ODPRTO PISMO. IVAN PODLESNIK.
LJUBLJANA.
Gospe Ani.
Ana, Ti si postala čudovita ženska in
jaz te Te naravnost občudujem. Odkod
ta hladni razum ? Odkod ta   skrb za-me ?
— Kedaj storiš konec  takemu življe
nju ? Kedaj zapustiš to pot ?
Tako me vprašaš Ti '!
---   Kedaj   storiš  konec  takemu  živ-
ljenju ?
Ana, nevem. Morda kmalu. Ne boj
se za me, in če se me sramuješ, me pozabi,
ko Ve skušam pozabiti jaz. Slišal sem,
da postaja Tvoj mož slab, da se mu bliža
konec. Prosim Te, streži mu, ljubi efa, da
popraviš greh, ki si jja storila nad njim...
Včasi se Te še spominjam, in solze mi
stopajo v oči pri teh spominih. To so
solze kesanja in srama ! Ti pa, ki si bila
vzrok temu življenju, vprašuješ : - Kedaj
storiš konec ? Ah, Ana v mojem vrtu cvete
š(» toliko rož še toliko cvetja čaka življe-
nja, listi na drevju še ne rumene, solnce
še ni zašlo — pomlad je !
Pri Vas vlada zima, gospa Ana.
\'em, da bo prišla tudi v moj vrt taka
zima ; odpadlo bo listje, cvetje se vsuje :
— jaz pa si bom tresel pepela na glavo,
trkal se bom na prsi.
— Prepozno !
Kjer so cvele prej rože, ležal bo po-
tem visok sneg". — Vse to vem in vendar
se ne trudim niti najmanj, da bi preprečil
to katastrofo.
66
(iüspa Ana, v moji miznici leži nov
revolver !
Naš dom razpada. Moj oče hodi z
resnim obrazom po hiši, in moja mati pri-
žiga olje pred svete podobe . . . Ti bi se
me sramovala, če bi me videla. Za vrat si
pripenjam oguljene kravate, nosim papir-
nate ovratnike in raztrgane uianšcte. Moja
oblei<a je blatna.
Nad nami vise črni oblaki.
V mojem vrtu pa sije solnce.
Ana, kako lepo je v mojem vrtu !
Nekdaj sem Te hotel peljati v to sve-
tišče, toda Ti nisi hotela. Prav je, da nisi
hotela, oskrunila bi ga, jaz bi Te sovra-
žil, tako Te pa samo pomilujem. Misliš, da
sem Te kedaj ljubil. Ah, ne ! Ljubil sem
samo Tvoj interesantni obraz. Tvoje dra-
gocene obleke in parfum Tvojega telesa.
Tvoje duše nisem ljubil. Ti sploh nisi imela
duše, ker drugače ne bi umorila svojega
sivega moža in meni ne bi oskrunila
življenja.
Danes me vprašuješ, kedaj storim
konec ?
Kmalu, Ana !
Cez ograjo mojega vrta gleda strašna
pošast — hladni razum. Njegov obraz je
poraščen z dolgo sivo brado, njegove oči
pa so podobne zaprašenim globusom . . .
Se malo časa in preskočil bo ograjo, po-
teptal z neusmiljeno roko vse cvetje in
prepodil iz njega solnce. Prišla bo zima v
moj vrt, sneg bo ležal na njem, po zmrz-
lih potih pa se bo sprehajal hladni razum
z mrzlo logiko . . .
Ana, se spominjaš tistih ur, ko sva
sedela v moji sobi pri polnih čašah in se
smejala grbi Tvojega bogatega moža !
Strašni so ti spomini, gospa Ana !
Vse je minulo ! Tvoj mož se bori s
smrtjo, Ti mi pišeš tendicijozna pisma in
me vprašuješ : — Kedaj storiš konec ta-
kemu življenju '?
Pod mojim oknom teče globoka voda,
in v moji miznici leži nov revolver.
67