207
Iz  življenja kulturnih rastlin               DipLagr.A. Jamnik
iii.
»Očka, praviS, da mi pripoveduješ iz življenja kulturnih rastlin. Kaj so rastlinc tudi kulturne? Ali imajo tudi one svojo kulturo kakor ljudje?«
Očka: Tako se imenujcjo, ker jih kultiviramo ali po naše gojiino in jih vtdno in vedno izboljšujemo, da imamo od njih čim vcčji hasek Teh rastlin v naravi tako rekoc ne najdemo vcč divje rastočih. Zaradi vseh teh okoliščin jim pravimo — kulturne.
Slavko: AH imamo mnogo kultumih rastlin?
Očka: Da, mnogo jih je. Všeh ti skoraj ne morem našteti. Za naše raz-mcre ti imenujem le najglavnejše. Za Živež nam služijo žita kakor: pšenica, pira, rž, ječmen, deloma oves, dalje koruza, ajda, proso. Izmed okopavin poznaš: repo, nav. ali sladkorno pcso, kolerabo, korenje, krompir m še ne-katere. Všeč so nam tudi fižol, grah. bob, zelje. Živino krmimo tudi z žitom, posebno z ovsom, pa s koruzo, ki prav za prav ni žito. Dalje ji dajemo rcpo, krmsko peso. goršico, grašico, včasih krompir, a tudi seno in deteljo ttr lucerno (govedu in konjem), pa tudi žitno in kornzno slamo, zrezano kot rezanico. Prašičem dajemo poleg drugega tudi buče, odpadke od razne pnvrtnine i. dr. V vseh tch jedilnih, odnosno krmilnili rastlinah so v eni vtič v drugi manj — razne ali posamezne hranilne snovi, ki so potrebne čUtvcškemu in živahkemu felesu. Čim več ima katera fcakih snovi v sebi, tem bolj jo cenimo. Vsake teh rastlin imamo več vrst (sort). Ene iz iste vrste so za dobro zemljo, druge za slabšo, ene dajo več te ali one snovi. Pšcnice bi kmalu lahko reke!, da je je-sto vrst. Ena uspeva v suhtfi stepah, ilruiia v dobri zemlji, ki ji poleti manj'ka dežja, tretja je za zmerne padavin-skc razmere, Četrta je odporna proti izvestnim boleznim, peta nenavadno nogato rodi a daje za peko no posebno dobro moko, šesta daje izredno dobro moko za peko (ker vsebuje veliko tkzv. lepiva), a rodi samo srednjebogato, sctlma daje srednjevrstno moko, rodi srednjebogato a ima posebno lepo in nočno slamo.
Slavko: Na vse to pa Še nikoli nisem mislil. Zanimivo je. Toda vendar je pšenica, če že ne hudobna, pa vsaj hudomušna, da: ima ena le to Iastnost, druga drugo, nobena pa nima istočasno združenih vseh. najboljših lastnosti.
Očka: Vidiš, fantek, stvar je taka. Vsaka rastflina je proizvod tal, na kakršnih raste, in pa podnebnih razmer, v katerih ]i je živeti. Narava 30 sili, da v sebi razvija tiste najpotrebnejŠe lastnosti, da v boju z naravo •— ne podleže. Tako mora v zelo vetrovnih krajih n. pr. imeti močno steblo, v drugih zopet mora bolj razviti kako drugo posebnost.
Slavko: Je pa le škoda, da vsaka vrsta pšenice ali kake druge kulturne rastline nima vseh prednostnih Iastnosti  obenem.
Očka: In vendar dandanašnji to ni več tako hudo. Kajti v marsikateri vrsti kulturnih rastlin je človek s strogim znanstvenim opazovanjem, pre-izkušanjem in s poscbno vzgojo že združil odlike iz večih vrst rastlin v eni sami. Marsikatero pšenično ali kako drugo vrsto je človek že tako izpo-pr»)ni] in popleraenitjl, da ni ved daleč do njene možnostne popolnosti.
Slavko: Že zopet človek! Kakor da bi bil čarovnik! Ali človek mar vse zaa in vse zmore? Je pač res, da je Človek prvi v božjem stvarstvu. Narava ,2a jc najbolj obdarila!
Očka: Slavko, tu te moram malo popraviti. Narava je dala človeku ict in čute. Kultilrni narodi so pridni, »telovadijo« pamet in čute, zato ; so jih visoko razvili (znanost) in z njimi dosegajo čudeže, dočim so n. pr. divjaki še zelo zadaj.
208
Slavko: Pa te vendar menda prav razumem, ko si prej rekel, da učenjaki rastlino poplememtijo do njene možnostne popolnosti- Torej je tudi za te enkrat konec možnega in moc njihove znanosti ni brezmejna.
Očka: Cisto prav si povedal. Žal ima današnja znanost v stvarjanjti »čudežev« svojc naravne meje. Ako se zopet povrneva nazaj k pšenici, tedaj so te takozv. korelacije tista naravna meja. ki učenjaku ne dovoljuje bre/-mejnega izboljšanja kake rastline v vsakem pogledu. Navedem ti samo majhno skupino korelacij. Ako n. pr. pri pšenici hoče ucenjak doscči, Ja bi se boljc obraščala in tako napravila več stebel, torej tudi več kiasov. tedaj ve, da bo v istem smislu poleg drugega moral doseči tudi izboljšanjc: rastnosti, števila klasovja in teže istih ter teže zrnja, a podaljšala se bo obenem doba rasti (kar je v krajih s kratkimi poletji največje zlo), v na-sprotnem smislu pa gre pri tem razvoj (manjše) tlolžine stebel (torej manjša letina slame) in (manjše) gostote zrnja v klasu. Takih korelacij je veliko samo pri pšenici in za vsako rastlino so drugačnc. Učenjak, ki jih je z neznanskim trudom spoznal in ugotovil, jih pri svojem delu vpošteva in skuša doseči vsc najboljše, kar jc s pogledom na korclacije možno. Pa kijub temu je naše kulturne rastline že čudovito izboljšal in vsako leto čujemn zopet o novih uspehih. Nas znancc. marsal Marmont. ki je — kakor sem ti it pravil — prcd dobrimi sto leti stoloval v ljubljanskem škofijskem dvorcu kot namestnik Napoleonov, )e tedaj sezidal na Francoskem sladkorno Wot-nico, v kateri so podelali na leto 1 milijon kilogramov sladkorne pese in so iz nje dobili 40.000 kg sladkorja. Do danes pa je znanosti z ojlbiro in vzgojo uspelo vsebino sladkorja v pesi tako povecati in stroje tako izpopolniti, da danes iz enega kilograma pese tvornica pridobi ^eststokrat toliko sladkorja.
Slavko: Oj joj! To je pa kar neverjetno. Očka, ali pa ni to morda lovska latinščina! No, k tcj številki si gotovo nckaj ti sam pridcjaK Ali pa si to zbral s čarobno Aladinovo svetiljko?!
OČka: Prav niČ nisem pridejal. Ko boš večji in bolj učen, se bo3 o vsem tem prepriČal in boš vse to sam lahko preračunal. Ker pa "si tak neveren Tomaž, ti pa Še povem, da so uspele šc druge stvari, ki tudi izgledajo kot čudeži in vendar niso nič drugega kot uspehi kulture in dela, t. j. uspelo je vzgoj;ti črne vrtnicc, uspelo jc tudi vzgojiti koščičasto sadje (slive, čcŠnje itd.), katerega plodovi sploh nimajo koŠčic. Vendar pa ni Še Čisto gotovo, če  se bodo  te lastnosti stalno podedovale tudi na  potomstvo teh  rastlin.