Stanka sprejmo med hajduke
Hajduki so bili e na nogah. Bilo jih je kakih trideset. Vsi so bili mladi razen harambae, ki je e nekoliko sived. Stanku so obrazi ugajali, najbolj pa harambaa. Njegova postava, obraz in vedenje, vse mu je vzbujalo spotovanje. Bil je resen, mole in ponosen mo, raven kakor svea, odlonega koraka. Vsak gib, vsak korak < je prial o silni moi njegovih miic. Najbolj pa so mu pristajali osiveli lasje in brki pa tiste kakor trnulja rne oi, ki so se utrinjale izpod dolgih tre* palnic.
Stanku se je zdelo, da bi el za tem lovekom ez drn in strn.
Umil se je harambaa, umili hajduki. Nato so se kakor v druini obrnili
proti solnnemu vzhodu in odmolili. ;
Po molitvi prinese hajduk harambai utarico. Ta se prekria, malo po*
tegne in ponudi dalje. ;
Stanko je stal ob hrastu in opazoval. .'-' j
j Stopi sem! ga poklie harambaa. .."-." '
I Stanko pristopi. . - _ ' r .1
" i Kako ti je e ime? , ' ** -,_. . .< ." - f
| Stanko. '.';,' {
! Saj res, Stanko. Pa bi bil, pravi, rad hajduk? . :. , '
| Rad! de Stanko. . . "'-' '\
Pa ve, kaj je hajduk? ' ' ' '
Od zgodnje mladosti posluam guslarje, kako pojo o njih! odgovori
Stanko odkrito in odlono.
Pojo e, pojo... ivljenje pa je trdo... Vidi, ti si vajen kositi, veer jati, naspati se, a hajduk tega ne more vedno. Marsikrat ne doje, kolikokrat pa preuje no, tega e vprauj ne!
To vse zmorem, ree Stanko resno in moko. Res je, da e nikoli nisem stradal, toda kadar bo treba, bom stradal bolje kakor kdor si bodi. j
Harambai je bila ta odlonost ve.
Toda hajduk mora hajduka varovati in braniti. e mu tovaria ranijo, ga ne sme zapustiti, da bi mu sovranik glavo odsekaJ in mu ptice kljuvale meso, na pleih ga mora odnesti iz boja! Mlad sem, moan sem. Ne bo mi teko.
Toda hajduk nima ve svojih. Njegovi bratje so tukaj. Ne sme ve misliti na svoja zelena polja, na kolo in na vake zabave.
Stanko je odkimal.
. Temu sem se tako e moral odrei. Vse mile in drage sem zapustil in ptiel v goro, da si tu poiem bratstva in ljubezni.
Le poasi! Pa hajduka ujamejo, ga tro ...
. Dral bom! . ' . . ]
In zahtevajo, da izda drubo in skrivae ... . Umrem, preden zinem. Hajduk je ko napeta puka ...
Kakor je dejal Starina Novak: ,Znam pritei, znam utei, znam v nevar* nosti obstati.'
Hajduki so posluali razgovor. In po pravici povedano, Stankov pogum in odlonost postaven je pa tudi bil vse to jim je ugajalo. Zna skakati? ga vpraa harambaa. Znam, odvrne odlono. Harambaa pokae visok parobek nedale od sebe: Skoi!
Z mesta? vpraa Stanko. . r .l '. - .
Ne, z zaletom.
Stanko se zaleti. Pred parobkom, kakor da so mu peroti zrasile...
Izvrstno, so zavpili hajduki, ki so gledali, ne da bi trenili. Ponosno kakor sokol se Stanko ozre in pravi:
Pa bi tudi z mesta. i-..- T"... =
Hajduki so zmajali z glavo.
Stanko stopi k parobku. Zamahne dvakrat z rokami in e je bil na . drugi strani.
Hajduki so od zaudenja zazijali. Da niso videli na svoje oi, ne bi vero* vaii. Parobek je bil le visok.
Zavrzan! Zavrzan! so zavpili z vseh strani. Ta pa e tebe poseka!
Nizek, okat fant ivahen in iskrih oi, ki so ga vsi klicali za Zavrzana, je stopil iz drube in se priblial Stanku.
Se zna metati? ga vpraa in na oeh si mu videl, da je ualjen.
Znam, odgovori Stanko.
Alo!
Spoprijela sta se in Stanko ga je gladko poloil. Vsi so se zaudili, celo sam harambaa.
Zavrzan se je razjezil. Ni mu bilo prav, da se je nael bolji od njega.
Vrgel si me, res je. Pa e na tole drevo splezaj! e si loveke matere ^sin...
Deblo je bilo gladko in zelo visoko. Do kronje je ni bilo vejice.
Stanko stopi k drevesu, pljune v dlan in zane plezati hitro in spretno kakor maeka. Ko je priplezal do kronje, je odlomil vejico, jo vteknil med zobe pa se spustil na tla. Hajduki se niso mogli nauditi Stankovi gibnosti in spretnosti. Ve jim je bil Zavrzan in njegova okretnost, ve pa tudi Stanko. e Zavrzan se mu je udil.
Vse lepo, je rekel, ko mu je Stanko pomolil vejico; toda... kako pa kaj s streljanjem?
Bil sem najbolji streilec v rni Bari, ree Stanko ponosno.
Vem, v rni Bari. Tam je lahko biti strelec, ali bodi tukaj, v gori.
Stanko vzame svojo puko, se vstopi in pogleda Zavrzana.
Ubijem ti jastreba v letu. Kam hoe, da streljam?
Odbij mi tistole suhico! ree Zavrzan in mu pokae vejico vrhu dre vesa, na katerega je bil plezal. Pa prav pri reclju.
Stanko pomeri.
Vse obmolkne. "
Puka poi in vejica pade. Hajduki se usujejo okoli njega.
Lejga, pa jo je res prav pri reclju!
Zavrzan pogleda pa ponudi Stanku roko:
Vdam se. V vsem si bolji od mene.
Harambaa stopi k njemu in ga potreplje po rami. Iz oi mu je sijalo zadovoljstvo.
Prav za prav bi moral druino vpraati, ali te sprejme, pa je ne bom. V imenu svojih trideset tovariev ti kliem ,Dobro doel!' Jovica, daj kruh in sol!
Jovica Ninkovi gibko poskoi, see po blinji torbi, vzame iz nje hlebec kruha in leseno puico s soljo ter ponudi harambai. Harambaa potegne no, prekria hleb pa odree krajec. Z desno roko odiomi koek, ga osoli in ponudi Stanku.
Stanko se odkrije, prekria in poje.
Harambaa mu da utaro; Stanko krepko potegne.
Poljubiva se! ree harambaa.
Poljubila sta se. Za njim so ga po vrsti poljubili tudi hajduki. Konno vzklikne harambaa s sveanim glasom:
Stanko, na si! J. M. Veselinovid dr. M. Rupel
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si