270 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 - 2 
wald, Constantinus Maximus Augustus. Herrschaftspropaganda in der zeitgenössischen Überlieferung, 
Historia Einzelschriften 64, 1990, 108 ss., ki se nagiba k datiranju v leto 316. Literaturo o državljanskih 
vojnah 4. stol. na področju severnega Balkana in severne Italije bi mogli obogatiti z nekaj dobrimi pri­
spevki (npr. Y. M. Duval, Aquilée sur la route des invasions (350-452), Antichità Altoadriatiche 9, 1976, 
237-298, s podrobnimi analizami virov za dogodke v letih 351, 388, 394, 401/2 in 408). K imenovanju 
Jadranskega morja pri Zosimu, kjer se označuje, kot pri večini antičnih avtorjev, z oznako »Jonsko morje« 
(4,46,1; 47,1; 5,37,3) gl. M. Suič, Dalmaticum mare, Radovi Zavoda Jugoslavenske akademije znanosti i 
umjetnosti u Zadru 29-30, 1983, 5-18 in M. Kozličić, Historijska geografija istočnog Jadrana u starom 
vijeku, Split 1990, s predstavitvijo drugih virov. 
Od antičnih krajev na slovenskem ozemlju omenja Zosimus le tri: Atrans (v nenavadni obliki Adrana, 
2,45,3) in Poetovio (2,46,1) kot prizorišči spopadov 351, ter Emono kot kraj, v bližini katerega se je 408 
zadrževal Alarih z Zahodnimi Goti (5,29,1). H komentarju k V, op. 66, str. 376 naj opozorimo na napačno 
trditev, da se pri Zosimu Emona omenja zadnjič v antiki (zadnje omembe izhajajo iz zadnje četrtine 
6. stol.) in na poglavitno literaturo: J. Šašel, Emona, RE Suppl. 11, 1968, 540-578; isti, K zgodovini 
Emone v rimskih napisih in literaturi, v delu: Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, 35-45. Zosimus ob 
priložnosti omembe Emone sporoča legendo o ustanovitvi mesta po Argonavtih. Ti naj bi po dolgotrajni 
plovbi po Donavi (in pritokih) ustanovili mesto, ki naj bi spominjalo na njihov prihod; nato naj bi ladjo 
Argo prenesli 400 stadijev daleč do italske (po nekaterih rokopisih tesalske, kar je nesmiselno) obale. Taka 
naj bi bila vsebina sporočila, ki ga je posredoval pesnik Peisandros (iz Larande v Likaoniji v dobi Severa 
Aleksandra) v obsežnem epu (v 60 knjigah) z naslovom »Heroikai Theogamfai«. Opozorimo naj na 
dejstvo, da na podlagi istega vira (Olimpiodora iz Teb, ki je povzemal Peisandra; odlomek objavlja Block-
ley II, 154, št. 5) omenja ustanovitev Emone po Argonavtih tudi Sozomenos, Hist. eccl. 1,6,5 (Patr. Gra-
eca 67, 873A) z začetka 5. stol. in za njim bizantinski kronist Nikephoros Kallistos, Hist. eccl. 7,50 (Patr. -
Graeca 145, 1329 D) z začetka 9. stol. Verjetno je na pravi sledi F. Paschoud (Zosime III, 1, 212 ss.) z 
mnenjem, da so starejšo razlago o ustanovitvi Nauporta po Argonavtih (Plin. hist. nat. 3,128) kasnejši 
avtorji (Peisandros v prvi polovici 3. stol., dve stoletji kasneje Olimpiodor in Sozomen ter še kasneje 
Zosim) priredili tako, da so kot argonavtsko naselbino označili dosti bolj poznano Emono. 
Celoten vtis o knjigi je zelo dober. Predložena izdaja Zosima je mojstrsko opravljeno delo. Precizno 
napisana uvodna študija, lep prevod in kvaliteten komentar omogočajo odlično orientacijo vsakomur, ki 
želi spoznati tega zanimivega zgodovinarja. Rebenichov komentar sicer ne nadomešča Paschoudovega, ki 
je dosti izčrpnejši, pač pa ga je zlasti za knjige 1-4 treba uporabljati poleg Paschoudovega, ki je star okro­
glo 20 oz. 10 let. Ker prinaša knjiga rezultate vodilnih historiografij o pozni antiki, ne upošteva pa del v 
nacionalnih jezikih, je za posamične probleme iz regionalne zgodovine treba poseči tudi po drugih delih, 
ki se v komentarju ne navajajo. Nekaj takih del smo navedli za naš prostor. Nemško komentirano izdajo 
Zosima moremo označiti kot standardno delo o Zosimu in eno pomembnih del o poznoantični historiogra-
f l J L R a j ko B r a t o ž 
A d o l f L i p p o l d , Kommentar zur Vita Maximini duo der Historia Augusta. Habelt, Bonn : 1991. 
XV + 740 strani. (Antiquitas: Reihe 4. Beiträge zur Historia-Augusta-Forschung, Serie 3, Kommentare: 
Band 1.) 
Knjigo sestavljajo uvodni seznam okrajšav in literature (VIII-XV), splošni del (1-278), komentar k 
življenjepisu cesarja Maksimina Tračana (odslej v. Max., 279—671) in dodatki (673-740). Slednji prina­
šajo dopolnila k uvodni študiji in komentarju (674-699) ter register citiranih virov, krajevnih in osebnih 
imen ter tekstnih variant (700-740). 
V splošnem delu z obsegom monografije Lippold najprej predstavi razvoj raziskovanja v. Max. v 
zbirki Historia Augusta (odslej HA, str. 9-22), obravnava vprašanje avtorja in njegovega časa (23—54), 
vire, ki jih je uporabljal (55—163), vpliv v. Max. na kasnejše poznoantične avtorje (164-177), odnos med 
v. Max. in cesarjem Maksiminom Tračanom, kakor je podoba tega cesarja razpoznavna na podlagi vseh 
virov (178—256) ter končno vprašanje odnosa med avtorjem v. Max. in avtorjem celotne HA (257—278). 
Zlasti zadnje poglavje študije, ki se nanaša na značaj celotne zbirke življenjepisov, se smiselno dopolnjuje 
z Lippoldovim geslom »Historia Augusta« v Reallexikon für Antike und Christentum 15,1990, 687-723. 
Moderno raziskovanje HA, zbirke 30 življenjepisov rimskih cesarjev od Hadrijana do nastopa Diokle­
cijana (117-284/5, s časovno vrzeljo 244-253 za dobo Filipa Arabca, Decija, Trebonijana Gala in Ajmi-
lijana) se pričenja s študijo, ki jo je pred dobrim stoletjem objavil Mommsenov učenec H. Dessau (Her­
mes 24, 1889, 337—392). V njej je postavil tezo, da HA ni delo 6 piscev iz dioklecijansko-konstantinskega 
obdobja, temveč delo enega samega avtorja s konca 4. stol. Odtlej se je v celi vrsti študij vedno znova 
postavljalo vprašanje avtorstva, časa in namena zbirke. Tem študijam so se posvečale največje avtoritete 
s področja raziskovanja rimske zgodovine, zlasti v Nemčiji, od medvojne dobe dalje tudi drugod. Lahko 
rečemo, da v 20. stol. noben vir za rimsko zgodovino ni bil toliko proučevan kot ravno HA in o nobenem 
drugem ni bilo izrečenih toliko različnih mnenj. Naj omenimo le glavne mejnike v raziskovanju. 
Th. Mommsen je 1890 zavrnil tezo Dessaua z mnenjem, da je HA delo enega avtorja iz časa okrog 330; 
zbirko naj bi v valentinijansko-teodozijanski dobi neznani izdajatelj predelal in ji dal končno podobo. 
H. Peter je 1892 na podlagi analize življenjepisov zlasti cesarjev 3. stol. prav tako zavrnil Dessaua in dati­
ral zbirko v dobo Konstantina. O. Seeck je kot prvi 1890 poudaril prosenatsko tendenco zbirke, ki jo je 
datiral v čas okrog 410. E. Hohl, ki je v obdobju 1911-1958 posvetil HA celo vrsto študij in pripravil tekst-
nokritično izdajo, je zbirko datiral v čas cesarja Julijana ali malo kasneje, glede namena zbirke pa je 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 271 
končno opozarjal pred prevelikim poudarjanjem njene politične in ideološke angažiranosti. A. v. Domas-
zewski je 1918 skušal dokazati nastanek zbirke v drugi polovici 6. stol. Anglež N. Baynes je 1926 zbirko 
datiral v čas cesarja Julijana (361-363), njen namen pa naj bi bil propaganden v smislu podpore poganski 
restavraciji tega cesarja. W. Hartke je 1940 zbirko datiral v zadnjo dobo vlade cesarja Teodozija. Njen 
avtor naj bi bil Nicomachus Flavianus iz Simahovega kroga poganskih senatorjev, namen zbirke pa naj bi 
bila predstavitev političnega programa poganske aristokracije ob koncu 4. stol. J. Straub je v vrsti študij 
od 1952 dalje delo datiral v prvo polovico 5. stol., njen namen pa opredelil kot pogansko zgodovinsko apo­
logijo v smislu »Hist, adversus christianos«. Prelomnico v vsebinskem in organizacijskem oziru pomeni 
oblikovanje skupine vodilnih strokovnjakov, ki so se od I. 1962 vsakih nekaj let sestajali na kolokvijih v 
Bonnu (Bonner Historia Augusta Colloquia, doslej 11 zvezkov referatov in 7 monografij). Iz tega kroga, 
pa tudi od drugod, naj omenimo vrsto znanstvenikov, ki so v bonnskih publikacijah in v vrsti drugod 
objavljenih študij obravnavali HA z različnih zornih kotov in skušali dati odgovor na ključna vprašanja 
historične interpretacije, pa tudi vprašanja jezika, stila in literarnega profila: J. Straub, A. Alföldi, G. Al-
földy, A. Lippold, F. Kolb, K. P. Johne, R. Syme, A. Chastagnol, T. D. Barnes, J. Schlumberger, 
B. Mouchovâ in drugi. Kot izvrstno pomagalo naj navedemo publikacijo: E. W. Merten, Stellenbibliogra­
phie zur Historia Augusta 1-4, Antiquitas 4,2,1-4, Bonn 1985/87. 
Vprašanjem HA so se posvečale predvsem vodilne historiografije z nemško na čelu, drugod dosti 
manj. Z zamudo se v tovrstne raziskave vključuje tudi slovensko zgodovinopisje (tipkopisna disertacija 
J. Marolta: Zgodovina naših krajev od leta 235 do 284 v luči Scriptores historiae Augustae, Ljubljana 
1989, v kateri je predstavljen tudi historiat raziskav). V novejšem času se je oblikovalo prevladujoče oz. 
večinsko mnenje o HA: po tem naj bi zbirka nastala ob koncu 4. ali na začetku 5. stol.; absolutni terminus 
ante quem je leto 520, ko je prav v. Max. citiral Simah v svoji Rimski zgodovini; Simahov obsežen citat 
o izvoru Maksimina Tračana in njegovi karieri do dobe Severa Aleksandra je ohranjen v Jordanesovi 
Gotski zgodovini (Getica 83-88; reminiscenco o cesarjevem nenavadnem poreklu prinaša tudi Romana 
281, gl. zlasti str. 164 ss.). Idejno ozadje zbirke naj bi bilo pogansko, rimsko in senatsko. Avtor zbirke naj 
bi bil antikvarično izobražen pogan iz senatu naklonjenih krogov (prim. Lippold, RAC 15. 690 ss.). Uvod 
o historiatu raziskovanja HA je potreben, da bi mogli spoznati novosti Lippoldovih rešitev temeljnih vpra­
šanj zbirke v celoti in posebej v. Max. 
Vprašanje avtorstva v. Max (po izročilu naj bi bil avtor Julius Capitolinus) je kot v primeru drugih 
življenjepisov težko rešljivo spričo dejstva, da o avtorju (oz. avtorjih) iz drugih virov (izven HA) ni nič 
znanega. Glede časa nastanka v. Max. je Lippold navedel vrsto prepričljivih argumentov za datiranje v 
konstantinsko dobo. Uvodni nagovor na cesarja Konstantina (Dementia tua, Constantine maxime . . . 
Pietas tua . . .) je formalno pravilen. Indikacije, ki naj bi kazale na kasnejši čas okrog leta 400 (povze­
manje iz Avrelija Viktorja, Evtropija, Amijana Marcelina, Vegetija, Hieronima, Klavdijana itd.) so neza­
nesljive. Sorodnost določenih mest namreč ni nujno dokaz vpliva enega teksta na drugega. V našem pri­
meru ni nujno, da bi avtor v. Max. (oz. HA) zajemal iz enega od teh piscev. Bolj je verjetno, da sta oba 
teksta temeljila na istem starejšem viru. Poleg tega tukaj ne gre za dobesedno citiranje, pač pa za nava­
janje po spominu oz. za prirejanje citatov. Zato domnevna odvisnost avtorja v. Max. (in HA) od navede­
nih avtorjev 2. polovice 4. stol. in začetka 5. stol. kot argument za datiranje zbirke v ta čas odpade. 
Izredno kompliciranega vprašanja navedb primarnih virov v v. Max. in HA vobče (ca. 130 »dokumentov«, 
kot na primer cesarska pisma, govori, senatski sklepi, zapisi o aklamacijah v senatu itd.) se ne da rešiti z 
enostavnim črtanjem teh »virov« kot zanesljivih falzifikatov (doslej je bil ocenjen kot avtentičen dokument 
po večinskem mnenju samo senatov sklep v vita Commodi 18,3 ss.), temveč je potrebno preverjanje od 
primera do primera. Po Lippoldovi analizi ni razlogov za datiranje nastanka teh »dokumentov« po letu 
330. Prav tako ne bi kazale na čas okrog 400 tendence spisa. Idejno ozadje zbirke (prosenatsko in propo-
gansko stališče, protibarbarska in protikrščanska nastrojenost) daje le šibke osnove za ugotavljanje 
namena zbirke. Lippold je s subtilno analizo v. Max. prišel do nedvomno pravilnega zaključka, da se pro­
senatsko stališče ne kaže dosledno (spis vsebuje na več mestih kritiko senata), da je protibarbarska nastro­
jenost avtorja prav tako nedosledna (pisec hvali nekatere lastnosti barbarov, zdi se, da zagovarja njihov 
obstoj v državi, če so le pod rimskim nadzorom in če imajo podrejeno vlogo, kar bolj ustreza razmeram 
v začetku 4. stol. kot na njegovem koncu) in da protikrščanska polemičnost ni zanesljiva (na primer v 
v. Max. 4,3). Na podlagi analize tendenc spisa ni razlogov za sklep, da so avtorjeva stališča odraz razmer 
ob koncu 4. stol. Ker je tekst versko malo angažiran, ni sprejemljiva sodba, da gre za »hist, adversus chri­
stianos«. HA nima izrazite politične tendence. To je literatura, pisana v prvi vrsti za zabavo. Tudi jezi­
kovne značilnosti ne dokazujejo nastanka dela ob koncu 4. stol. 
Vprašanje virov v v. Max. je zapleteno, vendar v celoti lažje rešljivo kot v večini drugih življenjepisov 
v zbirki. Temeljni vir, Herodijan, je za ta čas v celoti ohranjen. Težje je dati sodbo o avtorjih, od katerih 
ni ostalo za ta čas nič (na primer Deksip, ki se v v. Max. 32,2 in 33,2 navaja kot vir, ki pa je bil očitno 
»vgrajen« v kompozicijo življenjepisa šele naknadno; gl. 78 ss., ali Marius Maximus, od katerega ni nič 
ohranjeno) ali pa je njihova historičnost sporna (taka sta npr. večkrat imenovani Cordus za čas 192—238, 
in sicer povsem neznani Aelius Sabinus; gl. 84 ss., zlasti 90 op. 34). Podobnosti z avtorji kasnega 4. in 
začetka 5. stol. so preveč približne, da bi mogle kazati na zanesljivo odvisnost. Odvisnost od vira in način 
njegove uporabe se da »testirati« ob primerjavi s Herodijanom. Lippold je s ponovno primerjalno analizo 
Herodijana in v. Max. (pred njim je to vprašanje deloma obravnaval F. Kolb, Literarische Beziehungen 
zwischen Cassius Dio, Herodian und der Historia Augusta, Bonn 1972, 8-24, z deloma drugačnimi rezul­
tati) prišel do zaključka: Razlike med Herodijanom in v. Max., celo mnoga vsebinska nasprotja (več verzij 
o istem dogodku), se dajo pojasniti s tem, da je avtor v. Max. poleg Herodijana uporabljal še druge vire 
iz 3. in začetka 4. stol., ki so se po poudarkih in vsebinskih podrobnostih razlikovali od grškega zgodovi-
272 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 
narja s srede 3. stol. Sorodnosti in razlike med Herodijanom in v. Max. najbolj izstopajo pri opisu oko­
liščin uboja Severa Aleksandra, zlasti pa dogodkov 238 (Herodianus 7,4-8; v. Max. 13,5-26). Herodijan 
je gotovo glavni vir za opis obleganja Akvileje (v. Max. 21,6-23,7), vendar je pri opisu Maksiminovega 
pohoda v Italijo (21,1-5) ter dogodkov po Maksiminovi smrti (24-26) opaznih več bistvenih razlik, za 
zadnji del v. Max., ki se nanaša na Maks. Mlajšega (27-29) in na kasnejše dodatke (30-33) pa Herodijan 
sploh ni vir. 
Pri opisu motivov za umor Severa Aleksandra (7,4-6), opisu prihoda v Emono (21,1 ss.) in konca 
Maksimina in njegovega sina (32,5) se je avtor v. Max. opiral na druge, očitno latinske vire, ki jih ponekod 
omenja (»plerique dicunt« 21,5; »historici« 32,5 »Latini scriptores« 33,2). O vprašanju odnosa med Hero­
dijanom in v. Max. bomo še spregovorili kasneje ob opisu emonske epizode. Tudi pri obravnavi drugih 
virov je potrebna velika previdnost. Možne reminiscence ali približni citati iz klasikov (Cicerona, Vergilija, 
Livija, Plinija Starejšega, Tacita, Svetonija) so morda rezultat povzemanja iz različnih retorskih priročni­
kov in ne lastnega branja teh avtorjev. Podobnosti z Avrelijem Viktorjem in Evtropijem kažejo bolj na to, 
da sta pisca iz druge polovice 4. stol. črpala iz istega vira kot avtor v. Max., saj so ob podobnostih vpad-
ljive tudi razlike. Tudi podobnosti z Vegetijem, ki je ob koncu 4. stol. napisal vojaški priročnik »Epitoma 
rei militaris«, in na katere je opozarjal zlasti A. Chastagnol, so preveč splošne narave (le v terminologiji), 
da bi kazale na dejansko medsebojno odvisnost. Isto velja za podobnosti s Hieronimom, ki so očitno odraz 
retorske izobrazbe obeh avtorjev. Podobnosti z Amijanom Marcelinom, Klavdijanom, Juvenalovimi sho-
lijami in Apicijevo kuharsko knjigo so premalo zanesljive, da bi mogli na njihovi podlagi v. Max. datirati 
v čas okrog 400. Vsekakor pa je možen vpliv aretaloške literature 3. stol. s Herkulom kot glavnim juna­
kom na avtorjev opis cesarjevih izjemnih telesnih sposobnosti. Kot stvarno verjetno podlago HA domneva 
Lippold cesarsko zgodovino iz dobe okrog leta 300, ki naj bi jo napisal po imenu neznani avtor (»Igno-
tus«). Ta naj bi služila kot vir tudi Evtropiju in Avreliju Viktorju in v njeni uporabi naj bi bilo jedro razlik 
od Herodijana. Kot možen vir inspiracije domneva Lippold še panegirično literaturo iz Maksiminove 
dobe, ki je prav tako kot »Ignotus« v celoti izgubljena. Vprašanje paralel in düblet v HA na primeru 
v. Max. (isti dogodek, upor Gordijanov v Afriki in izvolitev senatskih cesarjev Maksima in Balbina v Rimu 
opisujejo v. Max., v. Gordiani in v. Maximi et Balbini) problem kompozicije zbirke še dodatno zaplete. 
Študij düblet in paralelnih poročil razkriva delovno metodo pisca, ki je zelo svobodno in samovoljno 
kompiliral iz virov. 
V nadaljevanju (178-256) je Lippold, izhajajoč iz v. Max., s pritegnitvijo vseh razpoložljivih virov 
prikazal Maksimina Tračana in njegovo dobo. Posebno pozornost je posvetil kronologiji Maksiminovega 
življenja in posebej vladanja (178 ss.), izvoru (vprašanju gotsko-alanskega porekla, kot rojstni kraj se 
domneva območje mesta Nicopolis ad Istrum: 193-206, 674 ss., s prikazom etničnih, gospodarskih in 
družbenih razmer v spodnjedonavskem prostoru, zlasti pod vidikom stikov z Goti in Alani, od konca 2. do 
začetka 4. stol.), cesarjevi karieri pred prihodom na prestol (206-212), odnosu do senata (212-227), 
Maksiminovemu germanskemu pohodu (z nejasno kronologijo in še bolj nejasnim itinerarijem, 227-242), 
uporu proti Maksiminu spomladi 238 v Afriki in nato v Rimu (242-248), odnosu do sina (248-251) in 
končno oznaki cesarja v v. Max. (251-256). Ta se spreminja od pozitivne za čas, ko je Maksimin kot oficir 
služil rimski državi (do 8,5) do izrazito negativne, ko je zavladal, in je njegova glavna značilnost »crude-
litas« (8,5-26; ob omembi vojaških zmag je sporadično še pozitivno ocenjen). V sklepnem delu (27-33) 
je ocena bolj uravnotežena. V celoti gledano je Maksimin slab vladar z nekaterimi pozitivnimi lastnostmi. 
Mnoge Lippoldove ugotovitve so nove, pri celi vrsti vprašanj je avtor ob kritičnem soočenju z dosedanjimi 
tezami pokazal, kaj je zanesljivo, kaj samo verjetno, hipotetično ali zgrešeno. 
Zadnje poglavje študije (257-278) prinaša avtorjeve poglede na čas in avtorstvo v. Max (in tudi HA; 
o tem gl. A. Lippold, RAC 15, 1990, 717-723). Maksiminov življenjepis naj bi bil napisan v dobi samo­
stojne vlade Konstantina (324-337). Avtor je dobro poznal razmere ob koncu 3. in začetku 4. stol., ki jih 
je projiciral v svoj tekst. Delo je bilo skupaj z drugimi življenjepisi oblikovano v zbirko še pred 337 in nato 
rahlo predelano v začetku 5. stol. Avtor, ki je ustvarjal v tradiciji Svetonija, naj bi izhajal iz Rima ali vsaj 
tam živel in naj bi bil blizu senatskim krogom. Gotovo je bil privrženec rimske tradicionalne religije, sicer 
pa versko ne posebno angažiran. Sporočila z religiozno vsebino se nanašajo skoraj samo na cesarski kult, 
gradnje templjev in »omina«. Jezik in realije kažejo na antikvarično izobraženega »gramatika«, ki je imel 
veliko veselje do anekdotičnega in nenavadnega. Avtorjev poglavitni namen je bil, zabavati bralca. Da bi 
to dosegel, je posegel tudi po cenenih sredstvih, kot so opisi pivskih in prehranjevalnih navad, opisi telesne 
moči in barbarske krutosti Maksimina ali lepote njegovega sina, dalje »omina« in anekdote. Le povsem na 
obrobju gre za propagiranje ali zagovor določenih idej. Delo je nastajalo malo časa, gotovo ni rezultat 
poglobljenega študija. Vprašanje, ali se je avtor res imenoval Capitolinus, je drugotnega pomena. Vse ten­
dence v. Max. se uvrščajo med splošne tendence zbirke. Lippold analizira te tendence ob primeru analize 
lika vladarja, vloge senata, barbarov in religije. Pri vseh teh kategorijah je stališče vira vsekakor lažje 
uskladljivo z razmerami v času cesarja Konstantina okrog 330, kakor pa okrog 400. Rimska samozavest in 
sposobnost obvladovanja krize in barbarske nevarnosti so vsekakor prej odraz uspehov v dioklecijansko-
konstantinski dobi, kakor pa skorajda katastrofalnega stanja v času Honorija. Primer odnosa dobrega vla­
darja Severa Aleksandra do religije (spoštovanje vseh bogov, toleriranje krščanstva) vsekakor bolj ustreza 
dobi Konstantina (pri katerem je opazen razvoj od tolerance kristjanov do odkritega favoriziranja, vendar 
je uradno šele od 321/2 opuščen sončni kult, in šele po 325 so bili sprejeti pomembnejši protipoganski 
zakoni). Po Lippoldovi analizi je HA produkt konstantinske dobe in v celoti odraža konstantinski kolorit. 
Življenjepisi cesarjev za dobo 117-244 temeljijo na avtorjih prve polovice 3. stol. (Marius Maximus, Cas-
sius Dio, Herodianus) in so zaradi tega danes po pravici bolj cenjeni viri za ta čas kot so bili pred nekaj 
desetletji. Drugi del, za dobo 253-284/5, temelji na slabših virih (Dexippus, anonimna cesarska zgodovina 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 273 
iz časa okrog 300). Anahronizmi, ki bi kazali na čas nastanka po 337, so izjemni. Vpliva literature 4. stol. 
na nastanek HA se ne da dokazati. 
Rezultati Lippoldove študije temeljijo na minuciozni analizi enega, historično posebej zanimivega 
življenjepisa, ob vzporedni pritegnitvi vseh razpoložljivih virov. Rezultati te študije so vsekakor preprič­
ljivi in bodo gotovo vplivali na sodbo o HA kot historičnem viru. HA se kaže kot boljši vir, kot se je do­
mnevalo v preteklih desetletjih. Lippoldova analiza enega od tridesetih življenjepisov kaže na to, da je 
treba podatke HA po pravici jemati na znanje s skepso, vendar nikdar ne z apriornim zavračanjem. 
Napake, tudi absurdne, se dajo pojasniti z nediscipliniranim, hitrim pisanjem in kompiliranjem slabih 
virov. V luči teh raziskav tudi »dokumenti« v HA niso povsem neuporabni viri. Vprašanje njihove vred­
nosti je treba reševati sproti od primera do primera. Z datiranjem HA v konstantinsko dobo Lippold ni 
osamljen; tako datiranje so pred stoletjem zagovarjali Th. Mommsen (ki je domneval enega redaktorja in 
enega kasnejšega »diaskeuasta«). H. Peter (ki je vztrajal pri šestih tradicionalnih avtorjih), in G. De Sanc­
tis (1896), v novejšem času pa se je k temu mnenju nagibal A. Momigliano (Studies in historiography, 
London 1966, 134-180). Lippoldovo študijo odlikuje poleg erudicije in pronicljivosti zelo jasen jezikovni 
izraz. 
Osrednji del publikacije predstavlja komentar k v. Max. v obliki pojasnil k posameznim mestom (v 
celoti 608 pojasnil (K), nato še 4 dopolnila v dodatku (674 ss.) ter končno nekaj najnovejših navedb lite­
rature, 698 ss.). Pred vsakim poglavjem je analiza vsebine, dispozicija poglavja in navedba virov ter križnih 
referenc iz uvodne študije ter drugih sorodnih mest v komentarju. Komentar je po vsebini historičen, pa 
tudi filološki, saj avtor obravnava tudi slovnične, leksikalne in stilistične posebnosti. Lippold si prizadeva 
za kar se da popoln komentar; vsako komentirano mesto skuša osvetliti čimbolj izčrpno in z več zornih 
kotov. Tako se komentarji k vrsti mest razrastejo v prave mini-študije o posameznih vprašanjih, npr. K 
19- App. 1 (Maksiminov izvor), K 30 (srečanje s cesarjem Sept. Severom), K 67-71 (cesarjeve pivske in 
prehranjevalne navade), K 133-134 (vojaško urjenje), K 189 ss. (telesne kazni), K 246 ss. (pohod v Ger­
manio), K 280 ss. (vojne v srednjem Podonavju). Do podrobnosti so obdelani ne le zgodovinski dogodki 
in osebnosti iz dobe Màksimina Tračana, temveč tudi historične realije (vojska, denar, orožje, oblačila, 
nakit, mitološke osebnosti in osebnosti iz stare grške in rimske zgodovine, geografski in etnografski pojmi, 
pojmi iz rimske religije in kulta, nekateri pravni pojmi, izobraževalni sistem, prerokbe itd.). 
V velikem bogastvu zbranega gradiva nas posebej zanimajo tista mesta, ki se nanašajo na zgodovino 
našega prostora z njegovo tudi v antiki tako pomembno strateško lego na stičišču Balkana, Alp in sever­
nega Jadrana. HA v celoti prinaša za ta prostor prav malo poročil; omenimo naj notico o markomanskih 
vojnah in notico o vlogi alpskih zapor v letih 269-270 (J. Šašel — P. Petru, Claustra Alpium Iuliarum I, 
Ljubljana 1971, 32 s.), poleg še nekaj drugih marginalnih omemb. Ob teh poročilih je opis pohoda Ma-
ksimina Tračana iz Sirmija prek Emone do Akvileje spomladi 238 (v. Max. 21,1—5; K 396—410) edino 
zares pomembno poročilo o dogodkih v našem prostoru. Poglavitni vir za te dogodke je Herodijan, čigar 
poročila (7,8,11; 8,1,1-8,2,2; gl. M. Šašel Kos, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in 
Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986, 413 ss.) moremo primerjati s poročilom v 
v. Max. Oba vira postavljata zapleteno sprašanje kronologije pohoda (K 396) in njegovega itinerarija (K 
400; 410). V luči zapletenega razmerja HA do drugih virov se postavi vprašanje uporabnosti poročil, ko 
ta ne temeljijo na znanem oz. ohranjenem viru. »Dogma« pri interpretaciji HA, da je vsako njeno poro­
čilo, ki se ne da potrditi z drugim virom, neuporabno, je z Lippoldovo analizo odnosa avtorja v. Max. do 
Herodijana omajana (prim. str. 59 ss.). Poročilo v. Max. o cesarjevem prihodu v Emono je dvoplastno. 
Okvirna pripoved je povzeta po Herodijanu. Ob okvirni pripovedi je še vrsta podrobnosti, ki jih je avtor 
v. Max. črpal iz nekega drugega, nam neznanega vira ali virov. Ker gre za edini dogodek v zgodovini 
Emone, ki ga osvetljujeta dva ohranjena literarna vira, bomo poskušali pojasniti njuno razmerje ob rezul­
tatih Lippoldovega komentarja. Te posebnosti poročila v v. Max. oziroma razlike od Herodijana so nas­
lednje: 
1. Prebivalci Emone, ki je bila del Italije, se označujejo kot »provinciales« (21, 2; K 401); po Lippol-
dovem mnenju je oznaka morda odraz Dioklecijanove upravne reforme, s katero je bila tudi Italija raz­
deljena na province. Seznamu literature v K 401 bi mogli iz novejše dobe dodati: A. Chastagnol, L'Italie 
et l'Afrique au Bas-Empire, Lille 1987, 117 ss., za Emono J. Šašel, Zur verwaltungstechnischen Zugehö­
rigkeit Emonas. Acta archaeol. Acad. scient. Hungar. 41, 1989, 169—174). 
2. Po Herodijanu (8,1,4-5) naj bi italsko prebivalstvo zbežalo pred Maksiminovo vojsko, Emona naj 
bi dočakala cesarjev prihod prazna in opustošena, s požganimi hišami in templji, brez živeža za ljudi in 
živino. V. Max. 21, 2 pa poroča nasprotno, da so vso hrano iz okolice prenesli v mesto, očitno za to, da 
bi cesarjevi vojski preprečili dostop do hrane in da bi se branili (prim. v. Max. 23, 1—3 in v. Maximi et Bai-
bini 10,1-3); v nadaljevanju (21,5) pa poroča: mnogi pravijo (»plerique sane dicunt«), da je bila Emona 
ob Maksiminovem prihodu prazna in zapuščena in da se je cesar nespametno veselil, češ da se mu je mesto 
predalo. Ta navedba se vsebinsko ujema s Herodijanom 8,1,5, vendar daje sklicevanje na več poročeval­
cev slutiti, da so tako mislili tudi drugi, nam neznani pisci in ne samo Herodijan (ki se v dveh primerih, 
v. Max. 13,4 in 33,3, kot vir izrecno navaja; prim, tudi str. 94 in K 407). 
3. Po v. Max. 21,3 leži Emona »post Alpes« (torej se kot prehod čez Alpe označuje trojanski klanec); 
pri Herodijanu 8,1, 4 - 6 leži Emona pred Alpami. Možno je, da je v tem primeru pisec v. Max. napačno 
razlagal Herodijana ne pa črpal iz drugih virov. 
4. Nezadovoljstvo spričo lakote, o katerem poroča Herodijan 8,1,5, je po v. Max. 21,3 po energični 
Maksiminovi reakciji skorajda preraslo v upor, do kakršnega je prišlo malo kasneje pred Akvilejo (»mul-
tum exarsit exercitus sed odium taciturn in tempus distulit, quod loco suo statim prodidit.). Po v. Max. so 
dogodki v Maksiminovi vojski v Emoni »generalka« za dogodke pred Akvilejo. 
274 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 
5. Po Herodijanu 8,1,5 je Maksiminova vojska le enkrat prenočila in ob zori odrinila proti Alpam, po 
v. Max. 21,3 bi mogli sklepati, da je bil postanek v Emoni daljši. Omenjata se postavitev tabora (»castra 
in campo«; po Herodijanu je vojska prenočevala deloma v zapuščenem mestu, deloma na ravnini v mestni 
okolici), in nezadovoljstvo v vojski, ki bi skorajda preraslo v upor. 
6. V v. Max. 31 se omenjajo tri znamenja bližnje cesarjeve smrti (»omina mortis«) na pohodu iz Sir-
mija proti Emoni. Prva dva ominozna dogodka (podoba žalujoče ženske, ki se ob klicu cesarju na pomoč 
mrtva zgrudi, 31,1; na naslednji postaji je ponoči okrog cesarjevega šotora zavijalo dvanajst volkov, ki so 
jih zjutraj našli mrtve, 31,2) naj bi se pripetila na pohodu skozi južno Panonijo, prizorišče tretjega pa naj 
bi bila Emona (31,3): »Lupi quingenti simul ingressi sunt in earn urbem in quam se Maximinus contulerat; 
plerique dicunt Emonam, alii Archimeam, certe quae deserta a civibus venienti Maximino patuit.« Tistim, 
ki bi radi zvedeli še več takih zgodb, priporoča branje Korda (»quae qui scire desiderat . . . legat Cordum, 
qui haec omnia usque ad fabellam scripsit.«). Teh znamenj smrti Herodijan ne omenja. Poročila v v. Max. 
27-33 so po mnenju starejših raziskovalcev (Dessau, Mommsen, Hohl; prim. K 497) skorajda brez vred­
nosti. Medtem ko moremo dobiti za prvi dve »omina mortis« dobro paralelo pri Kasiju Dionu (55,1,5; K 
576 s.), pa je emonski primer enkraten. Poročilo samo ima nekaj pozornosti vrednih elementov. Prihod 
množice volkov v Emono ima realno ozadje v toliko, ker so bili volkovi v gozdnatem in hribovitem svetu 
slovenskega prostora v antiki in kasneje razširjeni (prim, za čas 620-640 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4, 
37; pisec poroča o begu svojega pradeda Lopichisa iz avarskega ujetništva v rojstni Čedad. Pot ga je vodila 
po samotnih hribih na ozemlju Slovanov. Pot mu je kazal volk, ko je obnemogel, ga je rešila priletna 
ženska). »Racionalistična« razlaga, kot jo je dopuščal A. Linhart. Poskus zgodovine Kranjske in ostalih 
dežel južnih Slovanov Avstrije I, 380 (slov. prevod Ljubljana 1981, 145), da naj bi namreč volkovi pred 
Emonci in Maksiminovo vojsko, ki so se zadrževali v gozdovih, pribežali v zapuščeno mesto, ni preprič­
ljiva. Emona se v tem poročilu označuje kot »urbs«, kar je vsekakor enkratna oznaka (sicer v antičnih virih 
colonia, civitas oz. polis). Kot alternativni kraj dogodka se omenja Archimea, kraj, ki ni poznan, in ki je 
po analizi krajevnih imen (G. Alföldy, Die Krise des Römischen Reiches, Stuttgart 1989, 443; 449) v vsej 
HA (poleg kraja Arcia, v. Max. 28,8, morda identična z Arhimejo; K 538 in 579) edini izmišljeni toponim. 
Samo dejstvo, da gre tukaj za izjemoma še nepojasnjeni toponim, zbuja pomisleke. Ne moremo povsem 
izključiti možnosti, da gre za še neidentificiran kraj v našem prostoru, v katerem ostaja nepoznanih še 24 
poznoantičnih naselbin, ki jih navaja Anon. Ravenn. Cosmographia 4,21; J. Šašel, Alpes Iuliana, AV 
21-22, 1970-1971, 33 ss. Sklicevanje avtorja na večje število poročevalcev (»plerique«) o dogodku v 
Emoni oz. po mnenju drugih (»alii«) v Arhimeji bi moglo biti odraz dokaj razširjene literature o čudežih 
v tisti dobi (prim. K 559), končno sklicevanje na Korda (31, 4) pa odpira zaenkrat nerešljivo vprašanje 
historičnosti tega pisca, domnevnega avtorja anekdot, poceni zgodb in vsakovrstnih čenč polne zgodovine 
rimskih cesarjev. Pritegnitev v. Max. kot vira za dogodke v naših krajih 1. 238 nas napoti k razmišljanju 
o virih za zgodovino tega prostora, ki jih je bilo očitno precej, vendar so danes dokončno izgubljeni. Obe­
nem odpira uporaba tega vira vrsto vprašanj v zvezi s tistimi dogodki, katerih potek opisuje Herodijan kot 
poglavitni vir drugače. Lippoldov komentar je s svojo preciznostjo in bogastvom tudi za ta vprašanja 
temeljnega pomena. Povsem obrobnega pomena sta v tej zvezi dve tiskovni napaki pri pisavi slovenskih 
krajevnih imen (v K. 410 bi bilo pravilno Logatec in Ajdovščina, tudi na str. 63 op. 24 bi bilo bolj umestno 
uporabiti slovensko obliko tega krajevnega imena). 
Lippoldov »Kommentar zur Vita Maximini duo der Historia Augusta« je eno standardnih del o histo­
riografiji 4. stol. in temeljno delo o prelomnih letih v zgodovini rimskega cesarstva, ko je po propadu 
severske dinastije za tri leta zavladal prvi vojaški cesar Maksimin Tračan. Knjiga prinaša vrsto pomembnih 
analiz tudi za zgodovino našega prostora v 3. stoletju. _ .. D . 
K a j K o r S r a t o z 
A n d r e j P l e t e r s k i , Etnogeneza Slovanov. Obris trenutnega stanja arheoloških raziskav. Ljub­
ljana 1991. 97 strani, 8 kart. (Arheo - posebna izdaja) 
V seriji publikacij A R H E O (Arheoloških obvestil), ki jih izdaja Slovensko arheološko društvo, je 
izšla Etnogeneza Slovanov izpod peresa dr. Andreja Pleterskega. Sam avtor je knjigo v uvodnih vrsticah 
označil z besedami, da »ni niti priročnik, niti učbenik, niti skripta. Še manj je to študija, saj gre v celoti 
le za bolj (ali manj?) posrečeno kompilacijo.« Vsekakor je pričujoča tema široka in zanimiva za velik krog 
bralcev, saj zadeva arheologijo (ožje slovansko arheologijo) in druge vede, ki jo proučujejo z drugih vidi­
kov in po drugačnih poteh. V tem delu je predstavljena v očeh arheologa in zgodovinarja, skozi njegovo 
razumevanje osrednje problematike in možnih interdisciplinarnih povezav. Tako nastali izbor zarisuje 
polje avtorjevega dojemanja in oblikovanja ključnih vprašanj slovanske etnogeneze, hkrati pa razkriva 
tudi njegovo poznavanje dosedanjih izsledkov. Navzlic piščevem napotku, »da je mogoče brati knjigo v 
katerikoli smeri in zaporedju«, bomo v tem prikazu sledili njegovi razvrstitvi besedila na posamezne vse­
binske sklope. 
Prvi del je posvečen arheološki metodi etnogenetskih raziskav. Na osnovi dosedanje zgodovine raz­
iskav so podana razmišljanja o načelnih vprašanjih, ki se zastavljajo na ravni odnosov in povezav med 
ozemljem/prostorom, kulturo, jezikom, etnosom in njihovimi manifestacijami na materialnih ostalinah, ki 
predstavljajo za arheološko vedo poglavitni vir informacij. Definiranje »arheološke kulture« kot skupka 
značilnosti, izraženih v arheološkem gradivu na določenem teritoriju v določenem času, je sredi 19. stoletja 
predstavljalo izhodišče za interpretacijo tega prostora kot etničnega. Takšno poenostavljanje odnosa pro­
stor - kultura - etnos pa ni vzdržalo kasnejših spoznanj, kajti kulturni, politični, ekonomski, jezikovni,