BEŽIGRAJČANE SMO VPRAŠALI:
Kaj storiti, da nam bo bolje?
Cenam določiti meje
#5,A
MIHAJLOVIČ, tajnica Občinskega od-bora ZZB NOV Bežigrad:
»Naj bo malo manj sestankov, s tem manj papirja, manj poročil, več sklepov, če pa je potrebno dajmo vsaj včasih poprijeti za delo tudi brez plačila. Kljub TV, radiju in časopisu smo premalo obveščeni, kaj se dogaja v SR Sloveniji in v drugih republikah in pokrajinah. So dogodki in problemi, ki zanimajo Siršo jav-nost; dovolj smo zreli, da slišimo resnico. Ni mladih Ijudi na vodilnih položajih in funkcijah, v raznih organizacijah in društvih. Premalo jih vključujemo v aktivno delo na terenu in tudi sami se ne vključujejo. Tudi glede ceh bi mora-le biti določene meje, še posebej za cene pre-hrane, oblačil, vrtcev, kar vse prizadene naše otroke Starejšim in bolnim Ijudem bi morali nuditi več pozornosti, takšne in drugačne ne-ge, saj so se borili za boljši jutri. Še vedno se premilo gleda na tiste vodilne osebe in tova-riše, ki pripetjejo zaupano podjetje do životar-jenja Ni v redu kazen, da ostanejo tam še na-prej ali pa se jih prerazporedi celo v druga podjetja. ki jih tudi postavijo na glavo. delavce pa spravijo ob samoupravljanje. Družbena za-ščita se ne izvaja dovolj strogo Še vedno ni prave povezave med bazo in delegatskim si-stemom«.
Učinkovitejše gospodarstvo
Doktor tehničnih znanosti JANEZ HRO-VATIN:
•Osnova vsega boljšega je učinkovitejše go-spodarstvo, za kar moramo poenostaviti nada sistemska določiia, da bodo dosledno upošte-vala tehnološke in ekonomske zakonitosti in nas vse v združenem delu povezala v harmoni-čno, učinkovito skupnost. Z zaupanjem vase, ponosni na svoje delo in kvaliteto naših izdel-kov, ki smo jo sposobni dvigniti na raven najra-zvitejših držav v svetu, smo lahko učinkoviti. V taki učinkoviti delovni družbi, v kateri se bomo dobro počutili, kjer nas bo prevevala zavest, da je naše delo koristno in upoštevano, ne bo prostora za spletke, temveč le za humane med-sebojne odnose in spoštovanje delovnih oseb-nosti. Zoževala se bodo področja dela -slepih potnikov«, ki ovirajo prodor ustvarjalnih sil. Vse slabo, kar mislimo in čutimo, se spontano obrača tudi proti nam. Zavedajmo se, da živi-mo v okolju. ki ga globoko v nas snujemo sami!«
Zuvozom hrane podpiramo tujega kmeta
BRANE GRAO predstavnik zemljiške skup-rtosti občine:
»Tudi v kmetijstvu se ne da v enem letu ure-diti vsega, kar smo v 20 letih zamudili. Saj v mislih in besedah podpiramo kmetijstvo, am-pak to je v glavnem na papirju. Pri nas pa rabimo 10 let da stvar pride s papirja v dejanja. Še vedno z vse večjimi davki in vse slabšimi pogoji ter raznimi neprimernimi ukrepi žagamo vejo kmetijstva. Dober gospodar pa pusti, da najprej drevo zraste, šele na to ga obžaguje. Drevo pri nas ne more obroditi. Lahko se sra-mujemo uvoza hrane in drugih intervencijskih uvozov. Z njimi podpiramo samo tujega kmeta in delavca na račun našega. Mi bi morali v večji meri izvažati. Mislim tudi, da naša povoj-na generacija nosi vso krivdo za tako barbar-sko ravnanje s slovensko ravninsko zemljo. Ni-kakor ne bi smeli preprečevati uvoza kmetijske mehanizacije, saj naša industrija še zdaleč ne proizvaja vsega kar potrebujemo.«
Tovarna čokolade     '
za vse otroke
BARBARA BOŽIČ, cicibanka s Črnuč: »V našem vrtcu imamo dosti igrač. ampak nimamo Vikija Vesoljčka. Tega pa bi rada ime-la, ker je tako pameten in lep... Tudi dva ru-mena telefona, enega za mojega brata Roma-na, da se oogovarjamo doma po telefonu. Po-klicala bi tudi dedka Mraza na Šmarno goro, naj mi prinese punčko v vozičku in takšno čokolado z lešniki. Potem... bonbone, pa sli-kanico... pa vse sorte... Če bi imela poln žakelj denarja, bi zgradila veliko tovarno čoko-lade in bonbonov na črnučah in bi poklicala, da jedo Neža, Maja, Nika, Jaka, Uroš, Blaž, moj brat Roman... Tomaž pa ne, ker je poreden in mi vedno nagaja...«
Več ustvariš več dobiš'
JANEZ ANDOLŠEK, rezkalec v TKG: »Več discipline pri delu bi moralo biti. Sta-rejSi bi morali bolj paziti na mlajše sodelavce. Mladi, ki prihajajo iz usmerjenega izobraževa-nja, so slabo praktično podkovani, o delu se začnejo učiti komaj ob delu. če v neposredni proizvodni^dosegamo boljše rezultate imamo vetji osebm dohodek in s tem tudi višjo živ-Ijenjsko raven. Naša delovna organizacija bi bila zmozna veliko več narediti, če bi vsi bili pripravljeni krepko prijeti za delo. Imamo do-bre stroje in jih je treba maksimalno izkoristiti. Tistim, ki več delajo, naj imajo tudi večji OD. Težko breme stabilizacije je še vedno največ naloženo na delavska pleča Zavedamo se, da se samo z boljšim delom lahko rešimo iz tre-nutnih težav -
Več duhovne kulture
ALENKA SOTLER. akademska slikarka: »Danes se malo govori o človeku. Kadar po-mislimo na težave in skrbi, se vedno pogovar-jamo o materiatnih dobrinah. Edina možnost za izboljšave pa je prav nasprotno, na duhov-nem področju, in to v vsakem posamezniku Želim si, da bi se človek v naši družbi kar najbolj ustvarjalno in svobodno odkril in razži-vel. Želim pa si tudi veliko, veliko več duhovne kulture. Za primerjavo: v času italijanske rene-sanse so se prebivalci Rrenc pogovarjali z ver-zi iz Dantejeve Božanske komedije. Ce pomi-slim, kako daleč je še do 15. stoletja.«
Upokojenci živimo skromno in varčno
SAŠA MAMAR, upokojenka:
»Edini način, da se rešimo iz gospodarskih in družbenih težav je, da se dela več in boljše. Ondan sem prebrala v fcasopisu, da Jugoslova-ni v povprečju delamo le tri in pol ure na dan. To je grozno. Pomislite, kako bi nam bilo lepo, če bi delali vsaj šest ur dnevno. Hitro bi se rešili vseh tekočih težav. Naši vodilni si lepo zamislijo stvar, določijo predpise, toda kaj, če jih redki izvajajo. Nekateri, kijub draginji, še.
vedno živijo razsipno, upokojenci pa I? skro-mno in varčno. če človek uživa plodove svoje-ga trdega dela, naj mu bo. Toda posamezni bogatini lagodno živijo na račun drugih. To so tisti, ki pred davkarji skrivajo stvarni zaslužek, s krajo, raznimi prevarami in »plavimi kuverta-mi« pa ustvarjajo profit in privilegije v družbi. Takšnim ie treba končno le stopiti na prste«
Govorimo, ne naredimo pa nič
OLGA   BERNIK-ZOR,   vzgojiteljica   v   VVZ Črnuče-Gmajna:
"Samo, da ne bi bilo vojne. če bi le mogla, bi svet uredila takole: vsa bogastva bi enako-merno razdelila na vsa področja sveta. S tem bi omogočila lepše življenje tudi tistim milijo-nom lačnih otrok in Ijudi, v razvitih državah pa zaradi tega ne bi čutili pomanjkanje. Ostali bi le brez kapitala, ki ga nalagajo v banke ali pa razsipajo. Tako bi vsi Ijudje bili srečni, bilo bi več prijateljstva. spoStovanja. humanosti Vsi bi imeli delo. kajti sreča je le v delu in v ustvar-jalnosti. Vse to ni odvisno samo od enega člo-veka. Vsi bi morali enako misliti, enako delati in tedaj ne bi bilo izkoriščanja. zaničevanja in uničevanja človeka po človeku Seveda: govo-rimo, govorimo, ne naredimo pa prav nič. To-rej, od besed k dejanjem.«
Iz pušk bi letele rože
DARJA MALEŠIČ, 8. b. razred OŠ Borisa Zi-herla:
»Mladi si še bolj kot starejši želimo miru, kajti še cela bodočnost je pred nami, pred na-mi je vse: žalost, veselje, sreča in razofiaranja. Minevajo leta. pa še nismo pozabili tistih, ki svobode niso dočakali. Borili so se, čeprav so vedeli, da bodo latiko tudi umrli. Nekateri so padli v najlepših letih, nekateri pa so komaj dobro zaživeli. Tudi danes bi bili pripravljeni storiti vse, da bi branili domovino. Mladi bi vse storili, da bi branili mir, čeprav ga sedaj vsi ne cenimo dovolj. če bi bilo po moje. bi iz vseh pušk na svetu letele rože, iz bomb bi se stresa-la pšenična zrna, rakete bi orale polja. Vsa vojaška letala bi dala otrokom, naj se igrajo in vse tanke bi predelala v nedolžne igračke. Ko bi bilo vse to res, ne bi potrebovali vojakov. Vso hrano, ki jim je namenjena, bi dala lačnim otrokom v nerazvitih državah.«
Nič ne pride samo od sebe
FRANC KUCLER, avtoklepar.
»Mislim, da je za vsakogar pomembno, če upoštevamo njegovo prizadevnost in rezultate dela. Vsak sam si naj pogleda in oceni kolikšna je prodajna vrednost njegovega dela. Verjetno bo treba več Ijudi izšolati za proizvodna in dru-ga donosna dela. Od deiavca pa tja do najvišje-ga strokovnjaka bi moralo biti mnogo več nare-jenega in to konkurenčnih, dobrih izdelkov in storitev. Ne tako kot je mnogokrat opaziti, da delo sploh ni opravljeno do kraja. Ni še dovolj, te pridemo na delovno mesto in tam lenarimo ali kakorkoli drugače zapravljamo čas, saj čas se ne vrača. Nič ne pride samo od sebe, vse je pogojeno z velikim uspehom. Dobro delo in primerno plačilo, večja delovna disciplina in odgovornost, pa nam bo bolje.«
Večpodpore
dobrim
športnikom
MILENA VRBEC, dijakinja Pedagoške gimna-zije: »Na koliko drobnih problemov, ki nas mučijo vsak dan, pozabimo ko se odpravimo na kakšen izlet ali pa igramo košarko in kaj podobnega. In če bi se mladi redno ukvarjali s športom dva ali trikrat tedensko bi bilo življe-nje dosti bolj pestro in glava ne bi bila več polna skrbi in problemov. Vendar pa v zadnjem času opažam, da vse preveč mladih po cele dneve presedi doma ob televiziji ali zahaja v gostišča, kjer se opijajo in tudi marnila niso več slufiajnost; namesto, da bi mlade fiimvefi družbeno in tudi politično aktivirali. V Sloveniji |e položaj žportnikov veliko slabši kot v drugih jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Tudi interes za športno dejavnost pada, kar pogoju-je tudi gospodarska kriza. Potrebna je večja podpora, moralna in matenalna, za doseganje vrhunskih rezultatov. Če hočeš biti uspeSen moraš veliko več trenirati, v šoli pa nam ne gledajo skozi prste -
Več zaupanja v nas mlade
JOŽE URH. vojak:
»Kot predstavnik mlade generacije sem si že večkrat zastavil to vprašanje. Morda sem pri tem tudi malo kritičen, saj vsi vemo, da takšne brezskrbne mladosti ni imela skoraj nobena generacija. Ne smemo pozabiti generacij, ki so svoja najlepša leta preživele v vojni, da so mnogi dali življenja za svobodo in da so bila leta takoj po osv/oboditvi prav tako zelo težka. Toda časi se spreminjajo, prav tako l|udje, običaji in njihove navade. Situacija, v kakršni se nahajamo, ni rožnata. Mlada generacija je na veliki preizkušnji. Treba ji je bolj zaupati, ji dati več možnosti v odločanju in upravljanju. Treba je je tudi bolj aktivirati. Vsi poznamo besede »Na mladih leži svet«. In slej ko prej bodo mladi res morali prevzeti vse stvari v svo-je roke, seveda pa jih je treba na to tudi pra-vočasno pripraviti. Že več let se ukvarjam z vrhunskim športom in lahko trdim, da je šport ena najbolj zdravih in koristnih družbenih ak-tivnosti. Vendar ji v tem današnjem strašnem tempu življenja dajemo vse premajhno ve-Ijave.«
Še psi več ne lajajo na pismonoše
STANKO SMODIČ, pismonoša na pošti št. 13:
»Oa bi nam bilo boljše je treba zaustaviti nenehno naražčanje cen, več delati in manj govoriti, dosegati večjo produktivnost in dobiti tudi ustrezen osebni dohodek za ustvarjeno delo. Nam pismonošam bo lažje, če bo v svetu manj zla, bede in lakote, manj bolezni in ne-sreč. Tedaj bi v naših torban nosili več veselih in prijetnih sporočil. Če bi se Ijudje bolj spoš-tovali in Ijubili, bi bilo tudi več toplih in lepih besed v pismih, na čestitkah ali razglednicah, več denarnih nakaznic, darilnih bonov in pake-tov. Skratka: Ijudje bi živeli bolj humano življe-nje in se človek ne bi počutil tako osamljenega v stanovanjskih blokih. Prej smo pismonoše imeli več neposrednih stikov z Ijudmi v svojem dostavnem okolišu. Zdaj smo nekakšen servis: odvržeš pismo v predal, naslovnika pa najbrž ne boS nikoli videl, ne z njim poklepetal in delil radost ali žalost. Niti psi več ne lajajo na pi-smonoše.«
Pripravil: IVAN ŠUČUR