TEKTONSKA POGOJENOST KRAŠKEGA RELIEFA ZAHODNE SUHE KRAJINE TECTONICALL Y CONTROLLED KARST RELIEF IN WESTERN SUHA KRAJINA PETER HABIC 3 Acta carsologica Acta carsologica, XVII (1988), 33-64, Ljubljana, 1988 Izvleček UDK 551.24(497.12-13) Habič Peter: Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine V kraškem površju zahodne Suhe krajine in njene okolice v južni Sloveniji (NW Dinaridi) so ugotovljene poglavitne strukturne oblike in tektonsko različno premak- njene morfološke enote. Ob tektonskih stopnjah so strme kraške rebri; v pogreznjenih jarkih so podolja, kraški ravniki in uvale, imenovane doli; v zdrobljenih prelomnih conah so suhim dolinam podobni predoli; na dvignjenih planotah so kopasti vrhovi in manjše uvale. Strukturne oblike so predvsem posledica mlade tektonile. Drobne kraške oblike, škraplje, vrtače in kanjon Krke ter naplavine na poljih so rezultat mlajšega kvartarnega razvoja. Abstract UDC 551.24(497.12-13) Habič Peter: Tectonically controlled karst relief in western Suha krajina On the karst surface of West Suha krajina and its vicinity in southern Slovenia (NW Dinarids) the main structure forms and tectonically differently displaced mor- phological units were ascertained. Along tectonic tresholds there are steep karst slopes; in subsided graben the surface is lowered either in form of »podolje«, or in karst plains and ouvalas, called »dol«; in crushed fault zones there are »predol«, similar to dry valleys; on uplifted plateaus there are ample summits and smaller ouvalas. The structure forms result mostly by younger tectonics. Micro karst forms, limestone pavements, dolines and Krka canyon as well as the sediments on the poljes are resulting from younger Quaternary development. Naslov - Address dr. PETER HABIC, znanstveni svetnik Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU 66230 Postojna, Titov trg 2 Jugoslavija UVOD Morfološko in strukturno preučevanje krasa na Dolenjskem je del rednega programa Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v letih od 1986 do 1990. V tem prispevku so predstavljeni izsledki o strukturnih prvinah v reliefu Suhe krajine in njenem sosedstvu. Raziskava je bila zastavljena na podoben način, kot so bile pred leti analizirane strukturne poteze v reliefu matičnega Krasa. Z analizo strukturnih oblik v kraškem površju, kot so rebri, police in brazde, sem skušal ugotoviti prostorski razpored strukturnic ter višinski položaj z njimi omejenih morfoloških enot. V razporeditvi in oblikovanosti teh enot spo- znavamo zakonitosti morfološkega razvoja pod vplivom eksogenih procesov in mladih tektonskih premikanj. Pri delu sem si pomagal s topografskimi kartami v merilu 1 : 25 000 ter z orohidrografsko podlogo in osnovno geološko karto v merilu 1 : 100 000. S po- močjo letalskih posnetkov sem dopolnil kartografsko ugotovljene strukturne prvine, tako dobljene podatke pa preveril na terenu. Temeljna značilnost strukturnega reliefa kraške Suhe krajine so predvsem premočrtna, nerazčlenjena pobočja ali rebri, v njih se zrcalijo tektonske stopnje ob poglavitnih prelomih. Druga pomembna sestavina so kraški ravniki ob vznož- ju strmih rebri. Prostornejši kraški doli so razviti na zastajajočih grudah, naj- pogosteje v jarkih in ob bolj zdrobljenih prelomnih conah. Na zdrobljene kam- nine ob prelomih so vezani tudi značilni predali med posameznimi strukturnimi enotami. Na dvignjenih morfoloških enotah prevladujejo zakrasele ravnate z osamljenimi kopami, kovki in grmadami, vmes pa so različno obsežne vrtačaste uvale. Poleg tipičnega kraškega reliefa je na obrobju ob stiku z nekraškim po- vršjem ter na dolomitnih vložkih med apnenci razvit tudi fluviokraški relief. Na nepropustnih kamninah se na dvignjenih enotah uveljavlja normalno flu- vialno razčlenjevanje z erozijsko bazo v višini lokalnih ponorov. V tektonsko pogreznjenih delih prevladuje nasipanje. Predstavljena je nova podoba strukturne razčlenjenosti Suhe krajine, ki dopolnjuje dosedanja geomorfološka spoznanja. Ta so bila zasnovana na pred- postavki, da je na kraškem površju prvotno prevladovalo normalno fluvialno preoblikovanje in da so razne uravnave in police, pa tudi vzdolžne reliefne oblike izraz ciklično obnavljajočih se erozijskih faz. Novejše študije so bolj oprte na dognanja o korozijskem in neotektonskem oblikovanju površja na kar- bonatnih kamninah, vendar upoštevajo tektonsko zasnovane oblike pretežno le v območju depresij. Celovitejši pogled na strukturno zasnovo reliefa nam pomaga pri pojasnjevanju nekaterih doslej nerazumljivih geomorfoloških problemov, dragocen pa je tudi pri reševanju nekaterih speleoloških in hidrografskih vpra- šanj. Izpopolnjena podoba še vedno ni dovolj podrobno izrisana, da bi z nje spoznali celovit morfološki razvoj Suhe krajine v postpliocenskem obdobju; po- trebne so nadaljne študije. 3* 35 Acta carsologica, XVII (1988) ORIS SUHE KRAJINE IN NJENE GEOMORFOLOŠKE PROBLEMATIKE Suha krajina je v geografskem pogledu vsekakor svojevrsten predel Do- lenjske in z njo celotne južne Slovenije. Njeno ime naj bi po A. Meliku (1959, 437) nastalo » ... po živem pojmovanju razlike med kraškim in normalnim vodnatim dolenjskim predelom, ki se stikata na Temenici«. V tem prispevku uporabljam ime Suhe krajine po Meliku » ... za vse ozemlje od Dobrepolj do spodnje Temenice, od Višanskega potoka in šentviške kotline, tja do Soteske in Roga ter do severnega konca Kočevske Male gore«. To območje je A. Me - 1 i k (1931, 73) razdelil na dva dela, desno od Krke do Dobrepolja se razteza zahodna, med Krko in Temenico pa vzhodna Suha krajina. Zaradi boljšega pre- gleda strukturnih posebnosti pravkar orisanega območja sem razširil preuče­ vanje še na zahodu prek Dobrepolja in Ribniške Male gore v Zahodno-dolenj- sko ali Ribniško-kočevsko podolje, torej neposredno do vznožja visokega krasa Notranjske. Na severu je bilo treba pogledati še tja do prehoda v Ljubljansko in Grosupeljsko kotlino ter na vznožje Posavskega hribovja. Ta predel je bil nedavno predmet ponovnega geomorfološkega preučevanja (I. Gam s , 1987), zato bo tu le posredno predstavljen. V sedanjem obsegu preučevanja lahko pogrešamo še nekoliko širši struk- turni pregled severnega, vzhodnega in južnega obrobja Suhe krajine, saj bi ob razmerah v Posavskem hribovju, Mirenski in Novomeški kotlini lažje razumeli tektonski položaj in morfološki razvoj ožje Suhe krajine. Po drugi strani pa je tudi znotraj obravnavanega območja potrebna še podrobnejša analiza struktur- nih prvin, morda v smislu F. Šušteršiča (1987) in tektonske dinamike, da bi temeljiteje osvetlili celotno morfogenetsko dogajanje v pliocenu in kvartarju. Vkljub temu sem v zastavljenem obsegu in z omejeno podrobnostjo ugotovil nekatere nove zakonitosti v strukturni zasnovi kraškega površja Suhe krajine. Med najpomembnejše dosedanje geomorfološke raziskave Suhe krajine vse- kakor spada študija A. Me 1 i k a (1931). Zasnovana je bila na takrat prevladu- Sl. l. Geomorfološka skica zahodne Suhe krajine z obrobjem 1 - naplavine v kotlinah in kraških dolih 2 - kraški ravnik 3 - fluvialno površje 4 - nizke kraške planote (300-500 m) 5 - srednje kraške planote (500-700 m) 6 - visoke kraške planote (nad 700 m) 7 - rob kraških planot, reber 8 - oznake dolov-uval v osrednji Suhi krajini 9 - površinski tokovi in ponikalnice 36 Fig. l. Geomorphological sketch of western Suha krajina and its border 1 - alluvium in basins and karst »dol« 2 - karst plain 3 - fluvial surface 4 - low karst plateaus (300-500 ml 5 - medium karst plateus (500-700 m) 6 - high karst plateaus (above 700 m) 7 - border of karst plateau 8 - signs of »dol« - ouvalas in the central Suha krajina 9 - superficial streams and sinking streams P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine -1 ~ ~ o 1 r-- c:o en 1 37 Acta carsologica, XVII (1988) jočem konceptu o fluvialnem cikličnem uravnavanju površja, ki naj bi tudi na krasu zapustilo številne terase oziroma nivoje ter suhe doline nekdanjih rek, ki so z zakrasevanjem postopno izginile v podzemlje. Tako je Melikova študija iz leta 1931 usmerjena predvsem v analizo razvoja predkraške rečne mreže na podlagi reliefnih oblik, ki naj bi se z zakrasevanjem ohranile iz predkraške fluvialne faze. Poleg tega pa je A. Me 1 i k že v precejšnji meri upošteval tudi izsledke geologov in lastna spoznanja o geotektonski pogojenosti nekaterih re- liefnih značilnosti. V zadnjem obsežnejšem pregledu Dolenjske (A. Me 1 i k, 1959) priznava geotektonski zgradbi še nekoliko večji pomen, tako pri obliko- vanju Ribniške doline, Dobrepolja, Globodola, Muljavsko-Stiškega dola in preč­ ne vrzeli med Rašico in Krko ter ob južnem robu Suhe krajine na prehodu v Kočevski Rog. Ob podrobnem prebiranju lahko iz prve Me 1 i k o ve razprave izluščimo vse poglavitne strukturne poteze v reliefu Suhe krajine. Manjkajo morda samo spoznanja o mladi tektonski dinamiki, pa bi tudi pomanjkljivosti prevladujo- čega izhodišča prišle veliko manj do izraza. A. Me 1 i k (1959, 408-409) je bil mnenja, da zakrasevanje ni moglo zabrisati sledov prvotnega normalnega re- liefa. Po suhih dolinah in dolih je sklepal, da je bil » ... vodni odtok sprva usmerjen od juga proti severu, v obrnjeni smeri kot teče Krka. Ta naj bi se razvila šele, ko je udor Krške kotline ojačil erozivno silo in je mogla izkoristiti razhrebanost tal ob veliki podolžni prelomnici. Vodni odtok je bil sprva usmer- jen bodisi proti sedanjemu Radenskemu polju ter preko Luč proti Grosupeljski kotlini, kakor tudi proti prvotni Mirni med Šentvidom in Ponikvami«. Toda » ... relief Suhe krajine ima močno kraški značaj, saj je zakrasevanje že zelo dolgo poglavitni činitelj. Površje je sicer prekrito s preperelino, toda marsikje gledajo skale na dan ... Na ravnih ploskvah se je nabrala kraška rdeča prst v debelih slojih, največ v Krški dolini. Površje je razjedeno z neštetimi vrtačami in nepravilnimi kraškimi kotanjami. Pozornost vzbujajo velike uvale, posebno na desni strani Krke. Nanizane so na sledeh nekdanjih normalnih dolin ... Na levi strani Krke so obsežnejši visoki hrbti ... , uvale so manj izrazite, toda tu so večje kraške kotanje s širokim ravnim dnom ... Sredi Ajdovske planote vzbuja pozornost globoko udrti Globodol kot malo kraško polje«. Tektonsko naj bi bila zasnovana tudi soteska Krke med Ajdovsko planoto in Rogovsko goro, ki » ... da je že stara, ker manjkajo tudi najstarejše terase v njej ... in podoba je, da se že dolgo rogovsko-ajdovski prečni pas nahaja v krepkejšem dviganju; Krka se bori z njim v antecedentnem vrezovanju«. Po mojem je prav ta soteska Krke poglavitni člen za razumevanje diferenciranih tektonskih premikov tudi drugod v Suhi krajini, ki ga Melik ni podrobneje ovrednotil. Čeprav je ob današnjem stanju geomorfološke znanosti mogoče ugovarjati nekaterim M e 1 i k o v i m pogledom na hidrografski in morfološki razvoj Suhe krajine, kot na primer o terasah ob Krki pri Dvoru in Sadinji vasi (1931, 69) ali o splošnem prvotnem odtoku proti severu, pa ne moremo ugovarjati njego- vim temeljnim ugotovitvam o zastajanju dolenjske grude za okrog 300 m med splošnim dviganjem dinarskih planot med Krimom in Kumom. Podobno kot je celotna Dolenjska zaostajala v širšem pogledu, pa je tudi ožji del zahodne Suhe 38 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine krajine zaostajal v dviganju med Rogom in Korinjsko planoto. Me 1 i k je tudi mnenja, da se je površje na zastajajočih grudah drugače oblikovalo kot na bolj dvignjenih, terase sledijo bolj na gosto, a so manj izrazite, pogosto so vidne le v pregibih na pobočjih, ali pa prehajajo ena v drugo z manj določnimi me- jami. Tu pa se naši pogledi ob podrobni strukturni analizi z Me 1 i k o vi mi najbolj razhajajo. Ravnate in police ob pobočjih kot tudi v dnu podolij, kakršno je ob zgornji Krki, po mojem gledanju niso v celoti erozijskega, temveč struk- turnega in korozijsko denudacijskega izvora. Z upoštevanjem te razlike se po- kaže celovitejša geotektonska zasnova celotne Suhe krajine in njenega obrobja. V manjši meri se razhajajo naši pogledi na strukturno zasnovo Suhe kra- jine z ugotovitvami I. Gam s a (1984, 1987). Vkljub nekaterim kar podrobnim členitvam neotektonske dinamike, na primer v muljavskem podolju med Stično in Krko, v njih še prevladuje erozijsko-korozijski koncept, s katerim pojasnjuje postopno zakrasevanje hipotetične Pa1eo1jub1janice na severnem obrobju Suhe krajine, v Grosupeljski kotlini in v dolini Krke. V Suhi krajini in njenem obrobju srečujemo prvine treh tektostrukturnih enot, panonske, dinarske in alpske. Panonska, ali po U. P r e m r u j u (1982) balatonska, se kaže v položaju in razporeditvi Krško-novomeške kotline, Krškega hribovja in Mirenske doline, katere severno obrobje pripada že pred- alpskemu hribovju. Dinarska struktura prevlada zahodno od doline Krke. Toda tudi vzhodno od Krke so v strukturnih reliefnih prvinah vidne dinarsko pote- kajoče prelomne cone. Alpske strukturne poteze se nekako končujejo v Posav- skem hribovju in južneje na Dolenjskem ne prihajajo do veljave v reliefu. V morfološkem pogledu je zlasti zanimiv prehodni pas ob stiku alpskih in dinar- skih struktur. Sledimo mu od Ljubljanskega barja prek Grosupeljske in Šent- viške v Mirensko kotlino. To je v splošnem nizek svet, s kraškimi in fluvio- kraškimi potezami (I. Gam s, 1987), ki je v tektonskem pogledu bolj zastajal med Suho krajino in Posavskim hribovjem. Na tem površju so se ohranile de- belejše prepereline. I. Gam s jih pripisuje Paleoljubljanici, lahko pa so jih nasuli tudi potoki z južnega obrobja Posavskega hribovja. To možnost je treba še preučiti, saj je lahko tudi pedimentacija prispevala k debelejšemu eluvial- nemu pokrovu. Nikjer ni namreč znakov za rečno ali jezersko sedimentacijo ilovic, kot je ugotovil že A. Me 1 i k (1931). Južno obrobje Posavskega hribovja in prehod v Suho krajino zasluži še nadaljno obravnavo morfostrukturnih značilnosti. Osvetli naj reliefni razvoj med alpskim, dinarskim in panonskim obrobjem, pa tudi razmere med Savsko dolino in dolino domnevne Paleoljubljanice. Zdi se, da je doslej (I. Gam s, K. Nate k, 1981) vendarle nekoliko zapostavljeno vrednotenje celotne tekton- ske dinamike in širših morfoloških posledic v osrednjem hrbtu z globoko dolino Save, kot tudi v pogreznjenih ali zastajajočih obrobnih predelih Posavskega hri- bovja. Geomorfološki položaj Suhe krajine je v poglavitnem opredeljen z lego med visokim krasom Notranjske, predalpskim Posavskim hribovjem in nižjim obrobjem Panonske kotline. 39 Acta carsologica, XVII (1988) PREGLED GEOLOŠKE ZGRADBE Podatke o geološki zgradbi Suhe krajine in njene okolice povzemam po osnovni geološki karti (OGK SFRJ) v merilu 1 : 100 000 na listih Ribnica, Novo mesto, Črnomelj in Delnice s pripadajočimi tolmači (S. Buser, 1974; M. P 1 e - niča r, U. Prem r u, 1977; J. Bukovec, M. Po 1 jak, M. š uš n j ar, M. čaka 1 o, 1984; D. Savi c, S. Do zet, 1985). Tam so izčrpno navedeni tudi geološki viri o obravnavanem območju. Novejše so le razprave U. P r e - m ruj a (1982) o geološki zgradbi Južne Slovenije in R. Go spod ari č a (1987) o geologiji v okolici Taborske jame pri Grosupljem. Po strukturno facialni karti pripada Suha krajina furlanski coni Zunanjih Dinaridov, v ožjem pa njeni notranjski in dolenjski podconi (U. Prem r u, 1982, 100-107). V notranjski podconi so razvrščene plasti od zgornjega triasa do eocena. Zgornji trias obsega noriški in retski dolomit, sledi prehod v liasni apnenec in dolomit. Mikritni in sparitni liasni apnenci vsebujejo ooide, pelete in pizolite z brahiopodi in školjkami. V srednjem delu liasnih plasti je litiotidni horizont. Za doggerski apnenec so značilne plasti z ooliti, sparitni apnenec in vložki dolomita. Med malmskimi skladovitimi apnenci so osamljeni grebeni s hidrozoji in koralami. Med spodnjim in zgornjim malmom se dobi boksit. Spod- nji kredi pripada ploščati apnenec z vložki dolomita, v zgornjem delu spodnje krede so grebeni s školjkami, v zgornji kredi pa rudistni grebeni. Skupna debe- lina krednih karbonatnih kamnin znaša prek 1000 m. Zgornjekredni fliš je iz konca senona, flišna sedimentacija pa je segla še v paleocen in eocen. V dolenjski podconi manjkajo doggerski in spodnje kredni skladi, flišna sedimentacija pa se je začela že v turonu. V obravnavanem območju so ugotovljene štiri faze gubanja in narivanja. Najstarejša v smeri proti SW izhaja iz ilirsko-pirenejskega orogenskega cikla med srednjim eocenom in srednjim oligocenom. Narivanje proti SE pripada savski fazi v spodnjem miocenu. Na prehodu iz miocena v pliocen so se v ro- danski fazi narinile Južne Alpe proti jugu. Na širšem območju Suhe krajine so ugotovljeni naslednji narivi: topliški, roški in ortneški. V južnem delu se ome- njeni narivi kombinirajo z gorjanskimi v dinarsko-balatonski narivni zgradbi. V severnem delu je zgradba Zunanjih Dinaridov pokrita z dolskim narivom, ki pripada narivni zgradbi Južnih Alp. V postgeosinklinalnem ciklu je bilo ozemlje Suhe krajine v več neotektonskih fazah grudasto razkosano. Disjunk- tivna tektonika je sledila starejšim strukturam (U. Prem r u, 1982). Po S. Buser j u (1974, 49) je bilo ozemlje Suhe krajine, ki ga pretežno zajema list Ribnica OGK, po odložitvi eocenskih flišnih plasti docela dvignjeno in ga kasneje ni zajela nobena transgresija morja več. V spodnjem pliocenu naj bi bila razširjena ponekod na močno uravnjenem ozemlju večja jezera, v ka- terih je nastajal tudi premog. Na obsežnem delu Dolenjske so v pliocenu na uravnanem, oziroma slabo razčlenjenem površju, preperevali karbonatni skladi, katerih preostala preperina pokriva v obliki rdeče gline še danes obsežna ob- močja. V srednjem in zgornjem pliocenu se je pričelo na večjem ozemlju Slove- nije močno tektonsko delovanje, ki je povzročilo nastanek dolgih dinarsko po- tekajočih prelomov. Na prehodu iz pliocena v pleistocen se je pričelo intenzivno grezati Ljubljansko barje, posebno izdatno naj bi bilo grezanje v wilrmu. Tek- 40 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine tonske sile pa se niso umirile niti v geološki sedanjosti, temveč se njihova sila kaže še vedno v slabših ali močnejših potresih. U. Prem r u (1976) je podrobno analiziral neotektonske prelome v vzhod- ni Sloveniji. Klasificiral jih je po smereh v sisteme in po času v neotektonske faze. Pri razvrščanju je izhajal iz predpostavke, da nastanejo prelomi določenih smeri zaradi določeno usmerjenih sil. Relativno starost prelomnih sistemov je določil po starosti singenetskih sedimentov v različnih udorinah, tako je dobil tudi zaporedje aktivnosti teh sistemov z upoštevanjem, da mlajši prelom pre- makne starejšega. Ugotovil je 19 faz, ki jih je združil v dva neotektonska cikla. Prvi je iz srednjega pliocena, drugi pa traja od srednjega pleistocena do danes. Regionalno pomembni prelomi na Dolenjskem pripadajo 5. fazi in imajo smer NW-SE, horizontalni premiki znašajo od 100 do 3000 m, vertikalni pa od 50 do 300 m. Odkloni smeri so lahko posledica neenakomernih bočnih pritiskov ali različne plastičnosti kamnin. Na območju Suhe krajine sledijo od SW proti NE: mišjedolski, želimeljski in ortneški prelom, ki se pri Ribnici združijo, nato dobrepoljski, roški, žužemberški in topliški prelom. Prelome 5. faze uvršča U. Prem r u v sredino zgornjega pliocena, ponovno pa naj bi bili aktivirani v holocenu in sicer v 14. in 18. fazi, ko so začele ob njih nastajati manjše udorine. V preglednici navaja U. Prem r u (1976, 237) podatke o smereh, vpadih in vrsti ter velikosti premikov za vsako tektonsko fazo posebej. Veliki horizon- talni premiki naj bi bili ob transkurentnih prelomih, ki pa ne sekajo Suhe kra- jine. V vseh drugih fazah so ob normalnih gravitacijskih prelomih nastali verti- kalni premiki, v prvem ciklu od 30 do 1000 m, v drugem ciklu pa od O do 30 in od 10 do 200 m. Kako se ti premiki kažejo danes v reliefu, ni pojasnjeno, razen na primeru med Črmošnjicami in Kočevskimi Poljanami. Razlika glede na pe- neplensko površino znaša okoli 200 m, glede na stratigrafijo pa okoli 700 m. Horizontalni premik 2400 m se je lahko izvršil le v 5. fazi (U. Prem r u, 1976, 238). Ker ni mogoče povsod meriti izdatnosti premikov glede na stratigrafijo, domnevam, da je Prem r u večino premikov ocenil glede na peneplenizacijo površja, ki jo večkrat omenja (glej tudi sl. 3, 1976, str. 217). Pri tem izhaja iz predpostavke, da je bilo celotno površje peneplenizirano v spodnjem pliocenu pred začetkom neotektonskih premikanj, in da so deli peneplena v prvotni obli- ki dobro ohranjeni, le razkosani in različno premaknjeni. Takšno izhodišče pa ni povsem v skladu s sodobnimi geomorfološkimi izsledki o učinkovitem kvartar- nem preoblikovanju površja. Dokler ne odkrijemo zanesljivejših postopkov za določanje časovnega in višinskega razmerja med posameznimi morfološkimi enotami, so ugotovitve o velikosti premikov vprašljive. Na obrobju Suhe krajine se pojavljajo tudi obročasti prelomi, ki so po Prem ruju (1976, 236) posebnost v neotektoniki med srednjim pliocenom in holocenom. S svojo krožno razvrstitvijo spominjajo na diapirske strukture, če­ prav leže na dolomitskem ozemlju. Prem r u je mnenja, da so obročasti pre- lomi danes še aktivni in ob njih se ozemlje stopničasto dviguje. Zasledil jih je na dveh območjih vzhodno od Ljubljane. Obe strukturi ležita v smeri W-E in sledita starim geološkim strukturam v permokarbonskih klastitih pod narinje- nim kordevolskim dolomitom. Med njimi predpostavlja vložke evaporitov, ki bi 41 10 Acta carsologica, XVII (1988) mogli povzročiti obročaste prelome, Pri našem preučevanju smo zasledili dva obročasta jedra, pri Dolgi Njivi in Račjem selu severno od Trebnjega. Obroča­ stih struktur v smislu V. K 1 e in a (1976, 1987) pa na območju Suhe krajine nismo podrobneje obravnavali. številni prelomi so po S. Buser j u (1974, 40) povzročili zelo zapleteno geološko zgradbo. Podrobneje so opisani le poglavitni vzdolžni dinarski pre- lomi, kot že omenjeni mišjedolski, želimeljski, ortneški, dobrepoljski in žužem- berški. Drugi manjši, dinarski in prečni, pa tudi drugih smeri, so prikazani na preglednih tektonskih kartah v tolmačih že omenjenih listov OGK. Pogledi geo- logov na zgradbo srednje in zahodne Dolenjske pa niso enotni in se s podrob- nejšim kartiranjem (R. Go spod ari č, 1987) postopno dopolnjujejo. S podobnimi težavami, kot jih imajo geologi z razčlenjevanjem geološke zgradbe (S. Buser, 1984), se srečujemo tudi pri preučevanju reliefa. Ločiti je namreč treba prvine, ki so vezane na različne litološke in strukturne enote, na mlajšo tektonsko dinamiko, kot tudi na razne faze geomorfološkega preobli- kovanja, v katerih naj bi se menjavali fluvialno erozijski, denudacijsko-pedi- mentacijski in kraški procesi. Poleg tega pa moramo upoštevati tudi spremembe v izdatnosti posameznega načina preoblikovanja v različnih klimatskih obdobjih od pliocena do danes. Zaradi velike prepletenosti različnih dejavnikov je ra- zumljivo, da nam posredujejo geomorfološke študije različne poglede in pred- stave o nastanku in razvoju celotnega reliefnega sklopa, kot tudi njegovih po- sameznih delov ali oblik. V takšnih razmerah se mi zdi smiselno najprej ugo- toviti in predstaviti razpored morfostrukturnih prvin, njihovo genetsko in mor- fološko razlago pa prepustiti kasnejšemu študiju. RELIEFNA SESTAVA ZAHODNE SUHE KRAJINE Najpomembnejše strukturne oblike v kraškem reliefu zahodne Suhe kra- jine in njenega obrobja so strme nerazčlenjene kraške rebri. Njihovi spodnji robovi segajo bodisi do dna dolov, predolov ali ravnikov, bodisi do nižjih, manj razčlenjenih ravnot. Zgornji robovi rebri omejujejo višje planotasto kraško površje (priloga 1). Pomembnejše kraške rebri Najizrazitejša je vzhodna reber visokega krasa, ki poteka od južnega ob- robja Ljubljanskega barja, ob vzhodnem vznožju Mokrca in Robarske planote ter Velike gore, imenujemo jo lahko velikogorska reber, na prečnem prerezu (slika 2) jo ponazarja zadoljska strukturnica. Erozijsko in strukturno je bolj razčlenjena le v dolomitih in nepropustnih kamninah v povirju Rašice in So- draške Bistrice, nerazčlenjena strma reber pa je nad Ribnico in nad Kočevjem, visoka je od 200 do 600 m. Druga pomembnejša je malogorska reber, ob zahodnem robu Ribniške in Kočevske Male gore. Bolj je razgibana kot velikogorska in je nekoliko polož- nejša, na njej pa so sledovi večstopenjske pedimentacije. Drugačen je del te 42 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 11 SW NE m VELIKA GORA 1000 500 1000 500 1120 RIBNIŠKO POLJE MALA GORA SUHA KRAJINA RATJE' ŽVIRČE VISEJC ŽUŽEMBERK DOLINA KRKE LISEC TREBENSKI DOBRNIČ VRH a b d G) ,j ki m n s t u NW SE SUHA KRAJINA GROSUPELJSKO POLJE / y 1 @ 5 IZVIR KRKE 10 15 SOTESKA VISEJC LIPJE 20 25 30 35km Sl. 2. Prečni (1) in vzdolžni (2) morfološki presek zahodne Suhe krajine, a-u reliefne strukturnice na prelomnih conah, rebri: a - velikogorska, b - bukovniška, c - malogorska, d - dobrepoljsko-kukovska, e - seška, f - žlebjenska, g - žvirška, h - retlanska, i - jarška, j - lopaška, k - sel- ska, 1 - visejska, m - cerska, n - gradenska, o - stranska, p - žužem- berška, r - zališka, s - dobrniška, t - vrbovska, u - trebenjska, v - slivniška, kriška, z - znojilsko hočevska, ž - ambruška, w - smuška. Fig. 2. Cross (1) and longitudinal (2) morphological section of the western Suha krajina. a - u relief structural lines on fault zones, flanks: rebri med Rašico in Žlebičem od onega ob vzhodnem robu Ribniškega polja. V pretržju pri Kočevju je reber prekinjena, nadaljuje pa se v stopnjasti Kočevski Mali gori, višinska razlika znaša od 100 do 300 m. Tretjo, dobrepoljsko reber predstavljajo strma vzhodna pobočja Ribniške Male gore nad dobrepoljskim ravnikom ter struškim dolom. V pretržju med Ribniško in Kočevsko Malo goro je tudi ta prekinjena, prek Kočevske Male gore pa je izražena kot zahodna reber rajhenavsko-koprivniškega podolja. Vi- šina rebri se giblje od O do 500 m. Naslednja strma reber poteka po vzhodnem pobočju Dobrega polja. Ime- nujemo jo tisovško reber, ki na zahodni strani omejuje Tisovško-korinjsko pla- noto. Ob struško-kukavskem predalu je stisnjena k Mali gori. Visoka je od 100 do 300 m. Proti jugovzhodu jo lahko spremljamo ob vznožju Grintovca ter Sta- 43 12 Acta carsologica, XVII (1988) rega Brega, njeno nadaljevanje pa bi lahko bila vzhodna reber Kočevskega Roga in Poljanske gore. Mimo Rajhenava, Koprivnika, Podgore in Starega trga jo lahko sledimo do Kolpe pri Radencih. Podaljševanje malogorske, dobrepolj- ske in tisovške rebri prek Suhe krajine v Rog je navidez nekoliko vprašljivo zaradi višinskih in morfoloških razlik med Suho krajino in Kočevskim Rogom. V strukturnem pogledu pa sta si obe morfološki enoti zelo podobni. Med izvirom Krke in Sotesko je naslednja izrazita vzdolžna reber, ki jo po Stranski vasi pri Žužemberku imenujemo stranska reber. Nadaljuje se od So- teske dalje kot vzhodna roška reber. Pri Vrčicah nad Semičem je odrezana s se- miško oziroma zahodno belokranjsko rebrijo. Stranska reber je visoka 100 do 400 m in sestavljena; med izvirom Krke in Sotesko ločimo pet delov: videmski, korinjski, kamenski, pleševski, trški in dvorski del. Na vzhodni strani zgornje Krke je izrazita, vendar nižja premočrtna žu- žemberška reber, ki jugovzhodno od Dvora pa tja do Soteske in Straže pridobi na višini od 50 do 400 m zaradi dvignjenega dela Ajdovske planote. Pri Soteski jo prekinja prečna 350 m visoka straška reber, njeno nadaljevanje pa vidimo v sušiski rebri ob Sušici med Dolenjskimi Toplicami in Uršnimi seli. Podaljševanje strukturnih črt prek različnih morfoloških enot izhaja iz predpostavke, da se vzdolžni dinarski prelomi zvezno nadaljujejo na večje raz- dalje. Vendar so ti prelomi v morfološkem pogledu različno izraženi, ker so se grude ob njih različno premikale, stiskale in raztezale. Podobno velja tudi za navidezno podaljšanje žužemberške rebri proti severozahodu, ki jo sicer pre- kinja nad izvirom Krke izrazita gradiško-znojilska prečna reber. Podaljšek žužemberške rebri vidimo v vzhodni lučki rebri, vendar znaša prečni skok ob znojilski rebri 100 do 150 m in je mlajši od žužemberškega premika, ki ga seka. Možno pa je, da je mlajši premik ob znojilski in žužemberški stopnji istočasen, ker prelomna cona zavije iz vzdolžne v poševno prečno smer. Z gradiško-zno- jilsko rebrijo se namreč nekako zaključuje strukturna enota zahodne Suhe krajine. Tako se severno od Rašice, Ponikev in Znojil v loku vleče strukturna cona, ki je po morfoloških in strukturnih potezah bolj sorodna vzhodni Suhi krajiQi. Tam so vzdolžne dinarske strukturnice krajše, redkejše in manj izra- zite. Prevladujejo bolj razčlenjene dvignjene in pogreznjene grude, ki so flu- vialno modelirane. Bolj se uveljavlja tudi severno južna usmerjenost rebri in dolov, kar je že prej vzbujalo pozornost geomorfologov (A. Me 1 i k, 1931, 1959). Zahodna Suha krajina je torej posebna strukturna enota, ki jo omejujejo vzdolžna tisovška, prečna hočevska, vzdolžna stranska in prečna smuška reber ob severnem vznožju Kočevskega Roga, širše pa obrobljata zahodno Suho kra- jino dobrepoljski ravnik in žužemberško podolje; oba sta izoblikovana v tekton- skem jarku. Vzdolžne rebri so veliko bolj premočrtne od prečnih, ki so krajše in presekane z vzdolžnimi prelomi. Na splošno so vzhodne rebri strmejše (20 do 30°) od zahodnih (10-20°). Od vzhoda proti zahodu so rebri tudi vse višje, kar pomeni, da so bili tudi tektonski premiki v tej smeri večji. To se sklada z vi- šinsko razporeditvijo planotastega površja. Najvišje planote vzhodno od Krke so v višinah med 300 in 500 m, v zahodni Suhi krajini med 500 in 700 m, na Ribniški Mali gori dosežejo 900 m, na Veliki gori pa 1100 m. Višinske razlike med podolji so manjše od planot, zato so rebri v smeri proti zahodu še toliko bolj izrazite. 44 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 13 Podolja in ravniki na zahodnem obrobju Suhe krajine Na prehodu visokega notranjskega v nizki dolenjski kras so razvrščena tri vzdolžna podolja v jarkih ob dinarsko usmerjenih prelomih. Od zahoda sledijo zahodno dolenjsko podolje, dobrepoljsko in žužemberško podolje. Preglejmo poglavitne morfostrukturne značilnosti vsakega posebej. Zahodno do 1 en j s k o ali v ožjem Ribniško - k oče v s k o po - do 1 je je izoblikovano v širokem jarku med mišjedolskim in želimeljskim prelomom (I. Rak o ve c, 1956). V morfološkem pogledu ni enotno, ampak se- stavljeno iz manjših morfoloških, strukturno zasnovanih enot v vzdolžni in prečni smeri. Severni del pripada porečju Želimeljščice in njenemu zakraselemu obrobju. Sledi območje Laških slemen v porečju Rašice in pritokih Sodražke ter Tržiške Bistrice med Rašico in Žlebičem. Tretji del pripada skoraj 4 km ši- roki in dobrih 10 km dolgi Ribniški dolini ali Ribniškemu polju, četrti pa Ko- čevskemu polju in njegovemu nadaljevanju proti Kolpi. Morfološke razlike na dnu podolij so strukturno zasnovane, kar pomeni, da so se posamezne grude tudi znotraj pogreznjenih enot različno premikale. Zahodno-dolenjsko podolje se pravzaprav začenja ob južnem obrobju Ljub- ljanskega barja med Mokrcem in Turjakom. Goljansko-želimeljsko podolje je izoblikovano na delno zakraselih zgornje triasnih dolomitih in slabše prepustnih spodnje triasnih, permskih in karbonskih kamninah. Površje je deloma zakra- selo, zlasti okrog Kureščka, Golega in tja do Barja pri Igu. Neposredno ob že- limeljski prelomni coni je poglobljena razmeroma ozka dolina Želimeljščice. V porečju Rašice so v jarku med mišjedolskim in želimeljsko-ortneškim prelomom Laška slemena. Izoblikovana so pretežno na permskih in triasnih skrilavcih in peščenjakih, zato tam prevladuje fluvialni relief. V Ribniški dolini se med Žlebičem in Jasnico stikajo triasni dolomiti z bolj zakraselimi krednimi apnenci. Podoben stik lahko sledimo tudi na Kočevskem polju, le da je v osred- njem delu pas triasnega dolomita domnevno prekrit s krednimi apnenci roškega nariva, na katerih so odložene v območju Kočevskega polja tudi miopliocenske plasti s premogom. Planotasto kraško površje v severnem delu zahodno-dolenjskega podolja je nekako od Kureščka (833) in Ahaca pri Turjaku (748) nagnjeno za 30-50 %o proti severozahodu k Ljubljanskemu barju in pri Igu potone pod kvartarnimi naplavinami. Proti severozahodu do prečnega Velikega loga ob Rašici so nagnje- na tudi Laška slemena, ki so najvišja v predelu med Sodražico in Ortnekom in se proti Rašici znižajo od 760 do 500 m. V isti smeri je proti Rašici nagnjen tudi severni del Ribniške Male gore. Ribniška dolina pa od Žlebiča visi proti Kočev­ skemu polju, ki je nad znižanim osrednjim delom široko odprto še dalje proti jugovzhodu do Kolpe. Navedene morfološke značilnosti si razlagamo z razpore- ditvijo in nagnjenostjo grudastih strukturnih enot v želimeljsko-mišjedolski prelomni coni. Hkrati pa v tej razporeditvi odsevajo tudi širše strukturne zna- čilnosti, ki jih bomo spoznali na območju Suhe krajine. Ribniška do 1 in a je samostojna morfološka enota v zahodno-dolenj- skem podolju in se razteza od Žlebiča do Rakitnice in Jasnice. Zaključuje se pravzaprav ob začetku Stojne in na jugovzhodnem koncu Ribniške Male gore. V tem predelu je sicer nekoliko zožen prehod v kočevski del enotnega kraškega 45 14 Acta carsologica, XVII (1988) ravnika. Vzhodna polovica Ribniške doline je izoblikovana kot širok vrtačast fluviokraški ravnik ob vznožju Male gore. Na zahodni strani Ribniške doline je ob vznožju strme velikogorske rebri troje nižjih vzdolžnih slemen z vmes- nimi plitvimi dolinami. Površinske vode odtekajo s tega razgibanega površja skupaj s kraškimi vodami izpod Velike gore proti vzhodnemu vrtačastemu trav- niku, kjer ponikajo v štirih ločenih ponorih brez značilnih slepih dolin. Po A. Meliku (1959, 438) se je vrtačasti ravnik nekoliko dvignil, po I. Gam s u (1973) pa dokazuje dvofazno klimatsko uravnavanje v kvartarju. Melik je po reliefnih značilnostih sklepal, cia se vlečejo vzdolž po Ribniškem polju vzpo- redni prelomi » ... ki je z njimi dno kakor razpokano in ki so se posamezne proge med njimi v tektonskem gibanju nekoliko različno ponašale ... «. (1959, 438) Na K o č e v s k e m p o l j u so drobne morfološke in hidrografske raz- mere prav obratno usmerjene kot v Ribniški dolini (A. Kranj c, 1981; 1972). Dolina Rinže je potisnjena v nekakšen jarek ob vznožju Stojne. V osrednjem KOMPOLJE a- b-- o 5km Sl. 3. Strukturni položaj dobrepoljskega ravnika a - rob ravnika, b - pregibnica, brazda. Fig. 3. Structural situation of Dobrepolje plain. a - border of the plain, b - bend line, karst denudation furrow. 46 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 15 delu širokega podolja med Stojno in Malo goro je napet hrbet, po katerem poteka vsaj na pliocenskih sedimentih razvodje med Krko in Kolpo. Vzhodni del Kočevskega polja se nadaljuje v širok vrtačast ravnik, imenovan Šahen, še v pretržje Male gore, kjer se odpira nizek svet proti Suhi krajini. Južni del Šahna med Šalko vasjo in Cvišlarji ter Mozljem je nagnjen proti jugozahodu pod vznožje Stojne. Vmes pa je med Klinjo in Šalko vasjo lokalno ponorno območje okrog Željnskih jam, ki se podzemeljsko odcejajo proti Krki, kot so potrdila tudi novejša barvanja (P. Habič, 1988). Sklepni del Kočevskega polja se zoži v ravnik ob Spodnjeloški gori in se na obeh straneh nadaljuje do Kolpe. Stojna se v podaljšku južno od Štalcarjev zniža in razčleni v nizke hrbte in vmesne dole. Vse te reliefne značilnosti so nakazane s strukturnicami. Dobre po 1 j s ki ravni k je izoblikovan v izrazitem jarku med Malo goro in Suho krajino. Od severa se nekako klinasto zajeda in se južno od Strug zoži v ozek predol ob vznožju Male gore. Na severni strani ga zapira Čušper­ ška planota, le proti zahodu je ozek prehod v ponikevski ravnik, ki ga doseže Rašica v razmeroma ozki dolini. Ponikevski ravnik prehaja proti severu v nekaj višji taborski ravnik, ta pa obvisi nad Podlomom pri Spodnji Slivnici nad zahodnim delom Grosupeljske kotline. Dobrepoljski ravnik se razteza čez tri lečaste strukturne enote, ki se ožijo od videmske, prek kompoljske, do stru- ške (slika 3). Jugovzhodno od ,Strug je še lečasti Rapeljski dol, ki se končno stisne v kukutovski predol. Dobrepoljski ravnik se znižuje proti jugu, od 465 m pri Ponikvah, do 410 m pri Strugah. Dno rapljevsko-kukutovskega predola pa se postopno dviguje od 410 m prek 556 m pri Vrbovcu do pretržja Male gore pri Kočevju v višini 480 m. Dno struškega dola kot najnižjega dela dobrepolj- skega ravnika je tik ob najvišjem delu slemena Male gore. To je očitno struk- turne narave in najbrž neposredna kompenzacija pritiskov ob dobrepoljski prelomni coni. Takšna razlaga je bolj logična od erozijsko korozijske, po ka- teri naj bi struški dol izoblikovala površinska Rašica. Podzemeljske kraške vode, ki občasno še silijo v Strugah na površje, so imele pomembno vlogo pri izravnavanju površja tektonsko znižane grude. Strukturna zasnova ravnikov Ribniško-kočevski, dobrepoljski, delno tudi žužemberški in drugi ravniki v dnu kraških dolov Suhe krajine so tipične kraške uravnave. Za njihovo obli- kovanje je bilo bolj kot robna korozija ob stiku z nepropustnim površjem po- membno korozijsko uravnavanje v gladini kraške vode. Po obliki in razporedu ravnikov sklepamo, da so prišli korozijski procesi do veljave le v posebnih strukturnih razmerah, na tektonsko pogreznjenih ali zastajajočih grudah sredi višje dvignjenega sosedstva, ali pa ob bolj zdrobljenih prelomnih conah v plit- vem zajezenem krasu. Za nastanek Ribniško-kočevskega ravnika je najbrž le na videz odločilen stik apnencev s fluvialnim zaledjem, od koder so vode pritekale in naplavljale drobir čez apnence. Razpotegnjenost in položaj ravnika med dvignjenima gru- dama Velike in Male gore bolj kažeta na uravnavanje tektonsko znižane vzdolž- no dinarske grude, v kateri so bile kraške talne vode zajezene. Kraški ravniki so na splošno značilni za zajezeni plitvi kras, v katerem vode silijo na površje 47 16 Acta carsologica, XVII (1988) zaradi nepropustnih barier ali zaradi bližnje erozijske baze, Ribniško-kočevski ravnik je verjetno nastajal pod vplivom Kolpe, pa morda tudi Krke. Podobno velja za dobrepoljski ravnik, ki se je domnevno oblikoval bolj pod vplivom Krke. Prvi je nagnjen proti jugovzhodu za 2 %o, drugi pa za 3,5 %o, saj se zniža na 14 km od 465 na 415 m. V nasprotju s širokim Ribniškim poljem je dolina Rašice na začetku dobre- poljskega ravnika pri Ponikvah razmeroma ozka. Čeprav bi dobrepoljski ravnik lahko nastajal pod velikim vršajem Rašice, pa druge morfološke razmere doka- zujejo, da je oblika ravnika predvsem strukturno zasnovana. Računati moramo tedaj s korozijskim uravnavanjem površja v tektonskem jarku. S tem se sklada tudi Gorica (471) med Vidmom in Malo vasjo. Različno visoko obdobje je predvsem posledica strukturnih razmer, oziroma diferencirane tektonske dinamike. Oblikovanosti in položaja ravnika namreč nikakor ni mogoče zadovoljivo pojasniti le z erozijsko-korozijskimi procesi v kontaktnem krasu. Strukturna analiza kaže, da je dobrepoljski ravnik nastal na zastajajočih lečastih grudah dobrepoljske prelomne cone, ob kateri so se sosednje enote dvignile od 100 do 500 m. Na dvignjenih enotah se je nadaljevalo kraško-de- nudacijsko razčlenjevanje. Na njih prevladujejo kuclji in vegaste police, ki so razbrazdane z vrtačami in kraškimi doli. Na zastajajočih strukturnih enotah pa se je, bodisi pod vplivom naplavin iz nepropustnega sosedstva ali v višini zajezene vode, nadaljevalo korozijsko uravnavanje. Fluvialne naplavine so najbrž drugotnega pomena, odločilna je bila gladina kraške vode. Do podob- nega sklepa sta prišla že A. Me 1 i k (1955) in M. šifrer (1967, 353). Mnenja sta, da je bila skalna podlaga Dobrega polja uravnavana že pred mlajše pleisto- censkim nasipanjem pritokov z nepropustnega sosedstva. Šifrer tudi domneva, da je gradivo prve akumulacijske faze v Dobrepolju, ki sega do 30 m nad skalno dno, predriške, verjetno mindelske starosti. Vsiljuje se mu domneva, da so pri izdelavi tako razsežnih teras odigrali pomembno vlogo korozijski procesi v plio- cenu ob pogostih poplavah, ali na trajno zamočvirjenih tleh. Doli in predoli v zahodni Suhi krajini Med dobrepoljsko-struškim podoljem in zgornjo Krko je niz dinarsko usmerjenih hrbtov in vmesnih dolov. Struškemu najbližji in z njim skoraj vzporeden je žvirški do 1 z ravnim vrtačastim ravnikom v dnu, na nad- morski višini okrog 380 m. Prek nizkega prevala se ta dol nadaljuje v široko dvojno g 1 o b e 1 s S e č e m i n P o 1 o m o m na južni ter s s t a r o 1 o š k i m do 1 o m na severovzhodni strani. Pretežni del vrtačastega ravnika v dnu teh dolov je v višini med 370 in 360 m. Višinski podatki za te in druge dole so v priloženi tabeli. Prvi hrbti nad dnom segajo ob žvirškem dolu v višine nekaj nad 400 m. Višje stopnjasto obrobje se razteza v višinah med 460 in 480 m. Južni obod ravnika pri Polomu sega celo v višine med 460 in 520 m, kar ustreza višinam v kočevskem pretržju Male gore. V južnem obrobju Starega Loga je izrazita strma strukturna reber, ob kateri se površje vzpenja v Kočevski Rog. To je 48 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 17 Tabela l. Kraški doli - uvale v zahodni Suhi krajini št. Ime Vd Vp Vr Gp Gr D š š/D Td To Tv 1 Žvirče 380 415 450 35 70 1,5 1 0,66 v, r R, P h, po 2 Polom-Seč 370 415 460 45 90 3 2,5 0,86 v, r R, P h, po 3 Stari log 360 410 460 50 100 4 1 0,25 V, r R, P R, po 4 Poden 350 400 430 50 80 1 1 1 v, r R, P R, po 5 Ambrus 340 390 415 50 75 2 0,5 0,25 v, r R, P R, po 6 Brezov dol 330 390 420 60 90 1 0,5 0,5 v, d R, L po 7 Visejc 320 390 420 70 100 1,5 0,5 0,33 v, d R, L h, po 8 Jarčji dol 360 380 440 20 80 1 0,7 0,7 v, d R, P po 8a Ratje 370 380 440 10 70 0,6 0,3 0,5 v, d R, P po 9 Lopata 320 340 430 20 110 1 0,3 0,3 d R, p po 10 Pleševica 280 310 380 30 100 1 0,3 0,3 v, d R, p h, po 11 Gradenca 260 310 360 50 100 2 0,4 0,2 v, d R, p h, po 12 Veliko Lipje 260 280 360 20 100 1,3 0,6 0,46 v, r R, L po 13 Malo Lipje 240 310 360 70 120 0,7 0,3 0,43 v, d R, P h, po OPOMBA: 1 - oznaka na sliki 1, Vd - nadmorska višina dna, Vp - n. m. v. preliva, Vr - n. m. v. roba, Gp - globina pod prelivom, Gr - globina pod robom, D - dol- žina, š - širina, š/D - indeks zaokroženosti, Td - tip dna, v - vrtačasto, r - rav- nik, d - dolasto, To - tip oboda, R - reber, P - predal, L - lokasta reber, Tv - tip površja ob dolu, h - hrbet, po - polica, R - reber. REMARK: 1 - symbol on the Fig. 1, Vd - bottom's altitude, Vp - overflow a. s. l., Vr - border's altitude, Gp - depth under the overflow, Gr - depth under the bor- der, D - length, S - width, š/D - roundnesse index, Td - bottom's type, v - doline like, r - plain, d - »dol« like, To - type of the border, R - flank, P - »predal«, L - circled flank, Tv - type of the surface along »dol«, h - ridge, po - step, R - flank. del prečne vijugaste smuške rebri ob jugozahodnem koncu Suhe krajine. Pri Starem Logu so ohranjeni fluvialni kremenovi peski v višini okrog 400 m. Njihov izvor še ni povsem pojasnjen, domnevamo pa, da gre za ostanek debe- lejšega ilovnatopeščenega pokrova, ki so ga nanesle površinske vode iz okolice Kočevja. Na višji kraški polici med Malo goro in Grintovcem je podobnih fluvialnih naplavin precej manj kot pri Starem Logu. To bi morda lahko po- jasnili z lokalnim grezanjem starološkega dola, v katerega so vode odložile več naplavin, zaradi nizke lege pa so se tam tudi bolje ohranile. Podobne ostanke kremenovega proda je M. šifrer (1967) našel tudi v struškem dolu pri Rap- ljevem, odložila pa naj bi jih Rašica. Globel pri Starem Logu je ločena od manjše g 1 obe 1 i Pode n (360 m) z nizkim pragom, med 400 in 410 m, ta pa se z zavitim predolom mimo Smuke, v višini okrog 430 m, povezuje z do 1 o m pri Lopati (320 m). Onkraj niz- kega prevala severno od Lopate (340 m) pa ta prečni predol obvisi nad skoraj 100 m globljim ve 1 i k o 1 i pen s ki m do 1 o m, ki se le dobrih 30 m višje prevali v še 20 m nižji m a 1 o 1 i p e n s k i d o l. Ta je prek prevala v višini 4 Acta carsologica 49 18 Acta carsologica, XVII (1988) 310 m povezan z gradenškim do 1 o m. Nad njim pa je preval v višini 360 m med Trškim hribom (508) in Pleševico (523), ki se odpira v žužemberško podolje dobrih 80 m nad budganjskim ravnikom ob zgornji Krki. Po tem opisu vidimo, da so v južnem delu Suhe krajine široki ploski kraški doli povezani z ožjimi predoli, nekakšnimi suhimi dolinami. Razporejeni so ob vzdolžnih in prečnih strukturnicah. Dna teh suhih dolin so 20 do 80 m nad dnom kraških dolov. V splošnem pa se prevali in doli stopnjasto znižujejo ob ribniško-kočevskega ravnika do zgornje Krke, kot je prikazano na sliki 2. Za fluvialno ali fluviokraško oblikovanje predolov med posameznimi hrbti Suhe krajine je le malo dokazov. Toda kremenove prodnike na polici med malo- in velikolipenskim dolom, v višini okrng 310 m, so nedvomno odložile površinske vode, enako kot pri Rapljevem in v Starem Logu. Ti sledovi nakazujejo ne- kdanje površinsko pretakanje voda po zavitih, strukturno zasnovanih predolih Suhe krajine. Izvor kremenovega proda sicer še ni zanesljivo pojasnjen; po- dobnega smo našli tudi pri Dvoru na prvi terasi ob Krki v višini okrog 200 m, po sestavi pa se te naplavine razlikujejo od naplavin nad Stavčjo vasjo pri Dvoru, ki jih omenja A. Me 1 i k (1955). Najbrž izvira kremen iz permskih kremenovih peščenjakov, ki so ohranjeni še v obsežnem hrbtu Šibje pri Mozlju. Ni pa izključeno, da je kremenov prod v Suhi krajini tudi iz sorodnih pešče­ njakov, ki jih najdemo v povodju Rašice. Najnižja reliefna vrzel v stranski rebri nad dolino Krke je pri Gradencu. Preval je 120 m više od najnižjega dola pri Malem Lipju in skoraj 150 m nad ravnikom ob Krki pri Dvoru; pri Laščah je preval le 15 m, pri Pleševici pa 20 m višji od gradenskega. Le malo je verjetno, da so doli, oziroma lokalne poglobitve v vzdolžnih in prečnih predolih Suhe krajine neposredna posledica tektonskega grezanja, zato moramo njihovo poglabljanje pripisati kraškemu procesu v bolj pretrtih, razpokanih in zdrobljenih conah. Kraško poglabljanje najbrž ni potekalo enakomerno, ampak intenzivnejše v posameznih časovnih fazah pa tudi različno glede na propustnost podlage. Poglejmo še nekoliko nazaj v osrednji del zahodne Suhe krajine, kjer je najprostornejši ambruški do 1 s širokim ravnim in vrtačastim dnom v vi- šini okrog 340 m. Najnižji prevali vodijo iz njega v višini med 390 in 415 m. Ambruški dol leži v osrednjem znižanem pasu med vzdolžnimi dinarskimi hrbti Suhe krajine. S severne strani ga zapira Korinjska planota in na vzhodni Ka- menska, vmes pa je ozek predol s prevalom v višini 415 m, ki obvisi nad dolino Krke pri Globočcu. Južno od Ambrusa je ozek vzdolžni predol med dvema hrbtoma v smeri proti žvirškemu dolu s prevalom med Debelim (628) in Jese- novim hribom (687) v višini okrog 450 m. Ambruški dol se podaljšuje proti Primči vasi, nato pa zoži in zviša v smeri proti Višnjam s predolom v višini okrog 380 m proti J a r č j e m d o 1 u in R a t j u. Dno tamkajšnjega dola je v višini 360 m. Med Hinjami in Seli je kopasti hrbet z vrhovi v višinah 480 m in VIP'=S- nimi prevali med 400 in 440 m. Ta hrbet loči severno skupino dolov od južne. Vzhodno od ambruškega dola je, onkraj prevala v višini 390 m, lepo oblikovan ovalni Brez o v do 1 z dnom na 330 m. Najnižji prehodi iz njega so proti Pleševici med 380 in 390 m. Le 30 m visok preval loči Brezov dol od V i s e j - s k ega do 1 a z dnom na 320 min obrobno polico v višinah med 420 in 480 m. 50 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 19 Visejski dol s 70 in 100 m visokim obodom spada med najgloblje kraške dole v Suhi krajini. Tretji ali vzhodni niz dolov v Suhi krajini povezuje globeli od p 1 e še vi - š k ega do 1 a (280 m), prek gradenškega (260 m) in do že omenjenega malolipenjenskega dola (240 m). Ta niz predstavlja najglobljo vzdolžno zajedo v Suhi krajini. Kraško poglabljanje je vezano na izrazito prelomno cono, kraški odtok pa je bil možen zaradi grezanja podolja ob zgornji Krki. Vzdolžni predal v tem nizu dolov je najožji med Vrhunskim kucljem (562) in Pleševico (523) in globok od 200 do 250 m. To bi bila že kar globoka rečna dolina v nor- malnem svetu. Tu pa gre najbrž za sestavljeno denudacijsko fluviokraško in kraško vrzel, ob izraziti prelomni coni, ki je nekako vzporedna z žužemberškim prelomom. Položaj kraških dolov in predolov S pomočjo sestavljenega vzdolžnega in prečnega prereza (sl. 2) lahko pri- merjamo višinski položaj dolov, prevalov med njimi ter police in hrbte okrog njih. Dna dolov se v prečni smeri stopnjasto znižujejo od Ribnice (480 m), prek Strug (420 m), Žvirč (380 m), Ratja (360 m), Visejca (320 m), Gradenca (260 m) do vrtačaste skalne police nad Krko (220 m). Dna kraških dolov v osrednji Suhi krajini so precej skladna z navideznim strmcem podzemne kraške vode med Ribniškim poljem in Krko. Na razdalji 9 km se znižajo za 290 m, strmec znaša tedaj 32 %0. S poglobitvijo kanjonske struge Krke za 20 do 30 m so ostala dna dolov od 20 do 60 m nad današnjo gladino podzemne vode. V Strugah se še vedno pojavljajo poplave. Najvišje nad recentno gladino kraške vode je ostalo dno Jarčjega dola pri Ratju, najbolj pa se je približalo današnji gladini dno malolipenskega dola kot najnižje ležeče dno od vseh kraških dolov Suhe krajine. Na bližino podzemne kraške vode opozarja tudi visokovodni izvir Šice pri Dvoru. V Bobnovi jami pri Stavči vasi se prelije Šica na površje v višini okrog 200 m ali dobrih 20 m nad gladino površinske Krke. Če bi Krka še danes tekla po ravniku nad kanjonsko strugo v višini med 210 in 220 m pri Žužemberku, bi kraška voda ob enakem strmcu, kot ga ima sedaj, vsaj občasno poplavljala kraške dole v Suhi krajini. S takšnimi hidrolo- škimi razmerami pa smemo računati v času pred poglobitvijo Krke. Potem- takem so se ploske ravnice v dnu kraških dolov lahko oblikovale v višini kraške talne vode. S tem se skladajo zlasti ravniki v dnu dolov, pa čeprav so precej ožji in krajši od sorodnih ravnikov v Ribniški dolini ali v Dobrepolju. Po zni- žanju gladine kraške vode, ki je sledilo poglobitvi površinske Krke, so dna dolov postopoma zakrasela, na nekdanji poplavni ravnici pa so se razvile vrtače. Podoben morfološki razvoj je verjetno potekal tudi v dolih vzhodno od Krke, kjer se občasno še prelivajo kraške vode na površje, kot na primer v Lučkem dolu in Globodolu (I. Gam s, 1959, 1987). Podobno kot dna dolov lahko primerjamo tudi prevale med njimi in police ob njih z navideznim strmcem voda med Ribniško dolino in Krko. Pokažejo se podobne skladnosti, zato upravičeno domnevamo, da so tudi pri oblikovanju 4* 51 20 Acta carso!ogica, XVII (1988) teh oblik sodelovale površinske vode v zajezenem plitvem krasu. Vsakokratno poglabljanje in razčlenjevanje je seglo le do gladine kraške vode. Učinkovito pa je bilo v bolj propustnih in zdrobljenih conah. Značilno je tudi stopnjasto zniževanje dolov v vzdolžni dinarski smeri proti jugovzhodu. Izraženo je v vseh treh nizih od Žvirč, Ambrusa in Pleše- vice. V osrednjem pasu se znižajo dna dolov od Ambrusa (340), prek Visejca, do velikolipjenskega dola za 80 m, ali s povprečnim strmcem 8 %0, v vzhodnem nizu pa od pleševiškega do malolipenskega dola za 40 m in s podobnim strm- cem. Nad pleševiškim dolom je v smeri proti Brezovemu dolu polica v višini med 330 in 350 m, ki bi lahko bila del dna prvotnega pleševiškega dola, ta se je kasneje poglobil le v ožjem osrednjem delu. Dvofazno kraško poglabljanje je pri drugih dolih manj izrazito. Stopnjasto nižanje dolov v vzdolžni smeri je skladno s strmcem Krke med Zagradcem in Dvorom. Morfološka analiza obrobja dolov in polic nad njimi pa ni preprosta. Težko je namreč določiti genetsko primerljive enote. Pri iskanju višinskega položaja izhodiščnega površja, v katerega so doli poglobljeni, si pomagamo s hipsograf- skimi primerjavami. Izohipsa 400 omejuje tri ločene globeli, imenujemo jih višnjanska, lipenska in polomska. Prvotna višnjanska globel med Ambrusom, Ratjem, Visejcem in Brezovim dolom je odprta proti Krki in proti lipenski globeli. Polomska globel od Žvirč do Starega loga in Podna je zaprta v višini prevala (430 m) proti lipenski globeli. S to hipsografsko podobo pa se zabri- šejo drobnejše strukturne značilnosti. Nakazujejo jih morfološke razlike med višnjansko, polomsko in lipensko globeljo. Planotasto kraško površje na obrobju dolov v višinah med 460 in 480 m je morda ostanek prvotne ravnote, v katero so se začeli poglabljati doli. Ohra- njena je na policah ob dolih in v kopastih vrhovih med njimi. Le-ti so značilno mrežasto razporejeni (P. Habič, 1981). Iznad tega površja se dvigajo le trije vzdolžni hrbti, piheljski zahodno od Žvirč, višanjski južno od Višenj ter ple- ševski južno od Krke. Police v višinah teh hrbtov so ohranjene med Strugami in Žvirčem ter zahodno in severno od Ambrusa na obrobju Korinjske planote. Izhodiščnega površja, ki naj bi ga zajelo postopno kraško razčlenjevanje v osrednjem delu Suhe krajine, na ta način ne moremo zanesljivo ugotoviti. Vršni kuclji segajo namreč različno visoko, vsi pa prehajajo v nižje police, ali pa v globlje zarezane predole, ponekod kar neposredno v dna najglobljih kraških dolov. Starejši ravnik je na primer ohranjen okrog velikolipenskega dola. V isti ravnik je poglobljen tudi dol pri Lopati, katerega dno je 60 m nad dnom lipenskega dola. Pleševiško-gradenški dol ima na vzhodnem obrobju strmo sklenjeno reber brez polic od vrha do dna. Okrog velikolipenskega dola pa so razvrščene štiri različno visoke police (na 320, 370, 430 in 480 m), kar je morda znak štirifaznega zniževanja in kraškega poglabljanja površja Suhe krajine. Podobno so tudi ob visejskem dolu ohranjene štiri stopnje (320, 360, 420, 480 m). Ambruški dol ima na južni strani enotno reber med 340 in 607 m, na severni strani pa so nad dnom še tri police na 390, 460 in 500-530. Žvirški dol ima police na 420, 480 in 560 m, polomski dol pod Hinjami pa na 420, 470 in 520 m. Koliko so navedene hipsografsko morfološke značilnosti posledica ekso- genih ali endogenih dogajanj, bodo lahko pojasnile le podrobnejše študije. 52 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 21 Iz prereza (sl. 2) in strukturne karte (priloga 1) vidimo, da je v ožjem ob- močju Suhe krajine zgoščena mreža strukturnic. Na razdalji 10 km med dobre- poljskim in žužemberškim prelomom jih je več kot 10 in ob njih so nanizani vzdolžni hrbti ter doli osrednje Suhe krajine. Strukturnice so očitno tektonske narave in ob njih moramo računati tudi z nekakšnimi tektonskimi premiki, ki dajejo reliefu poseben pečat. Kot posebna strukturna enota se kaže osrednja Suha krajina tudi v sestavljenem vzdolžnem prerezu. V tem preseku je prika- zano površje med Grosupeljsko kotlino in Kočevskim Rogom po dveh, približno vzporednih črtah: a) čez Višnjansko planoto do izvira Krke in ob njej do So- teske ter b) čez Lučki dol, Korinjsko planoto, prek Ambrusa in Visejca do Lipja ter do vrha Sv. Petra (888) v severnem delu Kočevskega Roga. Prikazane so različne reliefne enote, ki so podobno kot v prečnem preseku strukturno zasnovane in tektonsko različno dvignjene ali spuščene. Predstav- ljeni so večji reliefni sklopi, ki jih glede na višinski in prostorski razpored geomorfološko pojasnimo lahko le z diferencirano tektonsko dinamiko. Na morfostrukturni karti so prikazani različni bloki ali grude, ki so omejene in razporejene v skladu z domnevnimi prelomi in tektonskim premikanjem, pri čemer je bilo erozijsko korozijsko modeliranje drugotnega pomena. To velja tudi za izražene višinske razlike med posameznimi strukturnimi enotami. ŽUŽEMBERŠKO PODOLJE IN DOLINA ZGORNJE KRKE Po geoloških podatkih poteka žužemberški prelom in delno tudi nariv (U. Prem r u, 1982) od Ljubljanske kotline po vzhodnem obrobju Grosupeljske kotline, ob Krki proti Dolenjskim Toplicam in dalje čez Črmošnjice v Belo krajino. Grosupeljsko kraško polje se nam na tej strukturni coni kaže kot po- sebna sestavljena tektonska globel. V višjem južnem obrobju se sicer nadalju- jejo strukturne prvine, ki jih komaj zasledimo v samem dnu polja. Od zahoda proti vzhodu so med hrbti (turjaškem, čušperškem in višnjanskem) razvrščeni doli (lipljenski, radenski in lučki), ki jih prekinja prečno hočevsko podolje med Rašico, Ponikvami in Krko. S to prečno vrzeljo se, kot že omenjeno, za- čenja morfostrukturna enota zahodne Suhe krajine. Vzporedno z njo pa je od omenjenega prečnega podolja dalje poglobljeno žužemberško podolje z dolino zgornje Krke. Dolina zgornje Krke je od izvirov do Soteske samostojna morfo- loška enota, dober kilometer široka in 25 km dolga, poglobljena v žužemberški prelomni coni. Na zahodni strani jo omejuje do 300 m visoka stranska reber, na vzhodni pa precej nižja, od 50 do 100 m visoka žužemberška reber, ki le ob robu Ajdovske planote sega 400 m nad strugo Krke. Nad Sotesko se nasproti Ajdovske planote vzpenja stranska reber 800 m visoko v Kočevski Rog. Nad izviri Krke se podolje zaključuje s prečno gradiško-znojilsko rebrijo in ob njej je na zahodni strani stopnjasti hočevski predal med Ilovo goro in Korinjsko planoto. Vzhodno od izvirnega zatrepa Krke je nizko žužemberško reber prerezala Višnjica in tam se je izoblikoval zložen prehod proti Muljavi. Po reliefnih značilnostih sklepamo, da je podolje izoblikovano v pravem tek- tonskem jarku, saj ni zanesljivih sledov o povsem fluvialni zasnovi doline ob zgornji Krki. V tem se naši pogledi in izsledki razlikujejo od Me 1 i k o vi h 53 22 Acta carsologica, XVII (1988) (1931, 69), ki je našel dve dvojni rečni terasi v ožjem delu podolja, višje terase pa je zasledoval tudi vzhodno od žužemberške rebri. Razlikujejo pa se tudi od Gam s o vi h (1984; 1987), ki domneva, da se je po dolini Krke odtekala Paleo- ljubljanica. Površinske vode so sicer sooblikovale površje v strukturnem jarku, po- dobno kot tudi izven njega, vendar različno vzdolž in poprek. V morfološkem pogledu lahko namreč podolje razdelimo v tri dele. Prvi je med izviri in Za- gradcem, drugi sega od Zagradca do Dvora, tretji pa od Dvora do Soteske. Delno se te enote prilagajajo morfostrukturnim enotam na obeh straneh po- dolja, bolj sicer onemu na vzhodni kot na zahodni strani, vendar se z njimi ne skladajo v celoti. Od izvira do Podbukovja teče Krka po 200 do 300 m široki naplavljeni ravnici v višini okrog 270 m. Ob njej je na obeh straneh okrog 10 m višja skalna terasa. Najvišje vegaste police ob vnožju višjih strmih rebri pa so okrog 30 m nad strugo Krke. I. Gam s (1987, 84) je mnenja, da si Krka v tem delu ni izoblikovala ka- njonske struge zaradi lokalnega grezanja. Pri Virju pod Gabrovčecem pa se začenja ozka reber Krke. Nad njo sta ohranjeni le zgornji dve zakraseli polici. Pri Zagradcu se podolje razširi, ker je stranska reber tu, domnevno ob preč­ nem prelomu, bolj odmaknjena kot pod Korinjsko planoto. Pomemben je tudi strukturno pogojeni zasuk Krke bolj proti vzhodu, s katerim se reka približa žužemberški rebri. Na desni strani kanjonske doline ostane širša, bolj razgi- bana polica. Med Draščo vasjo in Žužemberkom je najvišja polica v podolju ohranjena le v širokem kopastem hrbtu sredi podolja. Južno od Šmihela pa tja do Budganje vasi je izoblikovan tipičen kraški ravnik, ki sega prav pod vnožje stranske rebri. To vrtačasto površje ustreza po višini drugi terasi, ki je ob debri Krke severno od osrednjega hrbta zelo ozka. Med Žužemberkom in Dvorom oziroma med Stransko in Stavčjo vasjo je razmeroma širok hrbet Brezja (274), ki ga od stranske rebri loči ozek predol s prevalom na 240 m, od žužemberške rebri pa kanjon Krke. Na tem hrbtu, kot ostanku najvišje police v podolju, so na Pogankah nekdaj kopali glino, po- mešano s kremenovim prodom. Njen izvor je za geomorfologe še vedno uganka, ki jo omenja že A. Me 1 i k (1955, 115). Pri Stavči vasi preide Brezje v širok ravnik druge terase, ki je na obeh straneh kanjonske struge Krke v višini med 200 in 210 m. Ravnik se proti Soteski zoži in končno povsem izgine ob strmih rebreh Ajdovske planote in Kočevskega Roga. Krka je v dvorski ravnik po- globljena za 30 m v obliki ujetega meandra, kar kaže na nekdanje relativno zastajanje te strukturne enote pred hitreje dvigajočim se pragom v Soteski. Z ravnikom pri Dvoru se dejansko sklene žužemberško podolje. Ob vsej zgornji Krki sta nad strugo izoblikovani dve razgibani in zakraseli skalni po- lici, samo v spodnjem delu med Dvorom in Sotesko je izoblikovana le nižja polica. Morda je bila višja odstranjena ob izdatnejšem bočnem vrezovanju pred Sotesko, ali pa je lokalno grezanje v zoženi prelomni coni pripomoglo k tolikšni izravnavi. A. Me 1 i k (1931, 69) je primerjal teraso okrog Sadinje vasi, v višini 250-255 m, ter kope pri Trebči vasi, v višini 265 do 270 m, s približno enako visokimi policami in kopami na desni strani Krke nad Stavčo vasjo. Spremljal pa je tudi višje terase ob Krki, v višinah 300-320, 350-360 in še višje, okrog 390-420 m, ko se mu slika v površju temeljito spremeni in 54 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 23 ga drugačna situacija postavlja pred nove probleme. Vse te police skuša raz- ložiti s fluvialno erozijo in z nekdanjo rečno mrežo, ki je zapustila terase v raz- ličnih višinah. Ker ne najde fluvialnih reliefnih oblik, usmerjenih z današnjo Krko, sklepa, da se je morala v Krški dolini izvršiti važna sprememba glede usmerjenosti glavne reke. To spremembo pa danes vidimo v različni razlomlje- nosti in tektonski premaknitvi posameznih strukturnih enot. Dvorskemu ravniku ob Krki je morfološko zelo podoben ravnik pri Sadinji vasi, ki pa je očitno premaknjen ob žužemberškem prelomu za 40 do 50 m više. Brezju nad Stavčo vasjo je podobno sosednje površje med Sadinjo vasjo in Cvibljem pri Žužemberku. Podobne so celo višinske razlike med nižjimi in višjimi policami na obeh straneh žužemberške rebri. Precejšnja morfološka skladnost je tudi med podoljem ob Krki in površjem vzhodno od njega med Žužemberkom in vznožjem Brinove rebri, ob kateri se začenja dvignjena struk- turna enota Kremenjeka. Vse kaže, da je bilo to prvotno enotna uravnava, ki je bila šele kasneje razlomljena in različno premaknjena. Ob Krki se je podolje pogreznilo oziroma zastalo za dobrih 40 m. V to zastajajočo strukturno enoto pa je Krka poglobila svojo kanjonsko strugo verjetno iz podobnih vzrokov kot druge površinske reke v Beli krajini in tudi sicer po celotnem Dinarskem krasu. Po morfoloških razmerah ob zgornji Krki sklepamo, da se je najprej začelo dvigati območje zahodne Suhe krajine, ob prelomih, ki jih nakazuje stranska reber. To dviganje je zajelo grude osrednje Suhe krajine, ki pa so zastajale za Kočevskim Rogom in Korinjsko planoto. K tej generaciji višje dvignjenih enot spadajo tudi Višnjanske planote. Podobno kot je zastajala zahona Suha krajina, pa je zastajal tudi osrednji del planote vzhodno od Krke. Na severozahodu je zastajanje prekinjeno z Muljavsko-stiškim podoljem, na jugovzhodu pa z dobrniškim, saj je skrajni jugovzhodni del Ajdovske pla- note, podobno kot Rog na zahodni strani Krke, ves čas pridobival na višini, vendar je za Rogom zaostal za 400 m. Okrog Kremenjeka se je nekaj časa enotno oblikovalo celotno površje vzhodno od stranske rebri med povirjem Krke in Dvorom. Šele v mlajši fazi pa je prišlo do relativnega zastajanja ožjega pasu ob Krki, ki je omejen z žužemberško rebrijo. Kraško površje med Višnjico, Temenico in Krko je Me 1 i k (1931, 73) imenoval vzhodna Suha krajina, to pa kar nekako v zadregi, ker za ta predel ni imel drugega skupnega imena. Morfološko in strukturno se razlikuje od zahodne Suhe krajine. Po strukturi ji je podobno tudi južno in vzhodno ob- robje Grosupeljske kotline, ki prehaja v Višnjanske planote. Osrednji del vzhodne Suhe krajine obsega stiško-muljavsko podolje in dolino Višnjice, Kre- menjek in Trebanjsko ter Ajdovsko planoto. Osrednji del vzhodne Suhe kra- jine med Hrastovim dolom in Dobrničem morfološko ni enotna planota. Raz- členjena je namreč v tri višje kavke oziroma grmade, kot so Lisec (565), Kozjak (456) in Kremenjek (570) s Šumberkom (540). Vmes pa so tudi globlji doli od Hrastovega, Podšumberškega, Dobrniškega in Globodola do onega pri Mirni Peči. V severnem in zahodnem obrobju Kremenjeka sta dve sorodni morfološki enoti, in sicer nižji šentviški (340-360 m) ter višji bojanski ravnik (360-400 m). Med Muljavsko dolino in Grosupeljsko kotlino so razlomljene štiri višje plaLOte, ki jih po Višnji Gori imenuje I. Gam s (1987) Višnjanske planote. 55 24 Acta carsologica, XVII (1988) To so: Metnajska planota (694 m) med povirjem Temenice in Stiškim potokom, Leskovška planota (722 m) med Stiškim potokom in Višnjico, Kriška ali Viš- njanska gora (630 m) med Višnjico in Lučkim dolom ter Ilova gora (606 m) med Lučkim dolom in Radenskim poljem, Zahodno od Lučkega dola pa je še hrbet Čušperka (669 m), ki meji na taborski ravnik med Grosupeljskim poljem in Dobrepoljem, Omenjene morfološke enote obkrožajo osrednjo Suho krajino in skupaj z Grosupeljsko kotlino ter Turjaškim hrbtom in Goljansko planoto1 nad Želimeljsko dolino zaključujejo severno Dolenjsko na prehodu v Ljub- ljansko kotlino in v Posavsko hribovje. Razen Želimeljšice se vse območje z nizom ločenih ponikalnic podzemeljsko odteka proti Krki. Dosedanje geomorfološke in hidrografske raziskave tega predela so zadele na razmeroma trd oreh, ko so skušale razvoj reliefa razložiti z zakonitostmi fluvialne erozije, različnimi pretočitvami in postopnim zakrasevanjem (A. Me - 1 i k, 1931). Tudi novejši prikaz razvoja tega dela zahodne Dolenjske (I. Gam s, 1987) vsebuje še vrsto odprtih vprašanj. Predvsem je vprašljiva za- misel o vlogi Paleoljubljanice pri oblikovanju Grosupeljsko-šentviškega rav- nika in zatrepnega Radenskega polja. Dokazovanje tega bo zahtevalo precej podrobnega morfološkega dela. Bojim pa se, da bi bil trud zaman, ker ni trdnih opor za takšno rekonstrukcijo morfogenetskih dogajanj. Bolj smiselne se mi zdijo analize neotektonske dinamike in morfostrukturnih prvin v severnem obrobju celotne Suhe krajine. MORFOSTRUKTURNE ZNAČILNOSTI MED SUHO KRAJINO IN LJUBLJANSKO KOTLINO Goljansko-smrjenski ravnik na obeh straneh Želimeljščice je sicer razčle­ njen na posamezne kuclje in ravnote ob njihovem vznožju, v celoti pa je nagnjen proti Ljubljanskemu barju ter v skrajnem severnem delu tudi pre- lomljen in pogreznjen. Nagnjenost tega ravnika lahko spremljamo po kucljih od Kureščka (826), Goleca (767), Vršiča (657) do Pungrta pri Igu (366), ali od Osolnika (721), Vrha nad Visokim (632), prek Rogatca (622) do Strmca nad Klado (481), Sarskega (411) in do Kremenice (317). Povprečen strmec v prvem nizu znaša 50, v drugem pa 30 %0• Vzhodno od Želimeljske doline so podobno razvrščeni kuclji od Sv. Ahaca (748), Sv. Petra (580), Vrzeka (568), Brezovskega hriba (489) do Pijavskega hriba (375). Povprečno je to površje nagnjeno za 50 %0• Ob zahodnem robu tega, delno fluvialno razčlenjenega ravnika poteka mišjedolski prelom, ob njem pa je zahodni blok velbasto izoblikovan v kopasto dolastem površju Mokrca (1059) in je do 300 m višje dvignjen. Vzhodna meja smrjenskega ravnika ni izrazita, poteka pa nekako med Tur- jakom in Drenikom pri Pijavi gorici, oziroma med Ponikvami in Hudo Polico pri Šmarju. Tu čez naj bi potekal dobrepoljski prelom. V prvotno uravnavo je v zdrobljene in manj prepustne triasne in jurske kamnine poglobila Želimelj- ščica svojo dolino. Njena erozijska moč v obrobju Barske kotline je omogočila pretočitev levih pritokov Rašice le pri Turjaku med Čatežem in Laporjem. 1 To ime za planoto okrog Golega je uporabljal A. Melik. 56 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 25 V vzhodnem delu so smrjenski ravnik razrezali pritoki Bičja, Sevnika in Vin- ščaka, ki se zarezujejo v zahodno obrobje Grosupeljske kotline. Z obrobja Barja so ta ravnik načeli potoki pri Škofljici in Pijavi Gorici. Prvotno ravniško površje med Grosupeljsko kotlino in Ljubljanskim barjem lahko sledimo po policah in slemenih med Smrjenami in Vinom v višini med 400 in 480 m ter pri Hudi Polici med 370 in 400 m. To je po mojem mnenju prvotno površje ravnika na prehodu iz Ljubljanske kotline proti Dolenjski. Nižji preval pri Šmarju je vsekakor mlajšega denudacijsko korozijskega nastanka na obrobju pogreznjene Grosupeljske kotline. Podobne višinske razmere kažejo tudi kuclji in police v osrednjem delu Grosupeljske kotline. Njeno naplavljeno dno v vi- šini med 325 in 330 m je očitno poglobljeno v prvotni ravnik. Morfološke in hidrografske razmere v dnu Grosupeljske kotline so potemtakem posledica mlajšega razvoja (D. Meze , 1981), ki je potekal v skladu s tektonskim gre- zanjem in erozijsko korozijskim oblikovanjem plitvega in pretočnega krasa v celotnem povirju Krke. Južno obrobje Grosupeljske kotline je strukturno precej razčlenjeno. Na prehodu proti Suhi krajini so izražene štiri stopnje nad dnom polja. Pri Po- novi vasi je dno v višini med 325 in 327 m, prva višja polica pri Mali vasi pa v višini 392 m. Približno v tej višini so ohranjen ostanki prve police še v Sliv- niškem hribu (379) in Ježi (389) med Brezjem in Ponovo vasjo. Naslednjo višjo stopnjo predstavljata Gradišnica (497) in Gradišče (486), še višjo Veliki Ostr (528), Kremenica (521) in Medvedica pri Lipljah (520). Južno od Limberka (687) pripadajo tej polici Vodice (579) in Puhov hrib (560). Najvišji vrhovi na juž- nem obrobju Grosupeljskega polja pripadajo četrti stopnji in segajo v višine nad 650 m (Jelovec 666, Limberk 687, Čušperk-Stari grad 669 m). V tem stopnjastem površju so med že omenjenimi planotami trije vzdolžni predoli oziroma ozki ravniki. Med Ponikvami in Grosupeljskim Taborom je taborski ravnik. Ob njegovem zahodnem obrobju so poglobljene doline lipen- skih ponikalnic, sicer pa je površje uravnano v višinah med 480 in 500 m. Rav- nik je razčlenjen z gostimi vrtačami; v tej morfološki enoti je tudi znana Županova ali Taborska jama (R. Go spod ari č, 1987). V drugem predalu je izoblikovano Radensko polje. Po kucljih (Kopanj 392, Dobje 382, Boršt 391) v dnu in strmih rebreh sklepam, da je Radensko polje prav tako strukturno zasnovano in tektonsko znižano kot dno Grosupelj- ske kotline. V južnem nadaljevanju Radenskega polja prehaja radenski predol proti Mali Ilovi gori (491), kjer se veže na hočevski prečni predol med Krko in Dobrepoljem s policami in kuclji v višinah med 480 in 520 m. Tretji predol v južnem obrobju Grosupeljske kotline se začenja nad Žalno in nadaljuje v Lučkem dolu, onkraj njega pa pri Ravni gori obvisi nad dolino Krke. Lučki predol je podobno kot celotno vzhodno obrobje Grosupeljske kot- line med žalno in Polico bolj dvignjen, vendar v sredini usločen do poplavne ravnice. Lučki dol so kraške vode podobno oblikovale kot druge dole Suhe krajine. Od suhih dolov se razlikuje le po občasnih poplavah. Uravnjeno skalno dno Lučkega dola pokrivajo debelejše plasti ilovnatopeščenih naplavin, ki so jih tam odložile kraške vode iz Radenskega polja in Grosupeljske kotline. Izvor naplavin je mogoče ugotoviti po petrografski sestavi, saj v peščenih frakcijah 57 26 Acta carsologica, XVII (1988) zasledimo drobce karbonskih, permskih in triasnih peščenjakov ter laporjev, ki jih podzemeljske vode prinašajo iz povirja Rašice in iz Grosupeljske kotline. Radenščica, kot imenujejo domačini občasni tok v Lučkem dolu, je vrezala v naplavine dve terasi, v jugovzhodnem delu pa je poglobila strugo tudi v kar- bonatno podlago, v kateri so številni požiralniki. Morfološke in hidrografske razmere na Radenskem polju in v Lučkem dolu dokazujejo omejeno prepust- nost med južnim obrobjem Grosupeljske kotline in Krko. K temu so očitno precej prispevale kvartarne naplavine, pa tudi udori, ki so zasuli pritočne rove (R. Go spod ari č, 1973; I. Gam s, 1987). Požiralniki na Radenskem polju so v višini okrog 325 m, visoke vode v Lučkem dolu dosežejo višine med 300 in 310 m, izviri Krke pa so v višini okrog 275 m. Strmec podzemeljske vode ni enoten in znaša od 4,3 do 10 %0• Omejena prepustnost v kontaktnem krasu na severnem obrobju Suhe kra- jine je odločilno vplivala na mlajši morfološki in hidrografski razvoj Grosu- peljskega polja ter Žalenskega in Lučkega dola, verjetno pa tudi na oblikova- nje doline Višnjice, šentviško-dobske uvale in kraških dolov v osrednjem delu vzhodne Suhe krajine od Hrastovega dola, Podšumberških dolov, Roženpolj- skega in Knežjevaškega dola, prek Dobrniča do Globodola in Mirnopeške do- line. V vsem tem predelu se je najnižje površje oblikovalo pod vplivom zaje- zene kraške vode. V pogreznjenih strukturnih grugah so prevladali korozijski procesi. Nastali so ravniki v dnu kraških globeli, značilnih prav za ta plitvi kras. Debelejše plasti ilovnatih naplavin so sprane, bodisi z obrobja, ali pa odložene iz poplavnih voda. Ravna nasuta dna v kraških dolih spominjajo na miniaturna kraška polja, ki vabijo k nadaljnjemu preučevanju. PREGLED DOGNANJ Raziskava je bila opravljena po programu Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Z izpopolnjeno metodologijo strukturnega preučevanja kraškega reliefa (P. Habič, 1982; 1984; 1986) sem v letih 1987 in 1988 preučeval kra- ške reliefne značilnosti zahodne Suhe krajine. S tem se je naše preučevanje kraške Slovenije razširilo od Primorske prek Notranjske na Dolenjsko. Po- stopno se torej bližamo cilju, da bi ves slovenski kras primerjali po reliefnih sestavinah in strukturi z enotnega geomorfološkega vidika. Po poteku strukturnic, brazd in razorov ter razporeditvi vzpetin, ravnat in globeli smo opredelili posamezne strukturne in morfogenetske enote na območju Suhe krajine in v njenem ožjem sosedstvu, ki pripada osrednjemu dolenjskemu krasu v NW Dinaridih. Kraško površje se v drobnem in po morfo- loških enotah precej razlikuje od onega na višjih kraških planotah Notranjske in na matičnem Krasu. Razlike izhajajo iz različne geološke podlage in litološke sestave, predvsem pa so posledica nekoliko drugačnega sklopa eksogenih in endogenih preoblikovalnih procesov od pliocena dalje. V strukturnem pogledu je pomemben zlasti položaj Suhe krajine na obrobju, oziroma stiku alpskega, panonskega in osrednjega dinarskega gradbenega sistema; v vsakem se neko- liko drugače kažejo posledice mlade tektonske dinamike. 58 - P. Habič. Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajir:e 27 V reliefu zahodne Suhe krajine so poudarjeni vzdolžni dinarski reliefni elementi, ki jih predstavljajo kraške rebri, hrbti in podolja, ravniki, doli in predoli. Vzdolžne strukturne prvine v reliefu so s krajšimi prečnimi razčle­ njene na manjše ali večje strukturne enote (sl. 1, pril. 1). Tako kot v vzdolžnih se tudi v prečnih reliefnih prvinah kaže vpliv mlade tektonske razlomljenosti (sl. 2, 3). Celotno območje je zgrajeno iz serije karbonatnih, apnenčastih in dolomit- nih kamnin triasne, jurske in kredne starosti. V manjši meri je relief izobli- kovan na nepropustnih skrilavcih in peščenjakih karbonske, permske in triasne starosti ter na krednih in eocenskih laporjih. Na teh kamninah so ponekod ohranjene krpe miocenskih in pliocenskih sedimentov. Posteocenske oroge- netske faze so dale geološki zgradbi poglavitni pečat. Gubanju in narivanju je sledila disjunktivna tektonika, ki je strukturne razmere še bolj zapletla (S. Buser, 1974; 1984; U. Prem r u, 1976; 1982). Oživljena tektonska aktivnost od zgornjega pliocena do geološke sedanjosti je zapustila v reliefu pomembne sledove. Na strukturne prvine v reliefu Dolenjske, in še posebno v kraškem površju Suhe krajine, so opozorila že starejša geomorfološka preučevanja (A. Me 1 i k, 1931; 1955; 1959; M. šifrer, 1967; 1970; 1984). še večji pomen pa pripisujejo lokalnim tektonskim premikom v postpliocenskem geomorfološkem razvoju dolenjskega krasa novejše študije (I. Gam s, 1984; 1987; P. Habič, 1984 a; A. Kranj c , 1981). Zapletena geološka zgradba, zaporedne faze lokalnega in splošnega tektonskega dviganja ali grezanja ter časovne in prostorske me- njave fluvialnega, fluviokraškega in kraško denudacijskega preoblikovanja so izoblikovale zelo sestavljeno reliefno podobo, ki jo le s težavo razčlenjujemo na posamezne geomorfološke enote in morfogenetske faze. Različna geomorfološka izhodišča nujno vodijo k raznovrstnosti in tudi neskladnosti razlag in dognanj. Tako so študije, ki so izhajale iz cikličnega ero- zijskega modela, skušale odkriti po reliefnih oblikah zakonitosti predkraškega fluvialnega oblikovanja. Sodobnejša preučevanja pa na podlagi istih oblik spoznavajo tektonske učinke v reliefu in sledove erozijsko korizijskega pre- oblikovanja. Neko morfološko enoto je tako mogoče povsem nasprotno raz- lagati, še posebno tedaj, ko prevlada ena od hipotez nad spoznanji o stvarnem zapletenem dogajanju. Napačnim sklepom se je moč izogniti le s podrobnim študijem. V tej stopnji našega preučevanja sem skušal ugotoviti predvsem strukturno zasnovo reliefa, v nadaljnih fazah pa bo treba nameniti večjo po- zornost predvsem oblikovanju posameznih strukturnih enot in njihovim skup- nim potezam v geomorfološkem razvoju. Osrednjo strukturno enoto Suhe krajine predstavlja vzdolžno dinarsko in prečno razlomljena gruda med žužemberškim in dobrepoljskim prelomnim jarkom. V bistvu je ta gruda nadaljevanje Kočevskega Roga, le da je med splošnim dviganjem relativno zastala za 300 do 400 m. Proti severozahodu pre- haja v 200 m višjo Korinjsko planoto, s katero se strukturna enota Suhe krajine konča ob prečnem podolju, ki med Vidmom in Krko povezuje dobrepoljski in žužemberški jarek. Zahodno od dobrepoljskega, klinasto oblikovanega ravnika (sl. 3) z ostanki kvartarnih naplavin Rašice (M. šifrer, 1967) je strma reber svodastega hrbta Ribniške Male gore. To je ozek vzdolžni čok, ki spremlja ši- 59 23 Acta carsologica, XVII (1988) roko zahodno dolenjsko ali Ribniško kočevsko podolje (A. Kranj c, 1981). V jarku ob mišjedolskem in želimeljskem prelomu so zastajajoče grude med Malo in Veliko goro različno preoblikovane. Severno od Turjaka so grude nag- njene proti Ljubljanski kotlini za 30 do 50 %0• V okolici Velikih Lašč je na ne- propustnih kamninah slemenasti relief, proti jugovzhodu pa se nadaljuje vrta- časti ravnik in naplavljeno ravno dno Ribniško-kočevskega polja. Na zahodni strani se podolje zaključuje s strmo tektonsko rebrijo, ki prehaja v visoke kra- ške planote Notranjske. Tektonski premiki so bili ob vzdolžnih dinarskih prelomih izdatnejši v smeri od vzhoda proti zahodu, tako se kraške planote stopnjasto dvigajo ob njih od 300-500 vzhodno od Krke, na 500-700 v zahodni Suhi krajini, do 700-900 m v Mali gori ter nad 1100 m v Veliki gori. Površje v vmesnih jarkih od vzhoda proti zahodu zaostaja, zato pa se večajo v tej smeri višine rebri. Površinske in kraške vode odtekajo deloma vzdolž, večinoma pa prečno na za- hodno dolenjsko podolje v smeri proti Krki. Severno in vzhodno obrobje Suhe krajine je v predelu med Ljubljansko in Novomeško kotlino strukturno razčlenjeno na več manjših dvignjenih in zasta- lih grud, v katerih se poleg dinarskih smeri pojavljajo tudi strukturnice se- verno južne smeri. Prepletanje različnih prelomnih smeri, alpske in balatonske (U. Prem r u, 1982) je še stopnjevalo drobno razlomljenost. Pri oblikovanju grud pa je bilo poleg tektonske dinamike, v kateri se kažejo tudi nekatere obročaste strukture (priloga 1), pomembno zlasti sosedstvo z višjim manj pre- pustnim površjem Posavskega hribovja, s katerega so se stekale na kras in skozenj vode proti Krki. Površinski in podzemeljski odtok s celotnega zahod- nega in vzhodnega dela Suhe krajine je uravnavala Krka. Ta si je v jarku ob žužemberški coni v mlajši fazi poglobila kanjonsko strugo, v starejših obdobjih pa je ob njej nastajal širok ravnik. Po mnenju I. Gam s a (1987) ga je so- oblikovala tudi Paleoljubljanica. Po položaju in višini rebri kot tipičnih tektonskih pobočij sklepamo lahko na intenzivnost in zaporedje tektonskih premikov. Pomemben člen pri tem skle- panju je prav soteska Krke med Ajdovško planoto in 400 m višjim Kočevskim Rogom. Pomemben vozel tektonske dinamike pa je tudi ob povirnem zatrepu Krke in v razčlenjenih grudah na južnem obrobju Grosupeljske kotline. Kraški doli - uvale v osrednji Suhi krajini so strukturno kraška reliefna posebnost. Nastali so ob vzdolžnih zdrobljenih conah v višini kraške podzemne vode, ki je odtekala iz Ribniške doline proti Krki. Z navideznim strmcem pod- zemne vode se sklada tudi stopnjasta razporeditev dolov (slika 2). Starejše fluviokraške razvojne faze pa bo treba še razčleniti na podlagi fosilnih fluvial- nih sedimentov, ki so ohranjeni po vmesnih policah in dolih. 60 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 29 LITERATURA Bukovec, J., Poljak, M., šušnjar, M., Čakalo, M., 1984: Tumač za list Črnomelj, L 33-91 OGK SFRJ, 1-63, Beograd. Buser, S., 1974: Tolmač za list Ribnica, L 33-76, OGK SFRJ, 1-6, Beograd. Buser, S., 1984: Nekaj novosti o geologiji Dolenjske. Dolenjska in Bela krajina, 26-37, Ljubljana. Gam s, I., 1959: H geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. Acta car- sologica, 2, 27-65, Ljubljana. G a ms , I., 1984: Geomorfološke in pokrajinsko ekološke razmere Krške doline z zaledjem. Dolenjska in Bela krajina, 167-181, Ljubljana. G a m s , I., 1987: Razvoj reliefa na zahodnem Dolenjskem (s posebnim ozirom na poplave). Geografski zbornik: XXVI (1986), 63-96, Ljubljana. Gam s, I., Nate k, K., 1981: Geomorfološka karta 1 : 100 000 in razvoj reliefa v Litijski kotlini. Geografski zbornik, XXI (1981), 5-57, Ljubljana. Go spod ari č, R., 1973: Viršnica - jamski sistem Šice na Radenskem polju. Naše jame, 14 (1972), Ljubljana. G o s p oda r i č, R., 1987: Speleogeološki podatki Taborske jame in njene okolice. Acta carsologica, XVI (1987), 19-34, Ljubljana. Habič, P., 1981: Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji. Acta carsologica 9 (1980), 5-21, Ljubljana. Habič, P., 1982: Kraški relief in tektonika. Acta carsologica 10 (1981), 23-44, Ljubljana. H a b i č , P., 1984: Reliefne enote in strukturnice matičnega Krasa. Acta carsologica 12 (1983), 5-26, Ljubljana. Habič, P., 1984 a: Strukturne oblike v kraškem reliefu Dolenjske in Bele krajine. Dolenjska in Bela krajina, 57-66, Ljubljana. Habič, P., Površinska razčlenjenost Dinarskega krasa. Acta carsologica, 14-15 (1985-86), 39-58, Ljubljana. Habič, P., 1988: Sledenje voda v zaledju Dobličice. Arhiv IZRK ZRC SAZU, rkp., Postojna. K 1 e in, V., 1976: Osnovni elementi vertikalne razdiobe reljefa severozapadne Hrvat- ske i susjednih područja Slovenije na temelju morfostrukturne analize. Zbornik l. jug. simpozija o geomorfološkem kartiranju, Geografski inštitut SANU, 27, 89-100, Beograd. K 1 e in, V., 1987: Glavne prstenaste strukture i morfostrukture Jugoslavije. Stručni časopis DIT-a INA Naftaplin, 4-5, 1-12, Zagreb. K r a n j c , A., 1972: Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geografski zbornik, 13, 129-195, Ljubljana. K r a n j c , A., 1981: Prispevek k poznavanju razvoja krasa v Ribniški Mali gori. Acta carsologica, 9 (1980) 27-85, Ljubljana. M e 1 i k, A., 1931: Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geo- grafski vestnik (1931), 66-100, Ljubljana. Me 1 i k, A., 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela Inštituta za geografijo SAZU, 3, 1-163, Ljubljana. Me 1 i k, A., 1959: Posavska Slovenija. Slovenska matica, str. 595, Ljubljana. M e z e , D., 1981: Poplavna področja v Grosupeljski kotlini. Geografski zbornik, 20 (1980), 35-93, Ljubljana. P 1 eni čar, M., Prem r u, U., 1977: Tolmač za list Novo mesto, L 33-79, OGK SFRJ, Beograd. Prem r u, U., 1976: Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19 (1976), 211-249, Ljubljana. Prem r u, U., 1982: Geološka zgradba južne Slovenije. Geologija 25/1 (1982), 95-126, Ljubljana. š i f r er, M., 1967: Kvartarni razvoj doline Rašice in Dobrega polja. Geografski zbor- nik 10 (1967), 271-305, Ljubljana. š i f :r er, M., 1970: Nekateri geomorfološki problemi Dolenjskega krasa. Naše jame 11 (1969), 7-15, Ljubljana. 61 30 Acta carsologica, XVII (1988) šifrer, M., 1984: Poglavitne značilnosti geomorfološkega razvoja Dolenjske s po- sebnim oziram na poplavnih področjih. Dolenjska in Bela krajina, 38-56, Ljub- ljana. Savi c, D., Do zet, S., 1985: Tumač za list Delnice, L. 33-90, OGK SFRJ, Beograd. šušte rš i č, F., 1987: Drobno kraško površje ob severovzhodnem obrobju Planin- skega polja. Acta carsologica 16 (1987), 51-82, Ljubljana. G a m s , I., 1973: Die zweiphasige Quartarzeitliche Flachenbildung in den Polj en und Blindtalern des Nordwestlichen Dinarischen Karstes. Geograph. Zeitschrift, Bei- hefte, Wiesbaden. Rak o ve c, I., 1956: Pregled tektonske zgradbe Slovenije. l. jug. 'geol. kongres na Bledu 1954, Ljubljana. TECTONICALLY CONTROLLED KARST RELIEF IN WESTERN SUHA KRAJINA Summary The research work was done within the frame of the regular program of the In- stitute for karst research ZRC SAZU. By improved metohodology of structural study of karst relief (P. Habič, 1982; 1984; 1986) I've studied in the years 1987 and 1988 karst relief properties of Suha krajina. By this study our research of karst of Slovenia has spread from Primorska across Notranjska to Dolenjska. Gradually we are appro- aching the aim to compare the entire slovene karst according to its relief properties and structure from a uniform geomorphological point of view. According to structural lines, karst furrows and fluvial grabens and to distri- bution of elevations, flatenings and depressions the particular structural and morpho- genetical units in the area of Suha krajina and its vicinity, belonging to central Do- lenjska karst in NW Dinarids have been defined. In details and according to geo- morphological units karst surface differs quite a lot from that on higher karst plateaus of Notranjska and on classical Karst. The differences result from different geological base and lithology and mostly from diferent complex of exogenic and endogenic trans- formation processes from Pliocene onwards. In structural point of view the situation of Suha krajina is extremely important on the border, on the contact of Alpine, Pan- nonian and central Dinaric system respectively; in each of them the young tectonic dynamics effects are shown in a different way. In the relief of west Suha krajina the longitudinal Dinaric relief elements are specially accentuated, presented by karst slopes, ridges and karst plains. The longi- tudinal structural elements in relief are dissected to smaller or bigger structural units intersected by shorter transversal sections (Fig. 1, Annex 1). Like in longitudinal in tranverse relief elements too the influence of younger tectonic fractures is felt (Fig. 2, 3). The whole area is built by series of carbonate, limestone and dolomite rocks of Triassic, Jurassic and Cretaceous age. In smaller degree the relief is built on im- permable shales and sandstones of Carboniferous, Permian and Triassic age and on Cretaceous and Eocene marls. On those rocks the lobes of Miocene and Pliocene se- diments are preserved somewhere. Posteocene orogenetic phases impressed to geo- logical setting the main accent. Folding and overthrusting were followed by dis- junctive tectonics which even more complicated the structural conditions (S. Buser, 1974; 1984; U. Prem r u, 1976; 1982). Revived tectonic activity from upper Pliocene to geological present left important traces in the relief. 62 P. Habič, Tektonska pogojenost kraškega reliefa zahodne Suhe krajine 31 To structural elements in the Dolenjska relief and specially to those on karst surface of Suha krajina older geomorphological studies have drawn the attention (A. Me 1 i k, 1931; 1955; 1959; M. Si f r er, 1967; 1970; 1984) already. Still bigger importance is contributed to local tectonic movements in Postpliocene geomorpho- logical development of karst of Dolenjska in recent studies (I. G a m s , 1984; 1987; P. Habič, 1984 a; A. Kranjc, 1981). Complicated geological setting, consE'cut;ve phases of local and general tectonic uplifting or subsiding and temporal and space alternation of fluvial, fluviokarstic and karst denudational transformations have for- med the compounded relief image which could be dissected to particular geomorpho- logical units and morphogenetical phases with difficulty. Without doubt different geomorphological starting-points drive to diversity and non-concordant explanations and results. Thus the studies originating from cyclical erosional model tried to explain to relief forms the lawfulness of pre-karstic fluvial transformation. Modern studies, based on the same forms recognise the tectonic effects in the relief and the traces of erosional-corrosional transformation. So one morpho- logical units can be explained in a completely different way in particular when one of the hypothesis prevails over the knowledge of real complicated activity. The wrong conclusions can be avoided by detailed study only. In this stage of our study I've tried to establish mostly the structural relief design, in further phases greater attention has to be paid to transformation o.f particular structural units and their common traces in geomorphological development mostly. The central structural unit of Suha krajina is presented by longitudinal Dinaric and transversally dissected horst between Žužemberk and Dobrepolje fault area. In fact this horst is the continuation of Kočevski Rog only that it has relatively stagnated during the general uplifting for 300 to 400 m. Northwestwards it passes to 200 m higher Korinj plateau where the structural unit of Suha krajina ends along the transversal »podolje« connection between Videm and Krka the Dobrepolje and Žužemberk gra- ben. West from Dobrepolje, which is wedge-like shaped karst plain (Fig. 3) with remains of Rašica Quaternary sediments (M. Si f r er , 1967) there is steep slope of Ribniška Mala gora ridge. This is narrow longitudinal pinnacle accompanied the wide west Dolenjska or Ribnica Kočevje karst plain (A. Kranjc, 1981). In the graben between Mišji dol and Želimlje fault the stagnated horsts between Mala and Welika gora are differently transformed. North from Turjak the horsts are inclined towards Ljubljana basin for 30 to 50 %o. Near Velike Lašče the ridge relief is on the impermeable rocks towards southeast it continues to plain with dolines and alluvial flat bottom of Ribnica-Kočevje basin. On the west side »podolje« ends by steep tecto- nic slope passing into high karst plateaus Of Notranjska. Along longitudinal Dinaric faults the tectonic displacements were more expres- sive in the direction from east to west thus the karst plateaus are gradually lifted along them :llrom 300-500 east from Krka to 500-700 in the western Suha krajina, to 700-900 m in Mala gora and above 1100 m in Velika gora. The surface in the interlying graben from east westwards stagnates but the altitudes of slopes increase in this direction. The superficial and karst waters flow along but mostly transverse to the western Dolenjska in the direction towards Krka. Northern and eastern border of Suha krajina, in the area between Ljubljana and Novo mesto bas in is morphostructurally dissected to several smaller uplifted and lowered horsts where beside Dinaric orientations the structural lines of north-south direction exist. The alternating of different fault directions, Alpine and Balaton ones (U. Premru, 1982) intensifies the thin fractureness. During horsts development beside tectonic dynamics where some ring-shaped structures (Annex 1) are seen, the vicinity of less permeable surface of Posavje mountains from where the waters have flown to karst and through it towards Krka is proved to be important too. 63 32 Acta carsologica, XVII (1988) Superficial and underground runoff from the entire western and eastern part of Suha krajina is controlled by river Krka. In younger phase it has cut along the Žužemberk zone in younger phase the canyon river bed and in older phases wide karst plain developed along it. According to I. Gams (1987) Paleoljubljanica had contributed to it too. Intensivity and sequence of tectonic displacements could be inferred from the situation and altitude of typical tectonic slopes. An important link for this conclusion is the Krka gorge between Ajdovska plateau and 400 m higher Kočevski Rog. An important knot of tectonic dynamics is at Krka steephead and in dissected horsts on the southern border of Grosuplje basin. Karst »dol« - ouvalas in central Suha krajina present structural karst relief particularity. They have developed along longitudinal crushed zones in the level of karst underground water flowing from the Ribnica valley towards Krka. The distri- bution of »dol« by steps (Fig. 2) corresponds to apparent gradient of the underground water. Older fluviokarstic development phases have to be studied on the base of fossil fluvial sediments which are preserved on interlying steps and in »dol«. 64