273 DOMINIK SMOLE, ČRNI D N E VI IN BELI DAN Kakor iicikateri drugi pisci mltijšega rodu tako tudi Dominik Smole veruje, da je glavna značilnost našega časa osamljeni, iz realnih življenjskih okvirov iztrgani, nravno pogubljajoči se in notranje »neosveščeni« človek, leniu prepričanju in tem pogledom primerno je Dominik Smole zasnoval in izoblikoval svoj prvi roman,* pravzaprav novelo o usodi treh mladih ljudi, neimenovanega slikarja, rdečelase igralke Maruše in nesrečno zaljubljenega, jetičnega gledališkega šepetalca, ki jih kot nekakšen gledalec spremlja v roananu še četrta in za dogajanje manj pomembna osebnost, skrivnostni upokojenec gospod Anton. V Smoletovem romanu se srečamo s standardnim ljubezenskim trikotom (slikar — Maruša — šepetalec), s socialno melodramo (usoda jetičnega šepetalca) in z ekspresionistično nagnjenostjo k skrivnostnim figuram (gospod Anton). Kljub tem nekoliko raznovrstnim sestavinam romana pa moramo ugotoviti, da se Smoletova pisateljska metoda in nazor razvijata pod močnim vplivom sodobne eksistencialistične raziskave človekove duševnosti. Tudi naš avtor pojmuje človekovo psiho kot edino in hkrati tudi absolutno realnost, ki je sama po sebi dvignjena nad naš stvarni svet in je zato brez zveze z njim, čeprav nam vse naše izkustvo zatrjuje prav nasprotno. Zdi se, da Smoletove osebe žive v našem času in da jih zato moramo prištevati med sodobnike. Navsezadnje bi jih morali celo poznati ali pa vsaj domnevati, da živijo z nami vred na istem prostoru, zlasti, če pristanemo na staro resnico, da je * Dominik Smole, Cmi dnevi in beli dan. Roman. Str. 219. Opremil Janez Bernik. Založba Obzorja. Maribor 1958. predmet literature lahko le tisto, kar je v določeni dobi prerastlo konvencio-nallno zanimivost in si utrlo ipot iz privatne atmosfere v splošno veljavne okvire sodobnega dogajanja. Smoletov roman Črni dnevi in beli dan je le delna izpolnitev gornje zahteve. Očitna pisateljeva ipripovedna sposobnost se je namreč skrhala ob avtorjevi miselnosti, ki nikakor ni plodno vplivala na oblikovanje njegove intimne umetniške izpovedi o sodobnem mladem človeku. Smoletovi junaki so nesrečni ljudje, bohemi, ki se jim življenje ni nasmehnilo in jim ni razkrilo ne svojih lepot ne svojih skrivnosti. Notranji svet teh bohemov je mrzel, temačen in brezupen, izjema med njimi je le šepetalec, ki s svojim toplim srcem išče pot k sreči in čustveni pomiritvi. Fabulativna zamisel romana je preprosta. Neimenovanega glavnega junaka, slikarja, preganja zli duh nemoči, zato životari in se izogiba vsem naporom, da bi se prikopali do kakršnih koli pomembnejših spoznanj o samem sebi, o življenju, o umetnosti, o ljudeh itd.; v tem mu je zelo podobna rdečelasa igralka Maruša, ki sicer hrepeni po zdravem in urejenem življenju in sanja o vzponu svojega igralstva, toda popolna brezvoljnost jo naposled potisne v tragičen konec, v samomor; tudi šepetalec usiha in se poln trpljenja opoteka skozi življenje, ne z uslišano ljubeznijo ne z zdravjem ni bil obdarjen na tem svetu, ki ga opazuje ves majhen in nebogljen iz svoje tesne šepetalske kabine od spodaj navzgor. Mimo teh treh ljudi pa opisuje pripoved še gospoda Antona, vljudnega in prijaznega upokojenca, ki pedantno skrbi zase, ne da bi ga pri tem motila v nič iztekajoča se leta. Dve sto devetnajst strani opisa duševnih muk in življenjskih tegob oseb, ki jih je naključje zapletlo v medsebojni ljubezenski in hkrati sovražni odnos. Ta pogublja vsakega posebej in na svoj način. Ne ljubezen ne prijateljstvo in ne skupni cilji niso zbližali slikarja, Maruše in šepetalca, pač pa jih je potegnil v en sam vrtinec življenjski nesporazum, ki je končno za Marušo in za šepetalca postal tragičen. Pripoved se zaključi z Marušinim samomorom, z odhodom šepetalca v bolnico za jetične in z nekoliko naivno in povsem imaginarno katarzo slikarja. Zgodba o slikarju, Maruši in šepetalcu kljub takemu razpletu ni pravi primer življenjske drame sodobnega človeka. Že zato ne, ker vzrokov njihovega padca ne moremo in tudi ne smemo iskati v občestvenih okvirih ne v vladajočih splošnih nraveh, toliko manj pa seveda v nasprotovanju tistemu, kar Smoletove osebe obdaja in tudi v večji ali manjši meri vpliva na njihovo usodo. S svojevrstno naravo odnosov, ki skorajda aprioristično onemogočajo tej trojici, da bi našla svoj pravi in resnični proistor pod soncem, je avtor želel opozoriti na usodno zaipletenost našega bivanja. Ker je svoje delo zasnoval kot pripoved o samopogubi in samoodrešitvi, ga iz razumljivih razlogov zanima v romanu le notranja narava oseb. Misel na kakršne koli vezi slikarja, Maruše in šepetalca z zunanjim občestvenim svetom pisatelja ne vznemirja in ne zaposluje. Zato je tudi umljivo, zakaj svet, ki obstoji zunaj duševne, čustvene in telesne narave Smoletovih oseb z ničimer ne vpliva na značaj njihove nesreče in pogube. S tem da je pisatelj svoje junake osamil in jih oropal vezi z resničnostjo, je škodoval svoji pripovedi in ji odvzel čar literarne prepričljivosti. Le pisateljska nadarjenost ga je obvarovala, da se ni razbil na čereh svojega teoretičnega umovanja. Pisatelj je psihološko, erotično in nravno vozlišče svoje zgodbe dvignil vse preveč nad realnost. Mislil je, da bo s tem zgodbi o notranjem nemiru, nemoči, izgubljenosti in iluzionizmu treh mladih bohemov posredoval popoil- 274 iiejši okvir in globljo vsebino. Toda zmotil se je. Hote ali nehote je > ^svojim dejanjem spremenil pripoved v malce čarobno igro breztelesnosti, v pantomimo duhov, ki so se v svojem jedru razklali, a ne zaradi boja med pozitivnimi in negativnimi prvinami, marveč le zaradi razklanosti same. Prav ta čarobna igra pa je ukinila v osebah romana poglavitni predznak vsega živega, bojn-jočega se in tudi trpečega — konkretno človeško osebnost v konkretnih življenjskih pogojih. Skozi tančice abstrakcije, ki zastirajo junake romana, sicer lahko ugibamo o njihovem izvirnem grehu, vendar ne bomo nikoli zvedeli, zakaj so taki in ne drugačni. Kje se skriva poglavitni vzrok njihovih brezupnih blodenj, prevar, muk in trpljenja, ki nam jih je pisatelj večkrait zelo nazorno popisal? Kakšno življenje so živeli, da se taiko pogubljajo in uničujejo? Ali So razdvojeDi zato, ker se zavedajo svoje nemoči? Ali pa zato, ker nosijo v sebi ideale in načrte, ki jih ne znajo in tudi ne morejo uresničiti? Ali pa so postali nravne in duhovne sirote, ker pač nimajo v sebi prav ničesar, kar bi njihovi dosedanji zgolj biološki in fiziološki eksistenci posredovalo višji življenjski smoter in dragoceno človeško vrednost? Ne vemo odgovora na vsa ta vprašanja, pri tem pa se zavedamo, da literatura in ugibanje nista nikdar hodila vštric. Zaradi nejaisnega avtorjevega nazora je Smoletov roman izgubil tisto prepričljivost, ki bi jo lahko sicer imel. Smoletov pisateljski talent je namreč očiten. Naj omenim samo razgibani in minuciozni opis slikar-jevega prebujanja, šepetalčeve priprave za odhod v bolnico in pa slikarjev razgovor z Marušo v restavraciji. Te in še nekatere strani sodijo med najlepše v njegovi knjigi in hkrati opozarjajo na pisateljevo predirnost in občutek za pripovedno niansiranje. Toda ko't vedno tako tudi v tem primeru niti zgledni slog pripovedi niti lepe prispodobe niti z občutkom ustvarjen dialog ne morejo o