j
Posfimezna številka 20 vinariev.
■•na	celoletno	po	pošti	R	40'—,	za Ljubljano	K	36'—
■	polletno	„	„	„	20'—.	„	„	»	18 —
„	Četrtletno	„	„	„	10'—.	„	».£>•—
mesežno	,,	»	„	3*50»	H	»•	«	3 —*
redriStvo in uprava: Kopitarjeva ulica S. — Telefon 50.
Štev. 2.
V Ljubljani« v četrtek dne 16. januarja 1919.
Leto 1.
VEČERNI LIST
NEODVISEN DNEVNIK
Inserati: Er.ostcipna petiivrsta (59 mm Široka In 3 mm visoka aii nje prostor) za eRkraf po 50 vin., za dva-in večkrat po 45 vin. — Cb sobotah dvojni tarif. — Poslano: Inostolpna petiivrsta K 1'—. —■ Izhaja vsak dan, izvzemSi nedelje in praznike, ob 3. ur! popoldne.
Nova vlada,
r. Brejc na čelu nove vlade v Ljubljani.
Včeraj 15. januarja okrog 5, ure pop. e ministrski podpredsednik dr, K o r o -e c brzojavil skupni vladi v Belgrad, da 0	se	slovenske stranke	zedinile glede
Bove vlade in je v	smislu	dogovora med
trankami predložil belgrajski vladi v TOenovanje sledeče gospode:
Dr,	Brejc (V.	L, S.),	predsednik.
Dr.	Žerjav (J.	D. S.),	podpredsednik.
Dr. Verstovšek (V. L. S.), za uk n bogočastje.
Dr, Golja (V. L. S.), za notranje.
Dr, Ravnihar (J. D. S,), za pravo-odje.
Anton Kristan (Soc.), za narodno [ospodarstvo, •
Alb. P r e p e 1 uh (Soc.), za soc, skrb.
Nocoj okrog polnoči pa smo prejeli iz Belgrada od svojega poročevalca naslednje telefonsko poročilo:
Belgrad, 16. jan- Na predlog ministrskega sveta v Belgradu je imenoval regent Aleksander dr. Brejca za predsednika, a dr. Žerjava za podpredsednika pokrajinske vlade v Ljubljani.
Imenovana sla dobila nalog, da predložita točen predlog o imenovanju poverjenikov za sledeče štiri resorte: notranje zadeve, pravosodje, uk in bogočastje in narodno gospodarstvo.
Poverjenika za socialno skrb bo imenoval minister za socialno politiko.
Vest uradno doslej še ni potrjena.
Ameriški gostje v Ljubljani
Simpatije Američanov. do kieslovanov. — Sijajni sprejem na Mu In v Ljubljani.
Že nekaj dni se mudita v Ljubljani ameriška častnika polkovnik C o 1 o n e 1 S h e r m a n M i 1 e s in poročnik King (odvetnik v civilu), člana komisije, ki študira v posameznih državah bivše Avstrije vprašanja, ki se tičejo mirovne konference.
Včeraj popoldne sta se ameriška gosta v spremstvu g, prot Pitami ca odpeljala na Gorenjsko, da si ogledata naše planine in bajni Bled,
Sprejem na Bledu je bil veličasten. Sprejelo jih je ljudstvo v narodnih nošah, ki jih je navdušeno pozdravljalo z burnimi »Žmjo«-kIici Ameriki in Wilsonu. Krasne naše pesmi so zadonele ob njunem prihodu, Nastala je prava ljudska veselica, na kateri so jupogostili po svojih skromnih močeh. Podala sta se tudi na grad, da si ogledata krasno okolico »podobe raja«. Bila sta očarana od lepote naše dežele in gostoljubnosti našega ljudstva.
Zvečer okrog desete ure sta se gosta vinila v Ljubljano in poselila predstavo v Narodnem gledališču. Vlada jima je dala na razpolago vladno ložo, kamor je dospel tndi poverjenik inženir Remec.
Po tretjem aktu pozdravi Adolf Ribnikar gosta in zastopnika velikega ameriškega naroda, ki Je izvojeval odločitev v tej svetovni vojski. Občinstvo je gromovito vzklikalo »Živijo« in prirejalo ovacije ameriškima gostoma.
Polkovnik Sherman Mdes odgovarja, da je ginjen nad lepim sprejemom, ki ga 'je bil deležen v Ljubljani |n na Gorenjskem. Izjavlja, da bo o jugoslovanskih razmerah in željah ^ natančno poročal ameriškim zastopnikom na mirovni konferenci in prepričan je, da bodo Američani Jugoslovanom pomagali, kolikor bo to v njihovih močeh.
Ko je inženir "emec raztolmačil besede zastopnika ameriškega naroda, je nastalo nepopisno navdušenje.
Sole.
Šole so važen faktor za državo, za družmo in za človeka in ravno radi tega se je že vprašal ta ali oni, kdo bo imel v novi državi pravico nad šolo? Komu bodo izročeni naši otroci, in z njimi tudi bodočnost?
Prvo moramo pomisliti, da danes-ni več doba nasilstva, da so vzzoreli v človeku čut in smisel za naravne zakone svobode, ki se ne dajo več zatreti, Čegav je otrok po naravnem zakonu? Mi težak ta pogovor: otrok je sad svojih’ staršev, on je tedaj tudi njih plemenita lastnina.
Po naravnem pravu imajo tedaj starši tudi vso pravico do vzgoje svojega otroka, kar se ne da oporekati in kdor bi- jim to pravico kratil, bi delal nasilje, da ga ni hujšega. Ker pa je šola nekak pomožni ali dopolnilni del- vzgoje otrokove, zato imajo starši tudi vso pravico, čla odločujejo v šolah, nima pa te pravice država. Starši imajo pravico in dolžnost, da vzgojijo svojo deco v ono smer, ki jim bo dajala srečno in plemenito življenje, k samostojnosti značaja in za končni cilj po smrti, v ta namen pa se posluži'verska nfšv-ne vzgoje. Ta vzgoja nalaga staršem dolžnost tako samo ob sebi, kot je umevno samo ob sebi, da skrbe za hrano in obleko svoje dece. Ne samo telesno, tudi duševno so odgovorni zanje. In naj nihče ne misli, da je vzgojil svojega sina ali hčer dobro, če ga. je naučil -brbljati_moliive, pa je otrok radi tega vseeno neplemenit, egoističen, človek, ki se ga moremo le bati pri bodoči zgradnji človeške družbe, ki naj vendar izgloda malo drugače, . kot rod, ki gre mimo nas, krvav in zločinski, Ali mislite, <la so prehude te besede? Ne, niso! Bolje je, govoriti malo tršo resnico, kot da se varamo.
Ta dolžnost staršev, ki jim jo nalagata Bog ' in - narava ‘ do otrokove' duše, • jim daje tudi na izbero sredstev. Oni sami so svobodni v izberi, oni sami so odgovorni:
Dolžnost vsake pravične in demokratične države je, da ustanavlja in ureja šole v sporazumu z roditelji. Sola je pOy močnica staršem, da jim pomaga vzgojiti deco. Država smo mi in so tedaj sole vzdrževane z našim denarjem, ozirotoa*
, denariem rediteljev. Zato morajo biti sole
ako urejene, da učijo v smislu staršev. )ržava ni učitelj in ne roditelj, zato ne oore predpisovati tega. Nikdar se ne sme •(opustiti v moderni državi, da bi ta delala proti volji staršev, ki lahko zahte-vajo, da se ureditev šol prepusti njim sa-. »rim. Kvečjemu bi imela država pravico nadziranja, da otroci res pohajajo v šole in jih k temu prisilila v posameznih slučajih.
Kristus je dejal: »Pojdite in učite vse narode . . .« Zato je za katoliške starše jasno, da bodo svoje otroke vzgojevali v tem duhu, in bodo tudi pripravljeni dvigniti svoj glas, Če bi se jim kratila ta pravica, Jasno je tudi, da je treba za starše
drugih veroizpovedanj priznati isto pravico. Živa dolžnost Staršev nalaga najskrb-nejšo vzgojo duše in ureditev šol v smislu, ki jih jasno zahteva volja božja. Naša bodočnost je - svetla, če pomislimo, da smo bili nad tisočletni šužnji in smo prosti. Glejmo, da bomo vredni svobode, da vzgojimo v svojih šolah, ki naj bodo v marsičem nove, tak rod, da se bo mogel s svojim razumom in plemenitostjo kosati z vso Evropo in bo vzbujal občudovanje drugih narodov*
Jugoslovani! To se mora zgoditi! Zato ne omalovažujmo šol, posebno pa ne vzgoje plemenitega srca, poroka večnega miru med narodi!
Položaj med Italijo in Jugoslavijo skrajno napet!
Zagreb, 16. januarja. »Az Est« poroča, da je njegov dopisnik imel interniv s predsednikom narodne vlade v Ljubljani Jo«. Pogačnikom, ki je dejal;
»Naš položaj z Italijo je skrajno napet. Italija se opira aa londonski dogovor,
ki ga pa nista podpisali Amerika in Srbija. Odločitev je pri Franciji in Angliji, v kateri zaupamo!
Odločeni smo, da Trst branimo do zadnjega! Srbi, Slovenci in Hrvatje smo en narod!«
Italijane je strah lastnega imperializma.
Bissolati za dobro sosedstvo z Jugoslovani.
Milan, 15, jan. (Lj, k, u.\ Brezžično, Bissolati je dne 11. t, m, v Milanu izvajal v Zvezi za ligo narodov, da je potreba /.vezo narodov privesti k mirovnim pogajanjem že kot gotovo dejstvo. Sedaj pa nameravajo: zmagovalci uporabljati me-‘ode prejšnjih zatiralcev; s tem bi podaljšali vojno do vekomaj, Prispojitev Dode-'caneza je naravnost zoper italijanske interese, ker bi ovirala Italijo, da bi si pri-tobila med grškim prebivalstvom Albanije td. prijateljev, Bissolati je uverjen, da bi Nemško Tirolsko, dežela A, Hoferja, Italiji pridobila le nevaren iredentizem. Ako tuli je Brenner najboljša strategična meja, -;0 vendar tudi gore gorenje doline Adiže jako dobre meje. Bissolati bi rad čisto
italijansko Reko zamenjal za Dalmacijo; razkropljeno italijansko prebivalstvo v Dalmaciji bi mogla varovati avtonomija, Italija mora biti dober sosed jugoslovanski državi, ki vendar že obstoji, Ako bi Italija tri narode, Nemce, Slovane in Grke žalila, bi ji nedostajalo avtoritete, da bi s čistim srcem vstopila v ligo narodov. Že za bivanja Wilsona v Rimu, je milanski »Secolo«, doslej izrcfzito imperialističen list, priobčil članek, ki se je jako ostro protivil Clemenceaujevi zvezni in koalicijski politiki in se ogreval za misel lige narodov. Tudi drugi italijanski listi se bolj in bolj odmikajo od Sonnina, ali pa se vsaj izražajo pTevidno,
Dr. Kramar - legendaren junak.
Praga, 15. Revolverski strel na dr. ICramafa je uničil na mah vse simpatije širokih ljudskih mas med Čehi za socijal-no demokracijo. Doslej je skoro vsa Češka jasnost s simpatijo zasledovala socialistično gibanje, naperjeno proti vladi,
ker ni ijičesar ukrenila proti draginji.
Revolverski strel je položaj na mah prevrnil in dr. Krama? je postal legen-darni junak, ki je dvakrat komaj utekel smrti. Akcije boljševizma na Češkem padajo.
Mali narodi naj bodo mirni!
London, 15. List »Times« se bavi z /zrold, zakaj se mirovna konferenca pridne tako pozno. Poživlja entento in Ameriko, naj izdado najenergičneje skupen oroglas radi zasedenih krajev. Naj enten-a in Ameriška Unija izjavijo, da so zaman vsi poskusi, da se zvežejo roke mirovni konferenci ter se bo vsako prelivanje krvi strogo kaznovalo! Sedaj mali na-odi dvigajo ekstravagantne zahteve, naj 'odo mirni in zmerni! .
Lahi zasedajo Poznanjsko.
Nanen, 15. (Lj. k, u. Brezžično.) Kakor poroča »Vossische Zeitungs so Poljaki malone obkolili Bidgošč (Brombcrg). Potem so osvojili Poljaki Rohrbruch, prvo postajo za Bidgoščem na progi BidgoSč-Inowrazlaw (Hohensalza). Poljaki stoje zatorej štiri kilometre pred Bidgoščem. Nemški artiljeriji in pehoti južno od Rohr-britcba preti nevarnost, da ju sovražniki zajamejo. Kolodvor Nakel na progi Bid-gošč-Schneidemuhl je zaseden. Zato ima
Bidgošč samo Še zvezo proti Gdanskemu in Torunu,
Nauen, 15, jan. (Lj. k. u. Brezžično.] Po poročilih iz Gorenje Šlezije kažejo gotovi znaki, da se upro Poljaki na dan volitve, 19. januarja, proti izvršitvi volitev; za narodno skupščino. Na Poljskem skup-ljajo čete, da podpro to uporno gibanje z vojaško silo.
Jugoslovanska demokratska liga.
Zagreb, 16. jan. Sinoči je dr. Lorkovič na zborovanju svoje stranke govoril o svojem potovanju v Pariz ter o našem polo* žaju na Francoskem. Osvetlil je delo \Ju-goslovanskega odbora ter dr. Tnimbiča, ki zastopa jugoslovanske ideje, rašič pa je baje zastopnik separatistične srbske ideje. Prebral je pisma dr. Trumbiča o jugoslovanski demokratski ligi, Lorkovi-čeva Narodno napredna stranka pristopi ligi.
25 vagonov soli za Slovenijo.
Naša poverjenika ing, Remec in dr, Triller, ki sta se v Trstu pogajala z italijanskimi oblastmi radi uvoza živil, poročata, da pride v nekaj dneh 25 vagonov soli za Slovenijo.
Poziv!
Naš narod preživlja sedaj najtežja ure svoje zgodovine, ko se odloči morda za vedno njegova usoda, V naših srcih pa ni pričakovanega veselja, ker še vedno težka pritiska na nas pest. tujega imperializma m nam hoče odtrgati najdražje dele naše domovine, To in nejasne razmere, ki vladajo med nami in ki so vedne spremljevalke velikih preobratov, povzroča y nas težke skrbi. Saj je bil narod velik in krepak v času svoje nesreče, krepko se je bojeval za svojo svobodo in pomagal zvesto v družbi narodov za osvobojo sveta, Ali naj bodo res vse njegove žrtve za,-stonj?
Marsikdo se vprašuje s težkim srcem, vidi in se boji, da nas Jte našla velika ura majhne, needine in nepripravljene, in skuša pomagati domovinJ z nasvetom in dejanjem. Res je sedaj treba dela, vztrajnega in naglega, treba je pripraviti Za mirovno konferenco gradiva in dokazov, da podpremo našo staro pravdo. Da bo to delo vspešno, mora biti sistematično, premišljeno in organizirano, ker sicer se sile cepijo in po nepotrebnem otežuje naš napor. Zlasti pa morajo biti zahtevki jasni, enotni in utemeljeni, propaganda ^ sistematična in jasnili ciHev. Zato poživljamo vse, ki so dobre volje in ki sc pečajo danes z aktuelnimi vprašanji, o katerih se bo obravnavalo na mirovni konferenci ter propagando doma in v tujini in pišejo o tem članke in večja dela, da vso svoje spise nemudoma pošljejo podpisani pisarni oziroma naravnost na Komisijo za mirovno konferenco (Narodna vlada, v ro-* ke dr. /Vodopivca), Tako sc pospeši enotno delo ter prepreči cepljenje naših sil in zlasti nevarna protislovja. Propaganda bo imela mnogo več uspeha in bo našla več
razumevanja; kar pa je najvažnejše, bomo stopili na mirovno konferenco i jasnimi in enotnimi zahtevki.
Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, Dunajska cesta štev. 31.
Iz pokrajine.
kr Cankarjev večer na Vrhniki se ne vrši, kakor naznanjeno, dne 18. t. m. pri »Črnem crkle, nego ▼ soboto, dne i. Svečana t. L ob pol 9. uri zvečer v noro prirejeni dvorani za gledališke in kino-pred-stave na VrbnikL
kr Telefonske zveze med Dunajem in Gradcem so prekinjene.
kr Preventivna cenzura za časopisje se zopet uvede v območju Narodne vlade v Ljubljani in sicer samo glede vojaških 3tvari, Vsi časopisi se bodo morali dati 1 uro pred razpošiljanjem pristojni politični oblasti v cenzuro.
kr Cenzura za pisma se je uvedla radi vojnega razmerja ria Koroškem in sicer za pisma, ki prihajajo iz inozemstva v Slovenijo ali odhajajo. Taka pisma se morajo oddati na pr>što odprta in morajo biti opiemljena z naslovom pošiljatelja.
kr Vsi slovenski farmacevti se vabi-io, da sc zanesljivo udeleže občnega zbora prc-s*e organizacije slovenskih farmacevtov, kateri se vrši dne 19. t. m. ob 3. uri popoldne pri /Rožic
kr 697 Nemcev odpuščenih je bilo do 'danes od poverjeništva za promet. Od teh je 316 poStnih uslužbencev, 241 državnih ter 140 južrvih železničarjev.
kr Jugoslovanske banke. Zagreb, 15. jan. (Lj. k. u.) Prva Hrvatska Štedionica osnuje v Belgradu svojo podružnico. Tudi Srbska banka v Zagrebu bo osnovala v Belgradu podružnico oziroma bo morda prenesla v Belgrad svojo centralo.
kr Promet s plemensko živino. Po naredbi poverjeništva za kmetijstvo z dne 30. decembra je promet s plemensko živino in z živino v gospodarske namene v območju Narodne vlade v Ljubljani prost; izvažati se sme taka živina samo z dovoljenjem Narodne vlade. Zvedelo sc je, da se ta naredba razlaga napačno in da nekatera okrajna glavarstva dovoljujejo v velikem obsegu izvoz živine, ki se izvaža v zasedeno ozemlje preko Reke in Loža. Zato je Narodna vlada sklenila, da se ta naredba ukine in da spada plemenska živina zopet poti Vnovčevalnico za živino.
Iz Ljubljane.
1 Slučaj mladoletnega junaka Miroslava štruklja s! dovoljuje podpisano poveljstvo pojasniti v toliko, da je bil Miroslav Štrukelj dne 6. t. m. izbrisan iz legije in odpuščen, ker je bil Že premlad. Miroslav štrukelj pa se je med potjo sam in brez vednosti in volje poveljstva pridružil legiji in odšel ž njo na fronto, kjer se je po poročilih soiideležnecev boja v Pod-rofici junaško in izdatno ponašal. — Poveljstvo stov. legije,
1 Akademski Dom v Lh&ljanL Odbore v a seva društva Akademski Dom vrši se
v petek, dne 17. januarja ob 7. uri 30 minut zvečer v Frančiškanski ulici štev. 2 (pisarna Narodnega sveta pritličje desno).
I Pomanjkanje moke v Ljubljani. Samo 50 vagonov moke ima ljubljanska mestna nprovizacija. Hrvatska noče nič poslati/ Narodna vlada je sklenila, naj se od-sleji armada sama preskrbuje. V Belgrad se pošlje ravnatelj žitno-prometnega zavoda Janko Jovan, da obvesti skupno vlado o pomanjkanju živil v Ljubljani, nakupi vsaj 200 vagonov žita ali moke in prosi Srbijo, da po možnosti odstopi nekaj živil, ki jih ji ententa pošilja čez Reko.
I Obrekljive govorice. Po Hrvaškem se vsled zamenjavanja z osebo enakega imena s Koroškega širijo govorice, da je poverjenik za prehrano dr, Tavčar špekulant z živili, ki je poslal na Hrvatsko svojega sina, da nakupuje živila na lasten račun, Vsled tega je dr. Tavčar podal de-misijo kot poverjenik za prehrano, da dobi proste roke, da nastopi proti takim ve~ stem. Narodna vlada pa demisije ni vzela na znanje, marveč izrazila dr. Tavčarju popolno zaupanje.
1 Nov način gradbe pri nas. Pomanjkanje stanovanj je povsod. Znano je vsakemu, da se v Ljubljani ne dobi stanovanja za drag denar ne, Enako je v Pragi, Naša mesta so postala središča ne samo našega narodnega, ampak tudi našega državnega in upravnega življenja. Zato ni čuda, če vse tišči vanje; ljudje, ki hnaio opravka in ljudje, ki nimajo opravka. To se bo godilo vedno. Naša mesta se bodo aačela rrvzvijati na škodo nemških centralnih mest, kar je naravno in umljivo. Praga je pričeta misliti, kako bi odpomogla pomanjkanju stanovanj, V ti stiski so se spomnili na amerikansko gradbo hiš ir. betona. Hiša jc zgrajena na ta način v treh • tednih in čez osem tednov se lahko stranka že naseli v nji. Na vsak način se bo moral Jiaš nagli bodoči razvoj poslužiti tega amerikanskega sredstva. Tudi pri nas v Ljubljani. Kje pa se zidajo nove hiše? Če pomislimo, kako so zadnja leta pred vojsko vstajale v Gorici kar nove ulice, je Ljubljana res zaspana. Alt mislite, da bo tako Icct nekdaj, da bodo Ljubljano zapustili ttrci in b a stal Res jo bodo zapustili nekateri, a prišli bodo novi. Ljubljana fe prestolnica tudi za Goričane, za slovensko Koroško, za Soodnjc Štajersko. Od povsod sc bodo stekale narodne žUe v njo. Treba bo gradit' novo moderno Ljubljano, cvet slovcnsloh mest. da jo bomo s ponpsom imenovali belo Ljubljano.
I Tobak pa papirčki. Po naših trafikah — in tu imam v mislih v prvi vrsti glavno trafiko -r- so, p& židovski, K vsakemu zavoju tobaka vsilijo tudi snopčič papirčkov. Tobaka je za kakih 25 cigaret,, papirčkov pa sto. Poleg tega par staneio 30 vinarjev snopčič in so še za nič. Če mislijo trafike, da bomo mi rabili papirčke, ki jih one ne morejo drugače razprodati, za posebne potrebe, tedaj naj se tega po-služijo one same, bodo videle, kako so tudi xa to nepripravnl, In bodo imele toliko časti, da ne bodo zahtevale, da kupi človek poteg krave še verigo po vrhu.
1 Nesreča v WoHovi ulici Včeraj je stalo na vogalu Wolfove ulice in Mariji-
nega trga polno ljudi, ki so gledali v ene točko, držali se občutljivo kislo in niso imeli namena iti proč. Pogledam, kaj je. Na robu ceste je ležal blaten in mrtev konj, z okrvavljenimi nozdrvi, voz je bil malone prevrnjen nanj, Vlekli so ga izpod voza s pomočjo oči gledajočega občinstva. Vprašal sem nekoga, kaj se je zgodilo. »Konj. se je splašil,a ml je dejal, »zadet ob vogal in si zlomil nogo. Zdaj so ga ubili, c Jaz pa še vedno ne vem, v kaki zvez! so radovednost, usmiljenje in pohlep po krvi. Jaz nimam naslade, če ne bi mogel pomagati.
Politična kronika.
p Pogajanja za premirje na Koroškem. Deželna vlada v Celovcu je sporazumno z Dunajem predlagala, naj se pri-čno pogajanja glede premirja. Narodna vlada v Ljubljani je temu pritrdila in odposlala v Gradec, kjer se bodo pogajanja vršila, kot vojaškega zastopnika majorja pl. Andrejko.
p »Besede, besede, besede!« »Libre Serbie« - Svobodna Srbija - od 8-1. m, piše uvodni članek o samoodločevanju malih narodov,, v katerem pravi, da bi lahko-upravičeno vzkliknil s Hamletom:	»Be-
sede, besede,besedelc Mnogo se je govorilo med vojno, a kaj, je z dejanji? Živimo-v nesrečni dobi, ko vlada še vedno premoč materializma in radi tega krivice in nemorale, ki je prišel iz konkurenčne trgovine na vse naše javno življenje. . Na koncu te vojne vidimo radi tega, da se je govorilo eno, a dela se drugo, Tak konec ne bi mogel tvoriti zaključka mednarodnih prepirov, Evropa noče razumeti Wilsosa, tega velikega predstavnika pravice in idealizma. Posvetujejo se za zaprtimi vrati in niti vseh lastnih zaveznikov, ki so trpeli z njimi isto silno borbo, ne puste zraven. Navdušujejo, se nad zmago in nad plenom, a ne nad mirom. Velikega Atne-rikanca pozdravljajo vojaki, a ne ljudje. Treba je, da se odFočir ali sila ali pravica, oboje ne more živeti obenem. Wilsonove ideje sicer niso nove,, a prvi jih je razglasil on in razpolaga z močjo, da jih uresniči. Gre samo za tor ali sme in ali hoče, da uporabi vsa skrajna sredstva za uresničenje svojih načel. Vojno je povzročila buržovazlja v. svojem pohlepu za denarjem, sedaj treba, da jo dovrše široke ma9e z občim potopom, da vrne človeku zopet svoje dostojanstvo. Kar se dela danes, ne more več obstali. Vprašajmo sec kaj je storil naš narod na solunski fronti? Ali jc bil samo prodan,, da je krvavel za trgovske interese nekaterih? Same besede ne store mnogo. Tako in enako postopanje smo imenovali preje »pruski mi-4itarizem«, a danes »samoodlbčevanje milih narodov«.
p Teritorijalna vprašanja na mirovni konferenci. »Matin« v Parizu navaja nekatere teritorijalne zahteve, ki se bodo predložile na mirovni konferenci. Belg*» zahteva Limburg in svobodno brodarstvo na Scheldi. Francija hoče Alzacijo-Loreno kot svojo lastno zemljo in hoče poleg tega garancij proti bodočim navalom. tega hoče braniti svoie interese in pra-
vice v £>inji. Velika Britanija stavi poleg kolonialnih zahtev tudi zveao svojih afri-Ekih kolonij z Indijo potom protektorata sad kraji, vzetimi Turčiji. Italija zahteva poleg južne Tirolske in Istre, da se ji odstopi tudi pas ob jadranski obali in pri-. haja s tem v konflikt z Jugoslovani, ki je eden najtežjih problemov. Diplomacija bo poskušala s kompromisom. Rumunija dobi Besarabijo, Erdejsko, Bukovino, zahteva tudi Banat ter prihaja s tem v konflikt z Jugoslovani. Grška hoče Epir, severno Tracijo, del carigrajskega vilajeta, vilajet Smirne in različne kraje azijske Turčije ter končno grške otoke v Egejskem morju. Carigrad postane mednaroden, Šležvik-Holštajn se prideli tja, kot bo zahtevalo prebivalstvo. Združene države ne zahtevajo ničesar.
p Ivan Hribar na Dunaju. (Lj. k. u.) Čehoslov, tisk. urad poroča: Pooblaščenec jugoslovanske vlade Ivan Hribar je 15. t,m. prispel na Drnaj in je posetil čehoslova-škega poslanika Tušarja ter je nato odpotoval v Prago.
p Zveza med severnimi in južnimi Slovani. Pariški zastopnik »Neue Ziiricher Zeitung« poroča: Čehi so naznanili mirovni konferenci zahtevo, da bodejo imeti koridor med Donavo in Dravo zaradi direktne zveze z Jugoslavijo, Svojo zahtevo utemeljujejo na etnografičnem, gospodarskem in političnem načelu. Zahtevani pas. je 100 kilometrov Širok in 200 kilometrov dolg. Okraja Šopronj in Wieselbtirg naj bi iiheli Čehi, okraja Železno in Zala pa Jugoslovani. Pravice nemških in mažar-skih manjšin bi se v gospodarskih ozirih spoštovale.
p Smuts o svetovnem miru, Smuts piše, da se zveza narodov ne sme smatrati samo kot pogoj za bodoči mir, ampak tudi kot velik organ mirnega življenja civiliziranega sveta in kot podlaga nove in mednarodne uredbe. Vojna je spremenila karto Evrope, velike države so izginile. Mirovna konferenca mora tedaj posvečati vso pozornost zvezi narodov in smatrati to '4a svojo najvišjo nalogo. Kar se tiče ozemelj razbitih držav, se jim ne sme usi-liti nobene vlade brez privoljenja ljudstva. Finska, Poljska, Čehoslovaška in Jugoslavija so zmožne, da se uredijo tako, da jih je mogoče priznati koj iz početka kot samostojne države. O transkavkaških provincah, Siriji, Palestini in drugih bi tega ne mogli trditi. Vse države bi morale biti v zvezi narodov enakopravne. Smuts je tudi odločno proti vojaški dolžnosti in on predlaga, da se vsak spor predloži svetu Zveze narodov in se potem stranki pod-Vržeti razsodbi tega sveta.
p Marseille, prva svetovna luka. V Marseillu zidajo nasipe, urejujejo izliv reke Rohne ter hočejo, da postane to največja svetovna luka v bodočnosti. Ker ima v ozadju Alpe in vodne sile, je dana ttožnost, da se razvije bogata industrija v njeni bližini. Angleži so koj spočetka ,vojne spoznali važnost te luke in pomagajo pri gradbi brez vsake nevoščljivosti. Tudi Amerikanci se živo interesirajo za uresničenje tega načrta. Tako! Italijani p« hočejo Trst uničiti trgovsko in kot pristanišče ia gole zavisti in pohlepnosti, La-
hi se bodo morali šele učiti višje kulture.
p Boljševik Muna je govoril na delavskem shodu v Kladnu in je razvijal svoje načrte ter orisal razmere v Rusiji, Dejal je, da je poslal Lenin na Nemško z zlatom, ki ga je moral poslati, tisoče in tisoče brošur, ki so agitirale za boljševizem. Zdaj bo dobila to zlato ententa in Muna upa, da bo prejela z zlatom isto prečudno darilo, kot Nemčija od Lenina. Ruski prole-tarijat nam stoji bližje, kot češka buržo-azija, Mi nočemo krvil Če se pa buržo-azija ne bo udala, bomo zmagali vseeno z vsemi sredstvi. Češki legijonarji se bodo vrnili iz Rusije kot prepričani boljševiki in ne bodo obrnili bajoneta proti nam, ampak proti drugim. — Tako je končal.
p Liebknechta lovi berlinska policija, pa ga ne more najti. Če zastraži ena vrata, uide skozi druga. Če zastražijo oboja vrata, izgine kot slana na solncu. Pri hišni preiskavi so našli obtežilnega gradiva. Zaprli so ženo in sina, ki je bil udeležen pri zadnjih pocestnih bojih. Baje ima Lieb-knecht naloženih 8 milijonov na ime svoje žene. — Jaz bi bil tudi rad osemmilijon-ski socialist in boljševik.
p Ludendorl In njegova vest, Luden-dorf se nahaja na nekem švedskem posestvu, Pripoveduje se, da piše noč in dan svojo opravičbo, da si opere krivdo. Eni ga zagovarjajo ,rekoč, da on ni imel besede pri začetku vojske in zato ne more biti odgovoren zanj. Mi bi rekli drugače. Ta mož — in drugi tudi ne — gotovo ni nikoli sanjal, da bo moral odgovarjati vsemu svetu za to, kar je storil. Naša doba je vsaj toliko pravična, da pokliče prej ali slej na odgovor tudi velike morilce,
p Razorožitev špaitakistov v Berlinu se je pričela energično in po načrtu. Vsak civilist mora oddati orožje, tudi so zasedli nekatere važne točke in urade. To radi tega, da sc preprečijo nemiri ob volitvah v narodno skupščino,
p Degradirana sta v Turčiji Env-r-paša in Djcmal - paša, ker sta dezertirala. Obsojena sta poleg tega tudi na eno leto ječe.
p Stavka poljskih legijoaarjev« Moravska Ostrova, 15. jan. (Lj. kor, ur.) Čehoslov, tisk. urad poroča:	Poljski	legijo-
narji v Moravski Ostrovi so danes začeli stavkati, ker so mesto dosedanjih štirih kron dobili le eno krono mezde, — Vesti dunajskih listov o plenitvah v Moravski Ostrovi so zelo pretirane.
p Anglija demobilizira. Lyon, 15. jan. (Lj. k, ur.) Čehoslov, tisk, urad poroča: Demobilizacija na Angleškem se nadaljuje. Vsak dan odpuste 4000 do 5000 mož iz vojaške službe.
p Viljemov brat! »Matin piše: Angleški narod je premagal največjega sovražnika človeštva, cesarja Viljema, A ta cesar Viljem ima brata, ki je še hujši sovražnik in razdvajalec kot Viljem in to je
—	Ljenin. Viljem je začel vojno, Ljenin pa jo je podaljšal do nedoglednosti.
p Mažari se jočejo. Mažarski list piše: Nekoč tako ponosna trdnjava Kama-rom je odprla svoja vrata Čehom — vsa beda in žalost našega ljudstva se izraža v tem dejstvu. — Tako globoko smo padli. In če pomislimo, kako je mogoče, da smo
v tako kratkem času izgubili toliko poli* tičnih, moraličnih in gospodarskih vred« nosti, moramo zvaliti krivdo na nesrečna razmere, deloma pa na lastne zmote in po* greške.,. Danes se ne upamo več pogle« dati na zemljevid, ker nam strmi iz njegi strašna pošast naše usode. Kar smo imel rudnikov, niso več naši,,,«	— Da, da
predragi Mažari, Še dne 1. novembra, n* dan revolucije niso sanjali, da se bo en*; krat pravica maščevala nad njimi. Naron di so vstali in strah, ki so ga imeli sužnji je prešel na gospode, Mažarom ne bo po« magalo javkati, prijateljstva bodo moral iskati med onimi narodi, nad katerimi so vihteli svoj bič,
p Nemški listi pišejo o Rusiji: V P e trogradu je tako pomanjkanje živil in pre moga, da v enem ali dveh mesecih izgine jo vsa sredstva. Ujetniki dobe dvakrat n* teden juho in nič kruha. Talniki mrjo gla' du. Prebivalci se žive od mesa na ulical poginulih konj Boljševikov je med prebi valstvom komaj pet odstotkov, a mnog gredo z njimi zaradi bede. Petrograd j< postal pravo pokopališče. Kontrole in di"* scipline nobene, V mestni upravi so tatvi* ne na dnevnem redu, — Lahko je resnic* Sicer pa smo po nemških listiR brali ved' no samo »trašne reči o Rusiji, Rusijo pripeljali tako daleč oziroma jo vozijo tako daleč oni, o katerih so dejali svoječas no Nemci, da so edini ljudje na svetu, l katerimi se da govoriti, ko so se pa zgo> vorili o brest-Htovskem miru, pa so o njil trdili, da so nevarnost za Evropo, Sicel pa poglejmo danes v Nemčijo,
p Rumuni ne božajo Mažarov. Budim pežta 15, jan, (Lj. k. u,) Ogrski kor, ura< poroča: Poveljnik rumunskih okupacijski! čet v Kološvaru je danes opoldne dal are tirati višjega vladnega komisarja za Sed mctfraško, Apathyja. Budimpcštanska ko misija za premirje je takoj protestirali pri voditelju vojaške komisije aliirance1 v Budimpešti, Apathyja so aretirali po< pretvezo, da je v kološvarskem komitat* prišlo med Mažari in Rumuni do spopadom in je bilo ubitih devet oseb. Po mnenjt poveljnika okupacijskih čet je višji vladn komisarijat nahujskal prebivalstvo k od poru. Rumunski general je poleg tega na ložil kontribucijo 900.000 kron, ki jih j< treba plačati tekom 24 ur.
p Nemiri na Portugalskem. Madrid 14. jan. (Lj. k, u.) Agence Ha vas poroča Potniki iz Portugalske poročajo, da so 1 zadnjih dneh na Portugalskem, posebno ’ Oportu izbruhnili resni nemiri. Bilo je veJ bojev in je bilo na obeh straneh več mrt« vih in ranjenih,
--- ■ T I •
Praga, 15, jan, (Lj, k, u,) čehoslov, ti skovni urad poroča iz Žiline, da so Ukra<
Enci nepostavno zasedli mesto Mozd-La oreze, ki je tostran demarkacijske črt< in pripada Čehoslovaški državi. Ukrajin ci se poživljajo, naj nemudoma zapust« mesto, ker bi se drugače proti njim nastopilo z orožjem.
Praga, 15, jan, (LJ. kor. ur.) »Prave fcidu« poroča, da so imela socialdemokra* tična sokolska društva sejo, kjer so skle' nila ostro resolucijo proti razširjenju bolj' ševizma-
Dr. Kulovec - katoliški župnik v Belgradu.
Belgrad, 16. jan. Profesor na škofovih zavodih v Št, Vidu pri Ljubljani dr. K u -L lovec je imenovan za katoliškega župnika v Belgradu.
Zbor zaupnikov II. S. L
f se vrši danes v veliki dvorani »Uniona«, Z vseh strani dežele je došlo nad tisoč za-[ upnikov, ki resno vdeležujejo važnih 1 razprav, ki se tičejo našega ljudstva in V, L. S,
Zbor zaupnikov je tudi določil zastop-I v i Za držayno ve^c te pokrajinski zbor.
V. L. S, pošlje v Državno veče 20 zastop-I mkov, v pokrajinski zbor pa 47.
I T	2	z^orom zaupnikov V, L, S,
I	V VUbcljani' Sc	vr®*	zbor zaupnikov
f	, v ^e^)u	'n Pliberku za koroške in
1 štajerske zaupnike.
|	———	— ---------------------------
Žena.
ž ženska iznajdljivost se je v svetovni vojni izborno Izkazala. Ogromna večina 1	..U2m	je bila odvisna od javne	aproviza-
j,,c> a	1® je bila	povsodi tako	neznatna,
[ l* . teiogcl komaj eden živeti ob tem, |	namenjeno desetim — pa ven-
; ®r se je preživelo vseh desetero. Kako 0 to napravile	naše	žene? — V kuhinji
,e.VSak dan kaj	ubije	in vsak mesec treba
c . 0ahP°vati lonce in kozice, pa krožnike nt , tfvekpj še. Loncev in kozic pa zad-1® leta ni bilo več dobiti — vsaj ne za navadne zemljanke — in vendar so naše • ?.®nc do današnjega dne kuhale in pra-\ *ue, samo da so imele kaj; ni jih skrbelo, i • kaj bodo dele, ampak kaj bodo dele v onec, — gtiri leta so dolg čas in mnogo * Potrga perila, obleke, čevljev, posebno ohlV’	^dor s* le	hotel v teh časih kupiti
1	, ,ke, ali perila,	je moral biti	vojni do-
avitelj ali pa vsaj dobavitelj vojnih do-
tud*1	vendar smo snajali doslej
di v tem oziru in niBmo hodili ne bosi, s6 1v? nasprotno: otroci in njih matere iz M ,^edno oblečene, a devojke kakor i d . hatljice! Res, če si natančneje pogle-kt« si videl, da je vse že staro in obno-n°« a na čudovit način ohranjeno v ne-šeTt^11” dostojnosti. In klobuki! Pet in , 61 bi ph bila vsaka porabila v tem času, o sedaj nosi le enega. Pa ta eden je ved-* modern — ne vem, kakšna čarovnija r te: ali e moda prilagoduje starim klo-4“kom, alj pa 8<J tj klobuki tako vsestran-■ hjt .Prični in porabni — dejstvo je, da f a ? ' ne dobiš vtisa anakronizma. Jedro ^^nosti pa utegne biti v tem, da čim ’ ffjl s« zanaša ženska na čar svojega Wk tem bolj skuša biti ljubezniva, *ar v?°a celo duhovita, da doseže to, sicer upala doseči s samim klobu-tojr1 da ti dopade. In zares, nikoli niso o tenske bolj prikupne, bolj simpatične, i'	sedaf v svojih ponošenih, a vedno
t*	te	dostojnih oblekah, nikoli jih niso
i4 teoin-i- i °bčudovali, nego sedaj, ko so ***« njihovo vsestransko, čudotvorno
iznajdljivost pa njihov lepi pogum in hrabrost, s katerim vedo prenašati najbednejšo vsakdanjost.
ž Trgovina z dekleti. Te dni so zaprli v Gradcu nekega Jurija Damiana, ki se je izdajal za praporščaka in po graških posredovalnicah za delo nabiral čedna mlada dekleta kot »bone« za na Ogrsko. Oči-vidno je nameraval dekleta spraviti v roke trgovcem z dekleti. Tega enega je oblast pravočasno zaprla, a koliko drugim se zločinski posel posreči! Zasebne posredovalnice za delo in službe so bile od nekdaj bogata in udobna lovišča za tc ljudi. Dekle brez službe, brez denarja in brez doma je lahek plen. Zato moramo biti hvaležni, da je naša narodna vlada že v prvih dneh svojega obstanka ustanovila javno posredovalnico za delo in službe, Ženstvo naj se obrača le na to posredovalnico, in sicer tako tisto, ki delo išče, kakor tisto, ki ga ponuja. Naše organizacije po deželi naj opozarjajo ženstvo, ki hoče v mesto, na to posredovalnico, ki posreduje delo in službe tudi izven Ljubljane.
»Milostljiva« ali samo »gospa«. Na Češkem je baje odpravljen naslov »milostljiv« in tudi »milostljiva«. Listi se pečajo s tem važnim vprašanjem. Ali bi ne kazalo poklicati stare razmere nazaj in obnovili tudi tam v nemškem duhu klanjajočo »milostljivo«, Kaj bodo rekle ženske? Ali ni ta pridevek pred »gospa« toliko, kot njena lepa toaleta, njeni lepi beli zobje, sploh vsa njena dražestnost? Brez tega ostane v plavalnih hlačah. Morda bi poiskali nadomestila. »Dražestna« je‘ tudi lepa beseda, in nobena bi sc do sive starosti ne branila biti »dražestna«, Ali »ljuba«? To bi znalo imeti kočljive posledice. Sploh vse te besede nimafo toliko ponosa
v	sebi, kot »milostljiva«, ob kateri smo ra-dosini, če nas »milostno« pogleda, če nas »milostno« nagovori. Ženske so občutljivega srca in nihče ne more trditi, da res ne zveni neolikano, hlapčevsko tista gola »gospa«. In to v svobodni državi. Čebo-slovaška država, to so nevarni problemi! Hvala Bogu, da smo se jih mi izognili, in marsikateri ni samo na tihem »hofrnt«, »gnšidige« pa kar vpije. Tedaj, ena preizkušnja za našo mlado državo manj.
Uradno.
u Nov kurz krone, Belgrad, 15. jan. (Lj, k. u.) Listi poročajo, da je izdalo finančno ministrstvo naredbo, ki določa nov kurz krone: 100 dinarov — 250 kron.
Po svetu.
s Wilson in njegova žena. Wilsona je spremila njegova žena na potovanje v Evropo. Pred tremi leti, sredi svetovne vojske, jo je pripeljal predsednik kot svojo soprogo v Belo hišo. Prej se je imenovala Norman-Gart in je bila vdova premožnega juvelirja. Kot žena predsednikova je vplivala na svojega moža tudi idejno kot pri8tašinja ženske volilne pravice in ga je pridobila za to. Vendar pa je treba pri-oomniti. da ic bil Wilson že pporei pristaš
te ideje. Njegovi hčeri iz prvega zakona sta
Soročeni; ena ima nekega advokata v [ewyorku, druga pa državnega tajnika Ma Adoo. V poročni pogodbi pa sta črtali stavek, po katerem naj bi bila žena možu »pokorna«. Ko se je predsednik drugič oženil, mu nevesta tudi ni obljubila pokorščine. V Beli hiši je z novo predsednico zavladal tudi nov duh. Ko jc bil Wilson izvoljen za predsednika, je bil poročen ž Elli Louise Wilson, ki jc pa čez eno leto umrla, Ta prva žena se ni dobro počutila v Beli hiši. Ona je bila nadarjena slikarica in prijateljica literature, a ni imela nagnjenja in dam za nastop v družbi. Ljubila j« preprostost v obleki in v vsem, tako da j« vvashingtonska družba z glavo zmajevala nad njo. Za obleke ni porabila več, nego 1000 dolarjev na leto. To je bilo predsedniku gotovo ljubo, saj ima kot tak samo
50.000 dolarjev pleče, vštevši vse pristojbine 130.000 dolarjev, kar pa je v ameriških miljardnih krogih silno malo. Predsednikova druga žena pa ima veliko premoženje in je vkljub svojim štiridesetim letom zelo družabna in vesela. Gotovo je, da spremlja svojega moža z velikim zadovoljstvom na njegovem triumfalnem potovanju po Evropi. Kot se sKši, je vzela 13 oblčli s seboj na pot, ker je številka 13 srečna številka za njenega moža* Iz 13 črk sestoji njegovo ime; bil je trinajsti rektor Princetonske univerze in je služil na ti šoli 13 let. Leta 1913. je bil izvoljen za predsednika. Njegova hči Jessie je bila trinajsta nevesta, ki se je zaročila v Beli hiši, in njej na čast je bila napravljena gostija, na katero je bilo povabljenih 13 gostov, ki jim je streglo 13 služabnikov in je gorelo 13 luči. K njenemu ženitovanju je bilo povabljenih 13 družic.
s Kako je razsajala španska bolezen,
»Times« pišejo, da je lansko leto in sicer v zadnjih dvanajstih tednih umrlo za špansko boleznijo skoraj šest milijonov ljudi, Sodi se, da je bilo v svetovni vojski 20 milijonov mrtvih, V isti dobi v štirih letih in pol, je umrlo za špansko boleznijo 108 milijonov ljudi. V Indiji sami je umrlo za špansko boleznijo 3 milijone prebivalcev. V Bombayu 5000, Delhi, ki ima 200.000 prebivalcev, je imelo vsak dan 800 mrličev za omenjeno boleznijo. Pujab je izgubil
250.000 ljudi. V Kapskem mestu je izgubilo 2000 otrok starše, Avstralija je morala poslati v Samoo sanitetno ladjo, ker je bilo tamošnjega prebivalstva bolnega 80 odstotkov. Belo prebivalstvo je moralo samo preživljati ali pokopavati uboge domačine. V Novi Zelandiji je prenehalo javno delo. Žrtve v Ameriki so bile grozne, niti v Kanadi ni bilo dosti boljše. V Ontaria in zapadnih pokrajinah je umrlo nič manj nego 108 zdravnikov. Ogromno je število za špansko boleznijo umrlih Indijancev. »Domovina« epidemije, Špansko, je grozno trnela. V Barceloni je umrlo vsak dan po 1200 ljudi. Imenovana epidemija je grozno razsajala tdi na Francoskem, Nemškem in v avstro-ogrski državi.
š Usoda Dunaja. Dr. Leisching, dvorni svetnik, govori o usodi Dunaja, o njego-
vi	bodočnosti. in pravi, da je temna, »ro svoji moči in sili Moramo doseči novo sp<x štovanie. Če osL,<emo trdni in se varuje-
mo lahkomiselnosti, površnosti in neumnosti, podcenjevanja lastne moči in zabavljanja drug proti drugemu, pa bo dobro. Dve možnosti sta: postati druge Benetke ali
drugi Carigrad. Odločitev ni težka; v na-iih rokah leži.'
s Zeleno solnce. Mažari so tako preplašeni pod vtisom dogodkov, da vidijo zeleno solnce, črne zvezde, zmaje letati po zraku in še druge stvari. Ni čuda, da so videli v Ofen-Pest {kot poročajo listi) čudno prikazen. Madžarska in Jugoslavija sta se združila kot dva polipa v eno telo in se skovala v krono Petra Karagjorgje-viča. Kaj vse Madžari ne »fantazirajo na razvalinah svoje ošabnosti! Videti je, da se ne morejo pozabiti Hrvatov, s katerimi So živeli v bratski slogi. Gre jim pa samo za eno, za nadoblast in za vpliv. Vedo, da je to pleme zapečateno smrti, ko bo navezano čisto samo na sebe.
s Skrivnostna smrt gledališke igralke Billie Carleton, Ves London govori p 6mrti te gledališke igralke in o dveh gospodih, ki se morata zagovarjati, ker sta obtožena umora. Dne 28. novembra so našli igralko mrtvo v njenem razkošnem stanovanju, dvanajst ur potem, ko se je Vrnila z nekega plesa, ki se je vršil v Albert Hall-u o priliki ententinc zmage. Neki De Buille je obdolžen, da je zapeljal igralko, v katere družbi se je pogosto nahajal, v to, da je vživala opij, ki je bil vzrok njene smrti. Kokain in opij pa je dobaval kino-lgralec Belher. De Buille je priznal pred sodiščem, da je igralko naučil na narkotiko. Neka igralka Rihard-son pa je izjavila, da so se sestali ob pol 12. uri in kadili opij. Po smrti igralke pa niso mogli najti nikjer več nekaterih dragih kamenov, ki‘jih je igralka vedno nosila. De Beulle pa je imel ključ do stanovanja igralke, la proces, ki je vsekakor zanimiv, podoben vsebini velikomestnega rc—ana, se je preložil do nadaljnega,
s »Tepec«, V Griinwaldu živi moži-ček, ki ga imajo za tepčka. Če mu zdra-viliščni gostje ponudijo v eni roki nikel-nasto desetico, v drugi pa srebrn denar, bo vzel vselej nikel. Zato ga imajo za ga je nekoč neki gost, . čemu ne vzame srebra? — In kaj je odgovoril? »Če bi vzel srebro, bi se gostje kmalu naveličali tepca in se zabavajo ž njim,, Vprašal pa dajati.« — Ali ste ga videli?
s Morilec v službi filma. Dunajski Usti poročajo, da so morilca Hilsnerja vzeli na film, kjer nastopa s svojo pravo osebo in je celo prejel 800 K plače za sodelovanje. Prav je imel. Ne bi mu zameril, če-bi bil spotoma pobil dva teh dobičkolovcev, ki so se skozi vsa štiri leta samo naslajali s človeško krvjo in razplamenjevaU občinstvo z gorostasnimi' prizori. Ta krvniška družba, ki j« že v najmirnejših letih vzgajala ljudi, da so bili zmožni svojega buž-njega odreti živega, gotovo ni nosila ne vojaške suknje in tudi ne cokelj, papirnate obleke tudi ne. Od krvavih senzacij pre-nasičeno ljudstvo hoče kaj posebnega. Tedaj umor, ki se je izvršil takorekoč pred očmi tega ljudstva, in pri filmu naj sodeluje morilec, ki se ga dobi, plača in konec! Ne vem če {e čutit Dunajčan, kako
jc to nesramno. Pred očmi gledalcev se je vendar gibal morilec prost in je ž zločinsko nesramnostjo ponovil strašno dejanje še enkrat, seveda potencirano, s teatralično pozo . , . Kdo je večji zločinec, najemnik ali hlapec. Lepo je, da jc sodeloval pri filmu tudi poslanec dr, Strauhcr. Pa se čudimo, če Slovanom v parlamentu niti najmanjših pravic niso hoteli priznati. Treba bi bilo, da bi človeštvo vse te ljudi vzelo na film in šele potem zaprlo.
s Z zrakoplovom v Indijo. Pred koncem vojne so zgradili v Angliji velik zrakoplov v ta namen, da poletijo z njim v Indijo. Sinela pot! Krila ima 127 čevljev dolga in tehta 250 centov. Ustavil se bo večkrat: v Marseille, v Otranto, v Kairo, v Bagdadu, v Bender Abasu in Karači. Vsega skupaj 6000 angleških milj. Angleški avijatiki so prepričani, da bodo zmagali to pot.
s Žalne barve. Ravno te dni srno imeli večkrat priliko opazovati črne zastave, ki sO dajale cesti tako temno sliko, tako otožen značaj. One posplošijo žalost, ki jo čuti vsak posameznik. Črni so trakovi na rokavih, črni oni na klobukih, črna je noč, v katero vstopimo po svitlem dnevu. Pojma smrti in teme šta v našem mišljenju tako spojena, da ju ne moremo več ločiti. Ni pa bilo vedno tako. Bili so časi, ko je bil čut za barve drugačen kakor je danes, različni narodi so v raznih časih označevali svojo barvo na različen način. Sicer je bil že v starem veku pojem o temni smrti zelo močen. Opetovano govori Homer o temni smrti, Rimljani so govorili o črnih vratih, ki peljejo na spodnji svet; govorili so o črnem dnevu in o črni uri kot dnevu in uri smrti, Germani in Slovani so videli v črni barvi barvo smrti, vdove so se večkrat za celo ostalo življenje zagrinjale v črno obleko. Vendar pa beremo zlasti v angleških knjigah večkrat o belih ženah kot predstaviteljicah smrti. To je precej utemeljeno, saj je rav-no bela barva večkrat žalna barva narave. Poglejmo le sneženo zimsko odejo, o kateri govorimo kot o nekakem mrtvaškem prtu, ki pokriva naravo. Naši pesniki govorijo večkrat o »beli smrti« in zato je čisto umljivo, da se obleče pri mnogih narodih bo-ginja smrti v belo obleko. Dokaz temu na-ziranju o beli barvi kot mrtvaški je tudi to, da damo še sedaj mrliču navadno bele cvetke v roke in jim položimo na grob vence tudi z belimi cvetlicami. Marsikdo vidi v belih rožah nesrečo, v belih nageljnih pa smrt. Do srede preteklega stoletja je bila pri nas barva žalosti splošno bela,
v	nekaterih krajih je še sedaj; primerjaj nemške Herrnhuterje, Bili so pa tudi se preje časi, ko so žalovali v črnih barvah, usoda se suče pač semintja, Posebno na dvoru solnčnega kralja Ludovika XIV, je bila črna barva splošno priljubljena kot barva smrti. Pod vplivom gospe Malnte-non so odeli žalne prostore s črno barvo, ravnotako pohištvo, meče in kočije, celo konjsko opravo so okinčali s črnimi flori in noži pri jedi bo imeli temnočrne držaje. To je bilo takozvano »veliko žalovanje«, dovoljeno samo plemičem.. Meščanke so se smele napraviti samo v sivo obleko*
zato za ženske iz nižjih slojev ime »grizete«, sivke. Včasih so pa obe nasprotujoči si barvi tudi zamenjali in so žalovali | črno-belo. V srednjem, veku. so meščanke 5 v znak žalosti oblekle temno nošo nun, a z belimi avbami, pokrivdjočimi cel obraz;-gospe »boljših' slojev« so v znamenje žalosti oblekle temno obleko z belim ltožu-kom ali pa so svojo črno obleko na kakršenkoli način okrasile z belimi našitki. Nekateri ostanki te bele žalosti so se do danes ohranili, zlasti beli podvezek pod brado. Tudi moško žalovanje se je spreminjalo po okusu. V srednjem veku na primer so nosili navadno črno kučmo z belim ovratnikom ali florom. V srednjem veku so pa nekoliko časa žalovali tudi v rja-
vi	barvi, v Etijopiji v Afriki žalujejo še danes sivo, stari Egipčani so se oblekli rumeno, enako Kelti; še danes nosijo v kcltskoirancoski Bretanji v nekaterih krajih ženske pri pogrebu rumene avbe. Kitajci so povsod izjema, zato tudi drugače že tuje jo kakor drugi narodi, namreč modro; v času žalosti pišejo samo modra pi- j srna in jih tudi v modri barvi pečatijo. Vse ^ te navidezno čudne žalne barve pa lahko razumemo, če gledamo v naravo. Modra jc barva oddaljenosti, rumena in rjava je barva padajočega jesenskega listja, siva je barv« zemlje in pepela; »v zemljo se boš vrnil, iz katere si vzet«. Tudi vse druge svetle in smehljajoče se barve so bile enkrat moderne, kakršen je bil pač čas, zlasti v dobi pestrega in veselega viteštva. Ko je korakala 29. aprila 1429. leta devica Orleanska v Orleans, je imela škrlatastordcčo obleko; a v znak žalosti, ker so vojvodo Orleanskega Angleži vjeli, si je nadela še zeleh plašč. Ravno zelena barva kot barva vednozelene pomladi in upanja se mm zdi danes kaj malo umestna za barvo žalosti. Ravno tako čudno.se nam zdi, da žaluje angleški dvor še danes visokordeče. Ko je umrl pred nekoliko leti (1910) Edvard Vil., je bila odeta vsa kapela v kraljevskem gradu, kjer je bil mrlič javno na odru, v rdečo barvo, ne v črno; tudi rakev je imela rdeč pokrov, j,a rdečih blazinah so ležali ob nogah mrliča kronski znaki, redovi in dragi kameni. Na Francoskem je že Ludovik XI. določil kot barvo žalosti po svojem očetu škrlatasto-rdečo, Ludovik XV, se je pa odločil za vijoličasto barvo kot za barvo splošnega žalovanja. Za njim je prišla v modo bela barva, Napoleon jc vpeljal pa zopet vijoličasto. Morebiti so vplivali tukaj tudi obredi katoliške cerkve, ki uporablja pri žalnih slavncstih poleg črne barve tudi vijoličasto. Z vijoličastimi zastori zagrnemo na tiho r.cdeljo altarje in križe, v konkfavu
imain Jrarrlinali v rnnk žalosti nad smrtih
.
imajo kardinali v znak žalosti nad smrtjt) papeža vijoličasto ogrinjalo. Danes je pa žalna barva nevidna, marsikdo je na videz ne pozna, v notranjosti ima pa najrazličnejše oblike.
s Cestne demonstracije y Budimpešti, Dne 13. t. m. predpoldne je imelo v Budimpešti več tisoč delavcev demonstracijski sprevod, ki so zahtevali, da se vpelje osemurni delavnik. V sorevodu se je na-haialo tudi več mladih ljudi, ki so stre. Ijall. Množica je metala tudi kamenje v okna, razbliala stekla kavarn in uredni-
ci
štev listov, dokler ni Narodna straža energično nastopila. Dvajset razgrajačev so od* vedli pred višje poveljstvo.
s Konec carjeve družine. (Podrobno-»ti.) Življenje v Jekaterinaburgu — tako poročajo listi — je bilo silno neznosno. Začetek junija pa je postal začetek strahote. Vršile so se neprestane hišne preiskave. Na nekem ljudskem zborovanju so sklenili komisarji, da carjevo družino umore. Ob 1. uri ponoči je udrla tolpa boljše-nikov v carjevo stanovanje. Gar in carica 8ta klečala in molila. Voditelj tolpe se je obmil do carja z besedami: »Vi ste se tedaj že pripravili.« — »Da,« je odgovoril car, »jaz sem vedno pripravljen,« Nato so zgrabili družino in jo odpeljali. Carjevo nčer so zgrabili histerični krči. Car je stopal naprej. Za njim so vlekli hčer in jih zaprli v neko klet. Ustrelili so jih čisto od blizu z revolverjem. Prvo carico, nato hčer to slednjič carja, ki je imel prcstolonas’ ?d-nika pri sebi.
Izpred sodišča.
Usodepoln strel. France Novšak, mi-*ar iz Rožne doline, je neko noč prinesel domov puško, katere sistema ni poznal. Hotel se jc prepričati, če je nabita: ravnal Pa je z njo tako neprevidno, da se je puška, ki je bila v resnici nabita, sprožila. Krogla je zadela njegova sinova, ki sta spala v poleg njega stoječi postelji, tako nesrečno, da je bil 121etni Jožef takoj mrtev, 2 in polletni France jc bil pa'zadet v desno roko, katero so mu morali v bolnišnici odrezati. Obdolženec svojo krivdo v celem obsegu priznava; sodišče mu je prisodilo 1 teden strogega zapora.
Prefrigana tatica. Marija Jurjevčič, 39 let stara dekla iz Žirov, je bila dvakrat zaradi tatvine predkaznovana, in sicer je zadnjič, pred tem slučajem okradla svojega-gospodarja, kar je na trdovratno tajila, akoravno so se našle ukradene reči pri pji, ter je skušala vso krivdo zvaliti na drugo deklo. Begunka Urša Svečerič stanuje s svojimi štirimi šoloobveznimi otro-v n.ac^ ^vc pri Ani Rode na Stari Vrhniki v ileki kamri, katere vrata se pa ne zapirajo. Obdolženka se je od Marije Petkovšek tudi preselila k Mariji Rode. Ko se je tu z domačimi razmerami seznanila, je nekoč v odsotnosti Urše Svečerič ukradla izpod zglavja od denarja 4850 K, »aterega je imefa v nekem predpasniku zamotanega, 1300 K. Od tega denarja si je uala popraviti zobe, kar jo je stalo 250 K, kupila si je za 90 K svilnato ruto, svojemu fantu je podarila 100 K ter mu kupila srajco za 90 kron. Pridržala si jc tudi zlato, 500 K vredno verižico, katero si je od begunke izposodila pod pretvezo, da se bo «ala slikati, katere pa ni več vrnila. Tudi v tem slučaju si je skušala pomagati z *ažjo, kar se ji pa ni posrečilo, kajti obsojena je bila na 8 mescev težke ječe.
Aprovizacija.
, a Meso ta gostilničarje in zavode, bo od-uajala mestna aprovizacija v petek, dne 17,
Jož*!	UrC	popo^ne	v	c«rkvi	sv*
a Meso na rdeče izkaznice B, Stranke z rdečimi izkaznicami B prejmejo goveje meso v petek, dne 17. t, m. in v soboto, dne 18, t. m, v cerkvi sv. Jožefa, Določen je ta-le red: v petek, dne 17. t, ra. popoldne od 3. do pol
4. ure štev, 1 do 200, od pol 4, do 4. ure št. 201 do 400, od 4, do pot 5. ure štev. 401 do 600, od pol 5. do 5. ure štev, 601 do 800. od
5. do pol 6, ure štev. 801 do 1000, V soboto, dne 18. t. m. popoldne od 1, do pol 2. ure štev. 1001 do 1200, od pol 2. do 2. ure štev. 1201 do 1400, od 2. do pol 3, ure štev. 1401 do 1600, od pol 3. do 3. ure štev. 160! do 1800, od 3. do pol 4, ure štev. 1801 do 2000. od pol 4. do 4. ure štev. 2001 do 2200, od 4. do pol 5. ure štev. 2201 do 2400, od pol 5, do 5. ure štev. 2401 do konca.
a čebula za VL okraj. Stranke VI, okraja dobe čebulo v petek, dne 17. t, m, v telovadnici I, drž. gimnazije na zelena nakazila za krompir po naslednjem redu: od 8. do 9. ure štev, 1 do 400, od 9, do 10. ure štev, 401 do 800, od 10. do 11, ure štev. 801 do konca. Stranka dobi za vsako osebo 2 kg čebule, kg stane 1 krono.
a Čebula za VIL okraj. Stranke VII. okraja dobe čebulo na zelena nakazila za krom-ir v petek, dne 17. t, m, v telovadnici I. dr-avne gimnazije po naslednjem redu: od 2. do 3. ure popoldne štev, ! do 300, od 3. do 4, ure štev. 301 do 600, od 4. do 5. ure štev. 601 do konca. Stranka dobi za vsako osebo
2	kg čebule, kg stane 1 krono.
a čebula za VID, In IX. okraj. Stranke VIII. in IX. okraja dobe čebulo na zelena nakazila za krompir v soboto, dne 18. t. m. v telovadnici L državne gimnazije po naslednjem redu: VIII. okraj od 8. do pol 10. ure dopoldne, IX. okraj od pol 10. do 11. ure dopoldne. Stranka dobi'za vsako osei>o 2 kg čebule, kg stane 1 krono.
Dr, Žibertova knjiga »Ber Mord von Sarajevo« še ni došla Z Dunaja, ker je osebni promet zopet aaprt in se naš kurir ne more vrniti. Takoj, ko bo knjiga došla, jo bomo naznanili v. =Slovcncu«. — Jugoslovanska knjigarna.
Rabojeamo pravo. Navodnik in zakon. Spisal dr. Ivan Mohorič. Ponatis iz Samouprave. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1918.
Izmed sila redkih pravoznanskih knjig je ta knjiga drugi razveseljiv pojav obdelanja pravne tvarine, ki naj služi ne samo pravni-štvu, marveč tudi širšemu občinstvu v obliki pregledne ročne. knjige in v obdelavi navod-nika in zakona. Rabojemno pravo obsega vso tvarino občega državljanskega zakona, ki urejuje najem (stanovanjskih prostorov) in za-
kup (zetnljiščin in dohodninskih pravic) z ozirom na njen pogodbeni nastanek (sklepanje pogodbe), na oboje stranke upravičenosti in zaveznosti in na nehanje rabojemne pogodbe ter na slučaje njenega predčasnega enostranskega razrušenja. Vsak -gospodar* ki je po svojem gospodarskem položaju navezan n d toj da daje svoje stanovanjske prostore v najem ali svoje zemljiške dele, obrtne obrate v zakup, najde v knjigi razložene vse zadevne za-konove predpise in obenem, tudi vee vpoštev-: ne zakonike določbe' same, in sicer določbe starega zakona in dopolnjene oziroma spremenjene nove določbe in pojasnjeno njih medsebojno razmerje. Kakor je prva enaka pisateljeva knjiga o občinskih posredništvih našla obilo priznanja in zanimanja med širšim občinstvom, prav isto je pričakovati glede pričujoče knjižice, ki je pozvana, da kot prva knjiga širi temelje občega državljanskega zakonika v domačem jeziku med širše, jugoslo-. vanske državljanske sloje. — Prodaja knjigož Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, Cena nevezani knjigi 2 kroni.
SiiirJMiiie-
vlagalke
sprejme ,Jugoslovanska tiskarna* v LjjulMjanf.
200 kron nagrade
dobi, kdor mi preskrbi stanovanje z 1 do 2 sobama in kuhinjo 2.a takoi ali !. februar 1919. A. Stlplošeb, Zvezdarsha ulica 4.	367
Svarilo!
Ana Žlagar iz Markovca je pod skrbstvom. Dolgovi, katere bi morda napravita, so ne bodo plačali.	  Kurator.
Trgovski pomočnik
mlad, iščo službe v mešani ali špecerijski trgovini najraje kje na deželi. Naslov pove uprav-ništvo „Slovenca“ pod št. 388.
Sprejmem več gospodov na
mesečno hrano
Dogovori osebno. Anonija Burger, Prisojna utica š(sv. 5, vdova, popreje hotelirka iz Postojne „IIotel Krona".	365
	wm Mii llllll	
9	Naznanjamo žalostno vest, da se je naša iskreno ljubljena hčerka, sestrica in vnukinja Renči Lenart danes, dne 15. prosinca 1919 zjutraj preselila med krilatce. Zemeljski ostanki nagega angeljCka se polože dne 16. t. m, ob 3. uri popoldne v rodbinski grobnici v Selcih k večnemu pofiitku. Škofja Loka, dne 15. Januarja 1019. Žalujoče rodbine Lenart In Hainrfbar.	
		
Ugrabljena dedšfina.
Kriminalen roman. Napisal Rihard Dallas. (Dalje.)
»Delles,« mi je dejal, »vi ste pri državnem pravdništvu in znana vam morajo biti hudodelstva mnogih ljudi. Ali mislite, da se spomin na krivico, prizadeto bližnjemu, pozabi, ah ga preganja skozi vse življenje?«
Odgovoril sem mu, da to zavisi od značaja in temperamenta dotičnika, a bilo bi mu lažje, če bi mogel popraviti krivico.
»Da,« je dejal on, »toda to ni vedn» mogoče.«
Nisem mu odgovoril, ker sem bil mnenja, da tak razgovor ne spada tu sem. Toda Hvajt je hotel razpravljati o tem du-šeslovnem vprašanju in se je obrnil do Litela.
»Ali mislite tudi vi kakor Delles,« ga je vprašal, »da je to odvisno od človekovega temperamenta, da eden pozabi, če ni bil kaznovan, a se drugi ne more rešiti spomina na krivico, ki jo je storil?«
Litel je pripomnil, da ni bil državni pravdnik in ne more radi tega soditi zločincev po lastnih opazovanjih; vendar pa ni človeka, ki je dolgo živel in bi ne imel obtežene vesti s tem ali onim slabim dejanjem, uverjen pa je, da jih je malo, ki bi se zelo vznemirjali radi tega.
Van Bult, ki je poslušal z zasmehom ta čudni razgovor, reče nato porogljivo, da mu je drago, ko je spoznal, da je tako na vsem svetu in tudi v Njujorku, a ga zato ne muči radovednost,
—	Da, prijatelj, mu odgovori Hvajt, ko !>i hoteli izpraševati odkritost naših znancev, bi nas Čakala težka naloga.
To je bila zelo predrzna izjava na-toroti Vanu Bultu, kj ni bil nikdar na-iiionjen odkritim izjavam, Oplašen sem bil, kako bo on sprejel te besede. Moj strah pa je bil neutemeljen, ker je odgovoril v žali, da bi se v njegovem slučaju ne izplačalo tako preiskovanje. S prisrčnim glasom je dejal, da je spoštovanje prijatelja brez predhodnega izpraševanja za nšega izvor velikega zadovoljstva. Ko je slišal Hvajt ta odgovor, se je nekoliko pomiril, nalil čaše ter dejal, naj napijemo drug drugemu na ono, česar ne vemo drug o drugem; četudi ni mnogo, vendar bi moglo biti zanimivo.
•— Če je temu tako, pravi Litel, je potem zlo zanimivejše kot dobro.
•— Tedaj hočemo, reče Bult, Hvajtovo zdravico skrajšati in piti na zlo.
Hvajt se je za trenutek obotavljal, izpraznil čašo do dna in jo zagnal v kamin, da se je razletela. Začudeno smo se spogledali, pa hi nihče dejal ničesar. Van Bult in Litel sta se nasmejala in izpraznila čaše. Meni je bilo nekako nerodno, xato sem položil čašo na stol; Davis pa je dejal, da mu zdravica ne ugaja in zato ne bo pil. To pa je razdražilo nekoliko vinjenega Hvajta, ki je dejal Davisu, naj ne bode budalo in naj se ne vede, kot kak nasprotnik.
Davis je molčal, a Litel je predlagal, Ha se razidemo za ta večen Hvajt se je pričel opravičevati posebno Davisu in ga
prosil, naj ostane še nekaj časa pri njem, posebno, ker stanuje v isti hiši.
Ko smo se poslovili, mi je dejal, da pride drugi dan v moj urad, da bo nekaj govoril z menoj; dejal sem mu, da mi bo zelo dobrodošel. Litel je malo zaostal, da mu nekaj reče, nato je dohitel mene in Bulta, da sr;-o krenili v peti prehod.
Bult reče' po kratkem molku prvo besedo.
— Kaj je našemu Hvajtu? Zdi se mi, da se je zelo spremenil.
— Morda ga kaj peče, kar pa on pretirava. Že večkrat mi je opomnii, da mi ima nekaj razodeti. Zdi se mi, da ga muči misel, ker si je prisvojil glavni del premoženja umrlega ujca in vidi, kako radi tega Winters, rajnikov edinec, propada. Temu bi se dalo pomagati. Treba je samo, da mu izplača de! denarja.
— Mogoče, da je njegova žena tu vmes, je dejal Litel, ker sem slišal, da se govori o takem razmerju.
— Tako se govori, sem odvrnil, a ne vidim razloga, da bi ga mogla ta stvar tako vznemirjati.
— Naj bo, kar hoče, reče Bult, on bi storil najbolje, da gre na cesto in se otrese takih misli. Vi mu lahko raziasnite bolje, nego jaz. Morda se bo ponudila zato prilika jutri, ko pride k vam, Deles, kot je dejal.
Prišli smo do petega prehoda, kjer so se razšla naša pota. Ostali smo še par trenutkov skuoaj. ko je priše1 ,7ent>?n mimo nas in krenil v Broadway. Bult ga je ustavil in ga vprašal, kako se počuti njegov gospod. Benten je dejal, da ga je ob našem odhodu odpustil in legel na divan, mogoče, da bo spal. Litel ga je vprašal, če je Davis še pri njem, a Benten je odgovoril, da , je ta odšel kmalu za nami, Nato nam je želel lahko noč in šel;
Bult nas je zapustil tu, Litel pa me je spremil do trga Madison, kjer sva se razšla.
Ko sem prišel domov, je bila ura čez polnoči. Legel sem in spal mirno do dne.
III. poglavje.
Drugo jutro me je vzbudil hišni sluga poprej kot navadno, ter mi naznanil šepe-taje, pa je Hvajtov sluga tu in hoče govoriti z mano. Razume se, da se mi ni ljubilo vstajati tako zgodaj, ker je bila ura jedva sedem, zato sem na/očil Bentenu, naj mi po mojem slugu pošlje Hvajtovo pisemce. Na odgovor, da je Hvajt mrtev, sem skočil iz postelje in zaklical slugi, naj hiti za Bentenom in naj ga vrne. Že sem se oblekel, ko se je ta prikazal na vratih.
»Ali je resnioa, da je gospod Hvajt mrtev?« sem zaklical.
»Da,« mi je odgovoril, šel v sobo, obrnil ključ v vratih in mi pošepetal:
»Nocoj je bil umorjen. Našel sem ga mrtvega v sobi na divanu, ko sem danes zjutraj prišel k njemu,«
Novica je bila tako strašna, da je ni« sem mogel verovati. Bledo lice in trepetajoči glas sluge me je uveril, da govor* resnico.
»Kako veste, da je umorjen?« sem ga vprašal po kratkem molku.
»Zaboden je. Bodalo mu tiči do ročaja pod plečem.«
»Pojdiva,« sem dejal in odšla sva.
Ko smo hiteli do Hvajtovega stanovanja, sem se spomnil na dogodek pretekle noči, a nisem imel časa, da o tem razmišljam, Bentena nisem vpraševal več, On je povedal vse, kar je vedel. In če bi bil kaj zatajil, bi to pot ne bil izdal; toda pride čas tudi za to.
Ko sva dospela v bližino hiše, sva našla pred njo nekaj postopačev, znak, da se je zgodilo nekaj posebnega. Ko sem odprl vrata, me je ustavil redar. Spoznal pa je Bentena in ga poslal na policijo. Koj nato je prišel detektiv Miles, katerega sem poznal, in ki me je peljal v sobo, Obotavljal sem - se vstopiti, ker mi je bila misel, da bom videl človeka, s katerim sem prebil pretečeni večer v družbi, mrtvega, strašna.
Detektiv je to opazil, spustil me je pred seboj v sobo in dejal:
»Umor se je izvršil, gospod Deles, toda ni najti znakov boja; žrtev izgleda^ kot da spi.«
S čudnim občutkom sem prestopil prag sobe. V sobi je bilo natančno tako, kot zvečer, ko smo odšli. Na srednji »mizi igralne karte, krožniki in čaše neočiščene, Pogledal sem na divan. Na njem je ležal Hvajt, izgledal je, kot je rekel detektiv, kot da spi. Bil je oblečen, kot prejšnji večer.
Zazdelo se mi je sprva, da je to zabloda ali sanje in da ni mogoče, da je Hvajt mrtev. Tedaj pa je detektiv pokazal na nekaj, kar je štrlelo izpod Hvajtovega levega pleča. Bil je držaj bodala; ostrina mu je tičala v telesu.
Pristopil sem do detektiva in prijel mrtveca za roko. Bila je hladna. Smrt je morala nastopiti pred več urami, Tu ni bilo nobenega boja, vsaj sledu ni bilo o njem. Bodalo je bilo očividno vzeto raz stene, kjer je viselo različno orožje. Rekel sem, da je moral biti Hvajt umorjen v snu. Obrnil sem se, da se razgledam po sobi.
Kot sem dejal, se na prvi počled ni poznalo, da bi se bilo v sobi od večera kaj spremenilo. Ko pa sem videl razmetane karte na mizi, sem se spomnil na denar, ki ga je Bult položil nanj in ki je bil še vedno tam, ko smo odšli. Zdaj ga ni bilo več na onem mestu. Morda ga je kdo vzel, ali mora biti v žepu pokojnika, To se bo pojasnilo. Pričel sem preiskovati sobo.
V tem pa je vstal N^d Davis, ki ga n'oem opazil ob moje. prihodu, s stola pri glasovirju, pristopil k meni in mc vprašal, kaj mislim o umoru. Odvrnil sem mu, da še nisem napravil sodbe. (Dalje.)
Izdajatelj konsorcij »Večernega Lista«, Odgovorni urednik Viktor Cenčič. Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani,