Kako Jasjek Mosjenžni ni mogel najti sreče. Poljski spisal K. Przerwa-Tetmajer; preložil Al. Benkovič. »On pa je odšel z njo, kamor se je priženil, v Dolgo polje. Videla sem ga potem še nekajkrat, največkrat v Ludzimirzu na proščenju, ker vedno hodita tja. Nimata daleč in njih fara je. Navlašč hodim tja . . . Že šliri leta . . . In bom še šla!« »Ali te to nič ne boli?« »Boli. A ga vsaj vidim . . . Otroke imata — dva fantk.a • . . Prav take sive oči imata kot on . . . Videla sem jih • . . Ceprav sta njena otroka, pa bi ju vendar tako rada poljubovala po tistih očeh! 0, Jasjek! . . .« , »0 Marisja!« »In tako ostanem na veke s to žalostjo . . .« »A kaj bo zdaj z nama?« pravi Jasjek. »P°jdi od mene, zapusti rae!« pravi Marisja. »Drugo dobiš. Nikomur pri meni ne cvete sreča. Je že taka moja nesrečna usoda!« »Ta mraz je torej šel od tebe? Pa me imaš rada? Vsaj malo?« In jo je prijel za roke, ona pa jih pritisne k nedriju in veli: »Rada te imam, hudo te imam rada!« In se mu je iztrgala in stekla iz koče. Jasjek pa je ostal tam in se ni ganil, dokler niso prišli pastirji in ga našli kot mrtvega. »Kaj se je zgodilo, Jasjek?« so vprašali. »Bog me ni hotel vzeti k sebi, zdaj naj me pa —!« je rekel in odšel. /Iskal je Marisjo; našel jo je v izbi. Molzla je krave. Svetiljka je gorela poleg nje. »Marisja!« pravi Jasjek. »Tako te ne zapustim, nočem zapustiti. Nisem tak, da bi silil, da bi te hotel imeti z nasiljem. Ko bi bila ti revna, jaz pa bogat . . . Tako pa, ako me ne ljubiš, kaj ti je do mene? Kaj ti bodo moje gosli in glas o njih, ki gre po svetu? . . . Vrgel bi ti jih k nogam s tem izkrvavelim srcem in srčno Ijubeznijo vred. A tako te ne zapustim, tako se ,ne ločim od tebe. Tako si mi sveta, kakor bi bila iz zborov angelov stopila k meni na zemljo. Tak sem, kakor tisti javorov štor pod Jerebinko na preseki. Nimam nikjer nikogar, Ijudem igram, skozi moje erce pa igra samo veter. Bodi mi sestral« In se je spustil ik njenim mogam, jih objel, ona pa je vedro postavila na tla, mu položila roko aa glavo in rekla: »Za nikogar ne morem bi-ti nič — čaka me samo smrt. Ločiva se! Pojdi kam drugam! Pusti me s to žalostjo v srcu! . . .« »0 Marisja, Marisja!« pravi Jasjek. »Ko bi le mogel to tvojo bolest vzeti nase, da bi samo tebi bilo boljš§<iiV . .« »Idi! Mene na svetu ne čaka več drugega, (kot krsta!« In mu je podala roko ter ga rahlo peljala K Vfatom. Jašku Mosjenžnemu se je zavrtelo v glavi, prelomilo se mu je nekaj v prsih. Šel je v gozd v Tomanovo dolino, da sam ni vedel, ¦kam. Nazadnje je sedel pod smreko. Nad lesom je bilo že popolnoma tema, dež je padal med snegom in gore je zakrivala megla. Vzel je gosli iz vreče, jih gledal in govoril: »Ej, goslil Kaj ste mi dale v življenju? Kaj ste mi priigrale? Česar nočem, to se mi vsiljuje v roke, za kar bi dušo dal, to ni moje . . . Čemu ste mi, ko mi ne morete priigrati sreče? 0, gosli, gosli!« In je z lokom potegnil po sfrunah, čeprav je metelica žvižgala od gora, ter tako-le zapel: »Hodim, hodim sam po svetu — poj mi, struna, poj! — Sroe moje je umrlo, bedeo život moj! Srce moje je umrlo — istruna, zaigraj! — Sreča me je zapustila, več je ni nazaj! Sreča me je zapustila, — pesem, poj glasno! — Naj pozabim te, Marisja z žalostjo tvojo! Naj pozabim te nesrečno — struna, zaigraj! Naj pokopljem njo in bedo pod zeleni gaj!« In zdaj je Jasjek Mosjenžni Muzika razumel Marisjino obljubo in zdelo se mu je, da lete njegove oči v strašno brezno, v brezdanji prepad. »Zato je torej tak mraz vel od tebe!« je ponavljal in zdelo se mu je, da se mu ob tej misli izpodmika zemlja pod nogami zaradi žalovanja nad Marisjo in nad svojo ljubeznijo. In zdelo se mu je, da sliši, kako Marisja Daljna, na obrazu ležeč v koči na ležišcu, šepeta: »0 srce, srcel 0 srce, srce!« II. 0 županovi Marini. Marina Kružlova iz Rogožnika je bilo dekle, kakršne ni bilo kmalu v okolici. Bodisi v Ludzimierzu na žegnanju, bodisi v mestu, ali v Črnem Dunajcu na trgu ni bilo fanta, ki bi se ne bil ozrl na njo, ni bilo ženske, ki bi je ne bila postrani pogledala/ Visoka, vitka, z glavo pokoncu, obrvi kakor s črnim naslikane, visoko nad očmi, goste, košate in svetle, čelo gladko, oči velike, safiraste, nos raven, ustnice rdeče, majhne, bradica okrogla, lasje črni, svetli, kakor zlikani, i-n tako bujni, da bi se z njimi labko pokrila kakor z ogrinjalom. In potem te barve na rdečem, ogorelem licu, tavprožni, krasni vrat, ta pas kot preslica in celo prožno telo lcot ulito iz mehkega železa. In glas! Kadar je zapela, se je odelo, da se bo svet raztajal . . . In kadar j& sla, naj bi bila še taka gneča, ji ni bilo niti treba reči: »Umaknite se!« vsak se ji je umaknil, čim jo je zagledal. To ji je bilo že kar videti! Bogata je bila, ponasna, smela. Ooe, župan, stari Bartefc Kružel, katerega so še po dedu nazivali Marcin Beli, vdovec, jo je imel edinko in ni videl drugega kot samo njo. Iinel je kakih sestdeset oral zemlje, pet gozda, obširno gospodarstvo in mlin. In oci je imela take, kot sam živ ogenj, prav kakor bi v vodi gorelo. Če se je ozrla v oloveka, pa naj jih je imel tudi že sedemdeset, mu je šlo kar do kosti. Ko jo je ugledal neki fant iz Ostrovskega, ki je vino vozil na prodaj, se je s pleci uprl ob voz, za hip ni-ti koraka ni mogel storiti, beseda mu je zastala in :samo usta je odprl. Ona se je zasmejala, šla mimo, on pa je rekel nato: »Ali se je sam hudobec oblekel za žensko, ali kaj? Ko bi take^le bile v peklu, bi tam rad gorel če treba do ušes.« Ljudje je niso imeli radi zaradi skoposti in ošabnosti. Bilo ji je že dvajset let, a še nihoe ni slišal,' da bi se zanimala za kakega fanta. »AH se ne boš možila, Marina?« jo je vprašala teta. »Ali me je kateri vreden?« je odgovorila. »Ali niste slišali, tetka, kako je pripovedoval stari Buda, kako je kraljevič prišel po kolarjevo hčer?« »Prazne besede. Da bi te nazadnje le ne dobil kak priprost gorjanec!« »Še misliti ni!« Ošabnost in domišljavost sta jo imeli kakor na verigi. Je že taka bila. Pa se je vendar moralo zgoditi, da se je sestala z Jaškom Mosjenžnim ... To je bilo pa tako. Ni inogel pozabiti Marisje Hoholovske, ki jo je ljubil, dasi so od takrat minila že tri leta. Ni šel več v Koščeliske in se je tudi inalo potikal po Zimskem ali Stalnem, kakor pravijo, Podhalju, ampak se je držal bolj v dolini. Sviral ni več toliko, zato pa se je bolj bavil s tesarskim ali žagarskim delom, ako pa je igral, je igral stokrat lepše nego poprej. Dosti je, oe so ga celo ogrski cigani hoteli vzeti v svojo bando, ti pa so vendar igrali v Budi in v Pesti. On pa ni hotel. Zvedel je, da lahko dobi delo pri Gonsjorku v Rogožniku pri drveh in je vstopil v službo. Dekleta in ženske so ga bile vesele, ker so slišale o njem, da zna Jasjek svirati, da ga mu na svetu ni para. Pravili so pa tudi o njem, da se že tri leta ni zmenil za nobeno dekle. In ,tudi v Rogožniku je gledal na Rogožnioanke kakor na gavrane na smreki. Tako malo mu je bilo do njih. A to <ni trpelo dolgo. Pove mu Kuba Gonsjarek, tisti, ki je imel žago: »Cuj, Jasjek, ali bi mi nesel k Belemu Martinu ječmen v mlin?« »Dobro! Ponesem!« In stari Gonsjorek se posmeje ter pravi: »Ali si že videi mlinarjevo hcer?« »Kat&ro?« »Županovo hčer.« »Ne.« »Le glej, varuj se, da te ne sne.« »Ej, če me doslej še nič ni smedlo, me tudi ta ne bo.« »Varuj se, ti pravim. Sincikov štefan iz Ludzimierza se je zaradi nje preselil v Pešto, Kuba Gonsjorek iz naše žlahte, Rogožničan, pije, da se Bog usmili, Vaclav Jahinjak, tisti Kasin, pa je tak, kakor bi se mu bila pamet zmešala. Star dedec sem že, a če jo vidim, mi kar po ušesih zvoni! Postavno dekle, kakor iz lesa!« »Nič se ne boijim!« »Ali si zagovorjen proti čarovnijam?« »Sem.« Zdaj je pa stari Gonsjorek postal radoveden. Nagnil je sivo glavo z dolgimi spletenimi kodri ob »enceh protl Jašku in vprašal: »Kaj praviš? Da imaš? Ne bom te izdal, Povej mi.« »Kar imam, pa imam — kaj vaim za to?« »Ali pri sebi nosiš?« »Zmerom.« »Kje? Za pasom?« »Mogoče, če bi bil dosti širok.« »Kako to, tega ne razumem.« »Veste, oče — ko bi bil tako širok. da bi sroe Kakrit . . . Kje je tisti ječmen?« Stari Gansijorek pa ga gleda in vpraša: »Ali se na srce deva tista reč?« »Seveda.« »Kako pa? Ali se priiepi. kakor obliž?« »Nič se ne prilepi; požreti je treba, da pride v srce«,. pravi Jasjek. Stari Gonsjorek je zanajal z glavo. »Tako nekako cudno govoriš«, pravi. »Ali mi pokažeš? Še jaz bi pozrl.« »Ej no, morali bi iti v Košceliske, da bi videli, kakšno je tisto.« »Ali je od tam?« »Od tam.« »Kdo pa ti je dal?« »Kaj toliko vprašujete? Kje je tis*o žito?« — . *¦ (Dalje prlihodnjlž.)