ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 700 IN MEMORIAM, 700–701 IN MEMORIAM Dr. STANE BERNIK (29. april 1938 – 11. december 2019) V začetku decembra 2019 nas je zapustil dr. Stane Bernik, umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in li- kovni kritik, ki je s svojim delom vidno zaznamoval ra- znolika področja slovenske kulture, tja od umetnostne zgodovine, arhitekture, oblikovanja, do urbanizma in fotografije. Sodeloval je pri ustanovitvi nekaterih pomembnih ustanov na področju oblikovanja, kot npr. Arhitekturne- ga muzeja Ljubljana (današnjega MAO), Bienala indu- strijskega oblikovanja (1963) in Mednarodne razstave grafičnega oblikovanja ZGRAF Zagreb (1975), izredno dragocen pa je bil tudi njegov prispevek kuratorja in urednika nekaterih revij, zlasti revije Sinteza (1964– 1994), ki je pokrivala področje umetnosti, arhitekture in oblikovanja. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih za- vodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih, za obalni prostor pa je še danes nepogrešljiva in dragocena njegova študija z naslovom »Organizem slovenskih obmorskih mest Koper – Izola – Piran« (Lju- bljana, Mladinska knjiga, Medobčinski zavod za spo- meniško varstvo Piran, 1968). Delo je nastalo v času velikih in radikalnih posegov v urbana jedra Kopra, Izo- le in Pirana, ko so se, kot je sam zapisal »v ta mesta vnašale nove sestavine, ki so načele ustaljeno in do kraja oblikovano urbansko zgradbo, ki vzdiguje naša obmor- ska mesta med najpomembnejše spomenike na naših tleh«. Hkrati je bilo njegovo delo predvsem priprava in iskanje poti pri obravnavi in študiju historičnih urbanih aglomeracij v obalnem prostoru, kar pa je skušal doseči predvsem z raziskovanjem in iskanjem vzgibov, ki so oblikovali obstoječe mestne organizme ter zakonitosti, ki so vodile tedanje arhitekte in gradbene mojstre pri njihovem ustvarjalnem delu. Zlasti na primeru Kopra pa je hkrati v zaključnem delu svoje knjige že tudi odločno opozoril na zgrešeno prakso tedanje urbanistične politi- ke, ki se ni ozirala na kulturno, še manj pa na urbansko dediščino tega prostora. Nekaj let kasneje sledimo njegovemu prispevku na mednarodnem srečanju umetnostnih zgodovinarjev treh dežel s temo »Slikarstvo, kiparstvo in urbanizem ter arhitektura v Slovenski Istri« (Koper, 14. in 15. april 1971), ki je leto kasneje izšel v istoimenskem zborniku z naslovom »Arhitektura in urbanizem Kopra, Izole in Pirana v XV. stoletju«. O tej problematiki je leta 1994 Stane Bernik (Foto: Jože Suhadolnik/Delo) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 701 IN MEMORIAM, 700–701 spregovoril tudi na simpoziju »Stavbarstvo in prenova na Koprskem«, tretji, zelo tehten in dragocen prispe- vek s tega področja pa predstavlja sestavek z naslovom »Urbanizem v gotiki Kopra, Izole in Pirana«, objavljen v zborniku »‘Dioecesis Justinopolitana‘. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije« (Koper, Pokra- jinski muzej Koper, 2000). Tu je med drugim navedel, da se nam v pregledni krajinski sliki slovenske obale, ki jo celovito zaznavamo z marsikatere razgledne točke na kopnem in na morju, kažejo vizualno indikativna in dinamično izpostavljena historična jedra, ki se seman- tično razodevajo kot zgovorni spomeniki, označevalci pretekle samosvoje urbanske kulture, z morfološkega vidika pa hkrati ritmični poudarki novodobne integrativ- ne somestne kompozicije. To pragmatično ovrednotenje vseh treh historičnih jeder se mu je zdelo še posebej pomembno s stališča spomeniškega varstva, pravičnejšo sodbo o vseh novih odkritjih oziroma o njihovem ur- banističnem razvoju, pa bi še najbolj razgrnila njihova kritično in kartografsko obdelana topografija, kar pa se žal ni uresničilo za nobeno od treh obalnih mest. Pred desetimi leti (2009) se je Slovensko umetnostno- zgodovinsko društvo dr. Stanetu Berniku ob njegovi se- demdeset letnici poklonilo s priložnostnim zbornikom, v katerem so objavili svoje prispevke številni avtorji ozi- roma stanovski kolegi, sodelavci in prijatelji, omeniti pa kaže zlasti prispevek dr. Sonje Ane Hoyer, ki je izposta- vila njegovo pomembno vlogo pri spomeniškovarstveni obravnavi obalnih mest v prelomnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in njegovo vizionarstvo v pogledu varovanja kulturne dediščine tega prostora. Njegov pri- spevek k ohranjanju obalnega spomeniškega patrimoni- ja je ob njegovem celotnem opusu in aktivnem sodelo- vanju s spomeniškovarstveno službo v Piranu tolikšen, da bi si po njenem mnenju zaslužil naslov zaslužnega konservatorja v mestih Koper, Izola in Piran, kot avtor izjemnih ustvarjalnih dosežkov na mnogih področjih pa bo ostal zgled tudi mnogim mlajšim generacijam, ki se jim je posvečal v okviru svojega pedagoškega dela tudi na Primorski univerzi v Kopru. Salvator Žitko