624
Anton  Hribar: Umevaš  ga le ti.
zvečer na samotni stezici Človeka vsega v krvi, kaj šele mlado dekle.
„Jezus, Marija!" vzkliknila je nehote ter hotela zbežati. Toda noge so ji odrekle. Sčasoma se je ojunacila, sklonila se k ranjencu, katerega je brž spoznala, ter se uverila, da še ni mrtev.
„Po gospoda!" dejala si je ter stekla proti Šenčurju, kamor ni bilo več daleč. Naglo, kolikor more le vestni duhovnik, šla sta župnik šenčurški in cerkovnik k zapuščenemu ranjencu. Metka pa jima je šla kazat pot. Našli so Urbana Krpo še vedno nezavestnega. Z vodo in hudim kisom so ga kmalu oživili toliko, da se je izpovedal. Potem pa je naročil gospodu župniku, naj pove, ako bo sam res umrl, dobovškemu županu, da ga je on s Florijanom Stopco napadel tedaj, ko je šel po vino za TišČina, prejšnjo noč pa da je v družbi z drugimi tovariši po naroČilu Tišči-novem podiral novo dobovško šolo. Tudi laži in obrekovanja, katera je trosil o Betežniku, preklical je skesano. „Tiščina sem nahujskal, da je ovadil Resnikovega Štefana, oh, pa še koliko drugega bi rad popravil, pa mi je tako slabo!" govoril je zastarani grešnik težko umevno, potem pa obmolknil, ker ni mogel več razločne besedice spraviti iz ust. Gospod župnik ga je dejal še v sveto olje ter velel ljudem, katerih se je nabiralo cimdalje več, naj ga preneso v vas pod streho, da ne bo umrl v gozdu kakor nespametna žival. Še to je povedal Urban Krpa, da se ga je preveč navlekel in se po nesreči poškodoval s svojo palico, potem pa ni črhnil nobene več. Predno je posijalo v ponedeljek solnce,  bil je Krpa v večnosti.
Marsikaj poprej nejasnega so umevali po Urbanovi smrti ljudje v Dobovcu. Toda bile so le žalostne novice, zato se jih ni veselil nihče. Oveselil se je le zidar, ki je sezidal šolo, čuvši, da so berači zid podrli.
„Sam se bi zid podrl, lepo vas prosim, ljudje božji!" razlagal je zadovoljno. „ Že takrat, ko se  je to   zgodilo, zatrjeval sem, da se mi kaj
takega še ni pripetilo, pa mi je Resnik komaj verjel. Sedaj pa vidite, ne? Ej, moje delo je dobro."
„No, veš, to so pravi razbojniki, ne potepuhi!" srdil se je njegov poslušalec. „Kar voznika napasti — ljubi moj — tu se gre za življenje in smrt, škoda, da Krpe ne morejo kaznovati."
„Zato bodo pa prijeli onega — tistega Flo-rijana s tistimi hudobnimi očmi. Sedaj se jim je nekam skril, toda dolgo ne bo, pa ga bodo imeli ,ptička'", trdil je zidar. In ni se varal. V nekih svislih so dobili Florijana skritega: vzeli so ga s seboj v Kranj, potem pa poslali v Ljubljano, kjer so ga preoblekli v vojaško suknjo. Odriniti je moral na laško mejo, zaradi napada pa ni bil nič kaznovan: menda mu niso mogli dovolj dokazati, še verjetneje pa je, da so bolj potrebovali vojakov, kakor jetnikov. Vendar je bila Florijanu že to velika kazen, ker je bil prisiljen živeti po vojaškem redu, ki se dokaj  razločuje od beraškega.
„Metke pa le še nimam — ti predrti Krpa, da ni na tihem umrl! Toda Resnikovega tudi še ni. Morda bodem prej doma, kakor on, in vse je še možno. Če sem vojak, česar nisem nikoli mislil, primeri se lahko tudi še kaj drugega." Tako je govoril sam s seboj ter se tolažil z boljšimi  Časi.
Ne dolgo za Florijanom je odhajal tudi Resnikov Štefan od doma. Iz vse župnije so se zbrali mladeniči v Dobovcu, potem so ga v obupnem veselju zvrnili nekaj kozarcev ter pojoč ostavljali rodni kraj. Bila je sobota, dobovški župniji so oznanjevali zvonovi delapust, mladeniči pa so se poslavljali:
Pri fari zvonovi prav milo pojo, Od fantov, dekličev jaz jemljem slovo, Pa jemljem slovo, da Bog ve, kako, Nazaj  me nikol' več ne bo. Očka in mam'ca pa jokata se . . .
Odhajajoči mladeniči so peli, stariši in znanci pa so jih spremljali ter jokali. Saj niso vedeli, ali se bodo videli še kdaj, ali ne.      (Konec.)
Umevaš  ga  le  ti.
L o  svetu hodi pevec  mlad, Kot pevec sedem let; Pohaja  selo, trg in grad, Opeva divni svet.
Vihar opeva in  oblak, In točo,  dež  in  sneg; Opeva zoro, jutro,  mrak In  mraz,   ki beli breg.
Opeva milo petje ptic, Jelenov,   srn  prostost; Opeva nežni cvet cvetlic, Pastirjev veselost.
Opeva višnjevo  nebo, Zvezdovja čarni  kras In  mesec,  solnce ž njim  zlato, Čveterni  letni  čas.
Opeva reko, potok, vir, Doline in  gore, Opeva lože senčni mir, Gradove in  cerkve.
Opeva kras svetovnih mest, Bogastvo  vseh držav. In  vožnjo  bark,  železnih cest, Bistrost učenih glav.
Fr. Pokom: Loka.
625
Ljubav  opeva  mladih  dev, Lepoto,  vzorno  rast; Nesrečo  zapeljanih  rev, Poštenih srečo,  čast.
In  gosli javorjeve so,
In  drenov  mu je lok,
In  strune  mu iz  čreva so,
In  glas  kot rajski  zvok.
In godbo  spremlja jasni spev, Da čara srcem  sluh; In godbi,  spevu je  odmev, Kot pel bi  nebni  duh.
Nekoč pa ide pevec sam Med  drevjem  skozi gaj; Premišlja,   kod  bi šel in   kam, In kaj   še pel  bi naj.
Ob  poti znamenje  stoji, Bršlin ga  krije,   mah; Mladenič vanj  upre  oči, Nakrat  obstane  plah.
Podobo  tu je umetnik
Na zid narisal  bil,
Pod Mater Božjo  v  spomenik
Je to  zapisal  bil:
„Kdorkoli  si,  ki  mimo  speš, Ostani  malo tu, Da Materi  srce  odpreš, Ki čaka te domu."
Stoji mladenič, gleda  nem, Koleno  se  šibi,
Poklekne v prah: „Zdaj dobro vem, Kaj  v srcu me teži."
Po  sili seže  v strune prst, Srce vzkipi  iz  mej, Iz  strun  in grla glas  mu   čvrst Doni,  kot nikdar prej.
„ Oprosti Mati,  večni Sin, Da svet me zvabil bil! Kreposti  vajinih,  vrlin, Do  zdaj   sem  zabil  bil.
Kar sem  zamudil  bil poprej, Zdaj  peti  hočem to, In  tvojo  slavo  bom  odslej Proslavljal le samo.
Saj  pevca svetno  ne  ume Umevaš ga le ti, Zato  se ti srce  odpre, Da v tebi se  vmin."
Anton  Hribar.
Loka.
(Krajepisno-zgodovinska črtica.   —   Spisal Fr. Pokom.) (Dalje.)
7. Cerkev M. B. v Cerngrobu.
Ako greš od Stare Loke naravnost proti Cerngrobu, porabiš v poletnem, suhem času tri četrt ure, sicer pa v slabem vremenu celo uro. Pot je dandanes za vožnjo nekoliko gručasta, za peš-hojo še dovolj pripravna. Rajni dekan Kramer jo je iz slabe poljske poti predelal v dobro pot, Četudi ga je stalo mnogo truda. Potuje opaziš več zidanih znamenj, katera jasno pričajo, da te pot vodi do božjepotnega kraja. Izmed sedmero znamenj je najzanimivejše poslednje, ki je ne daleč od cerkve. Staro je že 394 let ter ima po svojih vdolbinah in zunaj na vseh štirih straneh mnogo presnih slik iz gotske dobe.1) Res, da so nekatere že pokvarjene, a druge so še tako dobro ohranjene, da jih lahko priporočamo vsem slikarskim umetnikom, naj bi se učili na njih, kako je treba prenavljati gotske cerkve z gotskimi slikami. Ako se oziramo na ta znamenja, ni nam treba drugega vodnika, da dospemo v Gerngrob.
Od kod in kako je ime „Cerngrob", ali kakor ljudstvo govori „Cengrob"? Nekateri so modrovali, da je v gozdu tega kraja rastel »cer"^ (Weisseiche), in ker je kraj nekako v kotlu ali „grabnu", imenovali so ga „Cerngrob". Drugi so menili, da so roparji, kateri so nekdaj prebivali po gozdih te okolice, popotnike napadali,
morili ter jih v bližnje grape metali in zagrebali. Od todi so rekli kraju, kakor jetudi dandanes napačno na kantonskih deskah, „Cerngrob". Niti ta, niti prejšnja misel ni prava: jedino resnično je, da je to ime iz nemščine. Roparji namreč, tako nam veli ljudska pripovedka, prebivali so tod v podzemeljskih jamah, od koder so prežah na popotnike, kateri so hodili z blagom v Kranj po cesti. In ker so prebivali tod Nemci, imenovali so kraj „ zwe-Erdn-Grueben" ali „zw'- Ern-Grub" = pri zemeljski luknji, katera je bila roparjem pribežališče. In tako se je to ime strnilo v „Gerngrob" ali kakor domače naše ljudstvo izgovarja še mečje „Cen-grob". Ko pa so ondi sezidali cerkev Mariji v čast, jeli so tudi pisati po nemško „Maria zw-Ehren im Grueben", kar se je pa zopet skrčilo v „Zw' Ehrengrueben" in tako pišemo še dandanes „Ehrengruben". — Že 1. 1291. nahajamo zapisano '), da je v Cerngrobu bila jedna kmetija, ki je dajala brizinškim škofom 30 denarjev na leto. Kdaj pa je bila ondi cerkev sezidana? To je neznano, zakrito v megleni preteklosti. Viri so se poizgubili in poročil nam , nedostaje. Le po zidavi sodeč, moglo bi se približno nekoliko določiti, v katerem času da so jo zidali. Cerkev namreč sestoji iz treh delov: iz zgornje ladije ali presbiterija, spodnje ali prvotne ladije, in lope. Najstarejši del je sedanja
*) Glej  našo sliko na str. G28. „DOM in SVET"   1894, št. 20.
») Zahn : Cod. Fr. III.
40