List 90.
Zakaj tekne sadnemu drevju pušati?
Iz časopisa Berolinskih vertnarjev.
Sadnemu drevju pušati je že stara stara na-vada; škoda le, da se je vertnarji toliko ne poslu-
žujejo, kakor bi prav bilo, da bi se zlasti mlademu drevju, ki zavolj obilne muzge preveč v les žene, cvetnih popkov pa ne nastavlja, rodovitnost posilila.
Vsako delo, če se prav ne opravlja, škoduje vsaki stvari, če je tudi sama po sebi dobra in koristna. Tako je tudi s pušanjem pri ljudeh in živini. Čudežev ne more pušanje res nikjer delati, pomaga pa stokrat in stokrat na pravem mestu, ob pravem času, v pravi meri. Če je treba vzeti človeku en funt kervi, mu je pa zdravnik vzame le 6 lotov — nebo pomagalo; pa zakaj ne? zato ker se ni toliko kervi vzelo, kakor bi treba bilo.
Pušanje pri drevesih ni sicer to, kar je pušanje pri ljudeh ali pri živini — vendar ime je enako, in tudi o tem je enakost, da gospodar, kadar bi drevju pušati imel, je preboječ in si ne upa, potegniti ris po deblu tako, kakor bi moralo biti.
V tem spisu želimo vertnarje podučiti, kako se drevesom prav puša, da se doseže namen: sa-dunosnice prisiliti k večji rodovitnosti.
Popred pa moramo še povedati, kaj posebno je pušanju dobro ime vzelo, da se je pozabilo.
Pred nekimi leti se je hrup zagnal po celem svetu, da ni boljšega pomočka drevje prisiliti k rodovitnosti, kakor je tako imenovano olupovanje stebla ali vej (Ringeln), ki se je tako opravljalo, da se je deblu ali vejam do lesa okrog in okrog koža prerezala na dveh mestih za mazinec ali še bolj saksebi, in potem tista koža, ki je med zgornjo in spodnjo zarezo bila, na okroglo olupila, da se je les vidil, kakor na smereki olupljeni. Po teh olupnikih se je nekterim drevesom veliko soka (muzge) izcejalo, da več dreves je zatega voljo vsahnilo, — in kaj je bil nasledek tega? Ta, da škodljivost olupovanja je tudi pušanje, ki pa je vse drugačno, v slabo ime pripravila in vertnarje prestrašila. Zapustivši olupovanje so zapustili tudi pušanje— pa po krivici, cesarjih bomo po skušnjah prepričali v sledečem.    (Konec Bledi.)
List91.
Zakaj tekne sadnemu drevju pušati?
Iz časopisa Berolinskih vertnarjev. (Konec.)
Drevju se puša, ako se z ostrim vertnim nožem po vsem deblu od krone do korenin koža do Jesa prereže. Rana, ki si jo na deblu naredil po tem risu, se bo zacelila s pomočjo muzge — tedaj se bo preobilna muzga tu v deblu prideržala, veje in mladike bojo namesti obilne rasti potem cvetne popke delale.
Pa nekteri se boje, da pušanje bi ne slabilo drevesa, ker mu muzga odteka. — Daje to prazen strah, se lahko očitno prepričajo, ako kakošno drevo z mlečnim sokom — postavimo smokvino ali figino drevo podoJgoma prerežejo. Če režejo lepo, kakor drevesne nitke podolgoma teko, bo le malo muzge se izcejalo, če je ris tudi 4 do 6 čevljev dolg. Vsa druga pa je, če deblo počez raniš; tii bo iz pol cola rane veliko več muzge iztekIo,(zato slabi olupnikkrog in krogdeblaaliv e j^Rin-geln) drevje zlo, in mala vejica, če jo odrežeš, ti bo napravi/a dvakrat ali trikrat večo zgubo muzge. In vendar še ni nobenemu vertnarju na misel prišlo, da bi drevo preveč oslabil,   ako mu vejico odreže.
Treba je tedaj, da vsako stvar do dobrega poskušamo in da se ne damo oplašiti le samo po besedah. Deblo ali le kakošno vejo olupiti na okroglo, je dvojna škoda, ker po poprečnih ranah veliko muzge odteka, in se drevesu tudi skorje vzame, — vsega tega se pa ni bati pri pušanju, čeravno več risov podolgoma potegneš.
Zakaj tedaj tekne pušati drevju?
Da drevo zadobi ob pravem času rodovitnost, mora deblo dobro dorasti, in ne, da bi gor v veje preveč muzge dotekalo, deblu pa je primanjkovalo. Ako se pa to vendar zgodi, je skorja večkrat tega kriva, ki tako rekoč premočno oklepa in davi deblo, da se muzga ne more po njegovih sokotokih dostojno precejati.
Ta zaderžek odpravi pušanje na močnih pa tudi na medlih in bolehnih drevesih popolnoma, ako se vertnar le ne boji, risov potegniti po deblu, kolikor je treba. Če je skorja slaba in suha in drevo medlo, je treba naj manj dvakrat toliko risov potegniti od krone do korenine, kolikor ima drevo pavcov (colov) v okrogu; skor vsacega pol pavca je tu treba en ris potegniti. Pervo leto to še ne bo dosta zdalo, in ker še le drugo leto se bo drevo bolj raztegniti zamoglo, bo treba še enkrat ponavljati pušanje. Če so se risi pervega leta tako terdo za-rastli, da jih komaj z nožem prerežeš, nikar se ne boj lanskih ran vnovič prerezati, toda le četertinko ali polovico toliko risov potegni kot pred to leto. Včasih je pri zlo oslabljenih drevesih treba še tretje leto ponavljati pušanje.
Pri drevju pa, ki močno in hitro raste, nikar  ne narejaj toliko risov,  kakor smo za medle
hiravce svetovali, ker sočnost je v zdravih, dobro rejenih drevesih taka, da po vsakem risu se raztegne skorja za pol pavca saksebi, — zato se risi ne smejo preblizo s k upe j po deblu potegovati, da se skorja potem ne lupi. Pervikrat je dosta, če narediš 4 rise po deblu; čez več mescov ali pa drugovleto znaš ponavljati pušanje.
Če boš tako ravnal, ti bode drevo že večidel tretje leto rodilo.
Ne boj se pušati, ako potreba nanaša, pri nobenem drevju, naj je hruška ali jablana, sploh pri nobenem peškatnem sadju ne. Pri češpljah in češnjah sem se smolotoka bal, pa sem se prepričal, da se ga ni bati. Vendar pri češnjah mi pušanje ni nikoli pomagalo.
Pušal sem jez vsaki čas — od spomladi, ko je začelo drevje zeleneti noter do pozne jeseni. Nikoli si s pušanjem nisem škode napravil, velikrat pa pomagal. Spomlad in pa perva polovica poletja bi utegnila naj bolj! čas za pušanje biti. Če se puša 14 dni pred ali 14 dni po kresu, se večkrat primeri, da tisti kebrički, ki se rivčarji imenujejo, pokladajo jajčke v rane, — to pa ni dobro; zato je treba paziti, da se taka zalega odpravi s kertačo in rana z ilovco zamaže. Naj bolje je pa ta čas ne pušati.
Kako globoko naj se reže? Tako, da se skorja skoz in skoz prereže, in ne več; belina (Splint) se ne sme vrezati. Tega se privadi roka po večkratnih skušnjah.