Sublimno in mondeno atomske bombe: prevracanje dualisticnega mišljenja pri feministicnih in postkolonialnih kritikah jedrskega kompleksa 
Pia Brezavšcek 
Univerza v Ljubljani in zavod Maska pia.brezavscek@maska.si 

Katja Cicigoj 
Univerza v Celovcu katja.cicigoj@aau.at 
© 2023 Pia Brezavšcek in Katja Cicigoj 
Povzetek. Po revitalizaciji diskurzov o atomski grožnji v Evropi, ki jo je izzval aktualni rusko-ukrajinski vojaški konflikt, skušava v pricujo-cem prispevku izoblikovati doloceno feministicno kritiko atomsko­vojaškega kompleksa. Najin namen pri tem je krmariti med apo­kalipticnimi diskurzi na eni strani, ki se predajajo fascinaciji nad bodocim zamišljenim unicenjem, in na drugi strani feministicno­esencialisticnimi denunciacijami atomske tehnologije kot »bistveno«, tj. po naravi ali ideji, patriarhalne, »androcentricne«, ki ženskosti pri­pisujejo inherentni pacifizem in orientacijo k slednji vidijo kot rešitev vsakršnihkonfliktov. Pritemjenajinnamendvojen.Najprejponujava intersekcionalno in antikolonialno feministicno kritiko reprezentacij atomske infrastrukture z estetsko kategorijo jedrsko mondenega Jes-sice Hurley: ta poudarja vsakdanjost destruktivnih ucinkov jedrskega za številne rasno, spolno, ekonomsko deprivilegirane populacije na teritorijih, kjer se razvija in testira jedrska tehnologija. To diskurz o jedrskem razbremeni fiksacije na en, domnevno apokalipticni dogo­dek, ki napak predpostavlja enako dovzetnost za posledice atomskih detonacijzavseinkissvojodomnevno sublimnostjo utegneprejspod­bujati pasivizacijo opazovalk/-cev dogajanja kot kriticno analizo. Kot protiutež pokaževa na feministicno-utopicne obravnave atomskih in okoljskih katastrof: zanimajo naju t.i. kriticne utopije in ambivalentne distopije, pri katerih ne gre za zamišljanje popolne družbe, temvec za kompleksenpremislekomožnihprihodnostihinsolidarnihrazmerjih v neidealnih, z vojnami in okoljskimi katastrofami razdejanih okoljih. 
https://doi.org/10.26493/2630-4082.55.11-29 
Drugace receno: kriticne feministicne utopije/ambivalentne distopije ponujava kot odgovor izkustvu jedrsko mondenega. Vkolikor je bolj kot imaginacija za vse enako razdejalne apokalipticne katastrofe ne­varna jedrsko-vojaška infrastruktura sama, ki asimetricno vpliva na razlicne družbene skupine in populacije, pot naprej vidiva v premi­sleku možnosti solidarnejšega sobivanja in oblik družbene organiza­cije terodnosovv neidealnem,za razlicne skupine vselejževrazlicnih merah razdejanem okolju. 
Kljucnebesede: apokalipticnidiskurzi,esencializem,jedrskosublimno, jedrsko mondeno, infrastruktura, kriticne utopije in ambivalentne di­stopije 
The Sublime and the Mundane of the Atomic Bomb: Overturning Dualist Thinking in Feminist and Postcolonial Critiques ofthe Nuclear Complex 
Abstract. Following the revitalisation of discourses about an impend­ing atomic disaster in Europe triggered by the current military con­flict between Russia and the Ukraine, in this contribution we attempt to shape a specific feminist critique of the nuclear-military complex. With it we intend to steer a course between apocalyptic discourses fascinated by an imagined total future destruction on the one hand, and on the other hand, essentialist feminist denunciations of atomic technology as inherently, i.e. by nature or idea, patriarchal and andro-centric, which tend to assume an inherently pacifistic view of femi­ninity andtosee turningtothe latter as thesolutiontoall conflicts. Ouraimisthustwofold.Firstlyweofferanintersectional,anti-colonial feminist critique of representationsof the atomic infrastructureby de­ploying the aesthetic category of the nuclear mundane as developed by Jessica Hurley. The latter emphasises the everydayness of the de­structive effects of nuclear technologyfor many racially, economically and sexually exploited and oppressed populations living in territories in which nuclear technology is being developed and tested. This cate­gory frees critical discourses about nuclear technology of the fixation on one, supposedly apocalyptic, event, for such a fixation wrongly as­sumesanundifferentiatedvulnerabilitytotheconsequencesofnuclear detonations for everyone. Furthermore, with its fascination with the sublimity of imagined future nuclear events, such fixations might end upsupportingthepassivisationofviewersandconsumersofthesedis­courses, rather than their critical analysis. To counterbalance our crit­ical analysis,we point at feminist-utopian ways of dealing with atomic and environmental catastrophes. We are interested in so-called criti­cal utopias and ambivalent dystopias, as these do not envision a per­fect society, but rather develop a complex understanding of possible futures and bonds of solidarity in non-ideal environments ravaged by warandecologicalcatastrophe.Putotherwise:weproposecriticalfem­inistutopias/ambivalentdystopiasasananswertotheexperienceofthe nuclearmundane.Inasmuchasthecurrentlyoperatingnuclearinfras­tructure with its asymmetric effects upon different populations might be more nefarious than an imagined future nuclear catastrophe that would supposedly affect us all equally, we argue in favour of rethink­ing the possibilities of more solidaristic and convivial forms of social organisationinnon-ideal,fordifferentsocialgroupsalwaystodifferent degrees ravaged, environments. 
Key Words: apocalyptic discourses, essentialism, the nuclear sublime, the nuclear mundane, infrastructures, critical utopias and ambivalent dystopias 
Zoziromna ponovno aktualnost atomskegrožnjevEvropi,kijoje izzval aktualni rusko-ukrajinski vojaški konflikt, skušava v tem prispevku izo­blikovati doloceno obliko feministicne kritike atomsko-vojaškega kom­pleksa. Najin namen pri tem je krmariti med apokalipticnimi diskurzi na eni strani, ki se predajajo fascinaciji nad bodocim zamišljenim uni­cenjem, in na drugi strani feministicno-esencialisticnimi denunciaci­jami atomske tehnologije kot po naravi ali ideji patriarhalne, »andro­centricne«, ki ženskosti pripisuje inherentni pacifizem in orientacijo k »ženskim vrednotam«, kot je skrbnost, vidi kot rešitev vsakršnih kon­fliktov. Pri artikulaciji najine pozicije med tema dvema skrajnostma je najinnamen dvojen. Vprispevku ponujavaintersekcionalno inantikolo­nialno feministicno kritiko reprezentacij atomske infrastrukture z estet­sko kategorijo jedrskomondenega JessiceHurley:tapoudarjavsakdanjost destruktivnih ucinkov jedrskega za številne rasno, spolno, ekonomsko deprivilegirane populacije na teritorijih, kjer se razvija in testira jedr-ska vojaška tehnologija. To diskurz o jedrskem razbremeni fiksacije na en, domnevno apokalipticni dogodek, ki napak predpostavlja enako do-vzetnost za posledice atomskih detonacij za vse. Kot protiutež pokaževa na feministicno-utopicne obravnave vojaške tehnologije in atomskih ter okoljskih katastrof: zanimajo naju t.i. kriticne utopije in ambivalentne distopije, kakor jih najdemo, denimo, v delih Octavie Estelle Butler. Pri slednjih negre za zamišljanjepopoldnedružbebrez konfliktovin nasilja, temvec za kompleksen premislek o možnih prihodnostih in razmerjih solidarnosti v neidealnih, z vojnami in okoljskimi katastrofami razdeja­nih okoljih. V razmislek ponujava misel, da nam tovrstne reprezentacije stanjapoatomskemindrugacnemrazdejanjualimedtem,kojetovteku, ponujajo vec kot pobegi v zamišljanje popolne prihodnosti, vec kot upa­nje, da bi ukinitev atomske tehnologije cloveštvo odrešila nasilne, agre­sivne rabe tehnologije kot take. Drugace receno: kriticne feministicne utopije/ambivalentne distopije ponujava kot odgovor izkustvu jedrsko mondenega. Ker atomsko vojaško razdejanje ni zgolj imaginarni enkra­tni apokalipticni dogodek eksplozije, ki bi bil enako destruktiven za vse, temvec je to prej vojaška infrastruktura in njen konstantni asimetricni vpliv na razlicne družbene skupine, poti naprej za mišljenje ne vidiva v demonizaciji vsega tehnološkega ali jedrskega, temvec v premisleku možnosti solidarnejšega sobivanja ter pravicnejših oblik družbene orga­nizacijeinodnosovvneidealnem,zarazlicneskupinevselejževrazlicnih merah razdejanem okolju. 
V tem prispevku se osredotocava predvsem na reprezentacije in dis-kurze o rabi jedrske tehnologije v vojaške namene ter pušcava ob strani podrobnejšorazpravoocivilnirabiatomsketehnologije,denimozaener­getsko oskrbo, ceprav ima tudi slednja nezanikljive posledice, najnepo­srednejšo za okoliško prebivalstvo inekosisteme,zdolgorocnimvplivom radiacij pa so posledice razvoja in rabe te tehnologije seveda tudi glo­balne terdaljnosežne. Tej tematski omejitvibotrujevecrazlogov. Apoka­lipticne reprezentacije popolnega iznicenja sveta in vzvratno fantazije o posedovanjuter upravljanjuz nadcloveškounicevalno mocjo,kijihbova kriticnoobravnavalispomocjopojmajedrskosublimno, senajveckratve­žejo prav na vprašanje razvoja in rabe vojaške jedrske tehnologije, katere inherentna funkcija,zapisanavnjenotehnološkozasnovo,jeunicenje (ne glede na to, s kakšnimipoliticniminameni se to orožje v konkretnih pri­merih dejansko razvija). Zato je vojaška jedrska tehnologijatudi bila pri­vilegirana tarca feministicnih kritik, ki jihtu obravnavava. V primeru je­drskih katastrof, kakršni sta bili Cernobil ali Fukušima, je unicenje po­gosteje razumljeno kot rezultat nesrece: naravne katastrofe, tragicne clo­veške napake in/ali nepravilnega, neeticnega ali nestrokovnega ravnanja odgovornih. Kritike civilne rabe jedrske tehnologije se tako vselej že ne­koliko bolj osredotocajo na njene vsakdanje, mondene vidike, kot je to pri diskurzih o vojaški jedrski tehnologiji: na to, kje se jedrske elektrarne postavljajo,na cigavi zemlji, kje se pridobivajo radioaktivni materiali, kje se odlagajo in kakšne posledice ima to za okoliško prebivalstvo ter eko­sisteme, ceprav je tudi tu gotovo še prostor za kriticno obravnavo. Po-leg tega se zavedava kompleksnosti vprašanja energetske oskrbe, okolj­skih ucinkov razlicnih oblik pridobivanja energije in vloge, ki jo te lahko igrajo pri prehodu k obnovljivim virom. Ta vprašanja gotovo terjajo sa­mostojnoobravnavo.Kerjenajinnamenravnopreseciesencialisticnedi­skurze o jedrskem, meniva, da je slednje treba obravnavati v njegovem vsakokratnem razvoju in rabi ter z vidika specificnih posledic, ki jih ima ali utegne imeti. Ceprav bi bilo torej vsekakor pomembno zastaviti fe­ministicno in dekolonialno kriticno obravnavo civilne rabe jedrske ener­gije, nas bodo v nadaljevanju zanimali imaginariji atomske vojne in nji­hov pogostspregled materialne infrastrukture razvoja, testiranja ter rabe jedrskega orožja. 

Atomska bomba in njene reprezentacije 
Jedrska vojna kot mogoca apokalipsa ni zgolj specialisticno polje varno­stnih in obramboslovnih študij.Njeno zamišljanjesproža raznorodne vi-zualizacijeinscenarijemogocegatudiv(pop)kulturnihprojekcijah. Raz­licne filmske in literarne distopicne naracije prihodnosti pa tudi druge upodobitveatomskevojašketehnologijesozgovorne obdelavenašega ra­zumevanja pritajene prisotnosti atomskega orožja v casu pospešenega oboroževanja atomskih velesil ter aktivnega vzdrževanja atomske infra-strukture, karježevse od zacetkahladnevojne vsakdanjostsveta.Ate projekcije so lahko zelo razlicne, odvisno od tega, s katere perspektive so ustvarjene in cemu so namenjene – spodbujanju strahu, pasivnosti in podrejanja ali gojenju kriticne drže. Jedrski dogodki so v medijskem diskurzu, leposlovnih tekstih in na filmu najpogosteje prikazani usodno ter sublimno, kot nekaj enkratnega in vecjega od nas, kar je stvar groze in cudenja, srha in lepote, ki izžareva iz nenadkriljive moci eksplozije. Pogosto je razumevanje jedrskega orožja in njegove rabe kot necesa, kar preseka s svetom, kot ga poznamo, ter zato zbuja strah, v obdobjih brez perspektive pa nemara tudi cudno olajšanje in možnost nekakšnega za-cenjanja znova – ceprav ta »znova« morebiti ne vkljucuje življenja, kot ga poznamo. Kot opozarja Jessica Hurley, pa tovrstna oblika estetskega izkustva problematike atomskega kot jedrskega sublimnega, ki naj bi bilo inherentno gobastemu oblaku, pri opazovalki/-cu spodbuja podrejanje mogocnosti atomske sile in tistim, ki z njo upravljajo, s tem pa prispeva k suspenziji kriticnega mišljenja (Hurley 2020, 8–9). 
Kako problematiko vojaške rabe atomske tehnologije reprezentiramo in kako te reprezentacije estetsko zapopademo, pa je seveda odvisno od naše umešcenosti v mrežah moci, ki krojijo vojaške politike oz. trpijo njihove posledice. Prebojni clanek Carol Cohn iz 80. let prejšnjega sto­letja poskuša razumeti ameriške obramboslovce in njihov domnevno ra­cionalni, »tehnostrateški« jezik, ki pod pretvezo strokovnosti za jedrsko orožje in vojaške strategije uporablja seksisticne evfemizme (Cohn 1987, 689–690).Eden izmed mnogihprimerov je,denimo, rek »potrepljatina­boj« (angl. patting the missile) (Cohn 1987, 695–96), ki ambivalentno na­kazuje tako na posedovanje moci kot tudi razoroževanje in podreditev grozecega objektalastni moci,sajta grozeci objekt obpokroviteljskigesti izgubisublimno/avtonomnomoc(podobnokotprinadlegovanjužensk). Posebenžargontakoukrotiusodnorazsežnostinpritajieticnodimenzijo tem, ki so za te strokovnjake predmet vsakdanjih razprav, po drugi strani pa nakazuje na »homoeroticno vznemirjenje, heteroseksualno prevlado, gonpo kompetenci in prevladi,užitek v clanstvu v elitnem inprivilegira­nem krožku, ultimativno pomembnost in smisel ob clanstvu v nekakšni posveceniduhovšciniinvznemirljivimocipostatiSmrt,tisti,kilahkose­sujesvetove«(Cohn1987,717)te skorajizkljucnofantovske drušcine. Ca­rol Cohn pokaže, da ti strokovni diskurzi o jedrskem orožju niso samo objektivni in racionalni: njihov jezik, retorika in metaforika prikrivajo globlje družbene fantazije, ki temeljijo na mizoginiji. Atomska bomba je v teh diskurzih nekakšen fetišizirani, falicni objekt, ki je grožnja le pod pogojem, da si njegova pasivna nemocna žrtev. Poseben žargon, ki ak­tivno oblikuje vojaške strategije, pa opolnomoci tiste, ki ga usvojijo, da niso vec žrtve sublimne grožnje, ampak ta moc postane njihov lastni po­daljšek. 
Daseoatomskibombisplohlahkofantazirakotofalicnemobjektu,pa jeseveda pogojenos privilegijempozicijemoci,karposebejizpostavljajo postkolonialni pogledi na to problematiko. Hebatalla Taha, denimo, v svojemprispevkuktematskemusklopurevijeInternationalAffairsopost­kolonialni feministicni teoretizaciji atomskega orožja izostri kulturno specificnealternativnevizualizacijeinestetizacijeatomskebombevkon­tekstu jedrsko neoboroženega Egipta v 50. letih minulega stoletja, ko je ta še britanska kolonija, torej zavojevana država (Taha 2022, 1169–1187). Tehnološka inovacija, o kateri je bilo malo znanega, je v tem kontekstu prikazana kot nekakšen cudežni žeton za izhod iz suženjske situacije. Na karikaturah in ilustracijah je bomba prikazana v obliki majhnega in ele­gantnega jajca, ki nima nic skupnega z velikimi erektiranimi jedrskimi konicami in lahko prispeva celo k postkolonialnemu preporodu. Takšna simbolizacijainvizualizacijajebilamogocaspozicijezavojevane države. Razmerja moci pa tudi mocno ospolijodiskurz, sajso bili, kot pove Taha (2022,1178),»koloniziraniljudjeinzemlja[...]zgodovinskofeminizirani v razmerju do moške kolonialne moci«. In vendar so bili tudi v Egiptu nosilci ideje državnega preporoda preko cudežne destruktivne tehnolo­ške inovacije seveda mladi urbani moški, intelektualci srednjega razreda 
– effendi (str. 1174–1177). 
CarolCohn pravi,dadekonstrukcijainrazkrinkanje terminologije,ki oblikuje naš vojaško-jedrski imaginarij, še nista dovolj, da bi spremenila racionalisticni, matematicno hladen nacin izracunavanja verjetnosti in projiciranja vojaških strateških akcij, ki imajo lahko drasticen vpliv na naše prihodnosti. Drugace receno, kritika diskurzov še ni dovolj, da bi odpravili vzroke za nastanek te terminologije, ki ticijo v globljih, mizo­ginih družbenih fantazijah, pogosto pa tudi, bi lahko dodali, v kolonial­nihinrasisticnihpredpostavkah.Zatovrstno,temeljnejšokritikoinspre­membo je nujna tudi »rekonstrukcijska naloga ustvarjanja alternativnih vizijmožnihprihodnosti«(Cohn1987,717).Pokazatinadrugacno,»mon­deno«innekatastroficnooz.apokalipticno(instemfalicno,orgazmicno) razumevanje jedrske realnosti ter mapirati nekatere feministicne vizije možnih prihodnosti, ki odgovarjajo nanjo, je tudi namen tega clanka. 

Jedrsko onkraj »dualisticnega mišljenja« 
Feministicne kritike razvoja in rabe atomskega orožja, zlasti od 70. let dalje, so le-to pogosto videle kot neposreden produktpatriarhalnega mi-šljenja. Tekma v oboroževanju (angl. arms race)vcasu hladne vojnein razumevanje varnosti kot necesa,kar lahkozagotovimosamosposedo­vanjemmocnejšegainboljunicujocegaorožjaterzgrožnjonjegoveupo­rabe(politika»deterrence«),najbibilitakoneizpodbitenizrazfetišizacije možatosti, suverenosti, moci. Medtem pa so skrb za razoroževanje, sve­tovnimir,ogibanjeokoljskikatastrofiinrazdejanju,kigarabategaorožja lahko prinese, tako zagovornice/-ki orožja, kot aktivistke/-i, ki so se mu zoperstavljale/-i,pogostorazumele/-ikotpoudarjanjetipicnoženskihvr­lin skrbi in pozornosti za ranljivost – okolja, bodocih generacij, zemlje, itn. Bell Hooks je že l. 1985 (str. 126) svarila pred tovrstnim »dualisticnim mišljenjem«: 
Takodualisticnomišljenjenajdemovtemeljuvsehoblikdružbenega gospostva v zahodni družbi. Tudi ce ga obrnemo in uporabimo za smiseln namen, kot je jedrsko razoroževanje, je vseeno nevarno, saj utrjuje kulturno osnovo seksizma in drugih oblik skupinskega za­tiranja. Podpira stereotipno predstavo inherentnih razlik med mo-škimiinženskami,kar predpostavlja,daženskezaradisvojegaspola nisoigralenobenekljucnevlogepripodpiranjuinohranjanjuimpe­rializma (in militarizma, ki služi ohranjanjuimperialisticneoblasti) ali drugih sistemov gospostva. [...] Vecina tekocih razprav o femi­nizmu in militarizmu nadalje mistificira vlogo žensk. 
Diskurziglederazvojainrabeatomskegaorožjaterjedrsketehnologije in njune kritike, ob katere se je Bell Hooks spotaknila l. 1985, v doloce­nih kontekstih vztrajajo še danes. Pri tem želiva poudariti, da so tovrstni diskurzi lahko seveda v dolocenih kontekstih tudi strateško nadvse upo­rabni.Mednarodnaženskaligazamirinsvobodo(Women’sInternational LeagueforPeaceandFreedom–wilpf),organizacija,ustanovljenal.1915 znamenomagitacijevpodporoustavitvioboroževanjainkoncuprvesve­tovne vojne, v zapisu »What Do Feminists Think of Nuclear Weapons?« tako piše, da je atomsko orožje inherentno »patriarhalno orodje«, »sim­bol moške moci«, »orodje gospostva in nadzora«, pri cemer je »vsakdo, ki se zavzema za razoroževanje, zatrt kot custven in šibek« (wilpfInter-national Secretariat 2019).Invendartudinedavnefeministicne raziskave diskurzov,infrastruktureterglobalnihucinkovrazvojaorožjainjedrskih detonacij pod vprašaj postavljajo tovrsten »dualisticni« diskurz, kot ga je imenovala Bell Hooks, ali bolje receno, ga do neke mere provincializi­rajo. Takosezdi,daje enacenjejedrskega zmožatomocjo, zavzemanja zamirpazženstvenoskrbnostjokrojilozlastidiskurzojedrskemvnape­tosti med»prvim« in »drugim« svetomvcasu hladnevojnein nemara ga v nadaljevanju teh geopoliticnih napetosti ter konfliktov kroji še danes. Tudi onkraj Zahoda sicer tak diskurz še vedno oblikuje dolocene femi­nisticne pozicije, denimo na nacin strateškega esencializma, kakor ga je opredelila Gayatri Spivak in ga v feministicnih antijedrskih bojih v Indiji danes zagovarja Anand Sreekumar (2022, 1206–1207), ki se zavzema za spajanje feminizma in gandizma kljub esencialisticnim tendencam sle­dnjega. Obedoktrininamrec povezujejoskupnevrednote intersubjektiv­nosti, pripisovanja vrednosti custvom in nenasilje (str. 1200). 
A ravno onkrajzdain rusocentricnosti obstaja tudi drugacen pogled, ki pokaže na boljdiferencirano rabo spolno zaznamovanih toposov v de­batah o razvoju jedrskega orožja in nasprotovanju le-temu. Zanimivo pa je,dajetakarabapogostejša v kontekstih,kibodisizaradiekonomskih bodisi eticno-politicnih razlogov nimajo razvitega programa jedrskega orožja.EmmaRosengren,denimo,vsvojemclanku»GenderingSweden’s Nuclear Renunciation: A Historical Analysis« poroca o tem, kako so se v casuhladnevojneargumentivpridodpovedirazvijanjuatomskegaorožja na Švedskem oblikovali prav s sklicevanjem na podobo razumske, odgo­vorne in tehnološko napredne moškosti; države globalnega Juga, ki so medtem zacele razvijati svoje atomsko orožje, so bile v švedskem javnem diskurzu rasizirane in infantilizirane kot neodgovorne pa tudi tehnolo­ško nedorasle temu podvigu (Rosengren 2022). Že omenjena Hebatalla Taha (2022) pa piše o tem, kako je bila v kontekstu dekolonialnih priza­devanjEgiptazaemancipacijoodvplivanekdanjegabritanskegaimperija atomska bomba pogosto predstavljena kot privlacna ženska ali kot nekaj majhnega, elegantnega in cistega. Urednici tematskega sklopa casopisa International Affairs, v katerem sta izšla oba omenjena clanka, tako zapi­šeta, da bi »ta clanka, brana skupaj, morala spodbuditi premislek o tem, ali je verjetno, da bi povzdigovanje ženstvenih vrlin in simbolov lahko bila uspešna strategija za razoroževanje« (Choi in Eschle 2022). 
Z analizo razlicnih nacionalnih diskurzov o jedrskem oboroževanju in razoroževanju skuša tematski sklop v omenjenem casopisu artikulirati dekolonialno feministicno perspektivo. Z raziskavami vpliva razvoja in testiranja jedrskega orožja na staroselske populacije ter politicnoaktivi­sticnegainumetniškegaodzivatehpopulacijnanj(denimoHogueinMa­urer 2022; Runyan 2022) skuša ta tematski sklop tako »disciplino študija mednarodnihodnosovpotisnitionkrajosredotocenostinazdainVeliko Britanijo« (Choi in Eschle 2022) pa tudi prebiti pogosto predstavo, da je jedrsko enako razdejalno za vse. Tako predstavo, denimo, mobilizira tudi že omenjena Ženska mednarodna liga za mir in svobodo, ki pou­darja, da je »cilj [atomskega orožja] ›cisto in enostavno iznicenje‹ clove­škihbitij.Slednjenerazlikujemedbogatimiinrevnimi,alipamedzdrav­niki, civilisti ali otroki. Je ekocidno, samomorilsko in genocidno orožje« (wilpfInternationalSecretariat2019).Tovrstnauniverzalizacijaucinkov atomskega orožja lahko nedvomno igra strateško vlogo pri pridobivanju privrženk/-cev bojaza razoroževanje, zlasti med boljesituirano zahodno populacijo, ki je nemara bliže globalnim centrom politicne moci – de­jansko pa je ta populacija tudi tista, ki se je ucinki razvoja in rabe atom-skega orožja najmanj dotikajo. Kot poudarja vse vec feministicnih razi­skav, so ucinki razvoja, testiranja in rabe atomskega orožja distribuirani skrajnoasimetricno gledenageopoliticnolokacijo,razredno pripadnost, raso, spol itn. (Choi in Eschle 2022). Atomsko unicenje ni enkraten apo­kalipticni dogodek, ki bi na enak nacin z oblicja zemlje izbrisal bogate in revne, zdravnike in otroke, kot se zdi, da predpostavljajo nekatere/-i kriticarke/-ki tega orožja; je mreža rudnikov za ekstrakcijo surovin, razi­skovalnihinstitucij,birokratskihstrojev, nekdajkoloniziranihalipa neo­koloniziranihpodrocij,kjerseizvajajotesti,zdravstvenihustanovpatudi obdelovalk/-cevzemlje,živinorejk/-cev,družininskupnosti,kinatehob-mocjihinvokoliciživijotersosenatodesetletja,vedealine,primorane/-i ukvarjatizucinkidetonacij,raziskavinrazvojategaorožja.Kotstaželeta 2004 zapisali Carol Cohn in Sara Ruddick v clanku »A Feminist Ethical Perspective on Weapons of Mass Destruction«: 
Vpraksifeministke vojnenerazumejokotnecesa, karse zacnespr-vim strelom in konca s podpisom pogodb. Pred prvim strelom so tu raziskave, razvoj in namestitev orožja; vzdrževanje vojska v pri­pravljenosti; kulturno povelicevanje oborožene sile; družbena kon­strukcija moškosti in ženskosti, ki podpira militarizirano državo. Po koncu organiziranega nasilja vojne ostane pretrgano družbeno tkivo; opustošenje telesne, ekonomske in družbene infrastrukture, s katero ljudje preskrbujejo sebe in svoje družine [...]. 

Jedrsko mondeno: implikacije vzdrževanja atomske infrastrukture 
Podoba velikanskega grozecega, gomazecega gobastega oblaka nad ve­likimi mesti, ki naenkrat in enkrat za vselej pokonca civilizacijo, kot jo poznamo, je fantazija absolutne dominacije in vrhunec predstavljive moci. Kot premišljujeva zgoraj, atomsko katastrofo najpogosteje doje­mamo skozi estetsko kategorijo sublimnega kot necesa, kar je vecje od nas in nad cimer nimamo kontrole, kar nas dela podrejene in nemocne, tapresežekmocipajezatotudipredmetfascinacije. Takopredstavopod­pira tudi glavni tok kulturne produkcije, kot sva pokazali zgoraj, pa tudi številni strokovni in kriticni diskurzi o jedrskem. A absoluten izbris ži­vljenja, ceprav obstaja kot androcentricna fantazija dominacije in aku­mulacije moci, ni najverjetnejši scenarij apokalipse. Ta je že v teku – opustošena ozemlja, ljudstva in ekonomsko ali drugace deprivilegirane skupineljudijoživijovsakdan. Nenazadnjestaravnokopicenjebogastva in moci ter vlaganje v potratno atomsko infrastrukturo in njeno vzdrže­vanje,cetudizavoljoargumentaobrambe,pripomoglakizcrpavanjuljudi inekosistemov ter zašcitila inpoglobila obstojeceprivilegijeter razmerja dominacije.JessicaHurleyvsvojiknjigiInfrastructuresofApocalypse zato diskurz o jedrskem sublimnem, ki v imenu varnosti šciti privilegije pe­šcice in poglablja razlike, zamenja z diskurzom o jedrskem mondenem. »Jedrsko mondeno se loteva atomske dobe s posluhom za njene mate-rialne realnosti, osredotoca se na okoljske, infrastrukturne, telesne in socialne ucinke jedrskih tehnologij ter politik« (Hurley 2020, 9). 
Obstoj jedrskega kompleksa ni nakljucen in terja jasne politicne odlo­citve, saj je za vzdrževanje infrastrukture potrebnih ogromno resursov, ki torej niso investirani drugam. Jedrska doba tako ustvarja pocasno na­silje, ki »kot vsa pocasna nasilja dela škodo na nepravicen nacin. Revni, temnopolti, staroselci, kvir ljudje in ženske imajo najmanj od jedrskega kompleksatersonajboljizpostavljeninjegovimškodljivimucinkom:naj­bolj strupene atomsko tehnološke lokacije se nahajajo na ozemlju staro­selcevinvbližiniskupnostirevnihintemnopoltih«(Hurley2020,37–38). Težkojedoumetistatisticnorazsežnostatomskedejavnosti,kijegledena realne in dolgorocne ucinke na ljudi ter okolje, ki jih ima, ne glede na to, ali gre za testno ali vojaško detonacijo, cudno nevidna. Ameriška vlada je v razponu petdesetih let po drugi svetovni vojni testno odvrgla sko-raj tisoc atomskih bomb na lastnem ozemlju in še dvesto izven svojega ozemlja, kar pomeni pol stoletja detonacij s frekvenco dve na mesec – in ta podatek ne jemlje v ozir eksplozij v Hirošimi in Nagasakiju. Skupaj z Rusijo in s Francijo, ki po številu testnih detonacij od l. 1945 sleditazda, ter z Veliko Britanijo, s Kitajsko, z Indijo, s Pakistanom in Severno Ko­rejo,kipolegtehtrehšeposedujejoinrazvijajoatomskoorožje,jebilood sredine minulega stoletja skupaj izvedenih vec kot 2.000 testnih eksplo­zij,karvkljucujeatmosferskeinpodzemne eksplozije,kizasebojpušcajo dobesedno radioaktivno ozracje in toksicno zemljo (Arms Control As­sociation2023). Kot poroca nevladna organizacijaArmscontrol, so zlasti nekdanje in neokolonialne zahodne sile teste pogosto opravljale na kolo­niziranih ozemljih – Francija, denimo, v Alžiriji pred neodvisnostjo, Ve­lika Britanija v zahodni Afriki itn. –, vse pa na ozemljih, kjer vecinoma živijostaroselske in/ali revnejše skupnosti,npr. na otokih Pacifika(Arms ControlAssociation2023). Kerizpostavljenostsevanjunaživabitjanima nujno takojšnjega ucinka, se marsikaj izmuzne statistikam, a kakor po-rocaJessicaHurley(2020,6),jenedavnastatisticnaanalizaodkrila,daso atmosferskitesti(torejtisteeksplozije,kisosezgodilenastolpih,balonih, barkah ali otokih, eksplozije zaradi bomb, odvrženih z letal, in bombe, zakopane tako globoko, da so ustvarile krater, ki je prebil površino) med letoma 1952 in 1988 ubili med 145.300 in 429.400 Americanov. Naj po­novno poudariva, da pri tem ne gre za nakljucneposameznike, ampak za infrastrukturno vnaprej predvidene »žrtvene« populacije. Nixonova ad-ministracijajetako,denimo,vzpostavila»nacionalneconežrtvovanja«in sistematicnoodlagalajedrskeodpadkenaozemljastaroselskihrezervatov (str. 2020, 15). Dikcija žrtvovanja za državo in narod je tako diskurzivno upravicevala genocid.Prav tako je bilo v tistem obdobju sistemsko spod­bujano crnsko naseljevanje centrov mest, med drugim tudi zato, da bi vzpostavili t.i. atomsko vabo in zašcitili pretežno belska premožna pred­mestja. Ocenjeno je bilo, da bi bilo sledec demografski sliki leta 1984 ob atomski katastrofi polnih razsežnosti v prvih minutah izbrisanih 88 od­stotkov afriškoameriške populacije (str. 14). 

Ambivalenca in kompleksnost feministicnih kriticnih utopij 
V svojem uvodniku k zgoraj omenjenemu tematskemu sklopu urednici Shine Choi in Catherine Eschle naslovita tudi vprašanje narativne forme ter imaginacije pri spopadanju z jedrskim – tj. tega, kar je v akademskih diskurzih glavnega toka o militarizaciji in jedrskem pogosto postavljeno ob stran. Pri tem se vprašata (2022, 1141), »kako naj poteka feministicna teoretizacija na nacine, ki so bolj samokriticni do uveljavljenih akadem­skihpraksproizvodnjevednosti.Teoreticarke,nakateresesklicujeva[...] 
– Teaiwa, Trinh, Trask, Khanmalek in Rhodes –, pišejo s pozicije, ki aka-demske raziskovalne metode, podrocja in tekste kreativno preusmerijo, zato da ostanejo blizu nacinom vednosti in biti v svetu, ki jim grozi ko­lonialno unicenje«. Pri tem ne gre zgolj za eksperimentiranje z žanri in retoriko; imaginacija v odnosu do diskurzov o jedrskem ima tudi poli-ticno funkcijo: »Gre za to, da prepoznamo pomen ohranjanja domišljije 
o tem, kam lahko potujemo skupaj kot ranljiva, bolehna, omejena clo­veška bitja. Ranljivost kot oblika vednosti in nacin ohranjanja odprtosti tudi pomeni vzdržati se sodbe in se posvetiti temu, kako zgodovina, boji in spreminjajoci se pogoji oblikujejo osebne zgodbe ljudi. [...] Skratka, revitalizirati feministicna prevpraševanja globalne jedrske politike je ne­mara prav toliko vezano na inovacije v obliki, nacinu izjavljanja in pozi­cionalnosti kot na razvoj konkretnega fokusa na odnos med spolom ter atomsko kolonialnostjo« (Choi in Eschle 2022, 1142). 
Številne feministicne teoreticarke danes tako ali drugace delijo to dvojno osredotocanje na artikulacijo kompleksnejše feministicne kritike atomske dobe, ki v ozir vzame infrastrukturno vpletenost rasne, geopoli­ticneindrugihoblikumešcenostiposameznic/-kovinskupnostikottudi premišljuje o nacinih artikulacije teh vprašanj ter intelektualne pobude išce v diskurzih onkraj politicnega in politološkega pa tudi onkraj strik­tno akademskega, zlasti vtistih diskurzih, ki so bili vpretežno zahodno-, belo-in moškocentricnih diskurzih o jedrskem povecini prezrti. Jessica Hurley se v Infrastrukturah apokalipse (2022) tako osredotoca na lite-rarno produkcijo temnopoltih, staroselskih, kvir avtoric/-jev, med njimi so, denimo, James Baldwin, Leslie Marmon Silko in Ruth Ozeki, s kate­rimi skuša razsredišciti dominantno univerzalizirajoco naracijo o atom­ski apokalipsi kot velikem dogodku, enakem za vse, o katerem piševa zgoraj. Že omenjeni Rebecca H. Hogue in Anaďs Maurer pa prinašata (2022) refleksijo poeticnih odzivov pacifiških žensk na ucinke atomskih detonacij. 
Viztekutegaprispevkaželivavskladustemrazpretirazmislekoambi­valentnih/kriticnihfeministicnihutopijahkotmožnemplodnempoljuza razmestitev prevladujocihuniverzalizirajocihpredstav in diskurzov o je­drskem ter za obracanje pozornosti na kompleksna razmerja moci, ki jih jedrskem infrastrukture v mondenem življenju posameznic/-kov in sku­pnosti oblikujejo, podpirajo, ohranjajo. Politicna filozofinja Kathi Weeks spojmom»kriticneutopije«oznacibesedilaavtoric–kotje,denimo,tudi DialektikaspolaShulamithFirestone–,kisosiskušalezamislitidrugacno prihodnost od obstojece, brez iluzije, da lahko ustvarimo ali si sploh za­mislimo popolno družbo brez antagonizmov, brez razmerij moci ali ko­nec koncev brez vsakršnega nasilja in unicenja (Weeks 2013; 2015). V na­sprotju z besedili, ki so se v zahodnem kanonu uveljavilakot standard za utopije, tj. zamišljanja idealnega ne-kraja, denimo Platonova Država ali Utopija Thomasa Moora, se kriticne utopije zavedajo, z besedami Shula-mithFirestone,dajevsakozamišljanjedrugacnedružbenujno»omejeno, kakor vsak nacrt, ki ga na papirju oblikuje samotni posameznik« (Fire­stone2019,265), indajedrugacnodružbomožnoustvaritizgoljvpraksi, preko antagonisticnega preigravanja razlicnih vizij, saj »mora vsaka po­sebnausmeritevorganskoizhajatiizrevolucionarnegadelovanjasamega« (str. 265). Nemara, kotpišeWeeks,greprioznakikriticnautopija(alitudi »kriticni manifest«) bolj za nacin branja, za »protokol interpretacije« kot vrsto teksta (Weeks 2013, 229), in vendar je težko zanikati, da dolocena besedilavkljucujejovecdvomavmožnost zamišljanjavvsehpogledihin za vse udeležene popolne družbe kot druga. To velja tudi, ko gre za fe­ministicne utopije: gotovo je v besedilih, kot so, denimo, Herland Char­lotte Perkins Stetson Gilman (1992) ali Sultana’s Dream Begum Rokeye (Sakhawat Hossain 2005), možno z natancnim kriticnim branjem najti družbene napetosti in ambivalentna vrednotenja; in vendar obe besedili v osnovi ponujata podobo domnevno popolne družbe, ki bi jo ustva-rile ženske, ce bi le prišle na oblast in bodisi popolnoma izkljucile mo-ške (Herland),alijihpostavilevpodrejeno vlogo(Sultana’s Dream).Novi družbi v obeh besedilih sta zamišljeni kot tehnološko napredni, povsem ekološki, do živali, otrok, bolnih, starejših prijazni, brez revšcine, izkori-šcanja in zatiranja – z izjemo moških, ki so zaradi svojedomnevno inhe­rentneagresivnostiinnasilnostiv Sultana’s Dream zaprtivhareme,posi­cerdonekemererazumnilogiki,dajesmiselnejeomejitisvobodotistim, kisostatisticno gledano pogostejekrvniki (denimospolnega, domacega, in konec koncev tudi vojaškeganasilja),kotpatistim, kipogostejepripa­dajo družbeni skupni žrtev, kar je sicer z omejevanjem svobode in giba­nja dekletom ter ženskam (ne same, ne ponoci, ne po velikih mestih ...) prevladujoci nacin njihovega »šcitenja« pred nasiljem v obstojecih patri­arhalnih družbah. Ce se naveževa na premislek o feministicnih kritikah atomskegaoboroževanjazzacetkategaprispevka,lahkorecemo,dafemi­nisticneutopije,kotstaHerland inSultana’sDream,vsajdonekemereza­znamuje to, kar Bell Hooks imenuje »dualisticno mišljenje«, po katerem najbibileženskeponaravimiroljubne, napredne,skrbne, ekološke itn. terzatotudisposobneustvaritiboljšedružbe,moškipapo naravinasilni, agresivni, nagnjeni k merjenju moci v vojnah, k unicenju, eksploataciji narave in izkorišcanju ljudi. 
Vec dejanskeambivalentnosti lahko najdemo v romanihMarge Piercy, v katerih alternativne družbene realnosti vselej vkljucujejo tudi notranje napetostiinzunanje grožnje, pricemer še vednoponujajo potujitev ob-stojecedružbenerealnostiinpremislekotem,kakšnevrstedružbenihod­nosovsolahkopravicnejšeoddrugih. Vdelu WomanontheEdgeofTime (Piercy2016b) vpsihiatricnobolnišnicostrpana LatinoamericankaCon­nie potuje v alternativno realnost, ki je po koncu cloveško proizvedene katastrofe in unicenja uspela ustvariti drugacno družbo: ukinila je spol in nuklearno družino ter živi brez proizvajanja kakršnih koli odpadkov (na vprašanje, ali nicesar ne odvržejo, ji vodic/-ka v tem svetu odgovori: »Kampanajbikajodvrgli?Zemljajevendarokrogla!«).Atuditasvetpo­zna vojskovanje – braniti se morajo pred grožnjo drugih družb v drugih dimenzijah; ker ne želijo imeti zaporniškega sistema, veckratne presto-pnike »preprosto« usmrtijo; Connie pa je šokirana nad tem, da nihce ne moreoz.nesmerojevatiinskrbetiza»svoje«biološkepotomce:otrociso skupni,rojevajoseizskupne»valilnice«.Šeambivalentnejšivzamišljanju prihodnosti je avtoricin roman He, She and It (Piercy 2016a), v katerem na razlicnih planetih obstajajo razlicne družbe, ki se lahko bojujejo med sabo kot tudi s korporacijami ali »multiji«, ki obvladujejo vecino virov; v tem svetu dolocene skupnosti temeljijo na enakopravnejših vezeh kot druge, a nobeni ni dana popolna odsotnost antagonizmov in ambivalen­tnosti. 
Posebejplodnizarazmislekokompleksnihodnosihmoci,kioblikujejo vsakdannašejedrskemondenosti,paso,takomeniva,romaniafroameri­škepisateljiceOctavieEstelleButler.Vslednjihninicenoznacnega:redko 
jejasno,kdojekrvnikinkdožrtev;velikoodnosovsetkenamejimedbe­nevolentno skrbjo in zatiralskim nadzorom ter izkorišcanjem. Poglejmo, denimo, trilogijo Xenogenesis, kasneje objavljeno kot Lilith’s Brood (Bu­tler 2000), ki je po kasnejših besedah avtorice nastala kot neposreden odziv na Reaganove izjave o rabi atomskega orožja in možnosti »zmage« v atomski vojni v casu hladne vojne (Brown 2000; Sanders 2004). V tej trojici znanstveno-fantasticnih romanov sledimo zgodbi Lilith in njenih potomk/-cev, ki se odvija vcasupotem, kojecloveškopovzrocenave­lika eksplozija razdejala okoljein pobila vecinoživljenja na Zemlji. Lilith se znajde na ladji nezemeljskega ljudstva Oankali, ki je rešilo nekaj ljudi in skušalo Zemljo ponovno narediti ugodno za preživetje – a zlasti za preživetje nove vrste bitij, ki bi v skladu z biološkim gonom po rekombi­naciji genskega materiala, ki je lasten Oankalijem, nastala z združenjem pripadnic/-kov Oankalijev in ljudi, katerega namen je iz cloveške vrste karsedaodstranitinagnjenjekhierarhicnostiinagresivnosti,kinajbipo­novno vodila v omenjeno preteklo množicno unicenje življenja. Gre za izkorišcanje, doloceno obliko reproduktivnega suženjstva, ali za rešitev Zemlje in cloveške vrste – ki se lahko reši le tako, da se v temelju, torej genetsko, spremeni? Medtem ko Lilith scasoma sprejme to od Oankali­jevdiktirano»usodo«inuvidiprednosttegaaranžmaja,paseposamezne skupnosti rešenih ljudi uprejo: bojujejo se proti Oankalijem, proti clove-škim»izdajalcem«,ki so se jimpridružili;želijo ohraniti »cisto« cloveško raso in si pridržati pravico do nasilnosti ter medsebojnega unicenja, ce je treba. V drugem delu trilogije se boji izidejo v kompromis – skupine upornih »cistih« cloveških bitij dobijo možnost ustanovitve kolonije na Marsu–,vtretjemdelupa,kljubprepricanjuOankalijev,dasebodoljudje med sabopobiliinunicili pogoje za bivanjena novem planetu, izvemo, da jim gre »v redu«: popolno unicenje se bodisi še ni zgodilo bodisi ni nujno. Octavia Estelle Butler pušca to vprašanje odprto, kar njena dela osvobajavsake enoznacnosti injihpretvarjavslike kompleksnihsituacij, ki terjajo temeljit premislek onkraj dogmaticnih prepricanj. 
V svojih romanih Octavia Butler tako ponuja podobe kompleksne po­stapokalipticne prihodnosti. V nasprotju s prevladujocimi imaginariji o popolnem unicenju, ki naj bi ga prinesel veliki dogodek jedrske apoka­lipse, tabula rasa, po kateri bi nemara bilo mogoce zaceti povsem znova inbolje,OctaviaEstelleButlerostajasposledicamiunicenjainseposveca ambivalentnimrazmerjem moci, ki bisešenaprejpatudinanovovzpo­stavljala med preživelimi. S tem, predlagava v razmislek, ponuja domi­šljijskospopadanjezdanostjoinsposledicamioblikunicenja,kotjejedr­sko,kijeblizutistemu,kigaJessicaHurley (2020, 16)najdeva vbesedilih in pri avtoricah/-jihoz. estetikah »vrocihtock«, torej »tistih prostorov in subjektnih pozicij, ki so historicno in strukturno umešceni tako, da jim jedrski kompleks najbolj škodi«. Ta besedila niso niti utopicna niti disto­picna: ponujajo kriticno podobo sedanjosti, ki s preteklostjo niti ni pov­sem prekinila – na nacin radikalnega reza velikega atomskega dogodka 
– niti ni z njo za vselej dolocena. Besedil, ki jih obravnava Jessica Hur­ley, in po najinem branju tudi besedil Octavie Estelle Butler, ne zanima demonizacijavsakega nasiljain zamišljanjepopolne, pacifisticne družbe; nasprotno, pozornost obracajok skupnostimin posameznicam/-kom, ki jedrsko mondeno živijo vsak dan, na razlicne, z razmerji moci dolocene nacine. Bolj kot fantazijam o popolni družbi brez nasilja, vojskovanja in orožja,kjerbibilavsatehnologijauporabljenale v miroljubnenamene in ne bi imela nikakršnega ekološkega bremena, se besedila Octavie Estelle Butler in pisateljic/-jev »vrocih tock« osredotocajo na strategije prežive-tja,grajenjaskupnostitersolidarnostivnepopopolnih,odvojninklimat­skih sprememb razdejanih okoljih. 
S tem želiva tudi v tem prispevku pozvati k preseganju ali vsaj dopol­nitvi diskurzov, ki svarijo pred popolnim unicenjem, ki naj bi ga prine­sla raba atomskega orožja in ki bi bilo za vse enako, in k osredotocanju na nacine, na katere vojaško-jedrske infrastrukture že sedaj ter pravza­prav vseskozi od prvih jedrskih detonacij sredi minulega stoletja podpi­rajokolonialnoekspropriacijosurovinineksploatacijodelastaroselskega prebivalstva.Drugacereceno,pozivavahkriticnemupremislekunacinov, na katere že obstojeci jedrski kompleksi asimetricno vplivajo na skupine, podrvržene rasiziranemu in spolno zaznamovanemu zatiranju; nacinov, na katere Zemljo in ozracje infrastrukture, ki te komplekse omogocata, že sedaj delajo radioaktivna in vse manj ugodna za življenje. 

Sklep 
Najin clanek je pokazal, da prevladujoca podoba jedrske apokalipse kot skupkagobastihoblakov,kiiznicijocivilizacijo,ninevtralna, ampaksluži dolocenemu namenu, namrec pasivizaciji gledalca, ki se podredi strahu pred sublimnim. A jedrski kompleks je vse prej kot zgolj bombasticna unicujocaeksplozija:zavzdrževanjenjegovepotencialnemožnostijepo­trebno ogromno infrastrukture, kar pa terja zelo cloveško odlocitev za enormne stroškenjenegavzdrževanja,nadgrajevanjainpotenciranja. Da bi se borili proti nuklearizmu, je nemara najprej treba zamenjati kul­turne podobe njegove reprezentacije in ga narediti mondenega, kar pre­dlaga Jessica Hurley: to pa je tudi vstop v feministicno kritiko jedrskega kompleksa, ki jo zagovarjava v clanku. Pokazali sva, da diskurz, ki atom-sko bombo esencializira kot falicno in jedrsko oboroževanje kot inhe­rentno maskulino protekcionisticno dejanje, poglablja prepad do paci­fisticne kritike, ki se jo esencializira kot feminilno, neracionalno in to-rejnerelevantno. Alternativno,neesencialisticnorazumevanjeatomskega kompleksa, kakršno je jedrsko mondeno, sprosti imaginarije pritiskov esencializma in tako omogoca kompleksnejša razumevanja, kakšna fe­ministicna kritika jedrskega kompleksa onkraj na domnevno ženskih la-stnostih (skrbnost, nežnost, miroljubnost itd.) utemeljene kritike je še mogoca. Pokaževa, da so nekateri postkolonialni intersekcionalni po­gledi naredili mnogo za deesencializacijo diskurza o jedrskem komple­ksu.Opravilisopomembnonalogodekonstrukcijepovezavemedpacifiz­mom in ženskostjo ter atomskim orožjem kot maskulino zatiralsko silo. Poleg tega se je s temi perspektivami odprla tudi možnost ne zgolj razu­metikatastroficne ucinkemorebitne eksplozije,kinaj bi bili za vse enaki, ampak uvideti razsežnost škode, ki jo vzdrževanje tovrstne infrastruk­turežesedajpušcanadeprivilegiranihskupinahljudi,zakaterejezavoljo vzdrževanja privilegijev in varnosti nekaterih vsakdanje življenje že po­stapokaliticnih razsežnosti. 
Ker,kotpraviCarolCohninznjosestrinjava,dekonstrukcijašenido­volj, v clanku najdeva rekonstrukcijske naracije v t.i. feministicnih kri­ticnih utopijah in ambivalentnih distopijah. To niso niti utopije, ki si po nekakšnem (apokaliticnem atomskem) rezu s sedanjostjo predstavljajo popolnenovesvetove,nititonisodistopije,kiiznajboljnevralgicnihtock družbene sedanjosti potegnejo dosledne sklepe o neobhodno pogubni prihodnosti. Gre za pisanje s pozicije, kakor temu rece Jessica Hurley, 
t.i. vrocih tock, s perspektive zatiranih populacij(temnopolte, kvirovske, domorodske, ljudi z ovirami itd.), zaznamovanih s kontinuiranim unice­njem, za katero se žal ne zdi, da se ima v prihodnosti cudežno izboljšati. Pri zamišljanju drugacnih prihodnosti tu tako ne gre za saniranje vsakr­šnih antagonizmov, ampak prej za izumljanje feministicnih strateginj za krmarjenje med njimi, kot je to, denimo, v svetovih Octavie Estelle Bu­tler. Testrategijeniso uporabnesamozaneko nedolocljivo prihodnost, ampak, tako predlagava,že sedaj. Razširjajopredstavljivostin domišljijo, ki pripomore k aktivnemu nacinu gradnje novih svetov na nacin spremi­njanja obstojecih odnosov in razmerij moci. Znanja o tem, kako se tega lotiti, izhajajo iz vednosti, ki je lastna tlacenim skupinam ljudi in nam lahkoparadoksno predstavljaelement upanjavcasubrez prihodnosti ter perspektive. S posvecanjempozornosti nadvse razlicnim, skrajno asime­tricnim nacinom, na katere »jedrsko mondeno« oblikuje naša življenja, tako meniva, lahko razpremo premislek o tem, kako bi lahko že sedaj – in ne šele po velikem jedrskem dogodku, po selitvi na Mars, po svetovni revoluciji, ali po udejanjeni svetovni jedrski razorožitvi – živele/-i bolje. 
Literatura 
Arms Control Association. 2023. »Nuclear Testing Telly: Fact Sheets and Bre­
efs.« https://www.armscontrol.org/factsheets/nucleartesttally. 
Brown, Charles.2000.»Octavia E.Butler: Persistence.« LocusMagazine, junij. 
Butler, Octavia Estelle. 2000. Lilith’s Brood. New York: Grand Central Publi­shing. 
Choi, Shine, in Catherine Eschle. 2022. »Rethinking Global Nuclear Politics, Rethinking Feminism.« International Affairs 98 (4): 1129–1147. 
Cohn, Carol. 1987. »Sex and Death in the Rational World of Defense Intellec­tuals.« Signs 12 (4): 687–718. 
Cohn, Carol, in Sara Ruddick. 2004. »A Feminist Ethical Perspective on We-aponsofMassDestruction.« V Ethics and Weapons of Mass Destruction: Religious and Secular Perspectives, uredila Sohail H. Hashmi in Steven P. Lee, 405–435. Cambridge: Cambridge University Press. 
Firestone, Shulamith. 2019. Dialektika spola: zagovor feministicne revolucije. Prevedla Katja Cicigoj. Ljubljana: Založba /*cf. 
Hogue, Rebecca H., in Anaďs Maurer. 2022. »Pacific Women’s Anti-Nuclear Poetry: Centring Indigenous Knowledges.« International Affairs 98 (4): 1267–1288. 
Hooks, Bell. 1984. Feminist Theory from Margin to Center. Boston,ma: South End. 
Hurley,Jessica.2020.InfrastructuresofApocalypse:AmericanLiteratureandthe Nuclear Complex. Minneapolis,mn: University of Minnesota Press. 
Perkins Stetson Gilman, Charlotte. 1992. Herland. Project Gutenberg. https:// www.gutenberg.org/files/32/32-h/32-h.htm. 
Piercy,Marge.2016a. He, She and It. London: Del Rey. 
———. 2016b. Womanonthe Edge of Time. London: Del Rey. 
Rosengren, Emma. 2022. »Gendering Sweden’s Nuclear Renunciation: A Hi­
storical Analysis.« International Affairs 98 (4): 1231–1248. 
Runyan,Anne Sisson.2022.»IndigenousWomen’sResistancesattheStartand End of the Nuclear Fuel Chain.« International Affairs 98 (4): 1149–1167. 
SakhawatHossain,Rokeya.2005.Sultana’sDreamandPadmarag:TwoFeminist Utopias. Prevedla Barnita Bagchi. New Delhi: Penguin. 
Sanders, Joshunda. 2004. »Interview with Octavia Butler.« Motion Magazine, 14. marec. https://inmotionmagazine.com/ac04/obutler.html. 
Sreekumar, Anand. 2022. »Feminismand Gandhi: Imagining Alternatives Be­yond Indian Nuclearism.« International Affairs 98 (4): 1189–1209. 
Taha, Hebatalla.2022. »Atomic Aesthetics: Gender, Visualizationand Popular Culture in Egypt.« International Affairs 98 (4): 1169–1187. 
Weeks, Kathi. 2013. »The Critical Manifesto: Marx and Engels, Haraway, and Utopian Politics.« Utopian Studies 24 (2): 216–231. 
———. 2015. »The Vanishing Dialectic: Shulamith Firestone and the Future of the Feminist 1970s.« The South Atlantic Quarterly 110 (4): 735–754. 
wilpfInternational Secretariat. 2019. »What Do Feminists Think of Nuclear Weapons?« Women’s International League for Peace and Freedom, 6. av-gust.https://www.wilpf.org/what-do-feminists-think-of-nuclear-weapons/.