42666
..... a. /...s«l.„.......             ^^ ¦
¦
TMSm
Z1/VM\ KNHŽICA, XA NJ&ŠE   MMCKE


JUOaSUJVArUKA TISKAHMfl,t)tJBl.)/Ulfl.
f»WîW»Wi»
Glejte ga, zamazanca, Zaspančka Razkodrančka ! Nohti na obeh rokah dolgi, črni, da je strah! Ker ne češe se vsak dan, je razkuštran ko cigan. Kdor ga vidi, ostrmi: Fej! Zaspanec — si to ti?
i*
i
Tonček Nagajonček.
2
3
Psiček pa je k mizi sel,
mesto Nagajončka jel.
Zabil je na hude čase
in se veselil klobase;
z sladkim sokom jo zalival —
in o zlatih časih snival.
4
47
Marička — kup pepela.
Marička sama je doma, — a mamica na trg je šla. — Ko punčko ziblje in odeva in lepe pesmice ji peva, uzre naenkrat pred seboj vžigalice in krikne: »Joj! Kako so tenke in lépé, se lepše bojo, ce gole. Takoj si eno glem uzgat, kot mamo vidim tolikirftv«
A Mie in Muc, dve mačici, povzdigneta v zrak tačici — in Mie kriči in Muc kriči: »Marička, mama ne pusti! Mjavmjo—, mjavje-la! Ti boš še pogorela!«
Marička macie ne posluša, preveč jo radovednost skuša. Prižge vžigalico in že gre dim in ogenj lep iž nje. Marička pa se veseli, po sobi gor in dol hiti.
A Mie in Muc, dve mačici, povzdigneta v zrak tačici — in Mie kriči in Muc kriči: »Marička, mama ne pusti! Mjavmjo—, mjavmje-la! Ti boš še pogorela!«
O groza! Krilo se užge in preden reva se zavé gore lasjé, gore roké, gori, gori    že vse dekle.
In mačici zaplakata, grenke solze pretakata: »Oj, očka, mamica, kje ste? Da nam je plamen ne požre! Mjavmjo—, mjavmje-la! Marička bo zgorela!«
Nič ne pomaga jok in stok, do tal pogorel je otrok — le čeveljčki in malo pepela je ostalo.
In muci bridko plakata, grenke solze pretakata: Mjavmjo—, mjavmje-la! Marička — kup pepela!« Iz oči solzice vró — potoček pod goro.
Zamorček in črnilčki.
7
8
To se svetniku zdi zamalo, nič drugega ni preostalo: pograbi dečke vse nakrat, za roko, trebuh in za vrat:
WR
»Lej, lej, zdaj sem pa smeha sit! Otroci, hajd, črnilo pit!« Nič ne pomaga vik in krik, zaman vsi vpijejo »zapik!«
9
10
Navihani zajček.
Zatrobil divji lovec v rog in se podal v zeleni log, s prelepo, novo suknjico in puškico nabasano.
Da lažje zajca bi zadel očala si na nos je del.
Rog čul je zajček in se skril za hrbtom lovca norce bril.
Ker žgalo solnce je preveč, je vrgel lovec puško preč, na mehko travico je pal — a zajček je na straži stal! Čim trudni lovec je zasmrcal, po prstih k njemu je prifrčal, očala, puško mu je vzel in jo popihal ves vesel.
11
Na svoj si nos je zdaj nataknil očala, ki jih je izmaknil; in streljati se mu zahoče — a lovec se zbudi in joče. Beži in kliče na vso moč; »Oj, na pomoč! Oj, na pomoč!«

12
Upehan ves, do smrti zbit, v globok vodnjak se teče skrit in komaj, komaj skoči vanj, že zajček — pif! — izproži nanj.
A žena lovčeva sedela pri oknu je in kavo jela. — Pif! — lonček se zdrobi takoj in žena toži: »Joj, prejój!« — Tam za vodnjakom skrit sedel je zajčkov sinko in se grel, užival v mehki travici in vonjal vonj po kavici. »Kdo me je spekelî« zakriči - in žličico v rokah dizi.
\
13
Cuelek.
Sinko, jaz grem zdaj pa-pâ, ti pa se igraj doma. Dokler se ne vrnem, veš, da nikamor mi ne greš! Prstov — ko odidem preč — mi ne vtikaj v usta več! Komaj én-dva bi naštel, že krojaček bi prišel, prst bi ti odstrigel proč, da bi jokal dan in noč.
Komaj mama je odšla — Cuelek v ustih prst cuclja!
Zdajci vrata se odpró — jojine, Cuclek, kaj je toi Hu! Krojaček pridrvi s škarjicami groznimi! Preden bi naštel en-dva, palca sta odrezana, a po tleh se vlije kri — jo j, to Cucleka boli!
Pa je mamica prišla, žalostno zaplakala. Sinko nima palcev več, vzel jih je krojaček preft\
—~     ¦
15
Jujuhec.
Jujuhec, kakor riba zdrav, rejen je bil, a svojeglav. Popapal je, kar je dobil, zato je bil vesel in čil. A kar naenkrat je začel : »Ne, juhice ne bom vec jel! Ne bom je juhice vec jel! Ju-juhice ne bom vec jel!«
Naslednji dan — poglej, poglej!
Posušil se je že precej —
a zopet ono je zapel:
»Ne, juhice ne bom vec jel!
Ne bom je juhice vec jel!
Ju-juhice ne bom vec jel!«
Jn tretji dan — o joj in ah! Jujuhec suh je, da je strah! A ko je juhico dobil je kakor nor na glas zavpil: »Ne, juhice ne bom vec jel! Ne bom je juhice vec jel! Ju-juhice ne bom vec jel!«
Četrti dan — o joj in uh! Postane kakor trska suh! A p e t i dan ves suh in bled preseli se na drugi svet.
16
BingljaČek.
»Čuj me, sinko, danes vsaj
naj bingljanja bode kraj!«
prosi trudni oče sina,
si nalije čašo vina.
Mamico srce boli,
sinčka gleda, se solzi.
A BingljaČek — kaj mu mar!
On je v hiši gospodar!
Ropota in copota,
sem ter tja z nogó binglja,
zdaj ob mizo, zdaj ob tla;
misli, da se mu poda.
17
Čujte deca, naj povem, kaj zgodi se koj za tem. Stol prevesile se nazaj! — Jojme, jojme, kaj bo zdajî Dečko prebledi ko smrt, da vlovi se, zgrabi prt.    , S prtom juha, vse kosilo se raz mizo je zvrnilo. Oče v strahu zakriči, mama skoro omedli.
18
Zdaj Bingljačka je pokrilo in prek njega se razlilo: steklenica, vroča juha, vsa posoda in prikuha. Jojna, kolika je škoda, vsa razbita je posoda!
Skleda se je razletela, radi sinka — vsi brez j eia! Mama plače na ves glas, oče svira kontrabas; sinko pa, ves opečen, joče, si ne upa ven.
19
Videk Zrakozor.
Kadar Videk v šolo gre vedno proti nebu zre, gor v oblake, strehe, tice, švigajoče lastovice; a da gledal bi pred sé, to mu v glavico ne gré.
Pa priteče mimo pes; Videk je zamaknjen ves gor v oblake, ki lete preko neba semtertjé. Videk Zrakozor — seveda, psička niti ne ugleda. Bombrbom! — in že oba padeta na trda tla.
20
3^
Vzame torbico v roké
in gre šetat kraj vode.
Na sinjini neba uzre
švigajoče ptičice.
Kes zamaknjen spet, seveda,
vode pred seboj ne ugleda.
Eibice pa mu z glavo
majejo, se čudijo.
Kot je dolg, za hip na to — čof ! — prekucne se v vodo Ribice je strah navdal, pa so skrile se pod val.
21
Že mu zadnja ura bila — sreča se je nasmehnila: prihitita dva moža, komaj ga še rešita.
Videk, ti ubogi tiček! Zdaj si moker kakor psiček! Voda teče ti iz ust, e j, to šala ni za pust! Mraz ti stresa vse telo — kaj te gnalo je v vodoî
Ribice pa od strani
predenj prihite vse tri,
glavice ven pomole,
za trebuščke se drže.
Na ves glas se mu režijo —
torbica pa gre — adijo...
22
Peter Smuk.
Kadar dež iz neba lije
in vihar prek polja vije,
se otroci vsi lepo
v sobici igrajčkajo. —
Peter pa si misli: »Ha! —
Zunaj lepše ko doma!
Zlati dežek, dober dan!«
Smuk! — z dežnikom ven na plan.
Hu, vihar se v dež zaganja — drevje se do tal priklanja! Glej, dežnik odnese veter, na dežniku revček Peter Smuk! — in z vetrom odfrči, na pomoč zaman kriči. — Do oblakov nese ga, a pred njim klobuk vihra.
Prek oblakov semtertja
veter z njima se igra;
in klobuk frči naprej,
do nebeških zlatih mej. —
Kam je veter s Petrom splul
nihče nikdar več ni čul. —
NARODNA   IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000273540
DRŽAVNA \PUUBUAHlJ

/'
¦  V,   . ¦:;