Iz lastne skušnje vsake baze nekoliko* 7. list letošnjih ^Novic" priporoča koristnost laške r C p i C e. Tadi jez poterdim hvale vredni sad za živinorejo zalega voljo, ker le malo dela potrebuje, pa večjidel dober pridelek donasa. Kar se hranila repice tiče, je zato treba, jo v zemlji pustiti, dokler se za klajo ne potrebuje, ker v hramu grozno naglo gnjiti začne; pa tudi spomladi, če se v suh, zračen kraj spravi, se v kratkem času, ker je zelo vodena, tako vsuši, da je kot morska ^oba. Kar repico za človeški živež zadeva, je preveč kuhana premehka, malo kuhana, pa z jesihom in oljem narejena, je celo ta-košna kakor je zelena. Živini se sama pokladana tudi kmalo priskuti, tedaj jo je treba z drugo klajo mešati. Zakaj da unidanji zastavek repico v jeseni saditi svetuje, ne morem razumeti; jez jo že od leta 1840 sadim, tedaj 18 let, pa le spomladi ravno tisti čas kakor krompir, in se mi je vedno dobro obnašala. Tudi po mojih skušnjah ui res, da repica plitvo pod zemljo sad dela in da se ne sme na debelo osipati. Jez sem se po večletnem obdelovanji prepričal, da če je sad repice plitvo pod zemljo, se ne zredi debel, temuč ostane droban in sicer kakor drobne in srednje hrušice, nižje, v rahli zemlji 6 do 12 palcov globoko, pa tako rogljate kepe napravi, da so po možki pesti debele in še debelejše. Pridelujem repico že več let zmiraj na enem prostoru, na svojem tesarskem dvoru. Kdor se resnice mojih besed prepričati hoče, naj pride k meni, kadar hoče. Neki tukajšen kupec je imel predlanskem naročilo več laške repice za seme nakupiti; dal sem mu je 13 mernikov ta kup, kakor jo je drugim plačeval, namreč po 22 grošev mernik. Spomladi 1858 smo jo 51 mernikov nakopali; koliko da je bo letos, bomo še le vidili; rastla je lepo, stebla so bile 6 do 9 čevljev dolge, le nekoliko premalo se je je pri osipanji potergalo; zatega voljo je bila pregosta. Letos bom k temu prostoru, kjer je do zdaj rastla, še toliko novega prostora privzel. Zdaj pa še nekoliko od repe. ^Novice" 80 preteklo jesen batve omenile, da bo berž ko ne repo ravno tista bolezen napadla, ki je dozdaj krompir napadala. Kar se moje skušnje utlče, ni bila pretečeno jesen samo repa bolna, temuč tudi pesa in korenje; zakaj maloktera oblica se je dobila, da bi ne bila vsa lisasta in grintova, del j časa, ko so ti sadeži ležali, gerji in slabši 80 bili. To je bil po mojih mislih vzrok, da so ti sadeži prenaglo gnjili. Mi smo te sadeže deloma namerznjene, deloma pa tudi izpod snega domii spravili. Prepričan, da mi bo posebno repa v kratkem času sognjila, sem jo ukazal na mašini, ki se ji pravi repni drobač (Ruben-Wolf), toliko zdrobiti ali na drobne kosce stergati, kolikor smo posode imeli. Blizo 60 veder smo je natlačili in jo kisati djali, ostalo smo pa, dokler je je kaj bilo, vsaki dan proti drobili, med rezancu mešali in kravam pokladali. Zdaj se pa, ko je frišna repa pošla, kisla med rezanco meša, in reči morem, da jo krave prav rade jedo. Tako ravnanje, mislim, bo za naprej korist-niše, naj že repa gnjije ali pa ne, že zatega voljo, ker se za repo manj prostora potrebuje, in če je zribana, je tudi dobro spravljena. Zdaj pa še eno, ker že ravno od gospodarstva pišem. Kupil sem namreč od gosp. S kale t a, kovaškega mojstra na Poljanah v ljubljeni, mašino za rezanco rezati. Pa kaj pomaga, posebno pri naših poslih, ki vse to, kar še niso vidili, ali s čimur še delali niso, vse le za „gosp6«ke'' zmišljeje in otročarije imajo? Dekla je mislila, da, če krave ne bojo zmiraj polne jasli merve imele, in je dobro polovica pod noge ne bojo zlekle, morajo vse lakoti počepati; hlapcu tudi to in uno pri masiiii ni bilo po volji, posebno ker mu je prepočasi rezala. Popustil jo je, in je jei zopet na stari ^rugi dergniti, pa jez sem ga silil, da mora na novi rezati jn sem tudi sam na nji rezal. Tako sta se sčasoma hlapec in mašina sprijaznila, in zdaj gre prav dobro spod rok, in hlapec je dobil veselje do rezanja. Škoda, da je truga premajhna in da se preaialo va-njo na enkrat naložiti more; zakaj vkladanje vselej več mudi kot rezanje. Ce bi se pa truga večja naredila, bi mogli tudi noži dalje seči in kolo večje biti, potem bi bilo pa za eno osebo pretežko jo goniti. Toda ima ta nova mašina pred staro spet to dobro prednost, da se da na nji zlo drobna merva rezati, če se le enmalo slame v dnu truge dene, kar po navadni ne gre; za krave pa je preslamnata rezanca, če druzega poboljška med njo ne dobijo, prepusta, in ne dajo ne mleka ne dobrega gnoja. Res je, da ta nova mašina z dvema nožema za krave prekratko rezanco reže, pa temu se lahko pomaga. — Vzel sem en nož preč in rezanca je bila koj na pol dalja, nareže se je pa v tistem času ravno toliuo, kot z dvema nožema; zakaj mašina vleče slamo in s slamo tudi mervo v eno mer naprej, če je eden aii pa več nožev v kolesu. Opoojniti moram pa tiste, ki še niso te mašine vajeni, da se mora na dnu truge vselej nekoliko slame položiti, in sicer tako, da pcrva pest spredaj k valjerjem in še enmalo nad nje pride, druga in tako naprej pa tako, da za eno ped na pervi leži, na to se toliko merve ali pa detelje naloži', da je tru;i;:<« polna in še z verhoni, valjar že s časom ko pod njo pride, skup stisne, po tem takem truga naložena vse lepo p<»d valjarje in nože naprej vleče, vse eno, ali je merva dolga ali kratka; na mervo ravno slame treba ni, če se pa hoče več slame v rezanco porabiti, se pa tudi poverh sena slame dene. Zdaj nam gre vse po volji. Krave ne dobivajo ne bilke več cele nierve, ampak samo rezance. Tako se more tudi vsa zclenjad, trava, detelja in druga šara na zgorej rečeno vižo zrezatl; tako živina vse do drobca povžije. Do Božiča smo kravam po 5krat na dan merve ali kaj druzega dajali; zdaj pa le po 3krat pokla