URSULINSKA CERKEV

BISER LJUBLJANSKE
ARHITEKTURE

SPISAL SPOMENIŠKI KONSERVATOR
DR. FRANCE STELE

LJUBLJANA 1930
ZALOŽIL URŠULINSKI SAMOSTAN

1  § 9  7 ' 3 - ~

43777

Ponatis iz »Slovenca«, 1. 1930, št. 91


Tiskala Jugoslovanska tiskarna (K. Čeč)
Za izdajo odgovoren dr. Fr. Stele

»Vrednosti objektov absolutne kulture ni
primerjati konjunkturni kupčijski, ki je po svoji
naturi pesek v oči.«

Jože Plečnik.

Jasna misel pa naj si bo izražena kot
znanstveno dognana resnica ali pa kot izliv
stvariteljskega navdušenja, ki si je
poigralo z nepodvižno gmoto in ji dalo organsko
obliko novega spoznanja v arhitekturi ali umetno¬
sti sploh, je nadčasovna, občečloveška
vrednota.

Uršulinska cerkev v Ljubljani

Uvod.

N amen pričujočega spisa je, da opozori na
arhitektonske in estetske vrednote uršulin-
linske cerkve v Ljubljani, neposredni povod
zanj pa je dejstvo, da ta arhitektonski biser Ljub¬
ljane, kaže na več mestih, posebno pa njegova za
reprezentativno Ljubljano izredno važna fasada
tako občutne znake razpadanja, da je postala te¬
meljita obnovitev ometa zunanjščine, posebno fa¬
sade neodložljiva. Lastnice, sestre iz reda sv. Ur¬
šule, so se odločile, da to potrebno delo letos iz¬
vršijo. Da jim. da k temu pogum, jim je profesor
arhitekture J. Plečnik napisal pismo, ki ga tu
priobčujemo, in dodal pismu 100 Din., kar naj
bo opomin ljubiteljem lepe Ljubljane, da gre za
zadevo ljubljanske javnosti in ne samo njenega
lastnika. Pismo se glasi tako-le:

Visokospoštovana gospa mati!

Na Dunaju, pri nekem Hofratu, segli so se
različni intelektualci na animiran, svetel in gorek
večer. Razpletel se je tam tudi razgovor o lepe-,
kaj je lepo. Bleščeče ugibanje razgibanih možgan
miril je Hofrat malicijozno: »Der hi. Augustinus
behauptete ja schon, dass schon ist, was gefdllt.«
En kipar pa, goriške krvi — kiparji so vobče
krepki ljudje  — šine po tej razsodbi: »Ganz

richtig! Schon ist, was gefdllt  — nur fragt sicli
dabei, wem...« Zato ne trdim, da velja to za vse,
rečem samo, da šteje Vaša cerkev zame med naj¬
lepše prostore, katere sploh poznam. Med liste
Vaše slave spada prav posebno, da ste ohranili ta
prostor v prvotnem stanju. Skoro neomadeževan
kakor prvega dne priča o velikosti duš njega ute-

meljiteljev in graditeljev. Med liste Vaše slave
gre tudi  — mimogrede, vendar premišljeno črno
na belem napišem  — ohranitev Vašega vrta. Kako
male proti Vašim so bile stvariteljske moči onih,
ki so ob Vaš vrt pritisnili oklep hiš Bleiiveissove
ceste e. t. c. Med liste Vaše slave bi imel rad
tudi všteto renovacijo fasade Vaše cerkve. Ta je
v ubogem in nedostojnem stanju. Omet je kaput,
preko napuščev teče voda, dež. Mraz trga arhi¬
tekturo in Bog ve, kako izgledajo za igmpanom
konstrukcije. Nezgodnega dne se nemara pripeti
nesreča  — in potem bo vpitja in žalovanja, da se
solze vseh žurnalov cele mesece ne posuše. In ko¬
misija in papir bodo več veljali kot vsa obnova.
Seveda, obnova bo draga. Restavrirali bo treba
stopnice, ploščad pred njimi in mnogo, še mnogo
drugega. Govori se, da nimate denarja — res, od
srca verujem. Vzdržujete šolo, sebe in cerkev  —
to niso špasi! Ampak, špas tudi ni nam nekaterim
Ljubljančanom propadanje ene najlepših arhitek¬
tur. Zunanjščina Vaše cerkve namreč prav nič ne
zaostaja za notranjščino. Ne vem, kje blizu je še
katera stvar tako široko razpeta in navdušena, kot
je ta Vaša! Vaša cerkev, Kongresni trg in Grad,
ali ni to ena sama pesem, v katero zvene še gla¬
sovi klasične Emone! Velesejem, Aleksandrovo ce¬
sto etc. ima vsak tujec prepisane tudi doma, od-
zvenek in izzvenek Emone pa samo v Ljubljani.
Vrednosti objektov absolutne kulture ni primerjati
konjunkturni kupčijski, ki je po svoji naturi pesek
v oči. In koliko vendar se izmeče v podporo te,
kako grešno malo izda v ohranitev in rast one...
Briga ohranitve in čednega exterieurja izrednega
monumenta arhitekture, cerkve sv. Trojice, je za¬
deva in dolžnost meščanstva Ljubljane in vseh
njega oblasti! V živi želji, da vidim čimpreje Vašo
cerkev v odrih, dovoljujem si ob enem poslali 100
dinarjev. Prosim, blagovolite jih sprejeti kot skro¬
men dar malega človeka.

Vdani

31. III. 1930. Plečnik.

6

Uršulinska cerkev — biser
ljubljanske arhitekture.

a tri važne stvari, ki se jih moramo pred
^ vsem zavedati, opozarja že Plečnikovo pi¬
smo: Gre za najlepšo arhitektonsko umet¬
nino Ljubljane, gre za stavbo, ki ne odseva samo
po zunanjih oblikah velikega duha klasične antike,
ampak se je tako rekoč spontano porodila iz duha
velikopotezne preteklosti svoje okolice, im gre
končno za stavbo, ki ji je pieteta lastnikov doslej
prizanašala (z izjemo barvastih oken) in nam jo
ohranila res kot nepokvarjen in neoškodovan spo¬
menik velike dobe njenega postanka. Med vrsticami
pa čitamo iz tega pisma željo, da naj se tudi se¬
danja nujna popravila izvrše s tisto obzirnostjo in
tisto resnostjo, ki jo ta spomenik zasluži in je je
bil deležen doslej.

Nova, od baročne dobe sem izven mestnih
ozidij se razvijajoča Ljubljana, si je ustvarila samo
dve res monumentalni oporišči, sedanjo frančiškan¬
sko cerkev in uršulinsko cerkev. Obe sta tudi za
sedanjo in bodočo Ljubljano osnovno važni, pri
obeh je bil izredno srečno izrabljen terenski po¬
ložaj, pri frančiškanski breg pred utrjenim Špital¬
skim mostom, pri uršulinski in trgu pred njo na¬
ravno iz topografske zgodovine tega dela mesta
nastali pravokotnik s padcem od sedanje Schellen-
gove ulice mimo Vicedomskih vrat proti Ljubljanici.

Zgodovina uršulinskega samostana in cerkve je
kratko tale: Po prizadevanju dobrotnika in poznej¬
šega ustanovitelja bogatega trgovca Janeza Jakoba

7

Schella pl. Schellenburga so prišle 1. 1702. v Ljub¬
ljano iz Gorice prve uršulinske redovnice in usta¬
novile na Dunajske cesti svojo prvo šolo. Za novi
samostan je bilo 1. 1707. in 1710. kupljeno zemlji¬
šče obsegajoče Auerspergov, Eggenbergov in Fabi-
jančičev vrt in tkzv. plesišče. Samostan je bil po¬
stavljen v letih 1713—1717. Naslednje leto^ 1718.,
so 26. jul. položili temeljni kamen za sedanjo cer¬
kev. Pri zidavi so porabili kamenje z vicedomske
bastije, ki je stala na oglu sedanje univerze. Zidava
cerkve, v kateri se je sicer že 1. 1726. čitala prva
sv. maša, se je zavlekla do 1. 1747., ko jo je 17. jul.
posvetil ljubljanski škof E. A. grof Attems.

Marsikaj, kar bi nas v zvezi s to stavbo zani¬
malo, nam je nepojasnjeno': Kedo je napravil načrt?
Kako se je stavba tekom dolge dobe, v kateri se
je okus razvil iz baroka v rokoko, oblikovala iz
prvotnega načrta v sedanjo, zanjo tako značilno
obliko? Kako in koliko je ona odsev živahnega sno¬
vanja duhov takratne inteligentne Ljubljane? Itd.

Fasada

Stavba, kakršna je, govori o velikem stvari¬
teljskem duhu, ki jo je zamislil in oblikoval. Zato
bi nas tem bolj zanimala njegova osebnost. Pa tudi
kot anonimno delo je in ostane ta cerkev oni stav-
binski spomenik našega mesta, v katerem se naj¬
močneje izraža močna temperamentna osebnost
vstvaritelja. Odlikuje se pred vsemi drugimi po
svoji fasadi in po svoji notranjščini. Tudi zunanja
kontura njene mase z mogočno zleknjenim trupom
in nekoliko fantastično učinkujočo skupino stolpa
in kupole je eden najznačilnejših členov go¬
tovih učinkovitih pogledov na Ljubljano 1 . Osnovni
element učinkovitosti in monumentalnosti njene
fasade je ogromno, po oblikah velikopotezno pre¬
prosto stebrišče. Drugi element, ki daje tej fasadi
njeno edinost in značilno posebnost, pa je njena
završitev. V treh, za barok nenavadnih šilastih
lokih nad plitvimi dolbinami, ki se nad stebriščem
na vrhu občutno poglobijo, se završuje ta fasada,

8

ki je pa kljub temu vklenjena v enoten trden
okvirni oklep. Posebnost te fasade je dalje, da je
zamišljena kot poseben arhitektonsko od ostale
stavbe ločen in tudi ob straneh z enakimi ogrom¬
nimi stebri kot spredaj odlikovan arhitektonski
koncept, odgovarjajoč po velikosti vhodni veži no¬
tranjščine. Ta fasadna arhitektura, ki se odlikuje
po svoji plastiki, oklepajoči bistveni uvodni del
stavbe notranjščine, se osnovno razlikuje od na¬
vadnih baročnih fasadnih kulis*in že sama zasluži
posebno pozornost.

Prav tako dosledno je izvedena arhitekton¬
ska misel v notranjščini: Ta se do vseh podrobnosti
jasno in dosledno loči v štiri dele: Vhodno vežo,
cerkveno dvorano z dolbinami za stranske oltarje
ob straneh, prezbiterij in emipore, oratorije ali kore.

Veža

Vhodna veža odgovarja onemu arhitektonsko
s fasado v monumentalno enoto združenemu delu
zunanjščine. Njena arhitektura je v višino speljana
z istimi elementi in do iste višine kakor v cerkveni
dvorani. V navpični razčlenitvi jo danes seka v pri¬
tličje in nadstropje empora pevskega kora, o kateri
bomo še pozneje govorili. Napram dvorani je od¬
prta z visokim, slavoloku ob vhodu v prezbiterij
odgovarjajočim lokom.

Cerkvena dvorana

Cerkvena dvorana je pravokotna v tlorisu in
po vsi svoji koncepciji arhitektonsko najvažnejši
del vse stavbe, tako važen, da je v razmerju do
njega vse drugo podrejeno in služi samo podkre¬
pitvi njene mogočnega ritma prepojene harmonije.
Stena tega prostora se je vse povsod umaknila v
ozadje, na njeno mesto pa so stopili prostor na sli¬
kovit način omejujoči svežnji stebrov in slopov z
bujnimi kompozitnimi kapiteli. Od skupine do sku¬
pine teh tektonskih členov stavbe se pno na vseh
straneh loki, nad katerimi zaključuje to monumen-

9

talno prostornino banjast svod, v katerega se vri¬
vajo od vseh lokov sosvodnice, ki obok izpodvežejo
tudi napram prezbiteriju in koru ter se tudi s tem
izraža in podčrtuje zaključena samostojnost cer¬
kvene dvorane. Na obeh straneh tega prostora se
je zaključna stena umaknila v drugi red, tako 1  da
nastajata na vsaki strani po dve duplini za stran¬
ske oltarje; sta pa obe, kakor vhodna veža, v na¬
vpični smeri deljeni v pritličje z oltarjem in em-
poro v nadstropju nad njim. Navzgor sicer pod-
svodni venec druži te dolbine s svežnji tektonskih
elementov, omejujočih dvorano in celo s prezbite¬
rijem in vhodno vežo v zvezano enoto, kljub temu
pa je popolnoma jasna prvotna in glavna arhi¬
tektova misel, da ustvari monumentalno in obenem
nadvse živahno in slikovito ograjeno dvorano, v
razmerju do katere so tako stranske kapele, kakor
vhodna veža in prezbiterij resonančna ozadja, ka¬
tera z igro senc in perspektivičnih sestavov pove¬
čujejo utis tiste svobodne samozavesti, s katero
osnovni elementi statike te stavbe vstvarjajo ta
prostor, ki se svobodno preliva v stranske, in do¬
bimo vtis, da je samo del neskončno se prelivajo¬
čega elementa, o katerem pa le ni nobenega dvoma,
da je zadostno in vsestransko omejen in v svoji
formi opredeljen.

Prezbiterij

Prezbiterij, ki je na enak način kakor vhodna
veža združen po visokem slavoloku z dvorano, pred¬
stavlja prostor kvadratičnega tlorisa, tesno zaprt
na treh straneh s stenami ter prekrit s kupolo na
pendantivih in svetlobno laterno na vrhu.

Arhitektura empor

Tretji element, ki to, v svoji dvorani res kolo-
salno arhitekturo obogati z novim, na prvi pogled
tujim, pred vsem pa slikovitim in dekorativnim
momentom, je arhitektura empor. Gre pri tem za
vrinjeno arhitekturo, ki od zapada proti vzhodu v
polovični višini njihove osnovne arhitekture deli

10

vse stranske prostore razen prezbiterija v pritličje
in nadstropje. Praktični pomen te arhitekture je
predvsem pridobitev zadostnega pevskega kora in
ob straneh dvorane tkzv. empor, vzvišenih oratorijev
in pod. Vsiljuje se misel, da ta, v osnovno očividno
vrinjena arhitektura prvotno sploh ni bila name¬
ravana in naj bi se bil kor omejeval, če je bil v
načrtu, samo na velikost nadstropja vhodne veže.
S tem, da je sedanji kor pomaknjen s svojo zelo
slikovito prednjo arkado v cerkveno dvorano no¬
tri, je njen sicer tako jasni koncept na tem mestu
nekoliko zabrisan, monumentalna spojitev osnovne
arhitekture veže z dvorano trpi na svoji precizno¬
sti, pa tudi oboki pevskega kora nad vhodno vežo
so nekam prisilno vtisnjeni v svoj okvir in se ne
skladajo popolnoma z danimi odprtinami v fasadi.
Naj bo že kakor hoče, gotovo je, da mnogokaj go¬
vori za to, da je bil prvotni koncept vsled prak¬
tične potrebe spremenjen in je z emporami prišel
vanj nov element, ki prvotno ni bil nameravan.
V tridesetletni dobi, ki jo je za svojo dograditev
zahtevala ta stavba, ni 'mogoče pričakovati, da
bo prvotna stvariteljska volja tako močna, da bi
je po svojih potrebah in po svojih spreminjajočih
se okusih in nazorih ne preokrenile v svojem
smislu poznejše volje. Vseeno pa vsa stavba in
posebno tudi ta vrinek v prvotno arhitekturo, ko¬
likor bi ne bil že v prvotnem konceptu, dokazuje,
da je imela ta odlična stavba v vsi dolgi dobi
svojega nastajanja srečo, da so jo oblikovale prvo¬
vrstne, nad provincialni ljubljanski milje visoko
vzvišene stvariteljske volje. Kajti tudi vrinjena
arhitektura teh empor priča o mojstru take suve¬
rene potence, kakor naša arhitekturna zgodovina
bržkone ne pozna nobene druge. Z emporno arhi¬
tekturo je njen snovatelj vpletel v osnovno mo¬
numentalnost igriv slikovit element, ki ga je vsaj
za oko neizmerno mikavno in razen pri prehodu
iz vhodne veže v dvorano, povsod tudi arhitekton¬
sko brezhibno zvezal z okvirno arhitekturo. Z mo¬
dro pretehtanostjo je stopnjeval elemente te vri-

11

njene arhitekture tako, da pojema njih število in
njih plastična svoboda od zapada proti vzhodu: Na
prehodu iz predprostora v dvorano jih je nagro-
madil celo gosto skupino in tako prvotno rahlo lo¬
čitev ojačil; odtod jih je izpeljal ob straneh dvo¬
rane pred oltarnimi dolbinami kot enkratno pro-
stostoječo arkado, ki jo je na stranskih stenah prez¬
biterija pustil rahlo zveneti naprej kot slepo ar¬
kado s pilastri. Tako je z novim arhitektonskim
elementom doslovno prepletel osnovnega, drugo¬
vrstnega tako rekoč kot poseben, prvotnemu pri¬
krojen predalnik vrinil od zapada v osnovnega.

Kdo je ta umotvor zamislil?

Ta analiza arhitektonskih komponent zunanj¬
ščine in notranjščine uršulinske cerkve, mislim,
da zadosti jasno dokazuje, da imamo opraviti z
visoko kvalificiranim stavbinskim delom, z delom,
kjer so se arhitekturne naloge Ljubljane reševale
na višinah stvariteljske zmožnosti svoje dobe.
Estetska stran te prve ljubljanske arhitekture je
neposredna posledica hjenega arhitektonskega si¬
stema: V zu nanjščini dominira kolosalno stebrišče,
ki bi bilo tudi v Italiji ogleda vredno. V notranj¬
ščini nas z istimi elementi kolosalnega reda in
njih slikovitimi spremljevalci zavzame dvorana,
katere vsestranska zaključenost jasno pove, da je
samo ona važna, vse drugo pa da estetsko samo
njenemu učinku služi. Prezbiterij je v razmerju do
dvorane po eni strani čisto jasen kot njen reso¬
nator, pomožni člen torej, ki njeno monumentalno
osamosvojeno obliko do skrajnih posledic podčrtuje,
po drugi pa je kot po svojem namenu končno le
najvažnejši prostor cerkvene stavbe z dvorano zve¬
zan po istem kolosalnem redu, ki odlikuje njo, v
svoji samostojnosti pa poudarjen s kupolo kot v
sebi osredotočen prostorninski in arhitektonski
stvor.

Zgodovina nam žal ni sporočila imena moža,
ki je zamislil to uspelo arhitekturo. Tradicija trdi,
da je bilo zidanje cerkve izročeno stavbinskemu

12

odseku »Academije operosorum« (Spomenica ob
200 letnici uršulinskega samostana v Ljubljani,
str. 27). Kakršenkoli bi že bil del zaslug te aka¬
demije na ti stavbi, je gotovo, da si je ž njo njena
visokoumerjena kulturna usmeritev postavila enega
največjih spomenikov.

Genij baroka!

Arhitektura stavbe pa sama, četudi je ano¬
nimna, zadosti jasno izpričuje svoje umetniško
poreklo. Gre namreč za značilno delo severnoita¬
lijanske poznobaročne arhitekturne šole: dvorana
z dvema ali tremi stranskimi kapelami, glavni pro¬
stor se posebno s pomočjo zaključka banjastega
svoda napram prezbiteriju čem bolj osamosvaja,
tako da postane prezbiterij v razmerju do njega
kolikortoliko nepomemben privesek (A. E. Brinck-
mann, Die Baukunst des 17. u. 18. Jhrh., I. zv.,
str. 180-131). Ti značilni elementi oblikovanja cer¬
kvenega prostora so v uršulinski cerkvi združeni
s tako zvanim »kolosalnim redom«, ki ga je pod
antičnim vplivom vvedel v baročno arhitekturo ve¬
liki in vplivni teoretik arhitekture A. Palladio.
Opozarjam samo na stebriščno fasado palazza com-
munale v Vičenci. Njegova dediščina je. delovala
tako pri oblikovanju zunanjščine kot notranjščine
uršulinske cerkve. S tem smo tudi že za naše do¬
sedanje znanje tega problema zadostno naznačili,
kje imamo iskati arhitekta te cerkve.

Manumentalno mesio in okolje cerkve

Pomembnost te stavbe za Ljubljano pa še od
daleč ni izčrpana z njeno absolutno pomembnostjo
kot arhitektura in estetsko ugodno učinkujoč stvor.
Ona ima za naše mesto še prav poseben pomen
radi vsega onega, kar je ob nji in okoli nje. Pleč¬
nik je v svojem pismu naznačil, da gre za veliko,
monumentalno, po svoje in po svojem poreklu kla¬
sično dediščino, ki jo ta cerkev čuva, po drugi
strani pa pooseblja v svojih formah veliki koncept,

13

ki sta ga zgodovina in narava začrtali v lice kraja,
kjer stoji.

Svoje lice obrača ta cerkev na Kongresni trg
in k Zvezdi in se s svojo gmoto odziva še večji, za
ljubljansko mestno sliko tako važni gmoti, Gradu;
svoj hrbet obrača pa k obsežnemu nunskemu vrtu
in zelenim pobočjem Tivolskega hriba in Rožnika.
V obeh smereh ona s svojo monumentalno nepre-
makljivostjo čuva vidne in otipljive spomine na
rimsko in baročno kulturo Ljubljane. Stoji namreč
prav pred vratmii rimske Emone na obzidnem
jarku njenega obrambnega ozidja, in njena os so¬
vpada z njegovo osjo. Ta jarek je v nunskem vrtu
še dobro viden. Na njem in proti severu od njega
so se nahajali najlepši baročni vrtovi Ljubljane,
ki jih proslavlja Valvasor, Auerspergovi in Eggen-
bergovi, in katerih monumentalni vodnjak z od¬
lično formo se je ohranil do naših dni. Na prednji
strani cerkve leži sedanji Kongresni trg in njegov
prednik, nezazidana praznina med obrobno vrsto
hiš Gradišča in vrtovi oziroma pozneje kapucin¬
skim samostanom oziroma sedanjo Zvezdo. Prostor,
ki ga tu vmes zavzema Kongresni trg, je direkten
potomec obzidnega jarka Emone in se je v ti obli¬
ki vzdržal kljub vsem topografskim spremembam
svoje okolice od antike do danes. Njegova pravilna
oblika, ki izborno ustreza tendencam baročnega
oblikovanja mest, je slučajna, a logična posledica
predpogojev njegove preteklosti, ker je prvotni ja¬
rek na eni strani odrinil vzporedno ozidju rob se¬
danje Zvezde, na drugi pa je pravokotna oblika
rimskega mesta in smeri njegovih komunikacij
sama zopet v pravokotnem smislu odrezala oba
njegova konca. Eden najvidnejših in za daljnji
razvoj oblike tega dela Ljubljane osnovno po¬
membnih, od topografske oblike rimskega mesta
direktno podedovanih elementov je namreč prav
Kongresni trg z vso svojo okolico in monumentalno
pravilno zasnovo svoje tlorisne razdelitve.

14

Uršulinska cerkev — arhitektonsko oporišče
moderne Ljubljane

Uršulinska cerkev se nam torej razen po
svoji absolutni umetniški vrednosti odkriva tudi
kot čuvarica ljubljanske tradicije in kot predstav¬
nica kvalitet, na katere se more opreti estetska
kristalizacija nove Ljubljane. Kakor si je s fran¬
čiškansko cerkvijo nova Ljubljana postavila mo¬
numentalno lice iz oči v oči stari, tako ga je mo-
numentalizirala tudi na drugem kraju, pred Vice¬
domskimi vrati, s cerkvijo uršulinskega samostana.
Kakor bo frančiškanska fasada vse dotlej, dokler
bo obstojala, sigurno oporišče za svojo okolico, ki
jo je v interesu lepe Ljubljane mogoče samo nji
podrediti, tako je na svojem mestu uršulinska cer¬
kev oporišče tistega dela Ljubljane, ki ima v svo¬
jih proporcijah edini veliko mero baroka. Genij
človeka, ki je zidal to cerkev, pač ni slučajno iz¬
bral sedanjih oblik za njo in njeno zunanjščino;
če položaj kje soustvarja s človekom — v Ljub¬
ljani je ravno položaj soustvarjal največje vred¬
note, ki jih ima! — si pač ne moremo misliti po¬
stanka te stavbe drugače, kakor da je njen ustva-
ritelj v svojo dušo sprejel tisto merilo, ki ga je
prostoru pred cerkvijo in baročnim vrtovom za njo
vtisnil stoletni topografski razvoj tega dela Ljub¬
ljane. Tako je kolosalni paladijevski stebriščni red
uršulinske fasade monumentalizirana velika mera,
ki je od antične Emone dalje odlikovala ta del
Ljubljane pred vsemi drugimi. To mero vzdržati
in estetsko plodonosno izrabiti za bodočo Ljub¬
ljano, je pač ena glavnih in osnovno važnih nalog
končne ureditve nove Ljubljane, ki je sicer doslej
tako vsakdanja in brez značaja. S takim finim ču¬
tom za dane možnosti in latentne kvalitete se je
vživel v naše mesto mož, ki je s konkretnimi pred¬
logi zarisal pred nas sen o bodoči estetsko zaokro¬
ženi Ljubljani.

Če pogledamo v stavbno zgodovino Ljubljane
nazaj, vidimo, da je samo enkra! velika smotreno

15

snujoča volja posegla v njeno oblikovanje, kajti
prvo Ljubljano, osnovo sedanje, je oblikovala pred
vsem narava sama. Šele z barokom je nastopila
taka snujoča volja in to voljo predstavlja oni žal
še ne zadostno orisani krog naših duševnih delav¬
cev, ki je osnoval Academijo operosorum in s
svojo zasnovo celih petdeset let vsaj posredno do¬
ločal umetniško usodo Ljubljane. Tradicija pravi,
da je tudi stavba uršulinske cerkve njegova za¬
sluga. Če je to res, je prav ta stavba in vse, kar
je z njo v zvezi, najlepši dokaz zrelosti zamislov
teh ljudi, kajti trdno zasidrana v dušah menjajo¬
čih se voditeljev stavbe je morala biti misel o pra¬
vilnosti in vrednosti njihovega početja, da je vzdr¬
žala veliko kvaliteto prvotnega koncepta skozi tri¬
deset let. Velike dobe zamišljajo za generacije na¬
prej, male se zadovoljujejo z reševanjem vsakda¬
njih malenkostnih vprašanj. Duh akademije, s ka¬
terim se srečujemo pri uršulinski cerkvi, nas bodri
na pot velikih konceptov. Če bi uršulinske fasade
ne bilo, bi si jo Ljubljana morala ustvariti. Zato
je popravilo te fasade in njeno trajno nepoškodo¬
vano vzdrževanje tudi javna zadeva!

16

*:

NRROONfl IM UNIUERZITETNfl
KNJI2NICfl

00000433574