Letnik II. (LVII.)
V Ljubljani, 17. juni 1904.
List 24.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Okrožnica Pija X. z dne 4. oktobra 1903 do škofov.
(Dalje).
Še bolj važno pa je, da vedno javno z besedo in z dejanjem kažemo 11 a najvišjo oblast, ki jo ima Bog nad ljudmi in nad drugimi stvarmi in se potegujemo zanjo, da vsi spoštljivo spoznajo njegovo vladarsko pravico in oblast in se ji pokore. To se pač že samo ob sebi umeva. pa je tudi v občno korist človeškega rodu. Kedo bi se ne bal in žaloval opazujoč, da se ljudje, ki se ponašajo z napredkom kulture, bojujejo tako srdito drug proti drugemu! Vsakemu je v srce zasajeno teženje po miru, in ni ga, ki bi ga hrepeneče ne želel in klical po njem. Nezmisel pa je, če bi človek zavrgel vero v Boga, da bi potem hrepenel po miru. Kjer namreč ni Boga, tam se iztira pravičnost, in po odstranitvi pravičnosti je zastonj upati miru. „Sad pravičnosti je mir", pravi sv. Duh.
Znano, nam je, da mnogi, ki jim je mar za mir, namreč za ohranitev reda, snujejo društva in stranke, ki se zovejo stranke reda. Pa to je prazen up in napor. Le ena stranka reda zamore zamotane razmere vrediti, namreč stranka onih, ki se Boga držijo. To nam ie podpirati, tej jih mnogo pridobiti, ako imamo skrb in ljubezen za varnost. — A, častiti bratje, naj se še tako prizadevamo pripeljati narode in ljudstva zemlje do spoznanja božjega veličastva in oblasti, posreči se nam to le po Jezusu Kristu. Vsaj opominja sv. apostol: „Druzega dna namreč nihče ne more vložiti razun tega, ki je vloženo, katero je Jezus Krist". „Ta je, katerega je Oče
posvetil". „On je svetloba časti in podoba bitja njegovega, pravi Bog in pravi človek". Brez njega nihče ne more Boga spoznati, kakor treba, ker tudi Očeta nihče ne pozna, nego le Sin in komur hoče Sin razodeti". Iz tega sledi, da vse v Kristu ponoviti je isto, če ljudi zopet d o v e d e m o 11 a pokorščino do Boga. Zat< > moramo torej skrbeti, da bi človeški rod podvrgli. Potem se rod pospne do Boga. Bog pač ni nebrižen za človeški rod, kakor si ga predstavlja bedasto domnevanje materialistov, nego on je edin v naravi in trojen v osebah; stvarnik vesoljstva, čegar modra previdnost vse obsega. On je najpravičniši zakonodajalec, ki krivičnike kaznuje in ki obilno plačuje pravične. Tega živega Boga naj bi človeški rod spoznal, častil in se združil kedaj z njim.
Dalje je očitno, kako pridemo do Krista, namreč po cerkvi. Po pravici pravi zato sv. Krizostom: .Cerkev je tebi upanje, tebi blaženost, tebi utečišče". Tako je vstanovil Jezus Krist. Potem, ko jo je odkupil s svojo dragoceno krvjo, izročil jej je svoj nauk in predpise svojih zakonov. Ob enem pa jej je za posvečenje in izveličanje ljudi v obilni meri podelil zaklade milosti božje.
Vi, častiti bratje, vidite torej, katera naloga je bila nam in vam poverjena. Mi naj bi človeško družbo, ki zahaja od božje modrosti, do-vedli na pokorščino do cerkve: cerkev je podrejena Kristu, Krist pa Bogu. Ako izpolnimo to nalogo, potem se smemo radovati, da se je umaknila krivičnosti. Potem z veseljem zaslišimo iz neba močen glas, ki pravi: „Zdaj se je pokazalo izveličanje in moč in kraljestvo našega Boga in oblast njegovega Krista".
Da pa dosežemo zaželeni vspeh, moramo na vso moč in z vso vnemo stremiti po tem, da odstranimo ono zamrzljivo zablodo, ki je lastna sedanji dobi, in ki biva v tem, da je človek postavil sebe za Boga. Na to je pa treba najsvetejšim zapovedim in evangeljskim svetom priboriti prejšnjo spoštovanje in veljavo. Od cerkve izročene resnice treba z večjim poudarkom na-glašati, zlasti njene nauke o svetosti zakona, o vzgoji in pouku otrok, o posestvu in porabi imetka in lastnine, o dolžnostih ki je imajo podaniki do onih, ki so na čelu državi. Slednjič je pa tudi ponoviti ravnotežje med raznimi stanovi po krščanskih nazorih.
Vdajajoč se v božjo voljo, smo sklenili, da bomo za svojega pontifikata po tem stremili, in delali z vsemi silami, da se to doseže. Na vas pa bode, častiti bratje, da nas podprete s svojo pobož-nostjo, učenostjo in skušinjo. Ob tem nam je v mislih le to, »da bi Krist bil vpodobljen v vsem".
l'inevno je, katerih pomočkov porabimo v to. Prva skrb nam je, da bode Krist v onih vpodobljen, ki so odločeni po svoji vradni službi, da druge v Kristu ponove. Tu se gre za duhovnike, častiti bratje! Vsi, ki so prejeli mašnikovo posvečenje, naj premislijo, da jim je v narodih, med katerimi živijo, poverjena ona naloga in služba, ki jo je sv. Pavel označil do-slovno: »Moji otročici! katere zopet rodim, dokler ni Krist vpodobljen v vas". Kako pa naj svojo službo izpolnujejo, ako niso prej sami Krista oblekli in sicer tako, da zamorejo reči lik sv. Pavlu: ».laz živim, toda ne jaz, nego Krist živi v meni". »Moje življenje je Krist". Čeprav ta opomitij velja vsem, »naj bi vsi mi prišli v popolnost svetih, v opravljanje službe, v razširjanje telesa Kristovega" - zadeva pa se posebno onega, ki izvršuje mašništvo, ki se zato zove »drugi Krist", ne le radi izročene oblasti, temveč po posnemi dejanj, po kterih na sebi izrazuje Kristovo podobo.
(Konec prihodnjič.)
Župnik Alojzij Kummer.
V. nedelja po Binkoštili.
.la/ pa vam pravim: Vsak, ki m- jezi nad svojim bratom, bo kriv *idbe	(Mati j 5.)
Že učeni Seneka. če tudi nejevernik trdi: .Ničse bolj pogostoma nezgodi, nego to, da se zaradi malenkostnih stvari kregajo
ljudje. Dosti važen povod kregu jim je, če ni dobro pripravljena jed; če se ubije skle-nica; če ni dovolj osnažena obleka in kar je podobnega malega veliko".
Če je bil jezi sovražen propovednik paganstva — koliko bolj mora to grdo strast zatirati Kristova vera ljubezni.
Dragi! Ko bi ne imeli pred očmi drugih svetopisemskih izrekov, zadostovale bi nam besede današnjega sv. evangelija, ki iz Gospodnjih ust tako-le ožigosujo jezo: „Jaz pa vam pravim, da vsak, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe." (Mat. 5, 22.)
Oprti na ta sveti izrek premislimo zato danes: 1-vič — Kako je jeza večkrat vzrok svetni nesreči; 2-gič — Kako je jeza vzrok dušne nesreče.
1-vič: Jeza je vzrok svetni nesreči.
Kaj pogosto božji blagoslov odslove iz hiš, kjer goje kreg in prepir. — Ne le vsakdanja izkušnja, že sv. beseda nas vtrja v takem nazorovanju.
Odprimo ob tem sv. pismo stare zaveze in poglejmo v Abrahamovo živenje. Kakor v povračilo njegove trdne vere govori sam Bog ne enkrat, nego mnogokrat s tem očakom. V last da njemu in njega potomcem deželo, ki se cedi mleka in medu ; mogočen naj bo v tej deželi njegov rod in v enem njegovih potomcev —- tudi tu — naj bodo oblagodarjeni vsi rodovi vse zemlje. A na naše začujenje kar zastanejo pogovori med Bogom in Abrahamom. Bog se stanovitno ogiblje Abrahamove hiše. Radovedni smo vzroka. To zanimivo prikazen pa tako razlagajo cerkveni pisalci: Včinila je to jeza, ki se je vselila celo v veličastni Abrahamov dom. Njegovi in Lotovi pastirji so se namreč jeli prepirati radi paše. Poginila je s tem hišna sreča. Premoženje je šlo rakovo v pot. In še več! Povodom tega prepira Bog celo noče več občevati z Abrahamom. Jasno gledajoč v vse to zaprosi Abraham Lota, naj si izbere na desno ali na levo, kamor mu ljubo — le da mahoma jenja jeza med Abrahamovo in Lotovo družino. In, dragi! Koj potem zares beremo v sv. pismu, kako se ob včinjenem hišnem sporazumetju zopet prikazuje Bog Abrahamu ter občuje z njim
skoraj kakor brat z bratom. Hišna sreča se vrne.
Če kreg in prepir med domačimi nesrečni včinita hiši in nesrečna moža take veljave kakor sta Abraham in Lot — kolikim nezgodam vzrok bosta kreg in prepir še-le ob ljudeh, ki niso Abraham - Lotovega stala.
Zato čujemo časih tarnati tega ali unega z besedami: Po krščansko živim; pazim na delo; tudi vsak novčič večkrat obrnem, preden ga izdam — vender mi pa redoma ni vspešnega izida, žuga mi celo potreba
—	kaj mora neki to biti? — Glej, kaj biti! Pravi vzrok je — da ne bomo sodili predrzno — znan le samo Bogu. A ljudstva domnevanje je pa tako, da časna nesreča te rodbine izvira od tod, ker domači žive v vednem prepiru med seboj; v jezi preklinjajo druzega drug — hudobo po imenu kličoč izročajo sebe in svojce mesto Bogu
—	raje njenemu varstvu. In Jbrezdvom-beno bo prava ta ljuška sodba — ker, kjer kreg in prepir in kletev rohni, tam božjega blagoslova ni.
2-gič: Jeza je vzrok dušni nesreči.
Mnogo let; ves čas svojega kraljevanja
—	smemo reči — se veseli David, da mu bo dano sozidati Gospodu veličastnejo hišo, nego je dosedanji šotor, kjer prebiva Bog le pod umetno vrejenimi zagrajami in pregrinjali.
Toda godi se kralju Davidu kakor človeku, ki mu je veliko dobrih del: moli rad; posti se; vbogajme daje vsem, ki so potrebni. Vse to mu včinja veliko zasluženja pred Bogom in veliko spoštovanja med ljudstvom. — Ob vsem takem svojem dobrem pa ima David venderle te hibe, da živi v vednem dušnem nemiru; v vednih krvavih raz-porih in vojskah. Sedaj z Golijatom, potem z Amalekiti; na to s Filistejci; celo z Absa-lonom, svojim sinom. V takem dušno ga vznemirujočem živenju se vdaja preveč sovraštvu ter v jezi preliva človeško kri.
Prav zato ni bilo Davidu dano, da bi pozidal hišo živemu Bogu. Hišo sprave, hišo ljubezni, bogati božji tempelj zida še-le Salomon, njegov sin; bil je namreč do sedaj miroljuben in pohleven, z bliž-
njimi kralji prijazen. — Jasno je hotel s to vredbo izpričati Bog, koliko mu je do miroljubnega postopanja. Ne Davidove okrv-ljene roke, nego neomadežane Salomonove so torej postavile Bogu hišo — tako veličastno, tako dragoceno, da enacih zidarij do sedaj ni poznal svet.
Dragi! Zato te vprašam ob tem: Smeš li upati dušne sreče, če si vdan jezi? Ali meniš celo, da ti doide kako notranje veselje, če sovražiš svojega sobrata, svojo sosestro? — Dušnega veselja, kaj ne, pač takrat nimaš — nego tare te celo in vznemirja te ta žala zavest, da niti sv. zakramentov nisi sedaj vreden ? Saj ti prav to za-trjujo besede današnjega sv. evangelija, ki se glase: „Če torej prineseš svoj dar do altarja in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti svoj dar pred altarjem in idi poprej ter se spravi s svojim sobra-tom; potem pridi in daruj svoj dar." (Mat. 5, 23—24.) — V jezi nad svojim sobratom še Gospodnje molitve s pridom misi moliti v stanu; ker besede: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" — te besede imajo takrat naslednji pomen: „Ne odpusti mi Bog, kakor tudi jaz ne odpuščam!" — O žalosti torej! Sv. zakramentov, kjer si sicer zdravijo ljudje bolno dušo, teh jezen prejemati ne smeš in niti Boga, svojega dobrega očeta, ne kličeš
sedaj pravilno v Gospodnji molitvi na pomoč.
*
* *
Kako nam torej ravnati, da se ne vdajamo jezi — tej silni strasti? — Tako, da se vadimo jezi nasprotne čednosti, t. j. potrpežljivosti.
Nikoli v jezi ne stori ničesa, nego čakaj vsaj nekoliko časa, da jeza poleže. Potem pa ravnaj z miroljubnim duhom in mirnim srcem. Če se sobrat, sosestra v nevednosti kaj pregrešita zoper tebe, ne maščuj se nad njima, nego misli: Ko bi se pregrešil jaz tako, kaj bi želel, da naj se mi zgodi? — Zelo zanimal me je nazor priprostega moža izmed naroda, ki mi je rekel še le pred nekaterimi dnevi: Jaz pa tega ne morem razumeti, kako da bi se jezi prepustiti mogel
človek, ki pravi — da je olikan; posebno še takrat ne, če pravi — da je kristijan. Oveseljen tega zdravega nazora sem odvrnil: Jaz tudi ne, oče!
Nikoli, dragi, torej v jezi - vselej pa potrpežljivo in jenjala ti bo v občevanju z ljudmi vsaka zopernost. vsaka bridkoba in vsaka težava.
Pred vsim pa prosi te milosti od Boga. da on stvari v tebi pravo miroljubno srce. srce polno prizanesljivosti do bližnjega. Ponižni prošnji se Bog ne ustavi. — Potem te l*> v vsem dejanju vodil duh krščanstva, te sv. vere. ki se še prav posebno nazivi je: vera miru in ljubezni! Anien!
Sv. Ivana Krstnika rojstveni god.
.Druge svetnike in ugodnike božje slavi sv. cerkev tisti dan, ko so se rodili za večnost do-koncavši tukajšnje življenje in premagavši svet piše sv. Avguštin. Drugih zasluge se proslavljajo o dovršenem poslednjem dnevu, pri sv. Ivanu pa je posvečen takoj prvi dan". Tri roj st ve ne dneve svetkuje sv. cerkev: Gospodov, Marijin in sv. Ivana Krstnika. Poslednjega pač zato, ker je bil napolnjen s sv. Duhom in posvečen že, predno se je rodil.
Starodaven je god rojstva sv. Ivana Krstnika. Praznovali so ga že v prvih časih krščanstva dne 24. rožnika, torej šest mesecev pred rojstvom Gospodovim.
Naši poganski predniki so prav tedaj slavili god solnčnega boga in mu kurili na čast kresove prepevaje starodavne obredne pesmi. Poganski praznik je nadomestil god onega izvoljenca, ki je napovedoval iu objavil solnce pravice — Krista Boga. Tako kakor ob Ivanu Krstniku je na-domcstovala sploh rada sv. cerkev. Spominjamo n. pr. le praznika Svečnice a v tem morda na priličnejem mestu in času.
Nekdaj je bil kresni dan zapovedan praznik. V starih masnih knjigah se nahaja sekvencija slaveča rojstvo največjega od žene rojenih. Še dandanašnji >e prišteva .rojstvo sv. Ivana Krstnika", dasi sopraznik, najimenitnejšim cerkvenim svet-kovinam sogub 1.dostojanstva (duple.\ l.classis) z navečeijem (vigilija) in osmino.
.1. K.
Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske.
10. Cerkev sv. Jožefa.
(Dalji*.)
Stranski oltarji.
Obilica oltarjev je zaslanjala stene in kote diskalccatske cerkve. V primeri z njenim pičlo odmerjenim prostorom jih je bilo pač preveč. To omenjamo tu zato, ker pravila cerkvene umetnosti same ob sebi odklanjajo premnožino oltarjev. V nas bode imela n. pr. po krasnem narisu „av-strijskega stavbinskega kralja" barona Schmid-a zidana prostorna župua cerkev v Gradu, na Blejskem, le samo tri oltarje.
Izmed stranskih oltarjev navajam na prvem mestu marmornati žrtvenik ustanovitelja teatincev sv. Kajetana. Podarila ga je diskalceatom leta 1695. grofinja Kunigunda pl. Strassoldova. Pridižnico, ki je doslej stala ondukaj, so premestili drugam. Komendator nemškega reda grof Kajetan pl. Wildenstein je omislil pozneje temu oltarju novo, lepšo sliko svojega pomočnika. Izvršil jo je Valentin Mencinger 1. 1741. za 12 gld. Na oltarju sv. Kajetana so izza 1. 1763. častili podobo naše ljube Gospe tolažnice, ki jo je bil naslikal Fortunat Bergant. V gorenjem oltarnem nastavku je tičala slika sv. Avguština, izdelek umetnika Alberta.
V zahvalo, da se je ognila Ljubljane kuga, ki je izza leta 1679. pa tja do leta 1681. morila po sosednjih deželah, so postavili diskalceati v svojem svetišču Sv. Kajetanu nasproti oltar na čast sv. Roku in sv. Sebastijanu. Na njem se omenjata tudi sliki: sv. matere Monike zgoraj in sv. Nikolaja zdolaj. Za ta oltar so slikali: Albert, bistriški kartuzijan o. Brunon in Mencinger, ki je leta 1740. poveličals svojim čopičem sv. Roka in oltarnega tovariša njegovega sv. Sebastijana.
K oltarju sv. škofa Li bori j a so se zatekali nesrečniki, ki se jim je delal kamen. Sliko tega čudotvorca je napravil Sebastijan Verporti. Čisto iz novega je postavil ta oltar leta 1740. kipar Jakob Gaber za 40 gld. Na veliko nedeljo dne 19. malega travna 1767 so izpostavili na oltarju sv. Liborija prvikrat v počeščevanje kip celjske Bogo-rodice v krasni omarici. Diskalceati so ga dobili v dar od gospe pl. Flachenfeldove, ki jim je na-merjala podariti sliko Marije taferlske, a ji je to
/. / ./ /	/v../ ' , / -
/ '	/ ✓ / / '// j
•/ A,	/ ' -- /< - ^ ' • ^
Letnik II. (LVII.)	DANICA Stran 189.
odsvetoval prijor, ker je tako podobo cerkev sv. Jožefa že imela.
Sv. Liboriju nasproti stoječi stranski oltar je bil posvečen sv. Ani. Ob njem so se zbirale rade matere iz okolice v svojih številnih potrebah in mu skrbele za nakit. Tudi ta oltar je izdelal Gaber leta 1745. Sv. Ano je naslikal Mencinger. Leta 1770. so ozaljšali njen žrtvenik s krasnim baldahinom slikanim v Gradcu in s štirimi bogato opremljenimi piramidami hrancčimi ostanke svetnikov.
Poleg sv. Jožefa so ljubljanski diskalceati posebno častili s v. Ivana evangelista, ki je bil drugi zavetnik njihovi cerkvi. Njegovemu oltarju je izgotovil poglavitno sliko Anton Sclioon-jaus. Dne 27. prosinca 1770 se je pridružil omenjenemu blagovestniku pomočnik p r o p o -ved n i kov Sv. Ivan Zla ton st, ki ga je po naročilu slovenskega nedeljskega pridigarja o. Marka Poli lina naslikal domači umetnik Anton Cebej (Zebei).
Razen pravkar imenovanih se je naselil še neki drugi Ivan v cerkvi sv. Jožefa na Ajdovščini. To je bil s v. I v a n N e p o m u č a n, č e g a r slave je bila pol n a n a š a d o m o v i n a kmalu po začetku 18. stoletja. Diskalceati so bili v tesni zvezi z domovino tega svetnika in z ondotnimi bosaškimi samostani. M n o g o ljubljanskih diskalceatov je b i 1 o č e -š k e g a rodu. Ni čuda torej, da se je v d o - * m a č i 1 o v svetiš č u s v. J o ž e f a č e š č e n j e tega češkega rojaka, brž ko ga j e bil papež I noče nci j XIII. dne 31. velikega travna 1721. 1. proglasil za blaženega. Leta 1725. je dal napraviti prijor o. Ivan Krstnik a s. Regina na Dunaju sliko sv. Ivana Nepomu-čana. Slikar Anton Herzog jo je posnel po svojem izvirniku. To podobo so izpostavili izprva na oltarju sv. Liborija. A bolj ko je naraščalo češčenje tega ugodnika božjega, ki ga je Benedikt XIII. dne 19. sušca 1729 prištel svetnikom, bolj je nadlegovala diskalceate misel, da bi se spodobil sv. Ivanu Nepovnučanu poseben oltar v njihovi cerkvi. Iskali so mu pripravnega kraja in sklenili naposled, da ga denejo v kot pod zvonikom nasproti mrtvaški kapeli na levi ob vhodu v cerkev. Ker pa je bil ta prostor zelo temen, dali so predreti okroglo okence pod zvonikom in takisto na oni strani ob mrtvaški kapeli. Novi oltar so postavili leta 1735.
Štiri leta pozneje je dobila cerkev sv. Jožefa še dva oltarja. V kotu poleg oltarja sv. Roka in sv. Sebastijana se je namreč nastanil sv. očak Joahini. Njegov oltar je ustanovila neka devica Helena Wagnerjeva podarivši v ta namen 72 gld. Kar je bilo več stroškov, dodali so drugi dobrotniki.
Hkrati s sv. Joahimom je prišla v diskal-ceatsko cerkev sv. Notburga. Krog njenega oltarja so se zgrinjale zlasti ljubljanske krščen i ce. Obema žrtvciiikoma je izvršil sliki Mencinger, antipendija pa Albert.
»Dalji- prilHHlnjiri
Začetki krščanstva na Japonskem.
(Dalji.)
2b. Slava japonskih mučenikov.
Bog je poveličal z mnogimi čudeži junake, ki so krvaveli zanj na gori poleg Nangasakija, poslavil jih je še viseče na križih. Papež t rban VIII. jih je z apostolskim pismom dne 24. ki-tnalca 1(>27. prištel bi a žen ceni. A slava Petra Krstnika in njegovih tovarišev je rastla ne le v ožjem okviru frančiškanskega reda, nego v čim širjili krogih krščanskega ljudstva. To je nagnilo papeža Pija IX., da je japonske mučenike slovesno razglasil za svetnike.
Na binkoštno nedeljo dne 8. rožnika 18(>2 je zarana naznanjal strel topov z Angeljskega grada večnemu mestu, da se zvrši ta dan izven-redna slavnost. Kmalu potem se je jel pomikati iz Vatikana veličasten izprevod v sv. Petra cerkev. Vdeležilo se ga je 45 kardinalov in 300 škofov. Vsi s papežem vred, ki so ga spremljali, so nosili goreče sveče. Čemu ta sijaj? Poglavar krščanstva je hotel kar najslovesneje počastiti japonske m učence. Njihove podobe, ovenčane in ozarjene z 10.000 svečami, so ta dan dičile stolno cerkev vesoljnega krščanstva baziliko sv. Petra. Pozvavši na potnoč sv. Duha je Pij IX. vznosito proglasil za svetnike blaženega Petra Krstnika in njegove tovariše, ki so dne 5. svečana 1. 1597. mučeniško smrt storili za sv. vero.
S posvetničenjem japonskih mučenccv je bil počeščen zlasti red sv. Frančiška, saj je večina novih svetnikov izšla iz njegovega krila. Primerno je bilo torej, da so se vrstile po omenjeni proslavi v krščanskem središču še tudi slovesnosti posvetu i čenče m na čast
povsod, kjer imajo frančiškani svoje samostane.
Zlasti krasna je bila tridnevna si a vn ost, ki se je vprizorila v ta namen v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Pričela se je na svečnico leta 1863. Na velikem oltarju je bila izpostavljena >lika predočujoča japonske mučenike umirajoče na križih. Izvršil je to sliko umetnik pl. (ioldenstein. Ob oltarju je bilo nameščenih deset angeljev in nekoliko bolj spredaj štiri velike piramide s stotino sveč. Službo božjo o tridnevnici <o ob številni vdeležbi ljudstva izvrševali najvišji duhovenski veljaki: škof Jernej Vidmar in prosta Anton Kos in dr. Anton Jarec. Na prižnici so ozna-novali slavo japonskih spoznavalcev prvi ljubljanski propovedniki, med njimi tedanji stolni kanonik dr. Ivan Zlatoust Pogačar, ki je blesteče govoril o začetku, rasti in zatrenju krščanske vere na Japonskem. (Njegov govor je natisnjen v .Pridigah", ki jih je izdal leto pozneje.) S frančiškanskega kora je donela in vnemala vzvišenih čutov polne vernike Blaža Potočnika slavodatka, ki se je začenjala takole:
Vredni Očeta Frančiška sinovi! Naše naj petje Vam slavo glasi, Slavijo daljni Japonski bregovi Vašo prelito za Jezusa kri.
Peter Baptista in trumica tvoja! V slavo nebeško povzdigujem ste; Torej Vam Cerkev v čast Vašega boja Slavo, češčenje in hvalo daje.
Da bi se junaštvo japonskih mučenikov na daleč in na široko razznanilo v Slovencih, oskrbeli so o tej priliki oo. frančiškani mično knjižico z naslovom: .Življenje in terpljenje služabnikov božjih, kteri so bili 5. februarija 1 .",97. na Japonskem križani in o binkoštih 1.1802 v Rimu slovesno Svetnikam prišteti." Izšla je ta 63 strani broječa knjižica v Ljubljani 1. 1863. v založbi Ivana Giontinija in doživela dva natiska. Spredaj so ji dodali podobico predstavljajočo japonske mučenike v njihovih poslednjih trenotkih.
27. SI o v a n po p r e s 1 i c i -misijo. .. r blaženi Karol S p i n o 1 a.
Kruti trinog Taiko Sama, ki je bil kriv, da je tekla krščanska kri v potokih, je umrl I. 1598. Naslednik mu je bil Daifu Sama. Dasi ni preklical proti kristijanom naperjenih ukazov, polegel
se je vendar vihar, ki je bil učinil toliko škode japonski krščanski čredi.
Konec 16. in v začetku 17. stoletja se je Kristova vera sicer skrivaje, a vspešno širila po japonskih otokih. Tekom enega samega leta — 1599. — je bilo krščenih 70.000 poganov. Poglavitni oznanjevalci so jim bili oo. jezuiti. V njihovih številnih vrstah se je nahajal blago-vestnik, po čegar žilah se je pretakala slovanska kri — Karol Spinola, rojen leta 1564. v Pragi. Oče mu je bil Italijan grof Oktavijan Spinola, ki se je oženil s češko plemenitašinjo. Mlademu gojencu jezuitskega ustava v Noli Karolu Spinoli je prorokoval nekoč o. Jernej Ricci, da postane jezuit in da umre na Japonskem za vero Kristovo.
Prorokovanje se je izpolnilo. Duhovnik jezuit Karol Spinola je po mnogih zaprekah dospel meseca velikega travna leta 1602. v nangasaško pristanišče in stopil na japonska tla. Njegovi načelniki so ga poslali najprej v mesto A r i m o , kjer se je v ondotnem jezuitskem samostanu naučil v enem letu japonskega jezika. Hkrati je vodil tamkaj Marijino družbo. Nato se je preselil v Arijo, kjer je po hišah poučeval otroke in odrasle v krščanskem nauku, obiskoval bolnike krepčaje jih s sv. zakramenti, nabiral miloščino pri imovitih Japoncih in Portugalcih dele jo ubogim in hiteval na deželo oznanjevat sv. vero ljudem.
Bog je blagoslovil njegov trud. V kratkem e izpreobrnil več nego pettisoč poganov. Vračajej se nekoč v mesto je zagledal na cesti ležečega poganskega dečka, ki so ga bili stariši zavrgli. Siromače je umiralo sredi radovedne množice. Spinola brzo namoči robec v vodo in se dotakne ž njim glave umirajočega izgovarjaje besede, ki nam rabijo na sv. krstu. Za malo časa je umrl krščeni deček; misijonar pa se je zelo radoval, ker se mu je posrečilo nakloniti duši njegovi srečno večnost.
Po dveletnem delovanju v mestu Ariji so poklicali o. Spinolo v stolno mesto Mi ako, ki je imelo tedaj 700.000 prebivalcev. Tamkaj je bil sedem let za nadzornika (ministra) jezuitskemu kolegiju. Bil je vzor gorečega, požrtvovalnega in pobožnega misijonarja. Po mnogo ur je večkrat presedel v izpovednici. Vežbal je katehiste t. j. redovnike, ki so zbirali otroke, zavržene od poganov, jih vzgajali, oskrbovali bolnike, nadzirali izpreobrnjene Japonce in potrebnim prinašali mi-
loščino. Spinola sani je otel mnogo izpostavljenih otročičev, jih krstil in skrbel zanje.
Da bi pridobil tudi omikane pogane, osnoval je v Miaku zvezdarsko šolo, kjer je sam pojasnjeval razne prirodne prikazni povzna-šaje poslušalce od stvarjenih reči do Stvarnika. V tej šoli je mnogo japonskih bogatinov, učenjakov in cesarskih uradnikov spoznalo pravega Boga. Poučeni do dobrega v krščanski veri so prejeli potem sv. krst. Njihov zgled je zelo vplival na preprosto ljudstvo. Žetev je bila tolika, da se je dalo leta 1611. v Miaku osemtisoč odraslih oseb krstiti.
Pravkar imenovanega leta so poslali Spinolo v Nangasaki, kjer je bil sedež japonskemu jezuitskemu proviucijalu. Prestavili so ga tja za hranitelja jezuitskih misijonov na Japonskem. Razsežno, ljudnato mesto nangasaško je bilo tedaj skoro popolnoma krščansko. Razdeljeno je bilo na pet žup, ki so jih skrbovali domači japonski župniki. Ondukaj je bila škofijska stolica in jezuitske visoke šole. Katoliška vera je sijajno cvetela v tem mestu. Ljudje so živeli pobožno, čisto, polni delotvorne ljubezni, kakor nekoč prvi kristijani.
(I)alje prihodnjič t.	P. H.
Iz domovine.
(Za mesec junij )
Češčenje presv. Srca Jezusovega se lepo razširja med našimi brati onkraj Mure na O g e r s k e m. Tamkaj prebiva 74.535 Slovencev. Skoro polovica je protestantov A tudi katoliški Prekmurci so bili do najnovejšega časa zelo zapuščeni v verskem oziru. Redkokdaj jim je došla v roke kaka slovenska knjiga, izdana od družbe sv. Mohorja. Odkar je leta 1901. postal dr. Štefan V i I m o s škof s o m b o t e 1 j s k i, pod čegar oblast spadajo ogerski Slovenci, jelo se je obračati na bolje. Dasi rodom Madjar novi škof noče zanemarjati sebi izročenih slovenskih ovčic. S svojim prijateljem, navdušenim slovenskim rodoljubom dekanom drjem Frančiškom Ivanoczyjem je osnoval ogerskim Slovencem društvo presv. Srca Jezusovega, ki je izdalo za leto 1904. .Najsvetejšega Srca Jezusovega veliki kalendar za liidstvo". Poleg koledarja bo izdajalo to društvo še po dve knjižice na leto. Letnina znaša eno krono. Mlademu društvu želimo, da bi vrlo uspevalo čvrsto razširjaje češčenje presv. Srca in hkrati zanimanje za krasni jezik slovenski.	Z.
Popotni sponi i nji na Do len s ko.
.Lepa naša domovina."
Hrvatska nar. pesem
(Dalje.)
V Št. Lorencu sva bila torej s popotnico, ko nama je vlak, kakor pravimo: izpred nosa popihal naprej. Uprav nekako tako se mi je bilo pripetilo 1. i901. na postaji v Ljubljani, ko sem nameraval podati se na glavno skupščino sv. Cirila in Metoda v Maribor. Moj dotični tadanji potopis, ki ga je priobčila .Danica" v 11. 1901. in 1902., naslovil sem bil zato .Zamujeni vlak!" Mojemu sedanjemu potopisu bi se bil tem načinom tudi morebiti dobro podal naslov: .Zamujeni vlak! št. „2." A takrat je bilo zakasnjeuo vse popotovanje ; to pot pa le mali oddelek. Vprašanje pa je bilo: Kako priti sedaj naprej? Dežja se sicer ni bilo bati; a ozračje je bilo zagatno in oparno na moč, midva s soromarico pa sva bila od precej dolge peš-hoje tudi že nekako vtru-jena. V Št. Lovrencu sva popraševala zato za vozno priliko do Zatičine, kamor sva se nameravala zglasiti zdaj, ko nama je vlak skvaril popotni načrt. Vprašaje po vozni priliki dobila sva v odgovor: Konj v vasi je mnogo, ki bi lahko peljali; toda vozička nima nihče pripravljenega. Mož pa, ki mi je tako rekel, dodal je pa še nekako lakonično: Gosp. župnik imajo pa prav pripraven voz; če greste v župnišče prosit, da bi ga posodili, peljem vas prav lahko, kamor hočete. Kaj mi je bilo torej storiti? Nisem ugibal dolgo, ter mislil si: Če se hočeš peljati, poizkusi svojo srečo!
S čast. župnikom A. Š. sva se bila osebno soznanila pred leti v Šntariji pri rajnem dekanu Andreju Drobniču, katerega življenje je .Danica, tako prijetno opisovala. .Kdor ne vaga, je brez blaga!" pravi pregovor. Osrčil sem se torej, in odšel v župnišče, ki stoji blizo cerkve. Čast. g. župnik se je dobro spominjal moje malenkosti in ko mu rahlo razodenem svojo zadevo, željo in prošnjo, nasmehlja se prijazno in odvrne: Kaj pa da, da imam voziček. Potem pa dobrohotno dostavi: Saj imam konjička tudi; vaju bo že moj hlapec peljal! In to samaritansko delo ni bilo le edino: postregel nama je še z dobrini pokrep-čilom, in med prijaznimi pogovori je le prezgodaj prišel hlapec povedat, „da je zapreženo!"
Neke pozabljivosti — ložej bi rekel lastne nerodnosti se pa moram tu sam obtožiti. Krog
I. IS 14. je v Št. Lovrencu služboval kakor kapelan na s\njj prvi >lužbi moj rojak in mladinski prijatelj r.injki Anton Pintar, /nau slovenski rodoljub 111 pi>atelj. ki je 1. 1881. umrl kakor župnik na /aii L'•»•»n. Mislim, da bi bilo primemo, ker sem bd že v neposredni bližavi župne cerkve, v kateri je rajni z vso mladinsko vnemo opravljal dolžnosti svojega duhovskega stanu, naj bi bil stopil \saj /.a trenutek \ njo, in >e poklonil hkrati tudi s\. Lovrencu. V nekaki pozabljivosti in naglici seni bil t » opustil, kar obžalujem še sedaj. Ker >e nadejam, ce bo sv. božja volja in mi bo prijetna prilika, videti se kedaj St. Lovrence, popravim pa takrat zamujeno.
O St. Lovrencu naj še povem, ker smo v duhu tam. da leži v prav prijetni legi sredi rodovitne doline. Duhovnija je tu še le od 1. 17<»8., torej primeroma ni se stara. Sostavljena je bila za časa vladanj i preslavne cesarice Marije Terezije m viadikovauja ljubljanskega knezskota Leopolda pl. Petazzi iz oddelkov sosednih dveh velikih duhovnij trebanjske iu šentviške ob Zatičini.
Poslovivsi >e od gostoljubnega in postrež-Ijivega east. župnika sva se odpeljala > >opopotnico iz St. Lovrenca. Mislil sem. da gremo nazaj proti Veliki Loki. m od tam po tako zvani finali •vsti" črez Medvedjek ter naprej proti Zatičini. A temu ni b.lo tako; kajti od Št. Lovrenca pelje naravnost cest t proti vrhu Medvedjek i, ki je ne ravn > visok hrib med okolico šentvidsko in trebanjsko. Po-spenjati	pričel pot koj polagoma navkreber,
iu kmalu sino dospeli precej visoko. K desni roki -e je odpirala precej globoka dolina, po kateri pelje železnična proga na zapad; onkraj doline pa sC nama je kazal vrh okroglega hriba: prijazni Zaplaz. kateremu sva od tod še enkrat pošiljala srčnovdane pozdrave.
Cesti. po kateri sva se vozila, <e pozna, da rabi le malemu prometu, ker je slabo izvožena, rogljata; zraven pa se ozka. da se komaj srečata dva količkaj velika vozova. Kmalu sino privozili J«> giavne doleiiske državne ceste, in zdajci bili že tudi vrh Medvedjeka. Cel naval raznovrstnih spoininjev je zavzel tu mojega duha. Tla sama, na katerih sem bil ta hip. so zgodovinsko - znamenita. porosena s krvijo naših avstrijskih, a tudi Irancoskih bojnih trum. ki so poleg drugih do-leiiskih krajev uprav tudi na tej višini 1. 181 izvrševale zadnje prizore krvavih vojska, ki so od I. i 792. do 1. 181 "i. kakor krvava šiba teple
vso Evropo. Erancoze so takrat gonili že iz naše dežele. Tu so se vršili zadnji boji krog Višnjegore, Velikih Lašič, Nove Vasi, na Blokah in ob Cerknici. A prav poslednji vojni ples v naši lepi domovini se je v groznem kolobaru zasukal v vipavski dolini ob sloveči romarski cerkvi Marije Device v Logu blizu kranjsko - goriške meje.
(l).ilj,- prid )
N. dllčltelj .los Ia
Ljubljanska škofijska kronika.
Premilostni gospod dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezškof ljubljanski, je imel vizitacijo in birmo v Št. Vidu nad Ljubljano 17. aprilja. Bir-mancev je bilo 119. 20. aprilja je vodil shod voditeljev Marijinih družb v knezškotijski dvorani.
22. aprilja ga je obiskal mil. senjski škof dr. Anton Mavrovič. 23. aprilja se je odpeljal na kanonično vizitacijo v moravski dekaniji. Vizitacija je bila 24. aprilja na Brdu (birinancev 97), 25. vizitacija v Št. Vidu ob Brdu, 2<i. na Zlatem polju (51), 27. v Krašinji (90), 28. v Blagovici (97), 29. m Črešnjic.ih (4(i), 30. v Št. Ožboltu (38), 1. maja v Št. Gotardu (93), 2. v Čemšeniku (142), 3. na Sv. Planini (85), 4. v Izlakah, 5. v Kolovratu (99). ti. v Pečali ((>2), 7. v Moravčah (379), 8. na Vrhopolju ob Moravčah, 14. na Sv. Gori (93), 15. na Vačah (209), Iti. pri Sv. Heleni (79), 17. na Dolu (ol). V ljubljanski dekaniji je bila birma 18. ni tja na Črnučah (19), 19. na Jezici (4(i), 22. in 23. v Ljubljani (1480), 24. na Preski, 29. v Lostrem, 30 v Želimljah, 31. na Rudniku. Na D >bravi nad Kropo je bila vizitacija 1. junija (4fi). Križev teden se je vdeležil vseh treh procesij. 12. maja je sprejel dopoldne v Men-gešu ok. 200 deklet in 100 mladeničev v Marijino družbo, popoldne pa na Goričici ok. 100 deklet in 40 mladeničev. 13. maja je v svoji kapelici birmal deset gojeuk uršul. samostana v Škofji Loki. 25. maja je blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev v Crkljah ob Krškem in 2. junija za novo cerkev na Rakovniku pod Ljubljano. 3. junija je obiskal tukajšnji zavod za gluhoneme. 4. junija se je odpeljal na vizitacijo na Notranjsko.
Popravek.
V 22. listu wDanice" na strani 176. naj se bere: Pravi pogum gleda nevarnosti v obraz . . . namesto: Pravi pogled ....
.Danica' izh.ij.i \».ik petek na celi poti in velja po pošti za vse leto ti krmi, /.a pol leta .i krone, za četrt leta 1 krono \m Zrni.i] Avstriji velja /a v>e k-to 7 kioii; za Ameriko kron. Ako bi 1 »i 1 petek praznik, izide .Danica" dan poprej.
V l.j!il>l]ani doi>i\.ijo posamezne številke po tO vinarjev v tabakarni: .\lakso Brnsovi, pred škofijo 12.