869 Kronika OB PONATISU RAZVOJA STILA IZIDORJA CANKARJA Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi I, II, III, Slovenska matica, ponatis 1992 Razumljivo je, da so naši umetnostni zgodovinarji dali prednost domačemu območju in je tako nastala vrsta strokovnih prikazov, študij, zaokroženih del vse do monografij. Razumljivo je tudi, da ob taki potrebi in usmeritvi ni nastal kak občepregleden, splošen (recimo evropski) umetnostnozgodovinski pregled izpod peresa domačega avtorja. V daljnem, predvojnem spominu nam je sicer Steletova knjiga, tedaj izredna po poznavanju in pomenu. Med redkimi dosegljivimi prevodi, ki pregledno obravnavajo evropsko umetnost, pa bi naleteli tudi na takega, ki ga je moč sprejeti vsaj s pridržki, če že ne z dvomom. Dejstvo pa ostaja, namreč da se potreba po tovrstni umetnostni zgodovini s kakovostnim besedilom in res kakovostnimi primeri slikovnega gradiva veča iz leta v leto, pa naj gre za študijske potrebe ali pa za občekulturne namene. V taki zadregi za pregledno umetnostno zgodovino - vsaj parcialno - je Slovenska matica s ponatisom Izidorja Cankarja vsaj delno pomagala, da strokovna vrzel v obči dosegljivosti ni tako občutna. Izidor Cankar je Zgodovino likovne umetnosti v zahodni Evropi v dvajsetih in tridesetih letih napisal v snopičih. Ponatis prinaša troknjižje, v 1. knjigi Razvoj stila obravnava starokrščansko dobo in zgodni srednji vek, 2. knjiga vsebuje visoki in pozni srednji vek, od leta 1000 do leta 1400, v 3. delu pa govori o razvoju stila v dobi renesanse, od leta 1400 do leta 1564. Uvodoma kaže povedati, da se Izidor Cankar pri svojih razlagah ne omeji na strogo in zoženo stilne formaci- je, dasi te ostajajo v ospredju. Drugo opozorilo velja Iz. Cankarjevemu pogledu na stilno teoretične opredelitve, kot jih je podal v prvem slovenskem teoretičnem delu, namreč v Uvodu v umevanje likovne umetnosti s sistematiko stila. Svoje poglede je dosledno uporabljal v omenjenem troknjižju. Z razvojem stila zgodovine likovne umetnosti v zahodni Evropi pa je postavil temeljne koordinate v spreminjajoči se umetnosti v času in prostoru, podal zgledne primere umetniških del in jih interpretiral z lucidnim strokovnim poznavanjem in z jasno, s smislom za bistvo in z odtenkom zastavljeno besedo, ubeseditev v stilizaciji je privlačna in polna. Izidor Cankar je tisti, ki je pri nas postavil umetnostno zgodovino na noge, imel za nujno, da poleg predavanj potrebujemo strokovna knjižna dela kot temelj za študijske namene in za občo kulturo. Vzporednica - predavanja, publikacije -je nesporna obogatitev nečesa, kar je šele nastajalo kot stroka na univerzi, pa kot dosegljiva obča dobrina estetike. Da je sedanji ponatis v nespremenjeni obliki nastal ob dejstvu, da v zdajšnjem trenutku ne moremo vzeti v roke ne tujega kvalitetnega tovrstnega dela v slovenščini, ne domačega, ne preseneča, nasprotno, rešuje situacijo praznine. Nad tem bi se vseeno kazalo zamisliti. Nespremenjen natis Zgodovine likovne umetnosti zahodne Evrope ima zaledje v spoštovanju do ustvarjalnega dela Izidorja Cankarja, po drugi strani pa verjetno ni umetnostnega zgodovinarja, ki bi hotel kakor koli dopolniti, komentirati, izpolniti ali tudi korigirati njegovo delo. Ob vsem spoštovanju do Iz. Cankarja pa se pojavlja vprašanje, ali so lahko podrobna spoznanja v razvoju strokovnih dognanj nespremenjena, je globalno videnje avtorja (v glavnem) docela konstantno z dognanji sodobnih poznaval- 870 Igor Gedrih cev, ali so sploh potrebne dopolnitve, je stroka močno napredovala - kot po- korekture, pa še druga vprašanja se po- vsod. Globalni zaris in interpretacije pa nujajo. Ne da bi kakor koli jemali pomen pri Izidorju Cankarju le ostajajo, o čemer temu, kar je žlahtnega nastalo v dvajsetih se bo prej ali slej stroka morala izjasniti in tridesetih letih, pa so tu imena, kot do potankosti. npr. Le Goff, Venturi, pozni Berenson, Kakor koli že, v sedanjem trenutku je Panofski Gombrich in kar mnogi drugi. ponatis Zgodovine likovne umetnosti za- Tu bi v zadnjih desetletjih upoštevali hodne Evrope več kot dobrodošlo deja- mednarodna dognanja mediavelistike, nje. Sedanji bralec Izidorja Cankarja bo veliki kongres o renesansi, potekal je ob današnji razvajenosti potrpel s črno- v šestdesetih letih, potem je bila v Firen- belimi reprodukcijami, zlasti še, ko je zah velika razstava, ki je z gradivom in živa beseda avtorja prepričljivo vodilo, dognanji prispevala vsaj za italijanski del Cena troknjižja je presenetljivo nizka in nove podrobnosti, časovne opredelitve vsakomur dostopna, in dopolnjene postavitve. Nekaj sproti Igor Gedrih naštetih primerov govori zgolj o tem, da