U£CLČK rHtj Vladimir Levstik: Pravica kladiva Povest cu+* ««* ^m> 1926 Izdala in založila »Vodnikova družba« v Ljubljani 7V V. [uj CELJE Nil tac 7 *J zoorfkrp ZAPUŠČINA VLADIMIRA LEVSTIKA Za Vodnikovo družbo Rasto Pustoslemšek •Jatisnila »Narodna fskarna« v Ljubljani (Fran Jezeršek) Pisateljev portret je naslikal Mirko Šubic I. Ravne so vas v gornjem koncu doline, v zatišju, kamor prihrumi vsak veliki val šele nazadnje, potem, ko je preplavil že ves ostali svet. Ni dvoma, da je to v kakem pogledu škodljivo, zlasti kar se tiče sodobnega napredka; a z druge strani je treba pomisliti, da ni vse zlato, kar se i, niti ne vse napredek, kar prinaša novi čas. Če so bile po tem takem Ravne do nedavna v marsičem staro« kopitne, so bile zato tudi srečen kraj, miren zaliv, ne poznajoč razprtije, pehanja in izpodrivanja, ki ga je v širokem svetu vsak dan več — tem več, čim bolj se množi število osrečevalcev ljudstva, nezmotljivih političnih pro* gramov in uspeha lakomnih strank. Leta 1910. se je vse to izpremenilo. Tistega leta je stari, veseli ravenski župnik umrl in na njegovo mesto je prišel gospod Jakob Vojska, trd in goreč mož v najboljših letih, neizprosno vnet za posvetno gospodstvo Cerkve in za zmago tistih, ki ji služijo v tem življenju. Gospod Jakob se je čudom začudil in svojim očem ni hotel verjeti, ko je videl, da Ravenci še niso razdeljeni na ovce in kozle, na pravične in na očitne grešnike, na dobre kristjane in na brezverske liberalce. Ni še odložil klobuka, v katerem je prišel, ko se je že lotil dela, da bi popravil zamudo svojega prednika. Mesec dni po njegovem vstoličenju so bile ravenske ovčice natanko poučene, katerega bližnjega je treba sovražiti in preganjati v imenu Njega, ki je umrl za vse, s katero stranko se je treba družiti, da prideš malone živ v nebesa, in s katero se je treba pajdašiti, da štrbunkneš naravnost v pekel. Nedeljo za nedeljo je grmelo s prižnice o Antikristu, o pobeljenih grobovih, o rjovečemu levu, ki hodi okoli, in o neštetih ukanah, s kate* rimi vabi dobro ljudstvo, da bi ga laglje požrl. Župnikova 5 gorečnost ni poznala meja, njegova borba ne milosti; ni se obotavljal, kadar je bilo treba javno iztegniti prst in pokazati volka v ovčjem kožuhu ali sramotno spoditi koga od izpovedi, ker je nesrečnež čital časopise, ki zanje še vedeti ne bi bil smel. Tako je zbegal vrle vaščane, da niso vedeli kod ne kam, in je ustanovil nad njimi svojo oblast. Ravenski očanci so izprva debelo gledali, češ, kaj se tolikanj razburja, ko mu nihče ničesar noče; saj so vendar komaj čakali, da bi ga smeli spoštovati in častiti, kakor so častili rajnkega, Bog mu daj dobro. Za nove strune, ki jih je ubiral v cerkvi, in za nasvete izven nje, ki jih je dajal z glasom neizprosnega zapovednika, za ves ta novi način bogoljubnega življenja niso imeli ne pravega zmisla ne veselja; oni so hoteli v nebesa po stari poti, kaj bi neki! Toda gospod Vojska jim je osvojil žene, za ženami hčere, za hčerami sinove. Vse niti njihovih vsakdanjih poslov in skrbi, njihove škode in koristi so se čez noč našle v župnikovih rokah in so mahoma stekle tako, kakor jih je on razpletal in zadrgaval. Morali so se vdati. Preden je minilo leto dni, so bile Ravne čisto prerojene. Imele so izobraževalno društvo in posojilnico na strogo bojeviti podlagi: imele so «Orla» z novim praporom: ponašale so se s slavo misijona, pri katerem so ženske glasno jokale pod korobačcm patroyih grožnja in trumoma drle k izpovednicam ... Vas Ravne je bila paradna trdnjava edinozveličavne stranke. Živela je v neprestanem vznese* nem ogorčenju, sama ne vedoč na koga in zakaj, otrovana / nezaupanjem na vse strani, sprta med seboj na levo in desno, in vendar skoro vsa trdno združena pod pastirsko palico in vladarsko peto gospoda Jakoba Vojske ... II. Kadar je stal velečastiti na pragu krasno prenovljenega župnišča in spuščal poglede sirom vasi, mu je bilo srce polno upravičenega zadovoljstva, vse dokler ni ustavil oči na hiši tam onkraj v bregu, mimo katere je cesta lokoma zavijala iz gozdne soteske v ravan. Belo in brezgrešno se je bleščala hiša preko vse vasi, toda v njej je prebival 6 moz, ki ga je župnik določil za svojega najbolj nevarnega protivnika. Andrej Možina mu je bil na misli, kadar je pridigal o volkovih v ovčjem kožuhu, čeprav mu ni mogel očitati drugega kakor to, da živi po svoji vesti, ne po njegovih ukazih. In živel je Možina vsem za zgled: nikdar krivice v njegovem dejanju, nikoli madeža na njegovi časti! Prav to pa je najbolj skelelo pastirja, ki je potres boval negotovih, da bi jih vodil, in grešnih, da bi jim prizanašal za ceno pokorščine v vsem. Andrej Možina je bil kovač. Ko se je gospod Jakob Vojska tisto popoldne napotil k njemu, je že od daleč začul zvenečo pesem kladiva. Starodavna hiša se je belila iz zelenja orehov in sliv in Lucijini nageljni so rdeče goreli s hodnika. Ona sama je stala v rokavcih na pragu, vitka, gorela od sedemnajstih poletij, z dlanjo nad rjavimi ■ Črni, in gledala nekam čez vas. Nato se je ozrla, spoznala župnika in jadrno izginila v vežo. Udarci v kovačnici so prestali. Ko je stopil prišlec pod vhod, je siknil vanj puh iz kadi, v katero je spustil pomočnik še rdečkasto črtalo. «Hvaljen bodi Jezus!« «Na veke,» je odgovoril globok glas. Orjak v usnjatem predpasnika, s temno brado do srede prs, se je vzravnal I izza nakovala. «Jaz sem župnik.» «In jaz sem kovač.» «Če bi hodili v cerkev, bi se zdavnaj poznala.« Andrej Možina je mahnil pomočniku, naj gre. Nato je rekel, strogo upiraje pogled v Jakoba Vojsko: «Hodil sem, dokler je bila dom ljubezni.« «Tudi vaša hči ne prihaja več,» je povzel svečenik, kakor da ni s'išal očitka. «Odkar ni dobila odveze.« «Ker je brala svobodomiselne časopise!« »Svobodo in misel je Bog ustvaril, gospod. Če jih vi zaklepate, jima On odpira vrata.« «A kje je zate Bog, kovač? Zate, ki se ogiblješ Njego* vega hrama?« «V moji kovačnici,« je resno odvrnil Andrej in potrkal s kladivom ob naklo. «Ne norčuj se iz Vsemogočnega!« 7 «Sami učite, da je povsod. Kdor je povsod, je tudi v moji kovačnici. Še v temle kladivu je! V vsem je On!» «Divjak!» je vzrojil gospod Vojska, čuteč svojo nemoč, cživiš, ne da bi Ga molil po dolžnosti, ko veš in spoznaš, da je! Boj se sodbe, kovač!» Možinove oči so zažarele. Sopeč kakor meh je sklonil svojo ogromnost čez nakovalo. Velečastiti se je ustrašil njegove jezne sape in sajastega vonja njegove brade. «Stojte, gospod!« je zaklical Andrej Možina. «Dajva čujeva, kako moli kovač in koga moli.. . Tisti, ki Ga poznam, gospod, On, ki trepečem pred njim, je resničen Bog, pričujoč v vsem, kar je, in tudi v vsakem delu mojih rok. In ker je vse volja Njegova, zato vem: On, nihče drugi ne, me vodi med vignjem in nakovalom! Njega spoznavam, kadar poje moje kladivo. Udar na udar Ga slišim, kako narekuje Svoj ukaz: ,Kar je krivo, ravnaj! Kar je trdo, mehčaj! Kar je zlo, pokončaj!'... In izku' živeti po Njegovem nauku; zakaj Gospod je vekomaj isti. Njegova volja je povsod enaka in zakon, ki ga daje za kos železa, velja za sleherno živo-in mrtvo stvar. Krivo mora postati ravno, trdo mehko, zlo mora izginiti s tega sveta... To je kovačeva vera, gospod. To je molitev, ki jo moli z mislijo in z roko, kadar dviga kladivo in ga spušča na rdeče železo od jutra do trde noči. ,Kar je krivo, ravnaj! Kar je trdo, mehčaj! Kar je zlo, pokončaj!'... Ne bojim se sodbe, gospod. Kovač nad kovači me bo sodi! tako, kakor kladivo pada. Karkoli odloči z menoj, bo postava kladiva in ne more biti drugače ...» «Glcj, glej,» je pikro zategnil župnik. «Nisem vedel, da si tak modrijan. Še to mi povej: kaj pa naj bo po tvoji veri sveta Cerkev?» Andrej Možina ni nič pomišljal. «Sveta Cerkev naj bo družba vseh, ki imajo .dober namen, da bi kovali svoje železo po božji volji.« Jakob Vojska je majal z glavo. V njegovih sivih očeh je bilo vse obenem, mržnja in tista prijaznost, ki jo močni vselej čuti do močnega. In vendar: tu je kipela resnica sama od sebe iz prvotnega vrelca — gospodu Vojski pa je bila ista resnica le kamen, vešče obklesan in premišljeno vložen v temelje, na katerih je štrlela prevzetna zgradba 8 oblasti. Samoživa resnica, delavna kakor kladivo v kova= Cevi pesti, in zazidana resnica: katera izmed obeh je bila nezmagljiva? Župnik si je dal na to vprašanje tak odgovor, da je v njem takoj prevladala mržnja. «Svobodomislec si,» je dejal. «Framason, da veš!» «Če je to framasonstvo, naj bom framason.« Gospod Vojska je izgubljal bitko. «Dovolj,» je odrezal, «tebi ni pomoči. Sam boš kriv... A Lucija naj pride k izpovedi! Odvežem jo, s posebnim ozirom na to, da živita drugače pošteno. .. Naj ne bo spotike, kovač.« Tako govoreč je iztegnil belo roko in jo je položil orjaku v raskavo dlan. Možini se je zdelo, da drži mrliča. «Brez zamere, kovač!» «Brez zamere, gospod. Toda božje kladivo mora udariti, danes ali jutri, prej ali slej: kar je krivo, bo ravno, in pokončano bo, kar je zlo ... Brez zamere!« «HvaIjen bodi Jezus.« «Na vekomaj...» Jakob Vojska je stopil iz kovačnice v solnčno bleščavo. Meh je hropel, kladivo Andreja Možine je zapelo iznova in je vso pot preganjalo župnika s svojimi udarci: «Kar je krivo, ravnaj!... Kar je trdo, mehčaj!... Kar je zlo, pokončaj!...« Gospod Jakob je hitel po bregu nizdol, kakor bi mu gorelo za petami. Njegov polni obraz je bil zaripel od sramu in v sivih očeh mu je plapolala togota, ki ni obetala dobrega. Obadva, kovač in župnik, sta se kasneje velikokrat spomnila tega razgovora. In čudno: oba sta čutila, da se je nekaj sprožilo v tisti minuti... III. Andrej Možina je bil bistra glava, za ravenske prilike cel pismouk; v svojem prostem času je neprestano tiščal brado v knjige, ki jih je dobival od učitelja in iz čitalnice v bližnjem trgu. Karkoli si ga vprašal, na vse ti je vedel odgovor, ali pa ga je poiskal, preden je minil teden dni. Nihče ni umel tako dobro razložiti vaščanom, kako kaže 9 politika, kaj se godi po širokem svetu, kakšne blagre in kakšne nadioge obeta prihajajoči čas. Cital je časopise, ki jih njegovi znanci niso naročali, da si ne bi nakopali župnikove jeze. Dobival je celo «Jutro», prekucuško «Jutro», ki je bilo tako zelo prepovedano, da je gospod Vojska kričal in klatil z rokami, kadar je moral govoriti O njem. Z eno besedo, kovač je vedel marsikaj, česar «Slovenec» in «Domoljub» nista pisala. Zato je bilo ob nedeljah popoldne za kovačnico vselej polno fantov in mož, ki so prišli na modrovanje. «Možina je rekel, Možina ve!» Njegovo ime je bilo kakor žig na zlatu. Gospod Vojska se ga je loteval počasi in z opreznostjo, dobro vedoč, da slovi kovač kot poštenjak brez primere. Najprej je bilo treba uveriti ljudi, da poštenje ni zmerom tisto, kar vodi v nebeški raj. Ko je imel ženske in nekaj mož na svoji strani je odredil splošni napad. Skoro vse matere, žene, tetke in botre v Ravnah so mahoma zagnale krik: «Kdo je hujši od Turka? Kovač! Kdo ne veruje ne v Boga ne v pekel? Možina! Kaj moraš storiti, da pogubiš svojo dušo? Pajdašiti se z liberalcem, s svobodomiselcem, z brezvercem Andrejem ...» Vpitje razjarjenih avš se je razlegalo prav do njegovega praga. Brezverec, on, ki bi se zlagal na svojo lastno glavo, če bi zinil brezbožno besedo! Kdo jo je kdaj začul iz njegovih ust? Toda bojevnice velečastitega niso mirovale. Ob nedeljah popoldne so prihajale k njemu po sinove in može ter bevskale čez vrtni plot, dokler ni drug za drugim ostavil družbe, ki je bila tolikanj nevarna zveličanju. Možina ni zadrževal nikogar; še prigovarjal jim je. «Pojdi zaradi ljubega miru,» je rad ponavljal odhaja* jočim. «Poštenjak pozna poštenjaka tudi od onkraj morja. Bog nas varuj domačih prepirov!« A kdor zataji človeka napol, ga zataji tudi do kraja. Večina tistih, ki so se dali oplašiti, je našla, ta po ovinku, drugi naravnost, pot v župnikovo gardo. In ko je kovač nekega dne preštel svoje zveste, je z začudenjem videl, da jih ni več kakor pet ali šest. Trpek nasmeh mu je zaigral 10 pod brki. Toda eden izmed prijateljev, Blagajev Krištof, jeklen dečko pri tridesetih letih, ga je prijel za roko, kakor da mu vidi v dušo. «Ne, Možina, za nas te ne bodi strah! Zame ne! Midva ostaneva, kakor sva, ali pa naj se svet podere na naju.» In tako so rekli vsi, vsak s svojimi besedami. Andrej Možina ni ostal sam in svet se ni podrl. Nedeljski pomenki za kovačnico so bili od tistih dob manj glasni, zato pa tem bolj prostodušni. Kovaču in njegovim tovarišem se je celo zdelo, da šele zdaj lahko govore o tistem, kar so si od nekdaj hoteli povedati in o čemer so ves čas molčali. Veliko, premnogo je bilo stvari, ki nisi mogel vpričo vsakogar govoriti o njih! Najzvestejši izmed vseh je bil Krištof Blagaj. Ne le zaradi globokega prijateljstva, ki ga je čutil do kovača. Možina je že kdaj opazil, da Krištofu ni obstanka, ako Lucije ni doma, in da je hči nemirna, kadar Krištof dolgo ne pride. Zalotil jih je, kako skrivaj gledata drug drugega in kako pobesita oči, kadar bi se morala srečati s pogledi. Enkrat je hotel govoriti o tem z Lucijo. Njen preplah in njeno strmenje sta mu takoj pokazala, da je res tako, a da nima za kaj skrbeti, ker hranita svojo skrivnost vsak zase in je ne izdasta nikomur, niti drug drugemu ne ... Ta sramežljiva molčečnost ni izvirala samo odtod, ker je bila Lucija dobro dete in Krištof značajen fant. Njen drugi, enako tehtni vzrok je bil ta, da Krištofove domače prilike niso bile ugodne ženitvi s kovačevo hčerjo. Andrej Možina je imel svoje pošteno ime, svoje delo, ki ga je dobro preživljalo, svojo hišo, majhno posestvo in kupček denarja, ki bi ga bil marsikateri ženin vesel, toda stari Blagaj je bil gotovo sedemkrat imovitejši od njega. Imel je najlepšo hišo v Ravnah, ki je bila od nekdaj Blagajeva, in malin, ki mu je ostal po rajnki ženi: njiv, travnikov in gozda sam Bog ve koliko. Bolehni oče Blagaj je bil pošte* njak, toda bogataš; dober človek, toda strog in trd; pa* meten mož, toda pristaš Jakoba Vojske. Čeprav je le izlepa nagovarjal sina, da bi se ravnal tako, kakor župnik želi in hoče, je bilo pri Blagajevih vendarle dokaj mrke nape* tosti in užaljenega molčanja, odkar je Krištof očitno pokazal, da misli ostati kovaču do konca zvest. Treba je 11 bilo pomisliti, da bo oče Blagaj delil svoje imetje med dva sinova: med prvorojenca Krištofa, s katerim je bil nezadovoljen, čeprav ga je vsak blagroval za takega sina, in med grbastega zelenca Aleša, ki ga je bilo malo prida in ki bi vse v zlo obrnil, čeprav je bil izmed prvih, ki so se postavili gospodu Vojski ob stran ... Krištof ni smel izkušati očetovega potrpljenja; moral je sam potrpeti, čakati in gojiti svoje upe na tihem, ako je hotel, da pride boljši del domačije v njegove krepke roke. Kovač mu je pritrjeval, kakorkoli je v mislih obračal to stvar. «Uredilo se bo,» je časih mrmral sam pri sebi. ^Nesloga bo minila kakor kislo vreme. Župnik je vendarle človek, ni vrag, da se ne bi ugnal. Vse se bo uredilo.« Toda Možinov up je bil zmoten. Nič se ni uredilo, nesloge je bilo čedalje več in župnik se ni ugnal. Kovač ni pomislil na to, da zmagovit vojskovodja ne more odne= hati. Njegova lastna vojska ga omamlja s svojim krikom in ga nese naprej kakor val; če ji on ne ukazuje novih dejanj, najde sama priliko zanje ... IV. Baš tisto spomlad leta 1912., ko so nekateri že mislili. da se nad Ravnami jasni, je razburil vso vas dogodek, ki ga je proglasil gospod Vojska za strašno pohujšanje. Krištofov oče pa za sramoten madež na časti Blagajeve hiše. Pripetil se je takole: Kovač Andrej, Blagajev Krištof in Medvedov Boštjan so šli v nedeljo dopoldne v Bukovico na razvitje sokol* skega prapora. Slavnost je privabila veliko sveta; godba je igrala bistre koračnice, rdeče sokolske srajce so vriskale v majevem solncu in starosta iz Ljubljane je imel tako krasen govor, da si je kovač trikrat obrisal oči. Popoldne je bila telovadba, za njo veselica; trojica iz Raven se kar ni mogla odpraviti domov. Tako dobrodejno je bilo gledati toliko zdravih, krepkih in navdušenih ljudi, zbranih v imenu iste drage stvari, istega tajnega hrepenenja po luči, razmahu in svobodi; toliko sreče in radosti je bilo v misli, da ni sam in zapuščen, kdor ljubi svoj dom in rod po 12 moško, z voljo do borbe in zmage; da bije sirom domovine na tisoče vročih src, ki so naveličana hlapčevanja in se nestrpno pripravljajo na veliki, gospodski dan, ki pride ... Zakaj vse to in še marsikaj je bilo skrivnostno namig* njeno v besedah govornikov, izraženo v vihranju praporov in v zvokih godbe, tajno zapopadeno v žarki barvi sokol« skih srajc in v prožnih okretih silnih mladih teles pri telovadbi. Vsaka stvar je imela svoj veliki pomen, ki ga je bilo treba samo uganiti; vse skupaj pa so pomenile tisto, kar se je duši nejasno bledlo v razsanjanih samotah in v svetlih mesečnih nočeh. Vzdignili so se pozno zvečer. Prvi krajec je komaj dovolj osvetljeval steze med njivami. Nekaj časa so snovali načrt, kako ustanove tudi v Ravnah sokolsko društvo, ako ne prej, pa tedaj, ko postane Krištof sam svoj gospo* dar, Blagaj na Blagajevem ... Nato so utihnili in so mislili samo še na tisto. Mehka noč okoli njih se je jasnila v igri domišljije, širila se v dalje, proti katerim je žvenketal junaški pohod. Trombe so pele na boj, belci so prhali, vihrali so rdeči plašči vitezov, v vetru so trepetala sokolja peresa čelad; bMskale so se dvignjene sablje, svetla kopja so se pobešala sovražniku naproti. Vse to je dobivalo čedalje bolj novodobno lice: topovi so v skok drevili na postojanke, nepregledne vrste pehote so se razprostirale z iztoka na zapad; obzorja so bruhala blisk in grom, vse* sirom je žvižgala svinčena toča. Vsi so se gnali nekam naprej, zadevali ob sovražnika, gazili ga, padali in umirali, ne da bi umrli, z vzvišeno slastjo čuteč rane v prsih in kri, ki je vrela iz njih. Naposled je bila zmaga dobljena. Bel prestol se je dvignil sredi polja in vojska, s slavo odeta je venčala svojega kralja ... «Tako bodi, amen!» je rekel kovač kakor iz sanj. «Amen!» sta odgovorila Krištof Blagaj in Medved Boštjan, ne da bi vprašala kovača, kaj misli... Toda Boštjan še ni utegnil zapreti ust, ko ga je treščilo v tilnik poleno, da je omamljen pal na obraz. Izza žive meje, streljaj pred vasjo, je molče navalil trop temnih postav in udaril po presenečeni trojici. Kaj imajo v rokah, se ni razločilo. Po izdatnosti udarcev pa je sodil Andrej Možina, da bi utegnile biti ročice ali koli. 13 «Ho, ho!» se je zagrohotal. «Kovača bi radi kovali? Nu, počakajte.« In prvi, ki je bil pred njim, je dobil tri stote pesti na čelo, da je telebnil kakor pod kijem vol. Če jih ne bi bilo za njim planilo šest na samega Andreja! Če ne bi bil Krištof začutil noža v mišici leve roke! Ni jima ostalo časa, da bi oklevala. Zaletela sta se kakor dva tura. Še trenutek in sta imela vsak svojo stvar v rokah: tako, kanal je! Pravica kladiva hoče, da se po nedolžnem tepsti ne daš! Napad se je izpremenil v beg. Preko travnika, po cesti, čez plot in jarek in drn in strn je šlo kakor turška vojska. Take dirke še ni bilo na svetu, ne v Ravnah, ne drugod! Enega je Krištof v skoku ujel za kuštre. Ko je izvil nepridipravu pipec in mu je pri mesečini pogledal v obraz, je spoznal svojega brata Aleša ... «Tak tako!» je ostrmel. «Brat na brata?« In mu jih je v sveti jezi naložil okoli ušes; bile so zaslužene, kakor le kdaj katere. Nato ga je sramotno zapodil spat. Boštjan, ki se je med tem osvestil, je počasi prikrevsal za tovarišema. Nobeden izmed njih ni bil znatno poško= dovan in Krištof Blagaj je menil, da je po tem takem vse v najlepšem redu. Drugačnih misli je bil kovač. «Nič prida ne bo iz tega,» je rekel pri slovesu. «Zapom= nita si mojo besedo.» Krištof in Boštjan sta ga osuplo pogledala. Toda Andrej je vedel, kaj govori. V. Novica o spopadu je kakor blisk zletela po Ravnah. Razširila se je s sumljivo naglico, prav kakor da je marši« kdo vedel, kaj bo, četudi ni pričakoval tako klavrnega izida ... Petelini so še peli jutranjico, ko je završalo na vseh vogalih, da so se kovač, Blagajev Krištof in Medve* dov Boštjan spustili v pretep s «poštenimi fanti« in da je Krištof neusmiljeno klofutal svojega brata Aleša. Gospod Jakob Vojska je med prvimi zvedel nesrečo, ki je zadela njegovega ljubljenca; poslednji, ki mu je prišla do ušes, je bil stari Blagaj. 14 «Sramota!» je zastokal bolehni mož. «Brat brata!» Togota toliko, da ga ni zadušila. Zaman mu je izkušal Krištof dopovedati, kako je bilo. Ne zavratni napad ne sunek z nožem nista mogla v starčevih očeh opravičiti dejstva, da je Blagaj pretepal Blagaja. Čast hiše je bila omadeževana! In vsega je bil kriv prokleti brezverec kovač! Krištofov up, da bo čas potolažil očeta, se je izjalovil. Vsaka beseda je bila zaman. Čez nekaj dni je potrkal gospod Vojska; s svojim prigovarjanjem, naj vdano pre* trpi to strašno pohujšanje in naj se zanese na Boga, ki ne bo dal, da bi slaba družba do kraja izpridila sina, je toli spretno razgrebel rano v srcu trmastega moža, de se ni več zaprla. Karkoli je poizkušal Krištof, da bi ustregel očetu, stari Blagaj je ostal užaljen in mrk. Posebno še, ko je župnik drugo nedeljo pridigal o Kajnu in Ablu! Aleš je med tem prebolel svojo kazen. Iz njegovih potuhnjenih oči se je bliskalo sovraštvo do brata in lakomno zmagoslavje ... Kakor oče, tako je sodila o Krištofovem dejanju do malega vsa vas. Brat brata! Če to ni bila sramota! Nihče ni rekel naravnost, da naj bi se bil dal pobiti kakor jagnje, a vsem se je poznalo na obrazih, da so pri« čakovali nekaj takega. Poraz čete, ki je hotela s kolom dognati pravdo, katero je začel Jakob Vojska z naukom in svarilno besedo, se je zdel omejenim dušam nezaslišan kakor bogokletstvo. Brezverske roke so se dvignile zoper tiste, ki so nosili bandera pri velikonočni procesiji; zoner tiste, ki jih je imenoval gospod župnik svoje prijatelje, ponos in diko svoje črede! Da bi bilo lepše slišati, je seveda takoj nastala govorica, da so Andrej, Boštjan in Krištof sami začeli boj; in ker je v srcu vendarle vsakdo vedel, da to ni res, se je ogorčenje polastilo besed ne* srečnega očeta: brat brata! In vsega je bil kriv kovač... Vsi bojazljivci. ki so ga zatajili, so zdaj dobili izgovor. Slaba vest se je izpremenila v sovraštvo. Nevidna črta je bila potegnjena skozi vas: na eni strani vse Ravne, na drugi kovač, silen kakor gora in trd kakor hrast, a vendar skoro osamljen. Zakaj njegovi prijatelji so imeli zvezane roke. 15 Najmanj svoboden je bil Krištof. Stari Blagaj je hiral od tedna do tedna; bela žena mu je hodila za petami, prežeč na prvo razburjenje, da bi udarila... Sina je bilo groza misliti na to. Saj ni bil Turek. Možina sam ga je prosil, naj zdaj ne išče preveč očitno njegove družbe. Toda oče Blagaj se ni dal ukaniti. V njegovi glavi je bilo vse dognano. Ko je o kresu legel, da ne bi več vstal. je poklical Krištofa k postelji in mu je velel zapreti vrata. «Umrl bom,» je dejal z glasom človeka, ki je premislil svoje prslednje reči. «Kaj bi dom brez gospodarja in kaj bi gospodar brez gospodinje? Sam izprevidiš, da fant ne moreš biti Blagaj.« Krištof je prebledel; končnica je zaječala pod njegovimi prsti. Starec pa je nadaljeval: «Skleni! sem, da bo v tej hiši svatba, preden zatisncrr oči. Naprosi Rožanca in Liparja, pojdi z njima v Radgošč in vprašaj za Volkovo Katro. Z njenim očetom je vse dogovorjeno.« «Očc!» se je zdrznil Krištof. »Zakaj ravno Katro? Starejša je od mene. Grda je kakor smrtni greh. Njena mati je umrla na Studencu ...» «Prinesla bo k hiši denar in dober glas. Volkovi so krščanski ljudje. Sam veš, da Blagajka ne more biti katerakoli.« Stari je vedel, koga bi sin pripeljal v dom, preden bi skopnel prvi sneg na njegovem grobu. Prav to pa je hotel zabraniti. Hči brezverca in svobodomisleca ne bo nosila Blagajevega imena! Gospod Jakob Vojska, ki je priprav* ljal njegovo dušo na sodbo Gospodovo, mu je zdavnaj dokazal, da tega biti ne sme ... Krištof mu je videl do dna srca. In bolj ko je čutil, da je ni milosti zanj, bolj se je trudil, da bi ga pregovoril. Ali se mu ne smili njegovo življenje ob strani žene, ki mu bo zoprna? Ali se ne vprašuje, kaj bo z njim? Bob v steno, izgovori! Oče Blagaj je bil pripravljen na vse. «Kolikor več pretrpiš na tem svetu, toliko večja bo tvoja zasluga tam ...» «A zakaj Katro? Zakaj ne druge!« je ponavljal nesrečnež. 16 «Dobro. Pusti Katro in najdi drugo. Vzemi katero hočeš. Lucije ne.» «Kaj vam je storila Lucija? Kdo ji more kaj očitati? Na vsem svetu je ni boljše in bolj poštene...» «Lucije ne!» je ponovil starec. «Premisii sam in povej, kako si se odločil. Do te nedelje imaš čas. Ali se oženiš, ali pa prenaredim oporoko.« «Oče!...» «Ali pa prenaredim oporoko.» Blagaj je težko zasopel in togotna rdečica mu je udarila v obraz. «Potem dobi posestvo Aleš.» «Aleš!... In kaj ostane meni?» «Matcrin malin in dolžni del.» Sina je stresal krč. Razum ga je zapuščal. Nekaj je vrelo v njem in divje sililo na dan. Tak tako! Ali Bog ni čul te grožnje? Ali ni dovolj glasno zavpila v nebo? In vendar to ni bilo najtežje. Najtežji je bil pogled v bolnikove oči, ki so zaklinjale in moledovale, obenem ko so pretile! Krištof ni videl v njih samo neizprosnosti: videl je tudi gotovost, da ga ta okrutni oče ljubi, danes morda bolj nego kdaj poprej. Videl je, da ga bo najprej razde= dinil, nato pa bo grenko plakal pod svojo odejo in bo obupan umrl. Reči temu zaslepljenemu starcu «ne!» je pomenilo toliko kakor umoriti ga... In Krištof se je z grozo osvestil, da zahteva njegova ljubezen več, nego je zmožen storiti... Pobesil je glavo in omahnil k vratom kakor pijan, ne da bi črhnil besedico. «Do te nedelje zvečer,« je čul za seboj očetov glas. «Do te nedelje ...» VI. Mrak se je spuščal na Ravne, ko je stopil tisti dan v kovačevo hišo. Andrej Možina in njegova hči sta pravkar povečerjala in odmolila. Kovač je prenesečeno dvignil oči proti prišlecu; še bolj je osupnil, ko ga je videl tako prepadenega. Samo Lucija se je srečno nasmehnila. Teden dni ga že ni bilo v vas! «Kaj bo novega?« je vprašal kovač. «Zjutraj so vedeli, da gre očetu na slabše. Pa ne da bi...?» Krištof je medlo odkimal. Gledal je kakor izgubljen. Pravica kladiva. 17 , «Ne, Andrej. Nič takega se ni zgodilo. Samo po tvoj svet sem prišel. Moja glava je na tem, kar porečeš.« Lucija je vstala in tiho izginila iz hiše. Krištof je nekaj časa brezupno gledal za njo; nato se je obrnil h kovaču, zgrabil ga za komolec kakor s kleščami in mahoma izsul svojo nesrečo v hudournik zmedenih besed. «Da veš, Andrej: tisto zastran Lucije in mene je bilo zmerom skrivnost. Omenil nisem ne njej, ne drugim, ne tebi: čemu, ko si zdavnaj sam uganil?... Vidiš, upal sem, da se kdaj obrne. Oče bo drugih misli... in bo mogoče, kar ni bilo mogoče ... Danes pa ... čuj, premisli, svetuj! ..» Izpovedal se je kakor pred Bogom. Čim delj je govoril, tem bolj svečan je postajal kovačev obraz. «Kaj mi svetuješ, Andrej?« je vprašal Krištof nazadnje. «Reci, razsodi! Tvoja beseda bo moja beseda.« Andrej Možina je dolgo gledal v tla; nato je resnobno zmajal z glavo. «Ne, prijatelj, zdravila za to bolezen ne vem. Ali naj ti rečem: vdaj se? Kako naj spravim iz ust besedo, zaradi katere bo jokal moj otrok?... In z druge strani, kako naj rečem sinu: vzemi očetov obup na svojo vest?... Ne, Krištof, vsak mora to sam odločiti in sam nositi na duši.« Globoko sopeč si je segel v brado. Čez minuto se je nagnil h Krištofu in povzel tise: «Vendarle... Ali naj ti povem, kaj boš storil? Kmet si, vidiš. Kmetu je žena drugo, prvo mu je. dom. Do smrti bi te grizla misel, da si ga dal iz rok zaradi nje. Bog ve, nemara bi ji še očital, da si jo spoznal... Na vse to mislim, čeprav ni glavno. Glavno je tole: ti nisi dovolj trdosrčen, da bi si naložil očetovo gorje.« «A kaj naj storim? Le kaj?« «Presodi: eno te bo peklo nekaj časa, drugo bi kljuvalo vse žive dni... Ali preprosi očeta, ali pa stori, kar zahteva.« Krištof je škrtal z zobmi. «Ne škrtaj. Svet ukrotiš, samega sebe ne izpremeniš. Imej pogum: enkrat nam bo vsem odleglo... Ne meni se zame. Najino prijateljstvo ostane, kakor je. Ne misli na Lucijo: mlada je, življenje se ji pravkar odpira...« 18 «In jaz?» je zastokal mladi človek, vstajaje s klopi. «In o jaz r ...» «Ti si mož, Blagaj!» je slovesno rekel Andrej Možina. «Bog s teboj in ne pobesi glave!« Lucija je sedela na hišnem pragu. Krištof je ni opazil, ko je šel mimo nje. Vstala je in stopila v izbo, nič dobrega ne sluteč. «Kaj mu je nocoj, očka?» je vprašala s tesnobnim glasom. »Čudno pobit se mi je zdel.» Kovač jo je potegnil k sebi na klop in ji je položil roko na čelo. »Krištof se ženi, Lucija,» je rekel mehko in boječe, sam bolj presunjen od nje. Lucija je prebledela kakor zid za njo ter omahnila očetu na kolena ... O Šmarnu je bila pri Blagajevih svatba. Pozneje so pripovedovali, kako se je ženin ukral izza mize, da živa duša ni vedela kam. Iskali so ga povsod; naposled so se spomnili in so pogledali v hlev. Tam je stal mladi Blagaj pri vrancu, z rokami okoli njegovega vratu, z obrazom v njegovi grivi. Ko so ga poklicali, jih je dolgo gledal kakor iz uma. Ljudje, ki so hodili tisto noč mimo kovačije, so zaustav« ljali korak in prisluškovali. Culi so ženski glas, ki je plakal, da bi se kamen usmilil, in globok moški glas, ki je prigo* varjal: «Nikar, otrok, nikar ... Enkrat nam bo vsem odleglo!..» Štirinajst dni po Krištofovi poroki je zazvonilo staremu Blagaju zadnjo uro. Umrl je ves srečen, da je rešil sinovo dušo. VII. Tako se je začelo sivo, turobno življenje. Naj je solnce še tako svetlo sijalo na Ravne, v Blagajevo hišo ni seglo, v srcu njenega gospodarja ni moglo užgati ne veselja ne nad. Prve čase ni smel pogledati ne vrvi ne lovske puške, ki je visela v izbi nad pečjo. Življenje ga je tiščalo kakor 19 2» neznosno breme, tem bolj, ker je Katra takoj pokazala, da se je ni branil zaman. Trava, ki so jo svatje pohodili okoli hiše, je še ležala, ko so sosedje že nastavljali ušesa in poslušali Blagajkino jezikanje. Glasilo se je od jutra do noči, na moža, na posle in tja v en dan, čez plot, skozi okno in skozi vrata, prav kakor bi mislila, da je to dolžnost gospodinje. Krištof je tudi kmalu opazil, da pije. In kadar se je nakričala do sitega, je prišla k njemu z zariplim licem in kalnimi očmi, dišeča po žganju in vinu, in je jokavo silila vanj, da bi ji bil nežen mož,.. Mladi gospodar je izprva sam iskal tolažbe v pijači. Ko sta nekoč z Boštjanom sedela pri krčmarju, se je nagnil Medvedov preko mize: «Krištof! Oni dan sem čul, da že tepeš Katro... Ali jo res?» Blagaj je mračno mahnil z roko. «Pa bi jo moral, Krištof. Moral bi jo... Ali ti njo, ali pa bo ona tebe.» Krištof še ni poizkusil Boštjanovega zdravila. Čemu neki! Saj ni bila ona kriva, da jo je vzel. Pustil bi jo bil, njo in dom in dediščino, pa bi zdaj pokorila drugega in on bi imel Lucijo. Tako blizu je bila rešitev. Treba je bilo samo razkačiti umirajočega očeta in s tem pospešiti nje* govo smrt... Treba je bilo reči: ne! Zakaj ni rekel? Ali je bil tako dober, tako šibak ali tako bojazljiv? In zdaj je bilo prepozno. Ni si bilo vredno puliti las. Zdaj je bilo vse eno, nič ga ni moglo rešiti... Še vino se mu je uprlo. In prav takrat, ko je zlil poslednji kozarec na tla, ga je obšla vsa moč kovačeve besede: «Mož si, Blagaj! Bog s teboj in ne pobesi glave...» Ta spomin ga je prešinil kakor razodetje. Vrgel se je v delo, vstajal prvi in hodil poslednji spat. Med delom ni utegnil premišljevati sam o sebi; in kadar je pal zvečer na posteljo, je utonil v spanje izmučenih kakor svinec v morje. «Če zdržim tako do konca,» je časih mrmral sam pri sebi, gledaje krvave žulje na svojih dlaneh, «in mi do konca ne zmanjka ne dela ne moči... tedaj bom mogel živeti...» 20 In vendar so bili na svetu ljudje, ki so mu zavidali. Postal je Blagaj na Blagajevem, ko je bilo že vse tako lepo napeljano, da bi dobil posestvo Aleš! Nekateri mu niso privoščili petične Katre; drugim ni bilo prav, da ni vzel Lucije; tretji so ga obsojali, ker je vse kazalo, da je vzlic temu še ni pozabil. Ubogi Aleš je med tem životaril v svojem mlinu; čudo ni bilo, če je gnev na Krištofa kar bliskal iz njegovih oči... Takšno sovraštvo med sinovoma enega očct:i! Da ni bilo kovača Andreja, bi bilo vse dobro! Mladi Blagaj ne bi bil zapravil milosti Jakoba Vojske in ravenski oprav; Ijivci se ne bi imeli za kaj vznemirjati... Možina ni mogel tajiti, da mu je ta gonja grdo zagrenila življenje. Marsikateri gorečnež v Ravnah je rajši hodil k bukovškemu kovaču, samo da ne bi dal liberalcu dela. Toda Andreju ni bilo do tega. Vse bolj ga je težila zavest, da ga črtijo, čeprav ni storil ničesar zoper svojo vest. Kam, le kam je izginila prisrčna dobrodušnost ravenskih vaščanov? Pust vihar je ometel vas in jo je zasul z nečU stimi smetmi... Najbolj od vsega pa je morila Andreja žalost njegovega otroka. Nesrečna Krištofova ženitev je vzela Luciji vso dekliško veselost. Mar bi se bil odvrnil iz prevzetnosti, pokazal ji, da mu je za malo! Tako pa sta tugovala drug po drugem, oba žrtvovana, oba vedoča, da stoji med njima zid, ki ga ne moreta ne preskočiti ne podreti! Kovač jo je potrto opazoval. Nato si je rekel, da mu tako vsaj še ostane za nekaj časa. Dopovedoval ji je, da Krištof ni mogel drugače in da se je treba sprijazniti z življenjem, kovati ga, hudimana, in ne dati, da bi nas imelo za naklo. Krivica, ki se je zgodila nam ali komu drugemu, bo sojena brez nas in bo rodila gorje na glavo tistega, ki jo je storil. Nekje se vse izravna, enkrat se vse poplača. Kovač nad kovači pazi na svoj svet in v tem svetu je vse urejeno kakor v velikem stroju. Kolesa se love med seboj, sile se strežejo in dajejo iz svojih srečanj učinke. Ako vržeš dvoje vkup, mora nastati tretje. Ako storiš dobremu človeku zlo, mora slediti pokora, ali pa bi Kladivar, ki goni vsa kolesa in kuje sleherno stvar, zatajil samega sebe. O tem se bo uveril Aleš in še marsikdo drugi... 21 Tako je obodril hčer in sebe. Nosil jo je na rokah, obdajal jo z nežnostjo, kakršne se drugače preprosti človek sramuje. Lucija, ganjena po taki ljubezni, se ga je krčevito oklenila. Oče je bil zdaj vse, kar je še imela na svetu; on je ne bo zatajil, on je ne bo žrtvoval! In spet se je kladivo bistreje glasilo nad Ravnami. Kovač je delal kakor orjak, čuteč, kako mu raste iz osamljenosti moč in trma. Meh je hropel, vigenj je žarel kakor živi pekel, kladivo je padalo in razbeljeni kos se je ploščil, udar na udar, s srditimi iskrami se braneč krotilca, dokler mu ni vsilil oblik. Ta godba ognja in železa je opajala duha, odnašala ga kvišku in mu z vrha svojih vrtincev raz* kazovala uganke sveta. Zadajala je vprašanja, grmela od* govore. Katerikrat se je Andrej sredi dela zdrznil, pobesil kladivo in prestal. «Povej,» je vprašal tistega, kdor mu je bil najbližji. pomočnika Jaka, vajenca Šimna ali Lucijo, kadar je gledala izza vrat, «reci, kje je zapisano, da bodi naklo na vekomaj hlapec in kladivo do konca gospod? Katera pravica zapo* veduje, da mora milijon siromakov trpeti, sto velikih pa hodi vsem po glavah? Kako in kdaj je bilo narejeno, da je sedmero ljudstev enemu za nakov in eno ljudstvo sedmerim vladar? Ali ga ni leka zoper ta greh? In Jaka, recimo, je moral priznati, da ne ve, zakaj in odklej. Tako je, tako bo do sodnjega dne, za to je ni trave na svetu ... «Ne boš, teleban!« je vzrojil kovač. «Naklo je dobro železo in več ga je kakor kladiva, in Bog zna, koliko teže je v njem: toliko, kolikor udarcev pomni. Gorje, pravim jaz, kadar pade naklo na kladivo!» Jaka je osuplo zmajal z glavo. Naklo na kladivo! «Naklo na kladivo,« je trdil Andrej. «Mali na velike, hlapci na gospodarje, siromaki na bogate, sedmero ljud= štev na enega, ki jim živeti ne da ...» Tako je dejal in je udaril predse, da se je stresla kovač« niča s hišo vred. Jaka in Šimen sta razglasila prerokbo po vasi. Vse, staro in mlado, je brilo norec na Možinov rovaš. 22 Toda jesen je prinesla v Ravne kaj čudne novice . . . Na Balkanu je vzbuhnil požar. Narodi, ki so bili dolgo nakla v delavnici zgodovine, so si podali roke in so udarili na sovraga, da bi skovali zatiranim bratom prostost. Črna Gora je porušila sultanove mejnike. Bolgarija si je lomila pot proti Carigradu, srbska vojska je kakor plaz zasula kosovsko ravan . . . Kumanovo, Skoplje, Črna reka! Lozcn* grad in Ljule Burgas! Jedrenje in slavni, s krvjo obliti Taraboš! Turčija je prosila za mir . . . Nakovalo je palo na kladivo! In zemlja, ki je rodila te maščevalce Kosova, osvobodi* telje Jedrenja in Skadra, ni bila Bog zna kako daleč od Raven. Dan ali dva hoda do Sotle in Kolpe; nato Hrvat* ska, na meji Hrvatske Sava; onkraj Save je bila že Srbija... Kovaču se je zdelo to blizu. Možje, ki so šli na Kosovo, so bili istega rodu kakor on; bili so malone slovenska kri, govorili so skoro po slovensko. Če bi jutri krenili na sever, kakor so danes prodirali na jug, in bi se gredoč oglasili v Ravnah, bi jih pozdravil po naše; razumel bi se z njimi kakor z brati brat. In vendar: svoboda, vsem skupna beseda, ki je niti smrt ni mogla vzeti iz njihovih ust, je tu izgubljala svoj zmisel. Ravenci so hlepeli po novicah iz radovednosti, zato, ker je bila vojna, ker so grmeli topovi in ker je tekla rdeča kii. Da teče ta kri tudi zanje in da vzhaja na Kosovem polju tudi njim zarja bodočnosti, tega ni čutil izprva nihče, razen kovača in tistih petih ali šestih, ki so hodili z njim. Ostali so poslu* šali gospoda Vojsko, ki ni nikoli pozabil omeniti, da Srbi niso katoličani in da se «brezverski svobodomisleci» samo iz umevnih razlogov tolikanj radujejo njihovih zmag... Kovač je porabil vsako priliko, da je učil in oznanjeval. Ob nedeljah je hodil v krčmo. Tam je bilo zmerom polno ljudi in vsak trenutek je kdo izpregovoril o vojni. Časih so se sporekli: koliko je Črnogorcev? Kje leži Makedo* 23 nija? Kam teče Vardar? Ta je trdil to, drugi ono. Oči so se ustavljale na Andreju: ti povej! In Možina je odgovarjal prijateljem in nasprotnikom, sipaje vmes svojo sol... Primera med Avstrijo in Turčijo se je ponujala sama od sebe. Kar se je zdaj začelo na jugu, se je moralo končati na severu; tudi pri nas je moralo udariti naklo na kladivo, da se izpolni pravica! Govoril je oprezno in dokazoval s prispodobami, po ovinkih vodeč poslušalce do zrna. Nekateri so kimali, drugi so se zmrdo* vali, tretji majali z glavami, še preden je usta odpr!. Čutil je, da jih nekdo svari in odvrača od njega . . . Nekoč je stopil v krčmo Aleš. Sedel je, zapičil oči v kovača, ki je pravkar razlagal, in zlobno poslušal do konca, ne da bi se oglasil vmes. Nato je dejal kakor tja v en dan: «Res je pa le, kar pravijo župnik: da Srb ni naše vere človek!» «Eden je Bog za vse, ki iščejo pravice,« je mirno odvrnil Andrej, prijemaje se za brado. «Vidiš, kovač!« Aleš je škodoželjno blisnil izpod čela. «S svojo lastno besedo si zdajle priznal, da srbski bog ne more biti naš Bog.» Vsa izba je obmolknila. «Nu?» je rekel kovač. «Kar povej.« «Ti praviš: za vse, ki iščejo pravice. Ta Bog je tedaj za Srbe in še za koga. Za nas ne! Mi ne iščemo pravice in je nimamo za kaj iskati. Imamo jo; Turek je daleč od nas in nam se dobro godi.« Andrej se je ogrel tem bolj, ker je videl nastavljeno zanko. «Dobro se nam godi!« je ponovil z bobnečim grohotom. «Komu pa? Tebi, ki hočeš biti samo sit in bogat in dobro zapisan pri višjih! Če bi bil človek, kakršni so ljudje, bi kmalu spoznal, da imaš manj pravic kakor pes, ki čuva tvoj malin. Kaj moreš biti pri nas, dokler ostaneš s!oven= ske matere sin? Hlapec! Kaj smeš, dokler se ne zatajiš? Služiti Nemcu, ki reže tvoj' kruh po svoje! Kamorkoli se ozreš, je tvoje pravice proti njihovi toliko, kolikor je 24 krščanske proti turški. Za koga živiš, para slovenska? Za tujca. Za koga pogineš, kadar bo treba dati kri? Za tujca. In praviš, da se nam dobro godi!« Pivci so kimali, toda Aleš je sijal od zmagoslavja. -o vsa divia ponlava namah. 7ačela sn ie borba, ki ii zgodovina ne pomni enake: borba wnn naroda za vso deželo in vsakega noedinca za vunVn r.p/4 zemlip; borba za vsako orfniišče nosebei. za dom. 73 ni?»»n 73 rtn'o WvMenie starcev, žena in nedr>rasb'h n+mV c-K^l-j r>o'ki Tlipni rmap. so se bili kak-.^r H«*ri 'n c+",: V"Vor rid: toda MflrVen