5 o
Gojko:  Legenda.   —   Jos. Rozman: Avstrijska  Riviera.
mi je bilo najhuje sinoči, bilo je to, da se je tudi Tometov France smejal, ko se je Brnač norčeval; Goslar se je pa krohotal. Samo gospod Luka je rekel: »Molčite, pustite ga pri miru!" Kar tako me boli srce, da Vam ne morem popisati. Sedaj pritisnejo pa še tiste ženske, ki nam nasproti stanujejo. Sitne so neznansko. Ker   sem   jaz  najmanjši  v  našem   stanovanju,
(Dalje.)
Uglejmo si podrobneje Opatijo, slavno središče naše avstrijske Riviere.
Ko prihajaš od železnične postaje ;?Matulji-Opatija" južne železnice med sv. Petrom in Reko, (213M nad morjem), ali od Reke, vodi te lepa državna cesta skozi prijazno mestece Volovsko proti Opatiji. Že Volovsko, zlasti pa zadnje hiše, ti kažejo, da si v nenavadnem kraju, kamor radi prihajajo ptujci. Od bolj vzvišenih mest se oziraš na morje, ki se ti sveti nasproti med drevjem in razprostira v jasnem solnčnem svitu tje do zelenih otokov.
Med Vdovskim in Opatijo leže „Skrbici", prej neznaten kraj z nekaterimi raztresenimi kočami, sedaj pripadajoč in do cela zvezan z Opatijo. Že tu se vrsti vila ob vili, sleharna obdana z večjim ali manjšim, skrbno obdelanim
moram biti vsega kriv. Kadar je stranišče količkaj onesnaženo, halo, pa že začno vpiti nad menoj, Češ, da sem prišel s kmetov. O, ljubi oče, ljuba mati, komaj že Čakam, da pridem domov. Doma Vam bom vsaj lahko potožil; tukaj nimam komu. O, že štejem ure, ki me še ločijo od Vas. Z Bogom, dokler se ne vidimo!
vrtom. Ne da bi jih našteval, saj je ta podobna oni, jedna kakor druga več ali manj razkošno urejena, da v nji prebije lepe, a tudi tu ne vsikdar srečne ure, komur pripušča čas in — denar!
Kmalu smo v Opatiji sami. Po cesti je celi dan živahno gibanje in drvenje; vozniki in po-streščeki odvažajo ali dovažajo blago mnogih ptujcev. Na desno, nekoliko nad cesto je „ba-zar", veliko poslopje s pošto, lekarno in mnogimi prodajalnicami, po katerih ti za dobro besedo in pošten denar postrežejo z najrazno-vrstnejšimi stvarmi. Ako pa neČeš kupovati tu, ker se morda, kakor jaz, zbojiš mnogih „interesantnih" obrazov, dobiš potrebnih reČij v izobilju tudi drugodi po številnih, na vseh krajih porazvrščenih prodajalnicah.
Na levo med glavno cesto in morjem se razprostira  že   imenovani   veliki   park   vile
„T reljubi  sveti   Peter, Ki imaš zlate ključe Prelepih vrat nebeških, Besede,  svete  moje Poslušaj  in  premisli, Potem  pa jih  izpolni! Zlato  se  res  pristane Rokam  nebeškim  tvojim; A vendar je  za vrata, Ki toliko  že  vekov Jih  dušam   si odpiral, Ki toliko  še  vekov Jih dušam  boš  odpiral, Odpiral in  zapiral   — Premehko  in  preslabo. Lahko  bi  se potrli Ti lepi zlati  ključi, In  dušice pobožne Bridko  bi  žalovale, In čakale bi težko,
Legenda.
Da  se  odpro jim   vrata; In  morda  v  sveti jezi Se na-te bi srdile, Preljubi  sveti  Peter! Preljubi  sveti  Peter, Zdaj   slišal si  besede, Zdaj  čuj  še svete  moje! Jaz  velik  siromak sem, Ti  velik  bogatin  si;   — Jaz jako  sem  nesrečen, Ti j ako si usmiljen. Olajšaj  mi bolesti, Pomozi  mi  v  nadlogi: Daj   meni  zlate  ključe, In jaz ti dam  železne. Ti bodo  za-te boljši, A  oni boljši  za-me. Zdaj  čul si,  sveti Peter, Sedaj samo  premisli!" Na smeh nategne usta,
Avstrijska Riviera.
(Opisal Jos. Rozman.)
Tako  svetnik  mi pravi: „ Premalo,  vse  premalo Dušic prihaja k meni; Preredko,  vse  preredko Te lepe  ključe  rabim, Da bi se  mi potrli! A kaj  zlato če tebi? Zlato  je  baš prineslo Največje zlo na zemljo: Bogastvo,  nejednakost, Zavist,  sovraštvo,  boje, Nezadovoljnost,   bedo. In  iz zlata skovali Vam  robstva so  verige  — In  ti zlata želiš  si?" Že pikro  misel v glavi, Besedo  na jeziku Pripravljeno imel sem   — Kar se  oči odpro  mi, In vidim,  da sem sanjal. —
Gojko.