odgovora na neoliberalizem, 
zdaj na splošno podpira kovidni režim in, več kot 
to, napada tiste, ki mu nasprotujejo. To velja tako 
za leve etablirane politične sile in vlade kot za inte-
lektualce in aktiviste. Izjeme so redke.
Vprašanja, zakaj se je to zgodilo in kako je prišlo do 
tega, tu ne morem odpirati. Zame kot paleolevičar-
ja je težko doumljivo, da desničarji razkrivajo vlogo 
velikih korporacij pri vzpostavljanju kovidnega re-
žima ter še posebej pri preprečevanju zgodnjega 
zdravljenja kovida in promoviranju množičnega (in 
obveznega) cepljenja, levičarji pa jih napadajo, da s 
tem širijo teorije zarote. Ta logika deluje tudi vzvra-
tno: levičarji vse tiste, ki opozarjajo na vlogo veli-
kih korporacij v epidemiji, razglasijo za desničarje. 
Kot da bi bili v narobe svetu: desnica kritizira kapi-
talizem, levica ga brani. Desnica napada veliki ka-
pital, levica pa mu asistira. Razmišljanje o tem, 
kako kapitalizem deluje, je za kovidno levico posta-
lo »teorija zarote«. Sama teorija kapitalizma je zdaj 
»teorija zarote«. Tudi pri kvazizeleni ekonomski 
tranziciji je levica na strani kapitala – »progresiv-
nega« kapitala, toda zato nič manj kapitala.
92 93
Levica s sprejemanjem kovidnega režima sprejema 
tudi velikansko redistribucijo bogastva v korist 
najbogatejših. Od številk, kako zelo so se ti okori-
stili s pandemijo, se človeku zavrti v glavi. Obenem 
je kovidni režim uničujoče udaril po srednjem ra-
zredu – po tistem, ki je delal še nekaj vsaj napol ko-
ristnega. Mala in srednja podjetja so množično 
propadala, bankrotirani lastniki niso ostali samo 
brez virov zaslužka in sredstev za preživljanje, am-
pak pogosto tudi brez strehe nad glavo. Monopoli-
sti so počistili trg, nepremičninski špekulanti pa so 
se polastili zemljišč in stanovanjskega fonda. (Bolje 
jo je odnesel tisti del srednjega razreda, ki – pogo-
sto od doma – dela za ideološki in še posebej za pro-
pagandni aparat, pomaga ustvarjati všečno podobo 
oblasti, svetuje pri komuniciranju, dela reklame, 
preverja »dejstva«, cenzurira, širi uradne resnice 
in je drugače ustvarjalen za potrebe vladajočih – 
socialna baza kovidne levice.) Najhuje prizadeti za-
radi kovidnih ukrepov pa so bili najrevnejši – tisti 
na družbenem dnu znotraj razvitih družb, kolektiv-
no pa revne države svetovnega juga. Če bo lahko 
od strojenja njihove kože kdo potegnil dobiček, jih 
bodo odrli, sicer bodo životarili. Ob kovidni ek-
sploziji socialnih krivic in razlastitev, socialne  
stiske in bede, naraščanja ekonomskih razlik in  
večanja družbenih neenakosti kovidna levica molči 
in podpira režim.
Levica se ni odpovedala samo kritiki kapitalizma, 
temveč tudi zagovarjanju svobode. Svoboda seveda 
lahko pomeni marsikaj, zlasti ko o njej govorijo inte-
lektualci, kajti sámo ljudstvo ima običajno dober smi-
sel za to, kaj je svoboda in kaj je zatiranje. In v danem 
primeru zadeve niso pretirano zapletene. Zanimivo 
je, da levica v zdajšnji »krizi« govori o svobodi, svo-
boščinah in pravicah na terenu, ki ga je zakoličil ame-
riški libertarizem (ki sicer navdihuje tudi del kritikov 
kovidnega režima), in postaja njegova zrcalna podo-
ba. Intelektualno, da ne rečem teoretsko, je porazno, 
da levica sproža spopad z »anticepilci« glede svobo-
de, svoboščin in pravic na najnižjem intelektualnem 
nivoju ter bolj ali manj zgolj preobrne na glavo Ayn 
Rand in libertarnega nadčloveka, ki ga pri uveljavlja-
nju njegovih ciljev prav nič ne veže. Praktično pa ima 
to težke posledice. Ko levica brez zadržkov podpira 
ne le množično cepljenje, temveč tudi obvezno ce-
pljenje, z eno roko jemlje pravice posameznikom in 
družbenim skupinam, z drugo pa jih daje državi.  
Prvim odreka pravico do zavrnitve cepljenja, državi 
94 95
pa pripiše pravico do »skrbi za javno zdravje«. Naše 
telo pripada državi (podobno kot v Tretjem rajhu), ta 
država pa sama ne pripada več ljudem in se je osvobo-
dila od ljudstva.
Če nedotakljivost telesa ne velja več, ko gre za ce-
pljenje proti kovidu, kako ti levičarji gledajo na pre-
tepanje ljudi, posilstvo, umor? Bodo konsekventni, 
se bodo še malo potrudili (»encore un effort...« ) in 
tudi to zagovarjali v imenu kakega višjega dobrega? 
Primo Levi, med drugo svetovno vojno taborišč-
nik, je opisal, kako je paznik kar tako, brez povoda, 
ker je to pač lahko naredil, udaril enega od ljudi, ki 
so čakali na deportacijo. Udaril je, da bi udaril (tako 
kot so nacisti lagali, da bi lagali). Ta brezosebni 
udarec je bil za Levija začetek in simbol vsega zla, 
ki ga je prinesel fašizem. Kako se od tega razlikuje 
obvezno, prisilno cepljenje: cepljenje, da bi cepili?
Nad vsem tem seveda lahko tudi zamahnemo z 
roko. Ostane pa nadvse pomembno dejstvo, kon-
kretno pravno dejstvo – in vprašanje odnosa do 
prava in zakonitosti. Ko levičarji kovidnega režima 
zagovarjajo obvezno cepljenje, bodisi ignorirajo 
oziroma obidejo ustavo ter mednarodne zakone in 
konvencije, ki ne dovoljujejo prisilnih medicinskih 
posegov, niti ne preizkusov na ljudeh (kar uporaba 
eksperimentalnih cepiv je), niti ne diskriminacije 
na temelju katere koli osebne okoliščine (v kar ob-
vezno cepljenje neizbežno vodi), ali pa so jih pri-
pravljeni kršiti oziroma dopustiti njihovo kršenje. 
Postali so glasniki brezzakonja in samovolje tistih, 
ki imajo moč in oblast.
Argumenti, s katerimi operirajo, so včasih abstrak-
tno vzeto lahko tudi všečni in privlačni, recimo za-
govarjanje solidarnosti. Problem je, da se konkretno 
ne iztečejo, ampak se razbijejo ob dejstvih. Kot sem 
že omenil, se zdaj veliko govori o dolžnostih ali ob-
veznostih posameznika, o skupnosti in solidarnosti. 
Lepo in prav. Toda potem »anticepilce« obtožujejo, 
da vidijo samo sami sebe, da bi radi imeli samo pra-
vice in nobenih dolžnosti ter da ne pokažejo nobene 
solidarnosti do soljudi in da tako pač ne gre. Glede 
velikega dela »anticepilcev« te obtožbe kratko malo 
ne držijo. Poleg tega cepiva proti kovidu, kot sem že 
omenjal, ne preprečujejo širjenja virusa, utegnejo pa 
posamezniku ublažiti potek bolezni. Cepljenje je to-
rej v najboljšem primeru v resnici individualna reši-
tev: zaščita posameznika, izraz skrbi zase, ne solidar-
nosti do soljudi, četudi si cepljeni lahko misli, kakor 
96 97
so mu vakcinokrati tudi dopovedovali, da je s tem 
zaščitil druge. Pod kovidnimi omejitvami si posa-
mezniki poleg tega lahko s cepljenjem kupijo tudi 
osebne ugodnosti in privilegije.
Trditi, da je cepljenje proti kovidu posameznikova 
obveznost do skupnosti, deluje samo v abstrakciji 
od dejstev. In četudi bi bile intence nekaterih zago-
vornikov obveznega cepljenja (kot izpolnjevanja 
dolžnosti do skupnosti in solidarnosti do soljudi) 
ne vem kako žlahtne, dobri nameni pregovorno tla-
kujejo pot v pekel. Posledice njihovega nastopanja 
zbujajo skrb. Levičarji prispevajo svoje k vzposta-
vljanju ločevanja prebivalstva na cepljene in nece-
pljene. Nekateri med njimi z versko vnemo poziva-
jo k izobčenju in ekskomunikaciji necepljenih. Ne-
cepljenim odrekajo pravice in svoboščine. Njihovo 
zavzemanje vodi v diskriminacijo dela prebivalstva 
in družbeno segregacijo, k večvrednosti cepljenih, 
v cepilski apartheid. Ko je doajen ameriške levice 
in eden vodilnih levih intelektualcev na svetu 
Noam Chomsky zahteval družbeno izolacijo nece-
pljenih in malo manj kot njihovo izstradanje, ni šlo 
za abstraktno vprašanje. Takšne litanije o solidar-
nosti – in sankcioniranju domnevne nesolidarnosti 
– se lahko realizirajo v koncentracijskih taboriščih. 
Če so bili v ne tako davni zgodovini levičarji med 
prvimi poslani v koncentracijska taborišča, so zdaj 
na strani tistih, ki jih postavljajo. Ne nazadnje je 
vlada v Avstraliji, kjer so prišli pri realizaciji tega 
programa najdlje, levo liberalna.
Levica je tudi v prvih vrstah prizadevanj za cen-
zuro. Kliče ne le po prepovedi objave posameznih 
izjav ali stališč, temveč tudi po izključevanju dolo-
čenih vprašanj in tem, izločitvi konkretnih avtor-
jev ter zaprtju specifičnih medijev ali platform. 
Zahteve po cenzuri sprožajo že posamezne besede 
in pojmi ali pa percipirani namigi na kaj nedopu-
stnega. Ameriška levica je po Trumpovi volilni 
zmagi in med pandemijo razvila celo paleto tehnik 
cenzuriranja, ki jih posnemajo in dopolnjujejo  
drugje po svetu, zlasti v Evropi. Tako imenovano 
»preverjanje dejstev« sem že omenil. To je zdaj že 
prava industrija in neformalna veja dejavnosti  
zveze Nato. Potem so tu še »lažne novice« in po-
gledi, razglašeni za »navzkriž z znanostjo oziroma 
splošnim konsenzom« ali za »teorije zarote«. Ta-
buizirane so primerjave z zgodovinsko izkušnjo ju-
dov v času nacizma, če se omenja vloga denarja in 
98 99
milijarderjev, pa je tudi to razlog za ekspeditivno 
aktiviranje obtožbe antisemitizma.
Levica je danes v opoziciji v veliki meri le še do »ne-
cepilcev«. Kovidni režim sprejema in podpira ter 
soustvarja in izvaja tako imenovani politično-medij-
ski konsenz. Če levičarski intelektualci v okviru vla-
dajočega enoumja radikalno preobračajo misli in 
besede in zavzemajo radikalno držo, s tem na koncu 
koncev samo radikalizirajo enoumje. Alternativa 
enoumju seveda ni dvoumje, niti ne brezumje, tem-
več svoboda mišljenja in izražanja nasploh.
Politicni jezik
S kovidno metamorfozo levice se je izgubil ali je bil 
diskreditiran tudi kompleksni in svojčas vplivni 
politični jezik. Kolaps levičarskega diskurza ali nje-
gov preklop na zagovarjanje kapitalistične trans-
formacije – kapitalističnega izhoda iz kapitalistične 
krize – je učinkoval tudi na druge politične jezike, 
s katerimi je bil levičarski v takem ali drugačnem 
razmerju. Kovidni režim je pretresel politične jezi-
ke in politično mišljenje. Kako lahko razmišljamo 
o kovidnem režimu kot političnem dejstvu, ki briše 
politično dimenzijo človeškega življenja? Lahko o 
njem razmišljamo politično? Sploh še lahko razmi-
šljamo politično? Lahko razmišljamo, kot pravi 
Agamben, o »epidemiji kot politiki«?
Njegove teoretske intervencije v kovidno javnost so 
zgled za tako razmišljanje. Tudi ta pamflet je tak po-
skus. A kako uspešni in prepričljivi so takšni posku-
si? Kakšen pojmovni aparat imamo na razpolago?
Pri Agambenu imamo na eni strani liberalistične 
pojme: liberalna demokracija, človekove pravice, 
parlamentarizem, vladavina zakonov. Z njimi lah-
ko kovidni režim opredelimo samo negativno: ti 
pojmi označujejo tisto, kar kovidni režim ni, kar je 
ukinil. To so pojmi včerajšnjega sveta. To sodi v 
preteklost. Potem je tu Carl Schmitt, za katerega bi 
si želel, da bi sodil v preteklost, pa je vedno znova 
videti aktualen: njegovi ključni pojmi »pojem poli-
tike« in »izredno stanje« in »suveren«. Če si s 
temi pojmi lahko pomagamo pri razumevanju 
vzpostavitve kovidnega režima – ne nazadnje zato, 
ker so pomagali teoretsko utemeljevati že nacistič-
ni režim –, ali lahko z njimi vidimo prek kovidnega 
režima? In nazadnje je tu Foucault z biopolitiko in 
vladnostjo – teoretik, ki je verjetno bolj kot kdo 
100 101
prispeval k dezorientaciji levice pred njeno kovidno 
metamorfozo in k spodrezanju političnega mišlje-
nja, posthumni filozof kovidnega režima, tako kot 
je bil za življenja filozofski osmišljevalec neolibera-
lizma.
Ne eni točki Agamben poseže po Hobbesu. Pravi, 
da je mogoče na podlagi strahu pred izgubo življe-
nja zgraditi »samo tiranijo, samo pošastnega levia-
tana z golim mečem«. To primero bi bilo mogoče 
dopolniti. Hobbesov leviatan, kakor je upodobljen 
na naslovnici Leviatana (ki smiselno povzema vse-
bino knjige), ima v eni roki meč in v drugi škofo-
vsko palico. Naš leviatan – če to seveda je leviatan 
– ima v eni roki meč in v drugi injekcijo. Ta simbo-
lizira medicinsko religijo. Oba, meč in igla, sta v 
rokah oblasti. Tisti človečki, ki sestavljajo telo véli-
kega leviatana in na enem od osnutkov za naslovni-
co gledajo v bralca, pa so zamaskirani.
Menim pa, da Hobbesa ne bi smeli povezovati s ko-
vidnim režimom. Po Hobbesu se je posameznik 
odpovedal svoji naravni svobodi v zameno za var-
nost. Tako se je rodila leviatanska država. Toda 
prav zato, ker se je posameznik odpovedal svobodi 
na ljubo varnosti, da bi lahko živel življenje, ki ni v 
nenehni senci smrti ter kratkotrajno in brutalno, 
država ni mogla zahtevati, da naj dá življenje zanjo 
(kar mu je Schmitt močno zameril). Poleg tega je 
Hobbes na podlagi razločevanja med notranjo vero 
in izpovedovanjem vere vztrajal pri človekovi svo-
bodi vesti in mišljenja (kar mu je Schmitt še bolj 
zameril in sklenil, da je bil Hobbes neprimeren za 
nacistično dobo). Leviatan je po svoji konstituciji 
nasprotje kovidnega režima. V današnjem dogaja-
nju ne gre za varnost ljudi, gre za varnost vladajo-
čih: ljudem so vzeli svobodo v zameno za svojo var-
nost in na življenje ljudi je spet padla senca smrti. 
Če to ni na glavo preobrnjeni Hobbes, je pa gotovo 
razdrtje družbene pogodbe. Hobbes je naš zave-
znik.
Agamben, kot smo videli, govori o leviatanovi »ti-
raniji«. Poleg tega je uporabil pojem despotizem. 
»Tehnološko-sanitetni despotizem« kovidnega re-
žima naj bi bil »novi despotizem« oziroma »nova 
oblika despotizma«. Ta despotizem je nasprotje 
demokracije. Toda če je jasno, da kovidni režim ni 
demokracija, kaj drugega nam to pove o tem reži-
mu, kot da je nedemokratičen oziroma protidemo-
kratičen? Zelo malo. Tako kot prej v moderni  
102 103
zgodovini se ta pojem tudi zdaj uporablja, ker nimamo 
boljšega – ker dejansko nimamo pojma, s katerim bi 
označili kovidni režim. (Podobno velja za »tiranijo«.)
Kakšen sistem oziroma kakšna oblika vladavine je 
to? Nismo prvi, ki smo v zagati, ker na to vprašanje 
ne znamo odgovoriti. Pred francosko revolucijo je 
despotizem pogosto nastopal kot »orientalski de-
spotizem«, ki je označeval – praviloma imaginarno 
– obliko vladavine, ki je bila zahodnjakom tuja. Po 
Napoleonovem državnem udaru in še bolj pol sto-
letja pozneje po državnem udaru njegovega nečaka 
Ludvika Bonaparta pa so se s tujo obliko oblasti so-
očili na domačih tleh – in jo pogosto imenovali de-
spotizem. S to oznako so se praviloma kritično dis-
tancirali od obstoječe oblasti. Ko pa je bilo treba 
povedati, kaj specifično je ta oblast, je despotizem v 
najboljšem primeru opisoval eno njenih značilnih 
potez. Vladavina Ludvika Bonaparta se je v zgodo-
vino vpisala kot bonapartizem, ne kot despotizem. 
Postala je svoj pojem. Nobena od klasičnih oblik 
vladavine se ni zares ujemala z njo, je ni mogla zaje-
ti v mislih. Začela se je politična moderna. S kovi-
dnim režimom se izteka. Mi pa nimamo politične-
ga jezika, s katerim bi opredelili slednjega.
Teorija zarote
Morda prav današnja beda političnega jezika dopu-
šča, da skovanka teorija zarote igra tako vidno vlo-
go. » Teorija zarote« je najpogostejša diskvalifika-
cija stališč in pogledov, ki so skeptični do kovidne-
ga režima ali mu nasprotujejo. Oznaka naj bi pome-
nila, da to, o čemer govorijo »teoretiki zarote«, ne 
obstaja – češ da je vse skupaj le »teorija« in zato 
»ni res«. Karseda zanimivo in tudi zgovorno je, 
koliko intelektualcev sprejema takšno razumevanje 
teorije kot nečesa, kar si preprosto izmisliš, naple-
teš v glavi, torej kot nečesa mejno norega, na kar se 
razumnemu človeku ni treba ozirati. Ker za oznako 
oblasti, ki se vzpostavlja skozi »protikovidne« 
ukrepe, nimamo pojma, še sploh ne širše sprejetega 
pojma (sam provizorično uporabljam »kovidni re-
žim«), je toliko več prostora za manipuliranje s 
»teorijami zarote«. Vendar je na tem izrazu več, 
kot se kaže na prvi pogled.
Medtem ko varuhi kovidnega režima z uporabo 
oznake »teorija zarote« skušajo diskreditirati raz-
mišljanje o kočljivih in neprijetnih vprašanjih, ga 
prepovedati in utišati, tako imenovani teoretiki  
104 105
zarote vztrajajo pri razmišljanju. Razmišljajo o 
stvareh, o katerih naj ne bi smeli razmišljati: o ne-
varnem, nedopustnem, nezakonitem in tudi zlo-
činskem delovanju oblasti. Teoretiki zarote dejan-
sko pogosto razmišljajo o zarotah oblastnikov – o 
dejanskih zarotah oblastnikov, se pravi o njihovem 
delovanju v zakulisju političnoekonomskega siste-
ma ali izven formalnega okvira vladajočih institu-
cij. Četudi tako imenovani teoretiki zarote kdaj 
brcnejo v temo, smo jim še vedno lahko hvaležni, 
da vztrajno razmišljajo o zlu v svetu, o zlu globalnih 
elit oblasti, o zlu, ki ga te elite naklepajo in povzro-
čajo. In o tem razmišljajo, da bi ljudi obvarovali 
pred tem zlom. Njihove »teorije zarot« v najbolj-
šem primeru trajajo tako dolgo, dokler ne razkrin-
kajo zarot oblastnikov.
Oblastniki včasih sami spregovorijo o svojih zaro-
tah. V resnici so vedno bolj zgovorni. Nekateri ne 
skrivajo ničesar več. Bidenov svetovalec za državno 
varnost Jake Sullivan je na primer razložil teorijo 
izrednega stanja v svetovnih razmerah. Govorec in 
organizator davoškega WEF Klaus Schwab se je 
razgovoril o svojem »vélikem ponastavljanju« v 
dveh knjigah. Oblastniki torej imajo teorijo svojih 
zarot. Poleg tega pa imajo tudi svoje teorije o zaro-
tah drugih. Sami so teoretiki zarot, vendar njihovih 
teorij zarote njihovi osrednji mediji ne zavračajo, 
temveč jih propagirajo. Kričeč zgled je »teorija« o 
ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške voli-
tve leta 2016. Polovica ameriškega državnega apa-
rata, skupaj z obveščevalnimi službami, je v sodelo-
vanju z medijskim strojem to teorijo zarote inten-
zivno gonila štiri leta in še zdaj – potem ko zanjo ne 
le da niso predložili nobenih dokazov, marveč je 
vse več nasprotnih dokazov, da gre za konstrukt – 
se ji niso odpovedali. V tej izmišljotini že šest let 
živi polovica Američanov. To je dejansko velikan-
ska vojnopsihološka operacija. Kolikor zadeva la-
stno prebivalstvo, se pravi Američane, lahko reče-
mo: tako se proizvaja norost, ki prizadete (morda v 
obeh pomenih besede) predisponira tudi za podre-
janje kovidnemu režimu. In tako kot pri teoriji o 
ruski zaroti obveščevalne službe (v navezavah s far-
macevtsko industrijo) tudi v kovidnem režimu 
igrajo nezanemarljivo vlogo.
Vprašanje je, ali gre pri vzpostavljanju kovidnega 
režima za zaroto. Ali je pandemija dejansko »plan-
demija«, se pravi načrtovana? Ne vem. Gotovo je, 
106 107
da obstajajo elementi načrtovanja. Korporacije 
imajo plansko gospodarstvo. Omenil sem preigra-
vanje načrtov za obvladanje pandemije. Vnaprej so 
spremenili definicije cepiv (dvakrat) in epidemije, 
da lahko imamo takšno epidemijo, kakršno imamo. 
Dvomim pa, da obstaja nekakšen generalni svetov-
ni plan. Preveč konfliktnih sil je vpletenih, preveč 
nasprotnih in protislovnih interesov znotraj poli-
tične in ekonomske sfere ter med tema sferama 
tako znotraj nacionalnih okvirjev kot v mednaro-
dnih odnosih in na nadnacionalni ravni. Gotovo 
obstajajo načrti partikularnih sil z univerzalnimi 
ambicijami, univerzalni centralni plan pa najverje-
tneje ne. Vendar niti ni potreben, še manj nujen. In 
ne nazadnje, obstaja tudi ljudstvo, ki se je oglasilo, 
ki je po vsem zahodnem svetu na ulicah, ker znotraj 
političnega sistema nima več nobene besede. Iz jav-
nosti, iz protestnih parlamentov na ulicah in trgih, 
ga ne preženejo ne militarizirani policaji in policij-
ski psi ne vodni topovi in solzivec ne gumijasti  
naboji in ostro strelivo. Kovidni režim je brutalna 
policijska diktatura, toda to še ne pomeni, da je tr-
den. Generira velike družbene spremembe, toda 
spremembe lahko odnesejo tudi njega.
Es wechseln die Zeiten. Die riesigen Pläne 
Der Mächtigen kommen am Ende zum Halt. 
Und gehn sie einher auch wie blutige Hähne 
Es wechseln die Zeiten, da hilft kein Gewalt.* 
V Ljubljani, 9. januarja 2022
––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––  ––    
*  Mile Klopčič je ta song iz Brechtovega Švejka 
 v drugi svetovni vojni za predstavo leta 1958  
v ljubljanski Drami prevedel takole:
Časi se menjavajo, nič jih ne ustavi.
Načrte oblastníkov prekriža poraz.
Naj hodijo kot petelini krvavi,
oblast ne zaleže, uniči jih čas.
Zbirka Pamﬂet je namenjena 
objavi prevodov referenčnih besedil, 
ki govorijo o svobodi v najširšem smislu 
besede. Tudi zato smo se odločili za 
rehabilitacijo tradicionalnega Pamﬂeta, 
ki vse od 18. stoletja služi kot svojevrstna 
državljanska oglasna deska. Poslanstvo 
zbirke kratkih emancipatoričnih besedil 
je, da državljanke in državljane spodbuja 
k razmišljanju in zavzemanju stališč. 
Pamﬂet je nosilec kulture,  
ki ne sprejema neumnosti,  
ne požira žalitev in zavrača poniževanje.  
Zbirka Pamﬂet podpira kritično mišljenje 
in neodvisnost duha. Neguje, kar je  
med nami emancipatoričnega in dobrega, 
in se upira kulturi laži in groženj. 
Z zbirko Pamﬂet se borimo proti 
uničevanju preteklosti, razvrednotenju 
življenja v sedanjosti in kraji prihodnosti.
e vztrajamo 
pri zdravstveno neuspešni politiki, 
to v osnovi ne more biti zdravstvena politika. 
Kovidna politika v resnici 
prej ustvarja epidemijo, 
kot pa jo zaustavlja.
In ko ustvarja epidemijo, 
ko s svojimi ukrepi in narativi 
oblikuje epidemijo v to, kar je, 
v epidemijo, ki jo živimo, 
preoblikuje družbo 
in spreminja naša življenja.
pamflet-MASTNAK-ovitek-tisk.indd   2 16/2/22   11:13:11
Zbirka Pamﬂet je namenjena 
objavi prevodov referenčnih besedil, 
ki govorijo o svobodi v najširšem smislu 
besede. Tudi zato smo se odločili za 
rehabilitacijo tradicionalnega Pamﬂeta, 
ki vse od 18. stoletja služi kot svojevrstna 
državljanska oglasna deska. Poslanstvo 
zbirke kratkih emancipatoričnih besedil 
je, da državljanke in državljane spodbuja 
k razmišljanju in zavzemanju stališč. 
Pamﬂet je nosilec kulture,  
ki ne sprejema neumnosti,  
ne požira žalitev in zavrača poniževanje.  
Zbirka Pamﬂet podpira kritično mišljenje 
in neodvisnost duha. Neguje, kar je  
med nami emancipatoričnega in dobrega, 
in se upira kulturi laži in groženj. 
Z zbirko Pamﬂet se borimo proti 
uničevanju preteklosti, razvrednotenju 
življenja v sedanjosti in kraji prihodnosti.
e vztrajamo 
pri zdravstveno neuspešni politiki, 
to v osnovi ne more biti zdravstvena politika. 
Kovidna politika v resnici 
prej ustvarja epidemijo, 
kot pa jo zaustavlja.
In ko ustvarja epidemijo, 
ko s svojimi ukrepi in narativi 
oblikuje epidemijo v to, kar je, 
v epidemijo, ki jo živimo, 
preoblikuje družbo 
in spreminja naša življenja.
pamflet-MASTNAK-ovitek-tisk.indd   2 16/2/22   11:13:11
»Kovidni režim« je sistem ukrepov, 
ki so bili sprejeti za obvladovanje epidemije 
kovida-19. Narekujejo ravnanje, ki naj bi nas 
obvarovalo pred okužbo in prenašanjem 
okužb in pripeljalo nazaj v normalno 
življenje. Toda uspeh ukrepov je vprašljiv 
in vrnitve nazaj skoraj zagotovo ne bo. 
Kovidni režim korenito spreminja družbo. 
Ukrepi proti kovidu prizadevajo družbo 
bolj, kot jo prizadeva bolezen sama. 
Kovidni režim je za nas nevarnejši od 
virusa, hujša grožnja od okužbe z njim. 
Družbena sprememba, ki jo udejanja 
kovidni režim, ne spreminja samo tega 
ali onega družbenega podsistema, 
razmerij med njimi in našega položaja 
v družbi, temveč družbo uničuje, 
izničuje in dobesedno ukinja.
6 Pamflet 6          TOMAŽ MASTNAK        KOVIDNI REŽIM   Kje smo?
3 EUR
KOVIDNI REŽIM
Kje smo?
Tomaž Mastnak
pamflet-MASTNAK-ovitek-tisk.indd   1 16/2/22   11:13:11