5 o Gojko: Legenda. — Jos. Rozman: Avstrijska Riviera. mi je bilo najhuje sinoči, bilo je to, da se je tudi Tometov France smejal, ko se je Brnač norčeval; Goslar se je pa krohotal. Samo gospod Luka je rekel: »Molčite, pustite ga pri miru!" Kar tako me boli srce, da Vam ne morem popisati. Sedaj pritisnejo pa še tiste ženske, ki nam nasproti stanujejo. Sitne so neznansko. Ker sem jaz najmanjši v našem stanovanju, (Dalje.) Uglejmo si podrobneje Opatijo, slavno središče naše avstrijske Riviere. Ko prihajaš od železnične postaje ;?Matulji-Opatija" južne železnice med sv. Petrom in Reko, (213M nad morjem), ali od Reke, vodi te lepa državna cesta skozi prijazno mestece Volovsko proti Opatiji. Že Volovsko, zlasti pa zadnje hiše, ti kažejo, da si v nenavadnem kraju, kamor radi prihajajo ptujci. Od bolj vzvišenih mest se oziraš na morje, ki se ti sveti nasproti med drevjem in razprostira v jasnem solnčnem svitu tje do zelenih otokov. Med Vdovskim in Opatijo leže „Skrbici", prej neznaten kraj z nekaterimi raztresenimi kočami, sedaj pripadajoč in do cela zvezan z Opatijo. Že tu se vrsti vila ob vili, sleharna obdana z večjim ali manjšim, skrbno obdelanim moram biti vsega kriv. Kadar je stranišče količkaj onesnaženo, halo, pa že začno vpiti nad menoj, Češ, da sem prišel s kmetov. O, ljubi oče, ljuba mati, komaj že Čakam, da pridem domov. Doma Vam bom vsaj lahko potožil; tukaj nimam komu. O, že štejem ure, ki me še ločijo od Vas. Z Bogom, dokler se ne vidimo! vrtom. Ne da bi jih našteval, saj je ta podobna oni, jedna kakor druga več ali manj razkošno urejena, da v nji prebije lepe, a tudi tu ne vsikdar srečne ure, komur pripušča čas in — denar! Kmalu smo v Opatiji sami. Po cesti je celi dan živahno gibanje in drvenje; vozniki in po-streščeki odvažajo ali dovažajo blago mnogih ptujcev. Na desno, nekoliko nad cesto je „ba-zar", veliko poslopje s pošto, lekarno in mnogimi prodajalnicami, po katerih ti za dobro besedo in pošten denar postrežejo z najrazno-vrstnejšimi stvarmi. Ako pa neČeš kupovati tu, ker se morda, kakor jaz, zbojiš mnogih „interesantnih" obrazov, dobiš potrebnih reČij v izobilju tudi drugodi po številnih, na vseh krajih porazvrščenih prodajalnicah. Na levo med glavno cesto in morjem se razprostira že imenovani veliki park vile „T reljubi sveti Peter, Ki imaš zlate ključe Prelepih vrat nebeških, Besede, svete moje Poslušaj in premisli, Potem pa jih izpolni! Zlato se res pristane Rokam nebeškim tvojim; A vendar je za vrata, Ki toliko že vekov Jih dušam si odpiral, Ki toliko še vekov Jih dušam boš odpiral, Odpiral in zapiral — Premehko in preslabo. Lahko bi se potrli Ti lepi zlati ključi, In dušice pobožne Bridko bi žalovale, In čakale bi težko, Legenda. Da se odpro jim vrata; In morda v sveti jezi Se na-te bi srdile, Preljubi sveti Peter! Preljubi sveti Peter, Zdaj slišal si besede, Zdaj čuj še svete moje! Jaz velik siromak sem, Ti velik bogatin si; — Jaz jako sem nesrečen, Ti j ako si usmiljen. Olajšaj mi bolesti, Pomozi mi v nadlogi: Daj meni zlate ključe, In jaz ti dam železne. Ti bodo za-te boljši, A oni boljši za-me. Zdaj čul si, sveti Peter, Sedaj samo premisli!" Na smeh nategne usta, Avstrijska Riviera. (Opisal Jos. Rozman.) Tako svetnik mi pravi: „ Premalo, vse premalo Dušic prihaja k meni; Preredko, vse preredko Te lepe ključe rabim, Da bi se mi potrli! A kaj zlato če tebi? Zlato je baš prineslo Največje zlo na zemljo: Bogastvo, nejednakost, Zavist, sovraštvo, boje, Nezadovoljnost, bedo. In iz zlata skovali Vam robstva so verige — In ti zlata želiš si?" Že pikro misel v glavi, Besedo na jeziku Pripravljeno imel sem — Kar se oči odpro mi, In vidim, da sem sanjal. — Gojko.