Drcz Ikk narodof nc grc. Diktaturi je svojska politika samovolje in samovlasti ikakor v notranjosti države, tako na mednarodnem področju. Diktatura, naj je njen nosilec samozvani posameznik ali pa stranka, ki sebe istoveti z državo, ne pozna dostojanstva in svobode človešike osebnosti ter ne prizna prirodnih pravic državljanov in celih narodov. Vodilo njene politike ni pravo in pravica, mar več sila in nasilje. Talka politika se ne da spraviti v soglasje z duhom in težnjami Zveze narodov, ikl ima svoj sedež v Ženevi in iki ji je namen pospeševati vzajemno delovanje narodov ter zajamčiti mednarodni mir in mednarodno varnost. Da se ta nam&n doseže, se države-članice Zveze narodov obvežejo, da bodo prevzele gotove dolžnosti, da se ne bodo zatekle k vojni kot sredstvu politike, da bodo v vsej javnosti .vzdrževale mednarodne zveze, Iki so zasnovane na pravici in časti, da se bodo natančno držale predpisov mednarodnega prava ter zvesto izpolnje,vale v naed&ebojnih odnošajih organiziranih narodov vse pogodbene obveznosti. Fašizem in Zveza narodov. Kako težko je kakšnemu voditeljudiktatorju izpolnjevati mednarodne obveznosti, iki jih nalaga Zveza narodov, dokazuje zunanja politiika italijansikega fašizma. Njegov voditelj ni nikdar priikrival, da smatra okvir Zveze narodov kot nekak prisilen jopič, iki samo ovira razmah njegovega političnega udejstvovanja. Včasih je ta jopič kar strgal raz sebe. Ko je 1. 1923 nastal spor med Italijo in Grčijo radi grškega papada na italijanske funkcionarje na albanski meji, ni hotel fašizem tega spora predložiti Zvezi narodov v poravnavo, marveč je poslal italijansko ivojno brodovje v vodovje ob otoku Krfu, kjer so zagrmeli topovi ter &e je iz[vršila delna zasedba nezastraženega otoka. Voditelj italijansk&ga fašizina pa se ni ču.il dovolj močnega, da bi popolnoma prelomil z Zvezo narodov, in zato je naposled sprejel njeno pošredovanje v sporu z Grčijo. Ni pa bil nik'dar naklonjen tej najvišji in najvcčji mednarodni mirovni ustanovi, marveč ee je vedno trudil, da jo spravi na »slepi tir«. Tej svrhi je tudi služila znana »pogodba štirih« (Italije, Francije, AnIglije in Nemčije), iki je hotela rešitev rvseh mednarodnih vprašanj izročiti navedenim štirim velesilam, dočim bi Zveza narodov morala samo skrbeti za izvršitev teh sSklepov, takozvane male države pa bi samo morale aprejeti -<iktat (povelje) velesil. Odločnemu odporu Poljske in držav male aratante gre zasluga, da j« ta pogodba, za ikatero se je tako ognjevito zavzemal duce italijanskega fašizma, ostala mrtvorojeno dete. Hitlerizem obrnSl ženevi hrbet. Še bolj iko črnosrajčni fašizem smatra rjavosrajčni nacizem pod vodstvom Hitlerja Zvezo narodov ne samo kot neprijeten, marveč ikot neznosen prisilen jopič. Nemčija je bila 8. sept. 1926 sprejeta v Zvezo narodov, ki ji je pomagala do veliikih u»pebov na političriiem in osobito na gospodarsikem polju. Da je Nemčija dosegla postopno znižanje in končen odpust reparacijeikih plačil, da je dobila pod ugodnimi pogoji pos-ojila za obnovo svojega gospodarstva, za to in za marsikaj drugega se ima zahvaliti Zvezi narodov. Na vse to je pozabil nemški narodni »Dcializem, ki je odredil, ko je dospel do oblasti v dr- žavi, izstop Nemčije iz Zveze narodov. Narodni socializem je s svojo borbo zoper versajsko mirovno pogodbo in z vzbujanjem mažčevalnih strasti in osvajalnih pohlepnosti med ljudstvom ustvaril med nemšikim narodom ozračje, ki je sovražno Zvezi narodov. V tako pripravljenem ozračju ni bilo težko z »ljudskim glasovanjem« v preteklem letu dobiti potrditev sklepa, da Nemčija izstopi iz Zveze narodov. Glavni nagib, iki je bil pri tem koraku merodajen za narodno-socialistične poglavarje, je bilo pomnoženo in pospešeno oboroževanje Nemčije, ki ga je hotel hitlerizem odtegniti paznim očesom ženevske mirovne ustanove. Oboroževanje Nemčije se res sedaj vrši nemoteno, ker ga no ovira ženevska kontrola. Kot posledica tega ne dovolj premišljenega koraka p* je tudi sledilo nekaj, kar kratkovidni svetovalci nemšikega »voditelja« morda niso predvideli: vedno večje nezaupanje kulturnega sveta napram Nemčiji in popolna izolacija (osamljenost) Ne>mčije. Zgodilo se je tudi nekaj, o čemer se narodno-socialističnim poglavarjem pred letom dni niti sanjalo ni; Rusija je stopila v Zvezo narodov. Boljševiška Rusija v Zvezi narodov. Voditelj zunanje politike sovjetske Rusije Litvinov je uvidel, da brez Zvez,e narodov ne gre, in zato je pri Stalinu in drugih odločilnih činiteljih boljševizma dosegel dovoljenje, da sme Rusijo popeljati v naročje ženevske mednarodne ustanove. Boljševizem je vsa leta svojega rešima vodil strastno borbo zoper Ženevo in njen mednarodni parlament. Lenin, duševni oče boljševizma, je Zvezo narodov imenoval »družbo tolovajev in največjo nasprotnico proletariata«. Ni še pretcklo od tega 14 let, in zastopniki ruskega boljševizma sedijo od dne sv. Zofije — 18. sept. — v Ženevi v družbi »kapitalističnih tolovajev«. Svet se res suče. Prav je imel tisti pogansiki modrijan, ki je izrekel krilatico: »Nič novega pod solncem.« Nekdaj tako ponosni in ves svet izzivajoči zastopniki ruskega komunizma so morali neposredno pred svojim vstopom v ženevsko zborovalno dvorano slišati — zlasti od zastopnikov demokratične Švice in Irskc — celo ploho povse upravičenih očitkov: da boljševiki ne dopuščajo svobode vesti, ne priznavajo osebne svobode, razdirajo družino, neusmiljeno proganjajo vero in cerkev ter da so socialno ureditev države postavili na suženjsko prisilno delo. Ta ploha jih ni niti najmanj zmedla, marveč je imela ta učinek, da jim je pred svetom izmila glave. Nagib, ki je •}ripeljal sovjetsko Rusijo v Ženevo, je ;krb za varnost ruske države. Na daljiem vzhodu se pripravlja Japonec, da )i zaplesal z ruskim medvedom krvavi )les. Da bi se ta ples odložil čim najlalje ter da bi v slučaju potrebe Rusija Jobila soplesalce, ki bi japonskega osvajalca utrudili do onemoglosti: to je sovjetsko Rusijo gnalo in pripeljalo v Ženevo. Za Zvezo narodov pa pomenja — to dejstvo smemo izraziti vsaj kot nado — vstop Rusije ojačenje te največje svetovne mirovne ustanove in hkrati tudi učvrstitev miru na svetu.